Avtistična motnja
Avtistična motnja je razvojna motnja, ki se začne v otroštvu in traja vse življenje ter vpliva na delovanje posameznika v vseh okoliščinah. Zajema vse psihične funkcije in se odraža v različnih oblikah, ki so jim skupni primanjkljaji v socialni (verbalni in neverbalni) komunikaciji in socialni interakciji ter omejeni, ponavljajoči se vzorci vedenja, interesov in aktivnosti. Kljub tem skupnim značilnostim med otroki z avtistično motnjo obstajajo velike razlike glede na pojavnost in intenzivnost motnje. Motnja se štirikrat pogosteje pojavlja pri dečkih kot pri deklicah (Autism Spectrum Disorder, 2018). Pogosto jo spremljajo druga zdravstvena ali genetska stanja. Vzrok za pojav motnje ni poznan, vemo pa, da se ne pojavi kot posledica neprimerne vzgoje ali travmatičnega dogodka. Po vsej verjetnosti gre za preplet več dejavnikov (Jurišić, 1992). Večje tveganje za nastanek motnje imajo prezgodaj rojeni otroci, otroci z nizko obporodno težo in otroci, ki se rodijo starejšim staršem (Autism Spectrum Disorder, 2018).
Začetnik raziskovanja avtizma je ameriški psihiater Leo Kanner. Leta 1943 je objavil članek o enajstih otrocih, pri katerih je prepoznal skupne značilnosti in jih skupno poimenoval
»avtistične motnje afektivnega kontakta«, kasneje pa jih preimenoval v »zgodnji otroški avtizem«. Od takrat dalje se je definicija avtizma večkrat spremenila, prav tako pa je zaradi heterogenosti avtistične motnje ves čas obstajalo nesoglasje tudi glede klasifikacije te motnje.
V času začetka raziskovanja te motnje je veljalo prepričanje, da je avtistična motnja posledica psihopatogene družinske klime (»hladnih« staršev), kar je vodilo do psihoterapevtske obravnave teh otrok, ki je takrat predstavljala tudi edino vrsto obravnav za te otroke. Kasneje, v koncu šestdesetih in začetku sedemdesetih let so po natančnejšem raziskovanju vzrokov te motnje opustili možnost nastanka motnje kot posledica »hladne družinske klime« in začeli razmišljati o organski etiologiji. Takrat so otroci z avtistično motnjo dobili prostor tudi v šolskem sistemu, ne le v psihiatričnih ustanovah (Jurišić, 1992).
Osebe z avtizmom imajo veliko skupnih značilnosti, hkrati pa so med njimi tudi velike razlike.
Motnja se razlikuje glede pojavnosti in intenzivnosti, zaradi česar jo je včasih težko diagnosticirati. Poleg tega pri prepoznavanju avtistične motnje nimamo biološkega markerja, ki bi potrdil motnjo, temveč jo moramo prepoznati na podlagi opazovanja otrokovega vedenja in delovanja, kar tudi otežuje diagnosticiranje (Jurišić, 1992). Vendar pa je diagnoza izjemno pomembna, saj staršem in strokovnim delavcem, ki z otrokom delajo, omogoči, da poiščejo ustrezne informacije in pomoč. Pri diagnosticiranju motnje se je možno opreti na enega od dveh mednarodnih klasifikacijskih sistemov. Merila za diagnosticiranje opredeljujeta Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM) in Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (MKB).
V priročniku DSM-IV, ki je bil v uporabi od leta 1994 do leta 2013, je avtistična motnja veljala za eno izmed petih pervazivnih motenj. Poleg nje so se v to kategorijo uvrščali tudi
Aspergerjeva motnja, Rettov sindrom, dezintegrativna motnja v otroštvu in atipični avtizem (Jurišić, 2016).
Trenutno diagnostične kriterije za potrditev motnje opredeljujeta Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj DSM-V in Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene MKB-10.
MKB 10 več oblik motenj avtističnega spektra uvršča v kategorijo pervazivnih motenj.
Pervazivne razvojne motnje opisuje kot skupino motenj, za katero so značilne kvalitativne abnormnosti v vzajemnih socialnih interakcijah in vzorcih komunikacije ter utesnjen, stereotipen, ponavljajoč se repertoar interesov in aktivnosti. V kategorijo pervazivnih razvojnih motenj po MKB 10 spadajo avtizem v otroštvu, atipični avtizem, Rettov sindrom, druge vrste dezintegrativnih motenj v otroštvu, Aspergerjev sindrom, hiperaktivna motnja, povezana z duševno manjrazvitostjo in stereotipnimi gibi, drugačne pervazivne razvojne motnje in pervazivna razvojna motnja, neopredeljena (MKB-10-AM, 2008).
