Pripovedovanje
Pripoved je ena od glavnih oblik diskurza in ena od pragmatičnih govornih spretnosti, ki je vezana na razumevanje in izražanje vsebine skladno s kontekstom. Pomemben proces, ki omogoča kakovostno pripovedovanje, je torej dekontekstualizacija, kar pomeni, da otrok izoblikuje svoje predstave, sklepe, logične povezave, na način, da ga poslušalec razume (Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001). Sposobnost pripovedovanja je zahtevna naloga, ki zahteva dobro razvite lingvistične, socialne in kognitivne sposobnosti. Daje nam bogate informacije o jeziku, ki ga otrok uporablja, kar omogoča kakovostnejše načrtovanje intervencij, katerih namen je izboljšati komunikacijske kompetence, hkrati pa je tudi pomemben napovednik kasnejšega razvoja opismenjevalnih spretnosti (Botting, 2002).
Pripovedovanje otroku omogoča lastne misli deliti z drugimi, zato nam poleg vpogleda v razvoj govora in jezika, daje tudi informacije v njihovem razumevanju zapletenih osebnih izkušenj in čustvenega doživljanja (Oppenheim in Waters, 1995; v Marjanovič Umek idr., 2006). Otrok s pripovedovanjem pojasnjuje in razmišlja o različnih dogodkih, išče vzroke dogodkov in razmišlja o možnih prihodnjih dogodkih (Wray in Medwell, 2002, v Marjanovič Umek idr., 2006). Ker je vsaka zgodba osebna in značilna za pripovedovalca, različni posamezniki iste dogodke povezujejo v različne zgodbe na svoj način (Burton, 2001, v Marjanovič Umek idr., 2006).
Zgodbo določata dva kriterija, in sicer vsebina (koherentnost) in oblika (kohezivnost). Kriterija sta med seboj povezana, vendar sta pri analizi zgodbe običajno obravnavana ločeno (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Ker se oba kriterija med pripovedovanjem stalno prepletata, je običajno bolj koherentna zgodba tudi bolj kohezivna, vendar pa to ni nujno (Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001).
Koherentnost predstavlja vsebino zgodbe, njeno logično zgradbo, v kateri so razumljivo predstavljeni dogodki, misli, počutja in časovno-vzročne povezave. Najpomembnejša elementa, ki prispevata h koherentnosti zgodbe, sta postavitev zgodbe (ki se nanaša na kraj in čas, v katerem se zgodba odvija ter na junake, ki v zgodbi nastopajo) in potek zgodbe (ki se nanaša na zaporedje dogodkov) (Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001).
Koherentna zgodba naj bi po mnenju K. Karmiloff in A. Karmiloff - Smith (2001) vključevala naslednje elemente:
– predstavitev glavnega junaka in njegovih namer;
– eksplicitno izjavo o željah ali ciljih glavnega junaka;
– opis dejavnosti, ki so časovno in vzročno povezane ter so usmerjene v dosego ciljev glavnega junaka;
– razplet povezan z uspešnim ali neuspešnim doseganjem ciljev glavnega junaka;
– evalvacijo ali povzetek razpleta.
Kohezivnost predstavlja obliko oz. slovnično povezanost besedila. Nanaša se na različna jezikovna sredstva, s katerimi so posamezni deli zgodbe med seboj povezani. Vključuje uporabo zaimkov, veznikov in tudi drugih jezikovnih orodij (Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001).
Obstaja več vrst pripovedi glede na to, v kakšnem kontekstu poteka in kakšne informacije daje.
K. A. Loveland in B. Tunali (1993) sta pripovedi razdelili v naslednje skupine:
– pripovedovanje zgodbe (ang. »story narrative«) (izvirno pripovedovanje ali pripovedovanje po poslušanju),
– opisovanje scenarija (ang. »script narratives«, npr. pripovedovanje o rutinah),
– informativne pripovedi (ang. »informative/didactic narratives«, npr. dajanje navodil), – recitacije in predstave (ang. »recitations/performances«, npr. recitiranje naučenega
besedila).
Najpogosteje in zato najbolje raziskana skupina pripovedi je pripovedovanje zgodbe, kar raziskujemo tudi v tem magistrskem delu.
Na otrokovo pripovedovanje zgodbe vplivajo različni dejavniki, npr. vsebina, vrsta in število ilustracij, morebiten začetek zgodbe, otrokovo razpoloženje, otrokova izpostavljenost branju otroške literature … Slednje je povezano s kakovostjo otrokovega družinskega okolja, sociodemografskimi značilnostmi družine ter kakovostjo vrtca (Marjanovič Umek idr., 2006).
