3 EMPIRIČNI DEL
3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
V nadaljevanju so prikazani rezultati za posamezen kazalnik za ocenjevanje zgodbe in skupni dosežek Preizkusa pripovedovanja zgodbe: Rokavička. Kjer je bilo mogoče, je interpretacija rezultatov in primerjava z izsledki raziskav zapisana za posamezen kazalnik, nekateri kazalniki pa so združeni in interpretirani skupaj. Zaradi boljše preglednosti bo namesto izraza avtistična motnja uporabljena okrajšava AM.
Besede v zgodbi
RV 1: Kako se pripovedovanje zgodb petletnih otrok z avtistično motnjo razlikuje od pripovedovanja zgodb vrstnikov s tipičnim razvojem na področju besed v zgodbi?
Področje »besede v zgodbi« je sestavljeno iz dveh kazalnikov, in sicer iz števila vseh besed v zgodbi in števila različnih besed.
3.4.1.1 Število besed
Graf 1: Povprečno število in razpršenost besed v zgodbah
Tabela 4: Rezultati t-testa primerjave skupin z in brez AM v številu besed v zgodbi
M SD Vrednost Prostostne
stopnje
Stopnja tveganja
(1 P)
brez AM 123,5 49,43
2,114 24 0,023
z AM 71,17 65,50
Iz grafa 1 in tabele 2 je razvidno, da so otroci s tipičnim razvojem v povprečju pripovedovali daljše zgodbe (M = 123,5, SD = 49,43), kot otroci z AM (M =71,17, SD = 65,5). Ta razlika je statistično pomembna (t(24) = 2,114, p < 0,05).
Rezultat je bil pričakovan, saj je že na prvi pogled večina zgodb otrok z AM krajših od zgodb otrok s tipičnim razvojem, a ugotavljamo, da so tudi otroci z AM sposobni tvoriti dolge zgodbe, z veliko besedami. Kot je razvidno iz grafa ena izmed deklic z AM namreč zelo odstopa od svojih vrstnikov z AM. Tvorila je zgodbo, ki je bila daljša (v = 193) od marsikatere zgodbe otrok s tipičnim razvojem (M = 123,5).
Da so zgodbe otrok z AM krajše, so v svojih raziskavah ugotovili tudi H. Tager - Flusberg (1995), A. Rumpf idr. (2012); Siller idr. (2014) in C. F. Norbury idr. (2014), številne druge raziskave pa statistično pomembnih razlik v dolžini zgodbe niso zaznale (Norbury in Bishop, 2003; Novogrodsky, 2013; Suh idr., 2014; Banney idr., 2015).
Če bi udeležence raziskave predhodno testirali in poiskali vzorca, ki bi bila ujemajoča v jezikovnih sposobnostih, bi bili rezultati morda drugačni, vendar pa to ni nujno. V eni izmed raziskav (Siller idr., 2014) so namreč udeležence predhodno testirali z različnimi jezikovnimi testi in poiskali vzorec, ki se je ujemal po sposobnostih na področju receptivnega in ekspresivnega jezika. Kljub temu so otroci z AM tvorili statistično pomembne krajše pripovedi kot otroci s tipičnim razvojem.
Zakaj je prišlo do razlik, avtorji pojasnjujejo z različnimi argumenti. A. Rumpf idr. (2012) razliko v dolžini zgodbe med skupinami otrok s tipičnim razvojem, z AM in z ADHD pripisujejo različnim pogojem, v katerih so izvedli testiranje. Obe preučevani skupini sta bili namreč testirani v bolj strukturiranem diagnostično-kliničnem okolju, medtem ko so bili otroci s tipičnim razvojem testirani v poznanem šolskem okolju.
C. F. Norboury idr. (2014) kot možen razlog za neskladnost ugotovitev na tem področju navajajo raznolikost metodološke tehnike za izzivanje pripovedi. Kot primer dajejo raziskavo Diehl idr. (2006), v kateri so udeleženci pred pripovedovanjem poslušali zvočni posnetek zgodbe, kar je lahko vplivalo na to, da so bile zgodbe otrok z AM v tej raziskavi daljše in se v dolžini in kompleksnosti niso statistično razlikovale od zgodb vrstnikov s tipičnim razvojem.