Priročnik DSM-V, ki je v uporabi od leta 2013 prinaša spremembe na področju klasificiranja avtistične motnje, in sicer nič več ni različnih diagnostičnih oznak za različne oblike avtistične motnje (npr. »Aspergerjeva motnja«, »avtistična motnja« …), temveč vse združuje v kategorijo
»spekter avtistične motnje«.
DSM-V v kategorijo otrok z motnjami avtističnega spektra uvršča otroke, ki izkazujejo primanjkljaje na dveh ključnih področjih (DSM-5 Diagnostic Criteria, b. d.):
1. Stalni primanjkljaji v socialni komunikaciji in socialni interakciji – Primanjkljaji v vzajemnih socialnih in čustvenih odnosih
– Primanjkljaji v verbalni in neverbalni komunikaciji, vedenju in socialni interakciji – Primanjkljaji v vzpostavljanju, ohranjanju in razumevanju socialnih odnosov 2. Primanjkljaji na področju vedenja, interesov in aktivnosti
– Stereotipni in ponavljajoči gibalni vzorci
– Težave pri prilagajanju spremembam, nagnjenost k rutinam in ritualom, rigidnost v mišljenju in vedenju, uporaba predmetov na neobičajen in vedno enak način, stereotipen in ponavljajoč govor
– Omejeni, vztrajni in nefleksibilni interesi, ki so nenavadni in zelo intenzivni
– Prevelika ali premajhna občutljivost na senzorne dražljaje in neobičajen interes za senzorne dražljaje v okolici
Za potrditev diagnoze avtistične motnje morajo biti simptomi prisotni že v zgodnjem otroštvu (pred tretjim letom starosti), povzročati morajo pomembne omejitve na socialnem in drugih področjih posameznikovega funkcioniranja. Primanjkljaji ne smejo biti posledica intelektualnih primanjkljajev ali globalnega razvojnega zaostanka (DSM-5 Diagnostic Criteria, b. d.).
V šolskem prostoru govorimo o otrocih z avtistično motnjo. Tako jih namreč opredeljuje Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je bil objavljen leta 2011, v veljavo pa je stopil leta 2013. V to skupino otrok so umeščeni otroci z vsemi motnjami avtističnega spektra
oz. pervazivnimi motnjami (Jurišić, 2016). Ta izraz bo v magistrskem delu uporabljen za opisovanje različnih oblik te motnje.
Skladno z DSM-V tudi Zavod Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ) v dokumentu Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (Vovk Ornik, 2015) otroke z avtistično motnjo opredeljuje kot otroke s primanjkljaji na področju socialne komunikacije in socialne interakcije ter primanjkljaji na področju vedenja, interesov in aktivnosti. Ti primanjkljaji se izkazujejo v različnih stopnjah in v različnih kombinacijah intenzitet, na podlagi česar ZRSŠ ločuje otroke z avtistično motnjo, ki imajo lažji, zmerni ali težji primanjkljaj v socialni komunikaciji in socialni interakciji ter lažji, zmerni ali težji primanjkljaj na področju vedenja, interesov in aktivnosti. Tako kot v DSM-V je tudi v tem dokumentu izpostavljeno, da so primanjkljaji prisotni že v zgodnjem otroštvu in vplivajo na posameznikovo delovanje na socialnem, izobraževalnem in drugih področjih otrokovega delovanja (Vovk Ornik, 2015). Otroci z avtistično motnjo so lahko usmerjeni v katerikoli program vzgoje in izobraževanja. Mnogi usmerjanja v programe za otroke s posebnimi potrebami sploh ne potrebujejo, saj jim je dovolj podpora, ki jo v vrtcu ali šoli nudijo brez tega statusa (Jurišić, 2016).
Kognitivne teorije
V povezavi z avističnimi motnjami kljub mnogim raziskavam in prizadevanjem strokovnjakov še vedno obstaja mnogo nerešenih vprašanj. Pri iskanju odgovorov nanje se lahko opremo na različne kognitivne teorije, ki poskušajo pojasniti posebnosti in odstopanja otrok z avtistično motnjo.
