Pripovedovanje zgodbe je eno izmed sredstev za ocenjevanje otrokove pragmatične zmožnosti (Marjanovič Umek idr., 2006).
Strokovnjaki največkrat preučujejo in opisujejo otrokov spontan govor, pripovedovanje pa je kot pripomoček za ocenjevanje otrokovega govora uporabljeno redkeje. Ker je ocenjevanje spontanega govora pogosto zelo zahtevno in premalo objektivno, je včasih smiselno posesti tudi po pripovedovanju. Ta omogoča odkrivanje močnih in šibkih področji v govorno-jezikovnem razvoju, ki jih pri standardiziranem testiranju ni mogoče zaznati. Daje bogate informacije o otrokovih sposobnostih sinteze različnih ravni jezika (slovnična struktura, besedišče, morfologija, organiziranje koherentne vsebine), ki jih lahko izkoristimo za načrtovanje intervencij, katerih cilj ni le izboljšanje pripovedovanja, temveč celotne komunikacijske kompetence (Botting, 2002).
Obstaja kar nekaj utemeljenih razlogov, zakaj je pripovedovanje smiselno uporabljati kot klinično orodje (Botting, 2002):
– Obstaja precej normativnih podatkov, ki kažejo jasne razvojne smernice, zato se lahko pripoved uporabi za primerjavo populacij med seboj in tudi za kasnejšo primerjavo med različnimi časovnimi obdobji.
– Pripovedovalna zmožnost je dokazano povezana s kasnejšo zmožnostjo bralne pismenosti.
– Pripovedovanje tako kot pogovor poleg jezikovnih spretnosti vključuje tudi pragmatične spretnosti, vendar je bolj formalno od pogovora. Primerno je za razlikovanje različnih podskupin otrok s komunikacijskimi težavami – tistih, katerih primarna težava so jezikovni (slovnični) primanjkljaji (otroci s specifičnimi jezikovnimi težavami), tistih, katerih primarna težava so pragmatični primanjkljaji in imajo relativno malo jezikovnih (slovničnih) težav (otroci s pragmatičnimi jezikovnimi težavami) in tistih, ki imajo težave na obeh področjih (otroci z avtistično motnjo).
Raziskovalci uporabljajo različne metode, da pri otrocih izzovejo zaporedje izjav, s katerimi poročajo o preteklih dogodkih ali pripovedujejo o izmišljenih dogodkih. Ko je otrok star približno tri leta, lahko pripoved izzovemo na naslednje načine (Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001):
– vprašamo otroka, kaj se je zgodilo v šoli, na zabavi, na počitnicah …, – prosimo otroka, da pove dobro znano pravljico,
– otroku povemo novo zgodbo in ga prosimo, naj jo ponovi,
– povemo začetek/osnovo zgodbe (nekaj povedi, ki predstavijo glavne junake in dogajalni prostor) in prosimo otroka, naj nadaljuje,
– prosimo otroka, naj pove zgodbo na podlagi ene slike ali zaporedja več slik.
Za veljavno ocenjevanje zgodb so nujna natančno izdelana merila, ki se običajno nanašajo tako na slovnično kot tudi vsebinsko raven zgodbe (Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001).
Ocenjevanje zgodbe najpogosteje vključuje dva glavna kriterija – oceno koherentnosti in oceno
kohezivnosti. Slednji sta praviloma ocenjeni ločeno, saj predstavljata različna vidika kakovosti zgodbe (Cain, 2003, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Pri ocenjevanju otroške pripovedi in interpretaciji rezultatov je potrebno imeti v mislih, da je zgodba, ki jo otrok pove, odvisna od več dejavnikov – od testnega materiala, od uporabljenega načina pripovedovanja, od podanih navodil, predhodnega poznavanja zgodbe itn. (Westby idr., 1989, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Eden najpogostejših načinov ocenjevanja pripovedovanja zgodbe je pripovedovanje ob slikanicah brez besedila. Ilustracije z logičnim časovnim zaporedjem namreč dajejo informacije v zvezi z vsemi pomembnimi elementi zgodbe, kar pripovedovalcem omogoča tvorjenje koherentne zgodbe (Curenton, 2010; Westby idr., 1989, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Kot slikovna predloga za pripovedovanje in ocenjevanje zgodb različno starih otrok se pogosto uporablja eno izmed slikanic is serije slikanic brez besedila Žabec, kje si? (Frog, where are you?, Mayer, 1969) in Žabec gre na večerjo (Frog goes to dinner, Mayer, 1974) (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Te slikanice so bile najpogosteje uporabljene tudi pri ocenjevanju zgodb otrok z avtistično motnjo (tabela 2). V slovenskem prostoru sta za namen ocenjevanja pripovedovanja najpogosteje uporabljeni slikanici brez besedila Rokavička in Žabji kralj, ki sta del Preizkusa pripovedovanja zgodbe.
Mnogi avtorji in avtorice, ki so se ukvarjali z ocenjevanjem otroške zgodbe (npr. Fein, 1995;
Pellegrini in Galda, 1998; Kranjc idr., 2003, v Marjanovič Umek idr., 2006), so izdelali različne kriterije za določanje razvojne ravni pripovedovanja. Kljub različnosti kriterijev pa je vsem skupno, da temeljijo na dveh osnovnih komponentah zgodbe, to sta koherentnost in kohezivnost (Marjanovič Umek idr., 2006).