V raziskavi C. F. Norboury idr., (2014) so morali otroci zgodbe tvoriti sami, brez predhodne demonstracije v obliki zvočnega posnetka, razlike med skupinami v dolžini zgodbe pa so bile statistično pomembne.
Razlog za krajše pripovedi otrok z AM bi lahko bil tudi v poznavanju oz. nepoznavanju testatorja. Otroci s tipičnim razvojem so testatorja in prostor za testiranje poznali in so bili ob pripovedovanju sproščeni, medtem ko otroci z AM testatorja prej niso poznali. Glede na to, da imajo otroci z AM težave na področju socialne interakcije, kamor spada tudi navezovanje stikov (DSM-5 Diagnostic Criteria, b. d), obstaja velika verjetnost, da je prisotnost nepoznane osebe vplivala na rezultate.
3.4.1.2 Število različnih besed
Graf 1: Povprečno število in razpršenost različnih besed v zgodbah
Tabela 5: Rezultati t-testa primerjave skupin z in brez AM v številu različnih besed v zgodbi
M SD Vrednost Prostostne
stopnje
Stopnja tveganja
(1 P)
brez AM 45,35 13,164
2,268 24 0,017
z AM 30,33 17,671
Podobno kot pri številu vseh besed, je se je tudi pri številu različnih besed v zgodbi izkazalo, da otroci z AM v svojih pripovedih uporabljajo statistično pomembno (t(24) = 2,268, p < 0,05) manj različnih besed (M =30,33, SD = 17,671) kot pa otroci s tipičnim razvojem (M = 45,35, SD = 13,164).
Ker sta kazalnika drug od drugega odvisna, je takšen rezultat pričakovan (manjše število besed, vpliva tudi na manjše število različnih besed).
Da otroci z AM v svoje pripovedi v povprečju vključujejo manj različnih besed, navajajo tudi C. F Norbury idr. (2014), ki so pri primerjavi skupine otrok z AM in skupine otrok z jezikovnimi motnjami ugotovili, da se ti dve populaciji z različnimi razvojnimi posebnostmi v pripovedovanju tvorili podobno preproste pripovedi, ki jim je manjkalo semantičnega bogastva.
V večini preostalih pregledanih raziskav je navedeno, da razlik v številu različnih besed med skupinama ni (Mäkinen idr., 2014; Banney idr., 2015; Suh idr., 2014).
Otroci obeh skupin so v pripovedi vključevali besede različnih besednih vrst, a so otroci z AM manj pogosto vključevali pridevnike (le 2 otroka z AM) in nepolnopomenske besede (zaimke, predloge).
V pripovedih dveh otrok z AM je mogoče najti izmišljene besede oz. neologizme (tkurenček, oslenček, odbežeti), kar je ena izmed značilnosti govora otrok z AM, ki jih razlikuje od ostalih (npr. Kim idr., 2014). O prisotnosti idiosinkratskega jezika (jezik, ki je uporabljen na neobičajen način, kamor spadajo tudi neologizmi) so raziskovali tudi Suh idr. (2014) in ugotovili, da otroci z AM v svoje pripovedi statistično pomembno pogosteje vključujejo idiosinkratski jezik.
Slovnična struktura zgodbe
RV 2: Kako se pripovedovanje zgodb petletnih otrok z avtistično motnjo razlikuje od pripovedovanja zgodb vrstnikov s tipičnim razvojem na področju slovnične strukture zgodbe?
Področje »slovnična struktura zgodbe« je sestavljeno iz več kazalnikov, in sicer iz povprečne dolžine povedi, števila priredno in podredno zloženih povedi, deleža enostavčnih povedi, rabe prirednih veznikov, ki ne izražajo vezalnega priredja, in rabe podrednih veznikov, ki izražajo vzročno-posledično razmerje.