2.4.2.1 Teorija uma (angl. »Theory of mind«)
Ena izmed kognitivnih teorij, ki je najbolj raziskana in preučevana v povezavi z avtističnimi motnjami je teorija uma. Gre za zmožnost razumevanja, pojmovanja in zavedanja lastnih misli in misli drugih (želja, prepričanj, čustev, namer …), kar omogoča razumevanje ljudi in socialnih situacij.
Baron - Cohen je eden od najpomembnejših avtorjev, ki so se ukvarjali z raziskovanjem te teorije pri otrocih z avtistično motnjo. V eni izmed prvih raziskav na tem področju (Baron - Cohen, Leslie in Frith, 1985) je skupaj s sodelavci dokazal, da težave na področju teorije uma niso povezane z duševnimi motnjami, temveč so specifične za osebe z avtistično motnjo. Baron-Cohen teorijo ponazarja s slepoto oz. nezmožnostjo branja misli (mindblindness), kar se pri osebah z avtistično motnjo odraža v težavah z razumevanjem in s pojasnjevanjem čustev, z razumevanjem, da vedenje vpliva na čustva drugih, s predvidevanjem vedenja drugih oseb, z ločevanjem stvarnosti in domišljije ter s prepoznavanjem zavajanja ali laži. Težave imajo s sklepanjem, kaj bo nekdo naredil oz. zakaj nekdo česa ni naredil (Jurišić, 2016).
S pomočjo te teorije lažje razumemo izvor težav v socialni komunikaciji in socialni interakciji, ki jih imajo otroci z avtistično motnjo. Prav tako pa lahko s teorijo uma pojasnimo nekatere posebnosti v pripovedovanju zgodb otrok z avtistično motnjo.
2.4.2.2 Teorija o šibki osrednji usklajenosti (angl. »Weak cental coherence«)
Teorija o šibki osrednji usklajenosti, katere avtorica je Uta Frith, poudarja, da nekatere težave oseb z avtistično motnjo izhajajo iz nezmožnosti oz. slabšega vključevanja informacij v koherentno celoto. Avtorica doumeva, da osebe z avtistično motnjo zelo dobro zaznavajo posamezne podrobnosti, vendar pa imajo težave pri zaznavanju celote – "zaradi dreves ne vidijo gozda" (Jurišić, 2016).
Ta teorija nam pomaga razumeti težave z videnjem celote in ne le podrobnosti, ki jim ti otroci navadno posvečajo največ pozornosti. Pojasnjuje tudi primanjkljaje socialne interakcije, njihova ozka in toga zanimanja in aktivnosti, raznolikost kognitivnih sposobnosti z izjemnimi talenti in natančno razločevanje, ko stvari med seboj niso povezne. Dober primer te teorije v praksi so osebe z avtistično motnjo, ki dosegajo velike uspehe na področju matematike, imajo pa velike težave na jezikovnem področju ali na področju socialnih interakcij (Jurišić, 2016).
Govor, jezik in komunikacija otrok z avtistično motnjo
Razvoj govora in jezika pri otrocih z avtistično motnjo se med posamezniki zelo razlikuje. Na splošno velja, da se z naraščanjem otrokovih kognitivnih sposobnosti izboljšujejo tudi njegove jezikovne sposobnosti. Ker je avtizem redko diagnosticiran pred tretjim letom, obstaja le malo informacij o razvoju govora in jezika v obdobju pred tem (Kim idr., 2014).
Otroci s tipičnim razvojem komunikacijsko namero kažejo že od rojstva dalje – prepoznajo materin glas, vzpostavljajo očesni stik, z gestami pokažejo, kaj želijo … Pri otrocih z avtistično motnjo se te oblike vedenja običajno ne pojavljajo. Za njih je značilno slabše odzivanje na materin glas in na svoje ime. Otroci z avtistično motnjo navadno ne prehajajo vseh faz jezikovnega razvoja, manj grulijo, spregovorijo pozno in tudi kasnejši razvoj govora in jezika je pri njih počasnejši kot pri tipično razvijajočih se vrstnikih. Pri nekaterih se lahko pojavi celo nazadovanje v govornem razvoju (Grilc, 2014). Anderson idr. (2007) ugotavljajo, da približno 30 % otrok z avtistično motnjo ne uporablja besedne komunikacije.
C. Gillberg in Gillberg (1989, v Milačić, 2006) navajata, da je poleg zakasnelega govornega razvoja za govor in jezik otrok z Aspergerjevim sindromom, ki ga lahko po DSM-V uvrstimo med avtistične motnje, značilen tudi površen ekspresivni govor, formalen in zbran govor, neobičajna prozodija in okvara razumevanja, ki vključuje dobesedno interpretiranje pomena besed.