Poleg okolja imajo na otrokov govorni razvoj, in s tem tudi na razvoj otrokovega pripovedovanja zgodbe, vpliv tudi genetski dejavniki. Ti vplivajo na razvoj različnih področij govornega razvoja – na razvoj slovnice, semantike, fonologije in artikulacije (Stromswold, 2001; v Marjanovič Umek idr., 2006).
Razvoj pripovedovanja pri otrocih s tipičnim razvojem
Otroci se že zelo zgodaj začnejo učiti pripovedovati, ko jim starši berejo in pripovedujejo različne zgodbe. Med poslušanjem zgodb zavzemajo perspektivo drugega in dogajanja v zgodbi doživljajo skozi perspektivo druge osebe, kar spodbuja razvoj njihove socialne kognicije.
Poslušanje zgodb spodbuja njihovo domišljijo, saj jim omogoča, da oblikujejo predstave o prostoru, osebah in dogodkih, ki jih zgodba opisuje. Poleg tega jim zgodbe, v katerih se junaki soočajo z različnimi vsakdanjimi problemi (npr. strah pred temo, rojstvo sorojenca, odhod v vrtec …), pomagajo tudi k razumevanju in soočanju z lastnimi problemi (Marjanovič Umek idr., 2006).
Poleg poslušanja zgodb otroci kmalu začnejo pripovedovati tudi svoje lastne zgodbe.
Pripovedovanje se prične razvijati s pojavom dvobesednih izjav (Marjanovič Umek idr., 2006).
Malčkove prve zgodbe vključujejo predvsem naštevanje in opisovanje dogodkov, v katere so bili vključeni sami oz. se nanašajo na njihovo neposredno okolje. Prvo pripovedovanje je pogosto prepleteno z igro in rutinskimi dejavnostmi (Bruner, 1986, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Kmalu začnejo pripovedovati zgodbe ob ilustracijah, vendar pa se sposobnost
razumevanja in branja ilustracij razvija postopoma. Najprej otroci zaporedje ilustracij razumejo zgolj kot zaporedje slik in ne kot zaporedje med seboj povezanih dogodkov, prav tako pa tudi še ne prepoznajo glavnega dogodka ali junaka. Prve zgodbe navadno še niso oblikovane na miselnih predstavah in zato najpogosteje še niso dobro strukturirane, ne vključujejo cilja, problema in končnega dogodka (Fein, 1995 v Marjanovič Umek idr., 2006).
Pomembne spretnosti, ki jih morajo otroci usvojiti za uspešno pripovedovanje (Tager - Flusberg, 1995):
– Na strukturni ravni morajo usvojiti skladenjska in morfološka pravila za označevanje vzročnih in časovnih odnosov.
– Na pragmatični ravni se morajo naučiti upoštevati kontekst, v katerem pripovedujejo, naučiti se morajo tehnik predstavljanja junakov zgodbe in tehnik povezovanja zgodbe z nanašanjem na način, da lahko poslušalec razume glavne dogodke v zgodbi.
– Poleg teh jezikovnih spretnosti je za pripovedovanje zgodbe pomembno tudi socialno kognitivno znanje, ki omogoča ustvarjanje strukturirane zgodbe s problemom, cilji in rešitvami ter za interpretacijo namenov, motivov, prepričanj in reakcij junakov zgodbe.
Starejši kot so otroci, bolj imajo razvite opisane spretnosti, ki so pomembne za uspešno pripovedovanje. S starostjo se zato pripovedovanje zgodb razvija in nadgrajuje. Kompetentnost pripovedovanja zgodbe otrok narašča tako z vidika dolžine kot tudi slovnične strukture in vsebine zgodbe (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj in Podlesek, 2010). Tako med tretjim in četrtim letom zgodbe dobijo konvencionalno obliko, kar pomeni, da niso sestavljene le iz enostavnega nizanja elementov, temveč otroci v zgodbo vpletejo problem, cilj in rešitve.
Njihove zgodbe so vedno bolj koherentne in kohezivne ter predstavljajo zaključeno celoto (Marjanovič Umek idr., 2006).
Po četrtem letu otroci v zgodbe že vključujejo simbolizem, odnosne metafore in metajezikovne izjave. Zgodbe gradijo kot verigo, kar pomeni, da se elementi zgodbe premikajo iz enega v drugega (Applebee, 1978, v Marjanovič Umek idr., 2006). V svoje zgodbe pogosto vključujejo čustvene teme, saj so jim pomembne misli in čustva junakov (Marjanovič Umek idr., 2006).