3.4.2.1 Povprečna dolžina povedi
Graf 2: Povprečna dolžina in razpršenost dolžine povedi v zgodbah
Tabela 6: Rezultati t-testa primerjave skupin z in brez AM v dolžini povedi v zgodbah
M SD Vrednost Prostostne
stopnje
Stopnja tveganja
(1 P)
brez AM 9,929*
8,758
5,557*
1,916 3,247 23 0,002
z AM 5,363 3,115
* Rezultati pred odstranitvijo osamelca v skupini brez AM.
Po odstranitvi osamelca (v = 32,17) so bili pogoji za uporabo parametričnih analiz izpolnjeni.
Ugotovili smo, da otroci s tipičnim razvojem tvorijo daljše povedi (M = 8,758, SD = 1,916), kot pa otroci z AM (M = 5,363, SD = 3,115), razlika pa je statistično pomembna (t(23) = 3,247, p < 0,05).
Razlog, da eden izmed otrok s tipičnim razvojem v tako veliki meri odstopa od ostalih (> 3 x Q3 – Q1), je v tem, da je pri zapisu zgodbe potrebno biti pozoren na otrokovo intonacijo, saj z njo označuje konec stavka. Ena izmed deklic je stavke nizala drug za drugim, intonacija pa je bila naraščajoča, iz česar smo sklepali, da povedi še ni končala.
Krajšo povprečno dolžino povedi otrok z AM so v svojih raziskavah potrdili tudi L. Mäkinen, idr. (2014) ter C. F Norbury idr. (2014), pri večini drugih raziskav pa so avtorji ugotovili, da do
razlik v povprečni dolžini povedi med skupinama ne prihaja (Kauschke idr., 2015; Rumpf idr., 2012; Suh idr., 2014; Diehl idr., 2006).
3.4.2.2 Število priredno zloženih povedi
Graf 3: Povprečno število in razpršenost priredno zloženih povedi v zgodbah
Tabela 7: Rezultati Mann-Whitneyjevega testa primerjave skupin z in brez AM v številu priredno zloženih povedi
QR = interkvartilni razmik
Otroci s tipičnim razvojem so v povprečju uporabljali več priredno zloženih povedi (M = 3,2, SD = 1,908) kot pa otroci z AM (M = 1,33, SD = 1,633). Tudi ta razlika je statistično pomembna.
M SD Me QR
Mann Whitney
U
Z
Stopnja tveganja
(1 P)
brez AM 3,2 1,908 2 3
27,00 -2,093 0,018
Z AM 1,33 1,633 1 3
3.4.2.3 Število podredno zloženih povedi
Graf 4: Povprečno število in razpršenost podredno zloženih povedi v zgodbah
Tabela 8: Rezultati Mann-Whitneyjevega testa primerjave skupin z in brez AM v številu podredno zloženih povedi
* Rezultati pred odstranitvijo osamelca v skupini brez AM QR = interkvartilni razmik
Otroci s tipičnim razvojem so v povprečju uporabljali tudi več podredno zloženih povedi (M = 1,74, SD = 1,408) kot pa otroci z AM (M = 1,33, SD = 1,366), vendar pa razlika ni statistično pomembna.
3.4.2.4 Delež enostavčnih povedi
Graf 5: Povprečni delež in razpršenost deležev enostavčnih povedi v zgodbah
M SD Me QR
Mann Whitney
U
Z
Stopnja tveganja
(1 P) brez AM 2,05*
1,74
1,959*
1,408 2 2
45,5 -0,756 0,225
Z AM 1,33 1,366 1 1
Tabela 9:Rezultati t-testa primerjave skupin z in brez AM v deležu enostavčnih povedi
M SD Vrednost Prostostne
stopnje
Stopnja tveganja
(1 P)
brez AM 0,53 0,204
2,392 24 0,013
z AM 0,752 0,183
V obeh skupinah so prevladovale enostavčne povedi. Kljub temu je bil delež enostavčnih povedi v zgodbah otrok s tipičnim razvojem (M = 0,53, SD = 0,204) v povprečju statistično pomembno (t(24) = 2,392, p < 0,05) manjši kot v zgodbah otrok z AM (M = 0,752, SD = 0,183).