Visoko funkcionalni verbalni otroci z avtistično motnjo do petega leta dokaj uspešno razvijejo svoje govorno-jezikovne sposobnosti, vendar so vseeno opazna določena odstopanja, ki so
najpogosteje povezana s pragmatično ravnjo jezika (Kim idr., 2014). Otroci z avtistično motnjo imajo lahko težave pri vzpostavljanju dialoga, izmenjavi v pogovoru in njegovem zaključevanju. Zdi se lahko, kot da osebe z avtistično motnjo sogovornika ne poslušajo in ne vedo, kako reagirati na njegove komentarje. Pogosto govorijo o svoji najljubši temi, pri tem pa ne opazijo, da sogovorca tema mogoče ne zanima (Milačić, 2006). Otroci z avtistično motnjo v primerjavi z otroci s tipičnim razvojem redkeje uporabljajo izraze za mentalna stanja (kot so na primer misliti, vedeti, se spomniti …) (Baron - Cohen idr., 1985).
Osebe z avtistično motnjo težijo k dobesedni interpretaciji slišanega in ne prepoznajo sogovornikovega namena, zato imajo težave z razumevanjem metafor in ironije (Milačić, 2006). V njihovem govoru je pogosto prisotna nenavadna uporaba nekaterih besed in fraz – neologizmi (Kim idr., 2014).
Ena od značilnosti govora oseb z avtistično motnjo so tudi posebnosti v prozodijskih elementih (kot so spremenjena višina glasu, ritem, naglaševanje in melodija govora), kar je eden od najhitreje prepoznanih znakov, ki kažejo na to motnjo (Kim idr., 2014). Težave imajo tudi z razumevanjem sogovorčevih glasovnih sprememb, kar pa je ključno za razumevanje pomena povedanega (Milačić, 2006).
Le malo raziskav je preučevalo razvoj sintakse in morfologije pri osebah z avtistično motnjo.
Prisotno je lahko izpuščanje določenih morfemov, pomožnih glagolov, napačna uporaba preteklega časa in osebnih zaimkov, vendar pa to ni nujno (Kim idr., 2014). Govor otroka z avtistično motnjo je lahko tudi izrazito formalen in spominja na govor odraslega (Milačić, 2006).
Pripovedovanje otrok z avtistično motnjo
V dosedanjih raziskavah je bil zajet relativno majhen vzorec oseb z avtistično motnjo. V večino raziskav so bili vključeni le posamezniki z visokofunkcionalnim avtizmom in/ali Aspergerjevim sindromom. Primerjalno skupino so največkrat sestavljali posamezniki s tipičnim razvojem. V nekaj raziskavah so bile vključene primerjalne skupine z drugimi motnjami (npr. s specifičnimi jezikovnimi motnjami, z Downovim sindromom, z motnjami v duševnem razvoju …). Pri raziskovanju tega področja so bile uporabljene različne metodološke tehnike, ki so v določeni meri vplivale na rezultate. V večini raziskav so pripoved izzvali s pomočjo vizualnih dražljajev (npr. s slikanicami), obstajajo pa tudi drugačni pristopi (npr.
pripovedovanje namišljene zgodbe, pripovedovanje zgodbe zasnovane na resničnih dogodkih, pripovedovanje osebne avtobiografske zgodbe, pripovedovanje o najzgodnejšem dogodku, ki se ga udeleženci raziskave spominjajo …). Tudi raziskave, ki so za spodbujanje pripovedovanja uporabljale vizualne dražljaje, so se med seboj razlikovale v naravi vizualnega dražljaja.
Uporabljene so bile lutkovne predstave, različne interaktivne animacije, posamične slike in različna slikovna zaporedja, kot so npr. slikanice brez besedila (Frog, Where Are You?, Frog On His Own, Tuesday). Na rezultate raziskav je poleg vrste vizualnih spodbud vplivala tudi prisotnost ali odsotnost verbalnega inputa. Rezultati so bili drugačni, če so udeležencem
raziskave zgodbo predhodno prebrali ali na kakšen drugačen način predstavili, kar je razumljivo, saj se na ta način v nalogo vključi tudi vidik spomina in ponovne izgradnje prej slišane oz. brane in dojete zgodbe (Stirling idr., 2014).