N. L. Stein in M. Policastro (1984, v Stein in Albro, 1997) sta za namen ocenjevanja zgodbe na podlagi analize dimenzij ciljno usmerjenega delovanja oblikovali kriterije, ki omogočajo uvrstitev zgodbe v eno od naslednjih ravni:
– 1: zgodba brez strukture,
– 2: zgodba, v kateri prevladuje opis,
– 3: zgodba, v kateri gre za enostavno časovno nizanje dogodkov, – 4: zgodba, v kateri so prepoznavne vzročno-posledične dejavnosti,
– 5: zgodba, v kateri so dogodki prepoznavno povezani z namenom oz. ciljem zgodbe, – 6–8: zgodbe z bolj zapletenimi koncepti, značilne za odrasle govorce (npr. vključitev
konca, ki ponazarja, kako je doseganje izida vplivalo na poznejše ravnanje protagonista, vključitev ovire, ki blokira doseganje cilja protagonista itn.).
Podobne kriterije za ocenjevanje razvojne ravni koherentnosti zgodbe so oblikovale tudi slovenske avtorice (Marjanovič Umek idr., 2004):
– zgodba brez strukture,
– zgodba s strukturo, ki vsebuje preproste opise ilustracij,
– zgodba s strukturo, ki vsebuje enostavno časovno nizanje dogodkov,
– zgodba s strukturo, ki vsebuje opise misli in čustev junakov ter odnosov med njimi, – zgodba s strukturo, ki vsebuje opise vzročno-posledičnih odnosov.
Kriterije za ocenjevanje kohezivnosti zgodbe so avtorice razdelile v dve podskupini: tematska razporeditev in sredstva, s katerimi se ohranja referenco. Pri slednji so ocenjevale, ali otrok pri svojem pripovedovanju uporablja dobesedno ponavljanje, ali gre za ponavljanje z zaimki, nadpomenkami, podpomenkami … Pri tematski razporeditvi pa so ocenjevale, ali gre pri otrokovem pripovedovanju za linearno razporeditev s tematskimi preskoki ali za linearno razporeditev brez tematskih preskokov.
Instrumenti za ocenjevanje pripovedovalne zmožnosti
Standardizirani preizkusi za ocenjevanje pripovedovanja zgodbe različno starih otrok temeljijo na standardnih postopkih preizkušanja in ocenjevanja, vključujejo standardni testni material, natančna merila za ocenjevanje in analizo zgodbe, navodila za vrednotenje in interpretacijo dosežka ter norme, ki omogočajo primerjavo rezultatov enako starih otrok. Takšni standardizirani preizkusi so na primer (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019):
– Protokol za ocenjevanje zgodbe (Narrative Assesment Protocol, Pence idr., 2007);
– Preizkus pripovedovanja zgodbe (Test of Narrative Language, Gillam in Pearson, 2004);
– Preizkus obnavljanja zgodbe (Test of Narrative Retell, Petersen in Spencer, 2010).
Tudi v slovenskem prostoru za ocenjevanje pripovedovanja zgodbe obstaja več standardiziranih pripomočkov. Nekateri so del ocenjevanja splošne govorne kompetentnosti (Splošni govorni preizkus: Pisno sporočanje, Lestvice splošnega govornega razvoja – LJ), drugi pa so namenjeni izključno ocenjevanju pripovedovanja zgodbe (Preizkus pripovedovanja zgodbe – PPZ) (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Omenjeni testi se lahko uporabljajo tudi za ocenjevanje pripovedovanja otrok z različnimi razvojnimi motnjami, kot je avtistična motnja. Naloge pripovedovanja pa so vključene tudi v različne diagnostične preizkuse, namenjene izključno tej populaciji (npr. The Autism Diagnostic Observation Schedule – ADOS). Ti preizkusi se uporabljajo za odkrivanje in diagnosticiranje avtistične motnje, poleg tega pa so uporabni tudi, ko je diagnoza že podana in služijo lažjemu in kakovostnejšemu načrtovanju pomoči otroku (Stirling idr., 2014).
2.5.1.1 Preizkus pripovedovanja zgodbe (PPZ)
Kot samostojna govorna preizkusa se v slovenskem prostoru uporabljata Preizkus pripovedovanja zgodbe: Rokavička, ki je namenjen otrokom od 3. do 6. leta starosti, in Preizkus pripovedovanja zgodbe: Žabji kralj, ki je namenjen otrokom od 6. do 9. leta starosti (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Sočan in Komidar, 2012). S preizkusoma dobimo informacije o otrokovi aktualni ravni pripovedovanja zgodbe v primerjavi z enako starimi otroki, omogočata pa tudi vzdolžno spremljanje otrokove pripovedovalne zmožnosti skozi večkratno zaporedno ocenjevanje (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019).
Preizkus pripovedovanja zgodbe Rokavička je sestavljen iz slikanice brez besedila, ki vsebuje deset ilustracij, ki prikazujejo zgodbo o dedku, ki je na sprehodu s svojim psom izgubil rokavico. Naloga testiranega otroka je, da ob slikovnih predlogah pove zgodbo, pri čemer testator otroka med pripovedovanjem ne prekinja in mu ne postavlja vprašanj, ki bi lahko vplivala na razvojno raven njegove zgodbe. Ocenjevalci, ki so lahko psihologi, pedagogi in logopedi, otrokovo zgodbo posnamejo in dobesedno zapišejo, kasneje pa jo po izdelanih merilih ocenijo in analizirajo. Pri tem so pozorni na:
– število vseh besed, – število različnih besed, – povprečno dolžino povedi, – vrsto povedi,
– uporabo veznikov,
– število dogodkov, ki jih je otrok prepoznal izmed opredeljenih dogodkov, – število zamenjav perspektive in
– število opisov mentalnih stanj junakov, ki vključujejo zaznave, čustvena stanja, želje in hotenje ter mišljenje (Marjanovič Umek idr., 2019).