3.4.2.5 Raba prirednih veznikov
Graf 6: Povprečni odstotek rabe prirednih veznikov v zgodbah
Tabela 10:Dejanske in pričakovane vrednosti v rabi prirednih veznikov
brez AM z AM
ne
število 17 5
pričakovano število 16,9 5,1
»Adjusted Residual« 0,1 -0,1
da
število 3 1
pričakovano število 3,1 0,9
»Adjusted Residual« -0,1 0,1
Tabela 11:Rezultati hi-kvadrat testa primerjave skupin z in brez AM v rabi prirednih veznikov Vrednost Prostostne stopnje
Statistična pomembnost
(1-stransko)
Likelihood Ratio 0,010 1 0,461
Iz tabele je razvidno, da je zelo malo otrok (3 otroci s tipičnim razvojem in 1 z AM) v svoje pripovedi vključila priredne veznike, ki ne izražajo vezalnega priredja. Uporabili smo hi-kvadrat test in ugotovili, da med skupinama otrok ni statistično pomembne razlike v uporabi prirednih veznikov.
15% 16,70%
brez AM z AM
3.4.2.6 Raba podrednih veznikov
Graf 7: Povprečni odstotek rabe podrednih veznikov v zgodbah
Tabela 12:Dejanske in pričakovane vrednosti v rabi podrednih veznikov
brez AM z AM
ne
število 18 4
pričakovano število 16,9 5,1
»Adjusted Residual« 1,4 -1,4
da
število 2 2
pričakovano število 3,1 0,9
»Adjusted Residual« -1,4 1,4
Tabela 13:Rezultati hi-kvadrat testa primerjave skupin z in brez AM v rabi podrednih veznikov Vrednost Prostostne stopnje
Statistična pomembnost
(1-stransko)
Likelihood Ratio 1,683 1 0,097
Podobno kot pri uporabi prirednih veznikov je tudi podredne veznike, ki izražajo vzročno-posledično razmerje, v svoje pripovedi vključilo le malo otrok (2 otroka s tipičnim razvojem in 2 z AM). Čeprav je večji delež otrok z AM uporabil te veznike, se je izkazalo, da ta razlika med skupinama ni statistično pomembna.
Rezultati na področju slovnične strukture zgodbe so nekoliko neskladni in ne omogočajo enotnega zaključka. Na nekaterih področjih so otroci z AM izkazali pomembno slabše dosežke kot otroci s tipičnim razvojem (povprečna dolžina povedi, število priredno zloženih povedi, delež enostavčnih povedi), na nekaterih pa ne (število podredno zloženih povedi, uporaba prirednih in podrednih veznikov).
Z izjemo povprečne dolžine povedi v nobeni izmed pregledanih raziskav niso bili predstavljeni rezultati za ostala področja slovnične strukture zgodbe, ki smo jih preučevali (število prirednih in podrednih povedi, delež enostavčnih povedi, uporaba prirednih in podrednih veznikov), zato naših rezultatov ne moremo neposredno primerjati z izsledki drugih raziskav.
10%
33,30%
brez AM z AM
Kazalnike slovnične strukture zgodbe (število priredno in podredno zloženih povedi, uporabo prirednih in podrednih veznikov ter delež enostavčnih povedi) avtorji pregledanih raziskav najpogosteje združujejo v skupni termin skladenjska kompleksnost (oz. slovnična struktura zgodbe). Raziskovalci v ta termin uvrščajo različne kategorije (Baixaulia idr., 2016):
– kompleksnost povedi (uporaba podrednih in prirednih stavkov) (Norbury in Bishop, 2003; Novogrodsky, 2013)
– »stavčno gostota« (število stavkov v povedih) (Mäkinen idr., 2014; Norbury idr., 2014;
Banney idr., 2015)
– gramatično kompleksnost (število trpnih in podrednih struktur) (Rumpf idr., 2012) – pogostost kompleksne sintakse (povedi s podrednimi, prirednimi in trpnimi stavki)
(Losh in Capps, 2003; Mills idr., 2013)
– delež podrednih stavkov v povedi (Diehl idr., 2006)
Na področju skladenjske kompleksnosti so ugotovitve različnih raziskav neenotne. Nekateri avtorji poročajo, da otroci z AM pri pripovedovanju izkazujejo pomembno slabšo sintaktično kompleksnost kot otroci s tipičnim razvojem (Norbury in Bishop, 2003; Norbury idr., 2014;
Banney idr., 2015), nekateri avtorji pa o razlikah ne poročajo (Young idr., 2005; Diehl idr., 2006; Losh in Capps, 2003; Rumpf idr., 2012).