Glavne kategorije preučevanja v povezavi s pripovedno sposobnostjo oseb z avtistično motnjo so do sedaj bile (Stirling idr., 2014):
(1) dolžina in kompleksnost zgodb;
(2) obseg pojavov, ki prispevajo k ustvarjanju kohezivnega besedila (npr. uporaba referenčne kohezije, uporaba časovnih oznak, jasna navedba vzročnih razmerij med elementi zgodb);
(3) obseg pojavov povezanih s sposobnostjo teorije uma in/ali zmožnost predstavitve perspektive opisanih dogodkov v zgodbi.
V tabeli 2 so predstavljene raziskave, ki so v vzorcu, metodološki tehniki in kategorijah preučevanja najbolj podobne raziskavi predstavljeni v empiričnem delu magistrskega dela.
Zbrane so le tiste, ki so vključevale osebe z avtistično motnjo in osebe s tipičnim razvojem in pri katerih je bila kot spodbuda za pripovedovanje uporabljena slikanica brez besedila oz.
zaporedje slik.
Tabela 2: Rezultati raziskav, ki so preučevale pripovedovanje oseb z avtistično motnjo
RAZISKAVA VZOREC STIMUL
REZULTATI OSEB Z AM V PRIMERJAVI Z OSEBAMI S TIPIČNIM RAZVOJEM
NI RAZLIK MED SKUPINAMA RAZLIKE MED SKUPINAMA
Thurber in Tager
– napačni začetki in premori med izjavami
– krajša povprečna dolžina izjave – manjše število uporabljenih predlogov – manj pavz znotraj izjave
Tager – Flusberg
– prilagajanje govora likom iz zgodbe – uporaba zvočnih učinkov
– uporaba izrazov za mentalna stanja
– krajše zgodbe
– manj skladenjsko kompleksne zgodbe – manj vzročnih izjav, s katerimi bi
pojasnili odnose med dogodki v zgodbi
Tager - Flusberg
– leksikalna kohezija (vključno z vzročnimi povezavami)
– uporaba izrazov za čustvena in mentalna stanja (v vseh skupinah zelo malo)
– pripoved otrok AM povezana z uspešnostjo pri nalogi ToM.
– pri odgovarjanju na vprašanja o vsebini zgodbe manj natančni pri označevanju čustev, dali so manj primernih vzročnih
– delež izjav za vrednotenje
– uporaba vzročno-posledičnih izjav – uporaba izrazov za čustvena in mentalna
stanja
– morfološke napake
– krajše zgodbe
– manj skladenjsko kompleksne zgodbe – bolj omejena raznolikost vrednotenja – pripovedna sposobnost skupine oseb z
AM je povezana z uspešnostjo pri nalogi ToM.
– manj prilagajanja govora likom iz zgodbe (uporaba »character speech«) in manjša
– skladenjska kompleksnost in raznolikost
– uporaba vzročno-posledičnih izjav – pripovedna sposobnost povezana z
uspešnostjo pri meritvah čustvenega razumevanja in uspešnostjo pri nalogi ToM
Norbury in vezniki, skupno število uporabljenih glagolov za mentalna stanja, skupno število izjav nanašajočih se na čustva)
– skromnejša referenčna kohezija (težave z navezovanjem)
– napake v kohezivnih povezavah
– globlje razumevanje zgodbe (odgovarjanje na vprašanja, kjer je bilo – občutljivost na pomembnost dogodkov v
zgodbi – število referenc na splošno
– uporaba izrazov za mentalna stanja – uporaba vzročno-posledičnih izrazov
– manj kohezivne zgodbe (bolj dvoumna uporaba zaimkov in omejena uporaba časovnih izrazov)
– manjši delež zaimkov, ki se uporabljajo za vzdrževanje referenc
– težave z določanjem bistva zgodbe.
