Andrej Arh, dipl. inž. el.
ŠC Kranj, Slovenija
andrej.arh@sckr.si
POVZETEK
Hiter razvoj gospodarstva in tehnologij zahteva nenehno izpopolnjevanje učitelja, da le ta lahko sledi novim tehnologijam, programskim orodjem in ostalim znanjem. Posledično je zaradi hitrih sprememb v IKT orodjih zato včasih tudi težko pridobiti ustrezno literaturo za poučevanje ali usmerjanje. Učiteljev pogled tako ni povsem usmerjen v novosti, niti nima vedno informacije, kaj točno gospodarstvo potrebuje. V članku je opisana učiteljeva izkušnja pri usposabljanju v podjetju kot programer industrijskih krmilnikov, ter novo osvojene kompetence s področja mehatronike. S tem usposabljanjem tako učitelj lahko kvalitetnejše dijake pripravi na realni svet. Članek tako predstavlja zanimiv primer dobre prakse sodelovanja šole z gospodarstvom.
Klju č ne besede
Učitelj, podjetje, krmilniki, kompetence.
ABSTRACT
Fast development of the economy and technologies requires constant teachers training so that it can follow new technologies, software tools and other knowledgement. Consequently, due to the fast changes in ICT tools, it is sometimes difficult to obtain proper literature for teaching or guidance. The teacher's view is not always focused on what's new on the market of technologie, or he does not have the latest information about exactly what the economy needs. The article describes the teacher's experience in training in the company as a programmer of industrial controllers, and newly acquired competences in the field of mechatronics.
With this training, the teacher can prepare better students for the real world in real life. The article thus presents an interesting
Zaradi hitrih sprememb, katere predstavljajo izzive ter potrebno po nenehnem prilagajanju novim znanjem, se mora vsem učečim v šolstvu zagotoviti kar se da kvalitetna in ažurna znanja.
Učitelj je tisti, ki znanja prenaša na svoje učence, zato je bolj ali manj uspešnost tega procesa odvisna od njega samega. Velika težava pride, če učitelj nima v ospredju vseživljenjskega učenja in izpopolnjevanja, kar predstavlja temelj za profesionalnost učitelja.
Velik del profesionalnega razvoja učiteljev predstavlja njihovo formalno dodiplomsko izobraževanje ter formalna izobraževanja v sklopu stalnega strokovnega izpopolnjevanja, ne smemo pa spregledati tudi vloge neformalnih dejavnosti, ki nadgrajujejo profesionalni razvoj učitelja (Javornik Krečič, et al., 2015, 78).
Učenci kaj hitro opazijo strokovnost in realnost učitelja, kateri je tudi praktično podkovan, zato učitelj, ki je v koraku s časom precej lažje motivira učence, saj le ti prej ponotranjijo in razumejo, predvsem pa vidijo smisel podane snovi..
2. OSEBNOSTNI RAZVOJ
Razvoj učitelja profesionalnosti je lahko odvisen tudi od vodenja šole, šolske kulture in vzdušja. Šolsko vzdušje in kultura lahko omogočata ali omejujeta posameznikov razvoj, zato je potrebno oblikovati in ohranjati pozitivno šolsko klimo, ki bo podpirala posameznikovo spreminjanje, napredek in rast (Javornik Krečič in Ivanuš Grmek, 2008, 60).
Ko je govora dodatnem izobraževanju, gotovo ne moremo mimo besede motivacija. Motivacijo lahko opredelimo na dva načina in sicer notranjo ali zunanjo. Če govorimo o zunanji motivaciji le ta lahko kaj hitro zbledi, če po prvih korakih nismo zadovoljni z rezultatom, notranja pa nas žene dlje in ima običajno dolgoročnejši namen po samoizpopolnjevanju in osebnem razvoju. Pri zunanji motivaciji je doseganje zunanjega cilja pomembnejša kot sam proces. Če na primer pogledamo napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, zaposleni lahko napredujejo z zbiranjem točk, katere si pridobijo s pisanjem člankov in udeleževanja različnih izobraževanj. Ob tem torej obstaja možnost, ki jo omeni Razdevšek Pučkova (2000, 26), da učitelji pogosto ne iščejo programov za osebni razvoj ampak za ohranitev ali pridobitev službe. Zaradi tega se udeležba na izobraževalnih pogosto sprevrže v lov na zbiranje točk, znanje pa ostane drugotnega pomena..