Zgodbe so tudi vedno daljše – vsebujejo več besed na splošno in več različnih besed, kar posredno kaže na relativno hiter razvoj otrokovega besedišča v obdobju zgodnjega otroštva.
Usvajanje sopomenk in nadpomenk otroku omogoča poimenovanje istih oseb, živali in predmetov z različnimi besedami, oblikovanje daljših in zapletenejših povedi ter celovitejše opisovanje dogajanja v zgodbi (Marjanovič Umek idr., 2010).
2.3.2.1 Pripovedovanje petletnikov
Večina petletnih otrok pripovedujejo koherentne in kohezivne zgodbe s konvencionalno strukturo. Zavedajo se cilja zgodbe, ki predstavlja rdečo nit njihovega pripovedovanja (Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Opisujejo motive in počutja oseb ter zgodbo običajno razvijajo okoli glavnega junaka (Fein, 1995, v Marjanovič Umek in Fekonja, 2019). Zgodbe
vse pogosteje pripovedujejo v pretekliku (Aller, 1995, v Marjanovič Umek idr., 2006) ter s spremembo glasu različno imitirajo junake v zgodbi (Scarlett in Wolf, 1979; v Marjanovič Umek idr., 2006). Zmorejo razmišljati o posameznih elementih zgodbe in vrednotiti vedenje in dejanja junakov, ki v zgodbi nastopajo (Dombey, 2003, v Marjanovič Umek idr., 2006).
V raziskavi, v kateri so ocenjevali pripoved na podlagi nadaljevanja začetnih izjav, so ugotovili, da petletniki običajno pripovedujejo zgodbe, v katerih gre za enostavno časovno nizanje dogodkov (Stein in Albro, 1997). Večina otrok starih od pet do šest let opisuje slike tako, da prepoznava nekatere odnose med predmeti na sliki in jih nato pretvarja v govorni kod. V njihovem pripovedovanju prevladujejo zgolj opisi slike oz. nizanje opažanj. Nekateri otroci v tej starosti se pri opisovanju slik posredno ali neposredno že opirajo na lastne izkušnje. Zmožni so prepoznati odnose na sliki, zato opisujejo slike kot aktivno dogajanje, vendar pa svojih opisov še ne sestavijo in oblikujejo v povsem logično zaporedje (Miljak, 1979, v Marjanovič Umek idr., 2006).
V slovenski raziskavi (Marjanovič Umek idr., 2010), katere namen je bil preučiti razvoj pripovedovanja zgodbe v zgodnjem otroštvu (pri otrocih starih od 3 do 6 let), so avtorice ugotovile, da so zgodbe petletnih otrok v povprečju vsebovale 102 besedi, od tega 40 različnih besed. V njihovih zgodbah so prevladovale enostavčne povedi, vendar je bil delež priredno in podredno zloženih povedi vseeno precej višji v primerjavi z mlajšimi otroki. Petletni otroci so namreč tvorili pomembno daljše in zapletenejše povedi. Povprečna dolžina njihovih povedi je bila 5,9 besede. V zgodbe so vključili relativno majhno število dogodkov in posledično tudi redko zamenjali pripovedno perspektivo. Petletniki so povprečno opisali 4 dogodke, ki so si sledili v logičnem zaporedju in manj kot eno zamenjavo perspektive. Tudi opise mentalnih stanj junakov v zgodbi so vključili le redko, vendar pomembno pogosteje kot tri letni otroci.
Naraščanje pogostosti opisov mentalnih stanj v zgodbah petletnih otrok po mnenju avtoric lahko kaže na to, da se po četrtem letu starosti postopoma razvija teorija uma in z njo povezano socialno razumevanje in raba metajezika.
Edino merilo, na katerega starost otrok ni imela pomembnega učinka, se je nanašalo na rabo veznikov (prirednih veznikov, ki ne izražajo vezalnega priredja, in podrednih veznikov, ki izražajo vzročno podredje). Otroci vseh starostnih skupin so jih namreč v svoje pripovedi vključili le redko. Rezultati nakazujejo, da, čeprav petletni otroci s svojem govoru že rabijo različne veznike, teh pogosto še ne zmorejo uporabiti v zgodbi, saj pripovedovanje zgodbe od otroka poleg usvojene slovnične strukture jezika zahteva tudi razumevanje in povezovanje dogodkov v koherentno logično celoto (Marjanovič Umek idr., 2010).