– slabše uporaba referenčnih sredstev (zaimkov)
– slabše nanašanje na kognitivna stanja Novogrodsky
– število zaimkov za 3. osebo v ponovnem pripovedovanju zgodbe – izrazi za mentalna stanja
– krajša povprečna dolžina povedi – manj vsebine dogodkov
– več nebistvenih informacij
Ebeling in – izrazi za mentalna stanja
– manjše število elementov zgodbe – več nejasnih referenčnih zaimkov – večji obseg idiosinkratskega jezika – manjše imenovanje junakov zgodbe Siller, Swanson,
– uporaba izrazov za kognitivna stanja
– manjši obseg pripovedi
– manjša uporaba izrazov za čustvena stanja – slabši rezultati na testu ToM
Norbury,
– semantična in pragmatična ustreznost
– krajše zgodbe
– manj jasna struktura dogodkov Kauschke, van
– manj uporabe izrazov za čustvena stanja
Colozzo, Morris
– manjša povprečna dolžina izjave – več napak (slovničnih, leksikalnih) – vključenih manj elementov zgodbe – večji delež izjav, ki ne prispevajo k zgodbi – manj izrazov za mentalna stanja
AM = avtistična motnja; AS = Aspergerjev sindrom; HFA = high functioning autism (visokofunkcionalni avtizem); TD = Typically Developing (tipičen razvoj); LI = language impairment (jezikovna motnja); ID = intellectual Disabilities (motnje v duševnem razvoju); PLI = Pragmatic Language Impairment (pragmatično-jezikovne motnje); ADHD = Attention Deficit Hyperactivity Disorder (motnja pozornosti in hiperaktivnosti);
SLI = Specific Language Impairment (specifične jezikovne motnje); PDD-NOS = Pervasive Developmental Disorder-Not Otherwise Specified (pervazivna razvojna motnja – nespecifična); ADOS = The Autism Diagnostic Observation Schedul; TNL = Test of Narrative Language
Iz tabele 2 je razvidno, da so rezultati raziskav na področju pripovedovanja oseb z avtistično motnjo neskladni, kar vodi do težav pri oblikovanju jasnih sklepov o sposobnostih pripovedovanja te raznolike klinične populacije. Raziskovalci so si enotni, da so pripovedi oseb z avtistično motnjo »drugačne«, vendar je z uporabo standardnih meritev in analiz težko ugotoviti, kaj je to, kar jih dela drugačne. Dejstvo je, da so vsaj nekateri posamezniki z avtistično motnjo v določenih pogojih sposobni tvoriti pripoved, ki se od pripovedi posameznikov s tipičnim razvojem v dolžini, kompleksnosti, strukturi in drugih značilnostih ne razlikuje zlahka, vendar skoraj vse raziskave kažejo na vsaj nekaj razlik med skupino oseb z avtistično motnjo in primerjalnimi skupinami (Stirling idr., 2014).
Dolžina in kompleksnost zgodbe (število uporabljenih besed in število različnih besed, povprečna dolžina izjave)
Večina raziskav kaže, da so zgodbe nižje funkcionalnih oseb z avtistično motnjo v primerjavi z zgodbami oseb s tipičnim razvojem krajše in manj kompleksne (npr. Tager - Flusberg, 1995;
Tager - Flusberg in Sullivan, 1995), rezultati pa so drugačni, bolj raznoliki, če opazujemo pripovedovanje visoko funkcionalnih otrok z avtistično motnjo. V tem primeru so razlike v dolžini zgodbe in številu uporabljanih besed ali izjav lahko (npr. Rumpf idr., 2012; Siller idr., 2014; Norbury idr., 2014) ali pa niso (npr. Losh in Capps, 2003; Norbury in Bishop, 2003;
Banney idr., 2015) prisotne.
V zvezi s skladenjsko kompleksnostjo v večini raziskav niso ugotovili razlik med visoko funkcionalnimi osebami z avtistično motnjo in drugimi vrstniki s primerljivimi jezikovnimi zmožnostmi (Diehl idr., 2006; Losh in Capps, 2003; Novogrodsky, 2013), nekateri avtorji pa tudi na tem področju opažajo odstopanja (Norbury in Bishop, 2003; Banney idr., 2015). C. F.
Norbury in D. V. M. Bishop (2003) sta ugotovili, da udeleženci z avtistično motnjo tvorijo manj zapletenih stavkov in več slovničnih nepravilnosti, povezanih z uporabo časa. Nekateri poročajo tudi, da naj bi se v zgodbah otrok z avtistično motnjo pogosteje kot pri otrocih s tipičnim razvojem pojavljale slovnične napake, ki vključujejo izpuščanje določenih morfemov, pomožnih glagolov, preteklega časa in napačno uporabo osebnih zaimkov (Kim idr., 2014).
Struktura zgodbe (formalen začetek, formalen konec, izrecna omemba glavne teme zgodbe, orientacijske pripombe in eksplicitna razrešitev zgodbe)
Raziskav, ki bi preučevale vsebino in organizacijo zgodbe, je malo, vendar nekaj raziskav
Raziskav, ki bi preučevale vsebino in organizacijo zgodbe, je malo, vendar nekaj raziskav