3. PROJEKT »DVIG POKLICNIH KOMPETENC U Č ITELJA« DPKU
Temeljni namen programa DPKU je bil spodbuditi in podpreti usposabljanje učiteljev strokovnih modulov (strokovne teorije in praktičnega pouka) ter drugih strokovnih delavcev (organizatorji praktičnega izobraževanja, organizatorji praktičnega usposabljanja z delom) srednjih poklicnih in strokovnih šol v podjetjih, jim omogočiti osvežitev njihovih obstoječih in pridobitev novih znanj, spretnosti in kompetenc ter s tem prispevati k dvigu kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Posledično pa tudi k povečanju zaposlitvenih možnosti in dolgoročne konkurenčnosti, spodbujanju
inovativnosti in krepitvi povezovanja izobraževanja s trgom dela (Žnidaršič, et al., 2015, 18).
Sam program določa izvedbo krožnega zaposlovanja, kar pomeni, da se učitelj izobražuje v podjetju, podjetje pa dodeli šoli strokovnjaka, kateri izvaja pouk namesto njega. Ker pa je v trenutnih razmerah skoraj nemogoče od gospodarstva pričakovati, da bodo lahko pogrešali svojega strokovnjaka, je druga možnost tudi brezposelna oseba, katera nadomesti učitelja.
Operacijo sta delno financirala Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Slednje je določilo Center RS za poklicno izobraževanje za izvajalca programa, ki je bil zadolžen za pripravo in izvedbo javnega poziva šolam k sodelovanju v programu, koordinacijo izvedbe usposabljanj ter spremljanje in evalvacijo izvedbe programa. Imel je tudi vlogo spodbujevalca tesnejšega in učinkovitejšega sodelovanja in povezovanja izobraževanja in sfere dela, kar ustvarja pogoje za pretok strokovnega in pedagoškega znanja na način, da delodajalci učitelje seznanjajo z znanji, potrebnimi v modernih podjetjih, ti pa jih posredujejo dijakom, ki na trg dela vstopajo s potrebnimi znanji, ki jih delodajalci od njih pričakujejo (Žnidaršič, et al., 2015, 18)..
4. POTEK IZOBRAŽEVANJA
V šoli sem že več kot 10 let. Iz gospodarstva imam okoli 2 leti na področju programiranja. V šoli sem največ poučeval računalniške predmete (programiranje, baze, splet), pred nekaj leti pa sem začel poučevati mehatroniko (robotiko in programiranje krmilnikov). Iz informatike imam kar precej izkušenj, zato mi v računalniških vodah znanje in usmerjenost ni delalo težav, ko pa sem začel z mehatroniko, pa je bil zame to deloma tudi nov svet. Brez izkušenj lahko začnemo izobraževati po predhodnih postavkah našega predhodnika, kjer pa imamo veliko lukenj in drobnih nerazčiščenih ciljev. Ko smo dobili priložnost, da se lahko izobražujemo v podjetju, sem ponudbo takoj sprejel.
Najprej je bilo potrebno najti podjetje. Glede na visoko povpraševanje po strokovnih kadrih, sem sam našel to priložnost v podjetju Iskra PRO d.o.o., katero se ukvarja z razvojem in avtomatizacijo industrijskih naprav.
Med izobraževanjem sem dobil mentorja, kateri me je najprej seznanil s celotnim podjetjem, od delavcev, do sestavljanja in umerjanja v montaži. Po spoznavanju sem najprej začel z umerjanjem senzorjev na strojih, ter nastavljanjem QR Code Readerjev, ter pametnih kamer. Po osnovnem spoznanju z montažo so mi dodelili projekt, v katerem je bilo potrebno izdelati program za krožno žago za odrezovanje aluminijastih odlitkov.
Naj samo omenim, da za razne poškodbe ljudi s strani naprave odgovarja izdelovalec naprave, je le to potrebno zasnovati tako, da nikakor ne more priti do poškodbe. Torej mora naprava delovati kar se da varno, zato je velika odgovornost tudi na programerju samem. V mojem primeru je bil ključni element za varnost dvižna vrata, katera so zapirala dostop do kline, medtem, ko je odžagovala odlitek.