Ker so otroci z AM, udeleženi v naši raziskavi, pripovedovali pomembno krajše zgodbe, z večjim deležem enostavčnih povedi in manj priredno sestavljenimi stavki, ni presenetljivo, da so dosegli nižje rezultate od vrstnikov tudi na področju povprečne dolžine povedi. Ta kazalnik namreč združuje tako mere produktivnosti kot tudi mere sintaktične kompleksnosti zgodbe (saj uporaba kompleksnejše sintakse zvišuje dolžino povedi) (Mäkinen idr., 2014). Preseneča pa nas, da med skupinama ni bilo pomembnih razlik v številu podrednih stavkov in uporabi prirednih in podrednih veznikov.
Glede na neskladnost rezultatov slovnične strukture zgodbe ne moremo zaključiti, da so zgodbe otrok z AM sintaktično manj kompleksne. Možno je, da je do opaženih neskladnosti rezultatov prišlo zaradi relativno majhnega vzorca. Vidimo lahko namreč, da je večina udeležencev z AM tvorila zelo kratke in sintaktično enostavne zgodbe, razen ene izmed deklic, zaradi katere so povprečni rezultati precej drugačni, kot bi bili sicer.
Poudariti je potrebno, da so bile zgodbe otrok z AM kot tudi zgodbe otrok s tipičnim razvojem z vidika slovnične strukture precej skromne. Čeprav je večina udeležencev tvorila priredne in podredne povedi, so v obeh skupinah vseeno prevladovale enostavčne povedi, kar je skladno z ugotovitvami L. Marjanovič Umek idr. (2010), ki pravijo tudi, da čeprav petletni otroci v svojem govoru že rabijo različne veznike, teh pogosto še ne zmorejo uporabiti v zgodbi, saj pripovedovanje zgodbe od otroka poleg usvojene slovnične strukture jezika zahteva tudi razumevanje in povezovanje dogodkov v koherentno logično celoto. To se sklada z našo ugotovitvijo, da so otroci v svoje pripovedi le redko vključili priredne ali podredne veznike.
Področju slovnične strukture zgodbe bi bilo smiselno dodati tudi ocenjevanje slovnične pravilnosti, saj se je na tem področju pojavljalo precej napak, ki so zmanjševale koherentnost zgodb. Predvidevamo, da bi bilo napak v skupini otrok z AM manj, saj so tvorili krajše in zato pravilnejše stavke.
Vsebinska struktura zgodbe
RV 3: Kako se pripovedovanje zgodb petletnih otrok z avtistično motnjo razlikuje od pripovedovanja zgodb vrstnikov s tipičnim razvojem na področju vsebinske strukture zgodbe?
Področje »vsebinska struktura zgodbe« je sestavljeno iz več kazalnikov, in sicer iz števila dogodkov, števila zamenjav perspektive in števila besed za opisovanje mentalnih stanj.
3.4.3.1 Število dogodkov
Graf 8: Povprečno število in razpršenost dogodkov v zgodbah
Tabela 14: Rezultati Mann-Whitneyjevega testa primerjave skupin z in brez AM v številu dogodkov
QR = interkvartilni razmik
Otroci obeh skupin so v svoje pripovedi vključili razmeroma malo število dogodkov, kar se sklada z izsledki raziskave L. Marjanovič Umek idr. (2010). V povprečju so otroci s tipičnim razvojem opisali M = 4 (SD = 3,387), otroci z AM pa M = 2,17 (SD = 3,71), izmed 14 prepoznanih dogodkov. Ker porazdelitev podatkov ni bila normalna, smo uporabili neparametričen Mann-Whitney test in ob primerjanju obeh skupin ugotovili, da razlika ni statistično pomembna.