Ker imajo programerji v podjetju zelo malo časa, sem se najprej začel učiti elektro načrte in sicer na način, da je glavni programer pobrisal del načrtov, sam pa sem ga moral dopolniti. Sledilo je programiranje varnostnega modula, kateri skrbi, da vsi signali ki so kritični za varnost (stop v sili, žaga miruje, varnostna vrata zaprta…) obdelani s strani le tega. Varnostni modul je precej bolj zanesljiv kot krmilnik, ko pa je sprogramiran, le ta izdela tudi
varnostni certifikat, kateri potrjuje, da je za varnost pravilno poskrbljeno. V primeru da bi prišlo do nesreče, je le tako programer na tem področju zaščiten. Naslednja faza je bila programiranje servo motorja, kateri je pomikal žago naprej in nazaj, ter frekvenčnega regulatorja, katerega pa sem že poznal.
Sledilo je programiranje krmilnika in zaslona na dotik. Krmilnik je moral biti sprogramiran tako, da je lahko deloval v avtomatskem ali ročnem režimu. Upravljanje krmilnika lahko določa operater preko zaslona na dotik. Poleg režima je lahko operater določal tudi ostale parametre naprave in sicer tip odlitka, pozicijo in hitrost žage. Ravno v tem delu sem se dejansko naučil največ in te osvojene kompetence že uspešno uporabil pri pouku.
Ko je bila naprava nared, smo naredili zagon mašine (mašina je prvič zagnana). Tu se je seveda izkazalo, da program ni bil čisto popoln, zato sem dodelal nekaj sprememb. Sledilo je testiranje naprave, to pomeni, da smo poizkušali vse mogoče situacije in ugotavljali, če se naprava odziva pravilno. Ravno tako so tudi navodila, ki opredeljujejo varno rokovanje z napravo, razna opozorila, razlage nastavitev, itd,… del mojega dela. Na koncu bilo potrebno izvesti tudi interni pregled naprave, na katerem je prisostvoval tudi direktor podjetja. Potrebno je bilo preveriti, če delujejo vse funkcionalnosti naprave, še enkrat se je testirala varnost, preverila privitost vijakov, itd,…
Sledil je prevzem naprave, kar pomeni, da je naročnik testiral in prevzel napravo (sliki 1 in 2). Vsaka naprava ima tudi zagotovljen servis, saj pri razvoju novih orodij in naprav nikoli ne moremo predvideti vseh možnosti, kako se bo naprava čez čas odzvala v raznoraznih situacijah. Seveda smo napravo nekajkrat dopolnili tako mehansko kot programsko. Po ustaljenem 14 dnevnem ciklusu, pa ni bilo nobenih težav več.
Slika 1: Testiranje naprave med razvojem (vir: lasten)
Slika 2: Naprava vgrajena na delovno mesto
5. EVALVACIJA PROGRAMA
Po zaključenih usposabljanjih učiteljev in strokovnih delavcev (v začetku aprila 2015) je bila opravljena obsežna evalvacija programa, v okviru katere je bilo anketiranih skoraj 100 deležnikov programa, vodstva šol, učitelji/strokovni delavci, ki so se udeležili usposabljanja, gostiteljska podjetja, osebe, ki so nadomeščale odsotne učitelje na šolah, in vse šole, ki v programu niso sodelovale (Žnidaršič, et al., 2015, 23).
Uporabljena je bila deskriptivna raziskovalna metoda z vprašanji odprtega tipa. Opredeljena je bila naslednja temeljna hipoteza:
Učitelji oziroma strokovni delavci srednjih poklicnih in strokovnih šol potrebujejo in si želijo strokovno usposabljanje.
Opredeljeni sta bili tudi naslednji raziskovalni hipotezi:
Učitelji oziroma strokovni delavci srednjih poklicnih in strokovnih šol so izkazali interes za vključitev v program
»Dvig poklicnih kompetenc učiteljev«.
Učitelji oziroma strokovni delavci srednjih poklicnih in strokovnih šol želijo slediti novostim na trgu dela s področja, na katerem poučujejo.
V nadaljevanju so podani odgovori na vprašanja vprašalnika namenjenega učiteljem, ki sem ga izpolnil kot učitelj, ki se je udeležil programa DPKU. Predstavljena je tudi potrditev hipotez.
V: Ali je po vašem mnenju dvomesečna strnjena oblika krožnega zaposlovanja ustrezna?
O: Menim, da je dvomesečna oblika ustrezna, veliko pa je odvisno od učitelja koliko se bo naučil v podjetju
V: Ali je bil po vašem mnenju termin, v katerem ste se usposabljali, ustrezen?
O: Da
V: Ali ste bili zadovoljni z izbiro podjetja?
O: Seveda, saj pokriva točno to področje, katerega poučujem tudi sam.
V: V kolikšni meri ste bili z mentorjem zadovoljni?