Tudi nekateri drugi avtorji so prišli do podobnih zaključkov in ugotovili, da v številu vključenih dogodkov v zgodbo med skupino otrok s tipičnim razvojem in skupino otrok z AM ni razlik (Diehl idr., 2006; Norbury in Bishop, 2003; Norbury idr., 2014; Suh idr., 2014), drugi pa so zaznali statistično pomembne razlike (Mäkinen idr., 2014; Losh in Caps, 2003). Losh in Caps (2003) ob tem poudarjata, da so posamezniki z AM v primerjavi vrstniki s tipičnim razvojem
M SD Me QR
Mann Whitney
U
Z
Stopnja tveganja
(1 P)
brez AM 4,0 3,387 4 7
42,00 -1,145 0,126
Z AM 2,17 3,71 0 5
res prepoznali in v svoje pripovedi vključevali pomembno manj dogodkov, vendar pa so vzpostavili in ohranili temo zgodbe podobno kot otroci brez AM.
Znova je eden izmed možnih razlogov za neskladnost ugotovitev na tem področju raznolikost metodoloških tehnik za izzivanje pripovedi. Tako so na primer udeleženci raziskave L. Mäkinen idr. (2014) tvorili zgodbo brez predhodne demonstracije, medtem ko so v raziskavi Diehl idr.
(2006) udeleženci zgodbo predhodno poslušali, kar je lahko vplivalo na to, da so bili udeleženci z AM uspešnejši, ni pa nujno. V raziskavi Norbury idr. (2014) so namreč zgodbo prav tako izzvali brez predhodne priprave, pa se skupini otrok s tipičnim razvojem in z AM med seboj nista pomembno razlikovali v številu opisanih dogodkov, prav tako tudi pri naši raziskavi.
Največ prepoznanih in v zgodbo vključenih dogodkov v naši raziskavi je bilo v obeh skupinah 9 (od 14). Deklica z AM je od svojih vrstnikov z AM zopet zelo odstopala, njen dosežek pa je ponovno precej zvišal skupni rezultat.
3.4.3.2 Število zamenjav perspektive
Graf 9: Povprečno število in razpršenost zamenjav perspektive v zgodbah
Tabela 15: Rezultati Mann-Whitney testa primerjave skupin z in brez AM v številu zamenjav perspektive
QR = interkvartilni razmik
* Rezultati pred odstranitvijo dveh osamelcev v skupini brez AM.
Ker porazdelitev podatkov ni bila normalna, sem uporabila neparametričen Mann-Whitney test.
Otroci s tipičnim razvojem so v povprečju v pripoved vključili večje število zamenjav
M SD Me QR
Mann Whitney
U
Z
Stopnja tveganja
(1 P) brez AM 0,8*
0,5
1,152*
0,707 0 1
44,5 -0,760 0,224
Z AM 0,33 0,816 0 1
perspektive (M = 0,5, SD = 0,707) kot otroci z AM (M = 0,33, SD = 0,816), a ta razlika ni statistično pomembna.
Sposobnost ustrezne (smiselne in s slovničnega vidika pravilne) zamenjave perspektive je eden od kazalnikov, ki prispevajo tako h koherentnosti kot tudi h kohezivnosti zgodbe. V pregledanih raziskavah so področje, ki ga lahko posredno povežemo s področjem zamenjave perspektive, raziskovali na različne načine:
– odstotek dvoumne uporabe zaimkov za 3. osebo,
– odstotek dvoumne uporabe zaimkov za vzpostavljanje reference (Suh idr., 2006), – referenčna ustreznost (Mäkinen idr., 2014),
– dvoumne reference (Banney idr., 2015), – dvoumni zaimki (Norbury in Bishop, 2003),
– odstotek napak v kohezivni verigi (Young idr., 2005).
Avtorji so zopet prišli do neskladnih rezultatov. Mäkinen idr. (2014) med skupinama niso našli pomembnih razlik, v nekaj drugih raziskavah pa so razlike zaznali (Norbury in Bishop, 2003, Norbury idr., 2013, Novogrodsky, 2013). V moji raziskavi je bila zamenjava perspektive vrednotena kot ustrezna, če je otrok osebo ali žival, ki ji vloga pripada, poimenoval ali določil z uporabo ustrezne glagolske končnice, vendar pa zaradi raznolikih meritev neposredna primerjava mojih rezultatov z rezultati ostalih avtorjev ni smiselna.
Ker je zamenjava perspektive in vzpostavljanje ustrezne reference multidimenzionalna naloga, ki združuje jezikovne in pragmatične elemente, je naloga za mlajše otroke precej zahtevna, zato ni presenetljivo, da so otroci obeh proučevanih skupin pripovedno perspektivo zamenjali zelo redko (povprečno manj kot enkrat). Do takšnih rezultatov so prišle tudi L. Marjanovič Umek idr. (2010), ki so ugotovile, da je povprečje zamenjave perspektive pri petletnikih s tipičnim razvojem M = 0,74 (SD = 1,00).
3.4.3.3 Število besed za opisovanje mentalnih stanj
Graf 10: Povprečno število in razpršenost besed za opisovanje mentalnih stanj v zgodbah
Tabela 16: Rezultati Mann-Whitneyjega testa primerjave skupin z in brez AM v številu besed za opisovanje mentalnih stanj
QR = interkvartilni razmik
* Rezultati pred odstranitvijo dveh osamelcev v skupini brez AM.
Ker porazdelitev podatkov ni bila normalna, sem uporabila neparametričen Mann-Whitney test.
Otroci s tipičnim razvojem so v povprečju v pripoved vključili večje število besed za opisovanje mentalnih stanj (M = 1,06, SD = 1,11) kot otroci z AM (M = 0,5, SD = 0,837), a razlika ni statistično pomembna, kar me je presenetilo.
Eden izmed razlogov, zakaj sem pričakovala, da bodo otroci z AM na tem področju pomembno odstopali od vrstnikov, je, da so otroci z AM dosegli pomembno nižje rezultate na področju besede v zgodbi (tvorili zgodbe z manj besedami in z manj različnimi besedami), kar naj bi po mnenju nekaterih avtorjev (npr. Norbury idr., 2014) vplivalo tudi na uporabo izrazov za mentalna stanja. Sposobnost govorjenja o kognitivnem in čustvenem doživljanju drugih naj bi bila namreč odvisno od besednega zaklada, ki govor o tem sploh omogoča. Drugi razlog, zakaj sem pričakovala pomembne razlike med skupinama, pa je, da naj bi imeli otroci z AM težave s pragmatičnim vidikom jezika, kar pa uporaba izrazov za mentalna stanja nedvomno je (Baron - Cohen idr., 1985)
Kot besede za opisovanje mentalnih stanj smo upoštevali besede za opisovanje zaznav, čustvenih stanj, želja in hotenj ter mišljenja.
Tabela 17: Uporabljene besede za opisovanje mentalnih stanj
zaznave čustvena stanja želje in hotenja mišljenje
brez AM
14 otrok s tipičnim razvojem je v svojo pripoved vključila besede za opisovanje mentalnih stanj in le 2 otroka z AM, in sicer po eno besedo iz področja zaznav, čustvenih stanj ter mišljenja.
Največ besed za opisovanje mentalnih stanj, ki so jih v svoje pripovedi vključevali otroci s tipičnim razvojem, je označevalo zaznave (61,3 %), veliko redkeje pa čustvena stanja (12,9 %), želja in hotenja (12,9 %) ter mišljenje (12,9 %). Tudi osamelca, ki smo jih v skupini otrok s tipičnim razvojem odstranili iz vzorca, sta z večino uporabljenih izrazov za mentalna stanja
M SD Me QR
označevala zaznave. L. Mäkinen idr. (2014) razmišljajo, da izrazi za zaznave ne bi smeli biti
označevala zaznave. L. Mäkinen idr. (2014) razmišljajo, da izrazi za zaznave ne bi smeli biti