O: Mentor je presegel moja pričakovanja. Res da ni bil ves čas na razpolago, vendar menim, da je temelj vsega tudi na učiteljevi samoiniciativnosti.
V: Ali ste bili v podjetju neposredno vključeni v delovni proces in imeli konkretne zadolžitve?
O: Seveda, z moje strani je bila izdelan (s pomočjo mentorja) oz.
sprogramirana konkretna naprava
V: Ali ste v času usposabljanja v podjetju sodelovali z osebo, ki vas je nadomeščala v šoli?
O: Seveda, vsaj po telefonu sva se slišala večkrat na teden.
V: Ali ste poleg usposabljanja v podjetju opravljali tudi določene naloge v šoli?
O: Ne
V: Ali je vodstvo šole spremljalo potek vašega usposabljanja?
O: Seveda, obiskali so me na delovnem mestu
V: Ali boste lahko pridobljeno znanje/kompetence v podjetju uporabili pri svojem delu v šoli?
O: Seveda, sedaj sem tudi bolj ciljno usmerjen k podajanju znanja, kateri se potrebuje v realnem svetu, manj pa k balastu.
V: Ali je usposabljanje v podjetju v celoti izpolnilo vaša pričakovanja?
O: Pred usposabljanjem sem bil malo skeptičen, če se bom sploh lahko vključil v njihov način dela, na koncu pa bi z veseljem izpeljal še kakšen projekt.
V: Na kratko opišite, katere prednosti ima po vašem tovrstna oblika krožnega zaposlovanja?
O: Predvsem to, da učitelj spozna realne probleme, s katerimi se ukvarjajo v gospodarstvu
V: Na kratko napišite, katere pomanjkljivosti ima po vašem mnenju tovrstna oblika krožnega zaposlovanja?
O: Nimam pripomb
V: Ali je po vašem mnenju vaša odsotnost vplivala na organizacijo dela in uresničevanje
zastavljenih ciljev izvedbenega kurikula v šoli?
O: Sigurno novopečeni učitelj nima toliko izkušenj, vsaj kar se tiče pedagoškega pristopa do dijakov, vendar sva s sprotnim sodelovanjem dokaj uspešno dosegla prav vse cilje.
V: Ali bi se ponovno udeležili usposabljanja?
O: Seveda, takoj naslednje leto, če bo možnost.
V: Ali bi usposabljanje priporočili tudi drugim učiteljem/strokovnim delavcem?
O: Menim, da bi se tega usposabljanja morali udeleževati vsi učitelji
V: Ali bi nam želeli še kaj sporočiti?
O: Tega usposabljanja bi se morali udeležiti prav vsi učitelji, saj bi na ta način postajali bolj kompetentni, hkrati bi podajali znanje iz prakse, s tem pa dodatno motivirali dijake.
Na podlagi podanih odgovorov deležnikov ki so sodelovali v programu DPKU, in vseh ostalih deležnikov, sta bili potrjeni tako raziskovalni kot tudi temeljna hipoteza. Odgovori v tem prispevku zgolj potrjujejo potrditve vseh treh hipotez..
6. ZAKLJU Č EK
Sam menim, da bi se vsak učitelj moral vsakih nekaj let (čim pogosteje) izobraževati v podjetju, saj tako izboljšuje svoje znanje, hkrati pa je bolj usmerjen k podajanju znanja iz realnosti, katerega dijaki bodo po končanem šolanju potrebovali v podjetju.
Enako mnenje sem pridobil tudi od svojih sodelavcev, kateri so ravno tako sodelovali v projektu DPKU.
7. VIRI IN LITERATURA
[1] Javornik Krečič, M. & Ivanuš Grmek, M. (2008).
Cooperative Learning and Team Culture in Schools:
Conditions for Teachers Professional Development.
Teaching and Teacher Education, 24 (1), str. 59-68.
[2] Javornik Krečič, M. et al. (2015). Pedagoški delavci v strokovnem in poklicnem izobraževanju kot aktivni oblikovalci in usmerjevalci lastnega poklicnega razvoja.
Revija za elementarno izobraževanje, 8 (3), str. 77-89.
[3] Razdevšek Pučko, C. (2000). Primerjalne prednosti in slabosti izobraževanja učiteljev v Sloveniji – II. del. Vzgoja in izobraževanje, 35 (5), str. 21-29.
[4] Žnidaršič, H. et al. (2015). Dvig poklicnih kompetenc učiteljev. Poročilo o izvedbi programa, Ljubljana.