I. TEORETIČNA IZHODIŠČA
5. POTEK DEJAVNOSTI
Pred prvim obiskom gozda sem otrokom predstavila približen potek projekta. Povedala sem, da bomo skupaj štirikrat šli v bližnji gozd, česar so se otroci zelo razveselili. Vzgojiteljici sta otroke razvrstili v dve enakovredni skupini, ki sta jih oblikovali že prej na podlagi poznavanja otrok.
5. 1 Jesenski listi
Po krajšem pogovoru o jesenskih listih so se otroci posedli za mize, kjer so na papir narisali jesenske liste. Dala sem jim kratka navodila, vmes pa jih ne jaz ne vzgojiteljici nista spodbujali k »boljši risbi« (več različnih listov, več barv itd.). Potem smo se odpravili v gozd.
Ko smo prispeli, je vzgojiteljica prevzela bolj vodeno skupino, pomočnica manj vodeno, sama pa sem bila nekaj časa pri eni, nekaj časa pri drugi skupini (tako je bilo potem pri vseh dejavnostih). Dejavnost se je odvijala po predvidenem načrtu (glej Priloge – Priprava Jesenski listi).
Bolj vodena skupina
Delo bolj vodene skupine je bilo strukturirano, otroci so sledili vzgojiteljici in opravljali naloge, ki jim jih je zadala. Od vzgojiteljice so dobili veliko naravoslovnih podatkov, ki so jih utrdili z lastno aktivnostjo – npr. vzgojiteljica je otrokom povedala, zakaj se listje obarva, nato pa so skupaj pripravili barvno lestvico – od najsvetlejšega lista, ki so ga našli, do najtemnejšega. Otroci so z vzgojiteljico liste uredili po velikosti, spoznali so različne listne robove, pogovarjali so se o tem, da imajo listi pecelj, liste pa so razvrstili tudi glede na drevesne vrste.
18
Slika 2: Najmanjši list (levo), iskanje največjega lista (desno zgoraj), urejanje listov od najsvetlejšega do najtemnejšega (desno spodaj).
Prevladujoča metoda dela je bila frontalna, vzgojiteljica je razlagala in vodila, otroci so ji individualno sledili. Šele proti koncu dejavnosti, ko je vzgojiteljica naročila otrokom, naj z listi ustvarijo umetnine, so se zbrali v skupine ali dvojice (nekateri otroci so ustvarjali samostojno ali se šele kasneje pridružili ostalim). V tem trenutku se je pokazala simbolna igra otrok.
19
Slika 3: cvetlični vrt (zgoraj), gosenica (levo spodaj), živa slika – kres (desno spodaj).
Manj vodena skupina
Vzgojiteljica je otrokom naročila, naj vsak poišče 10 čim bolj raznolikih listov, potem pa naj se z njimi igrajo. Prvih nekaj minut so bili otroci presenečeni, da so se prišli v gozd »samo igrat«, nato je deček M. vzkliknil: »Brezveze!«. Bala sem se, da bo dejavnost propadla in se bodo otroci zdolgočaseno začeli poditi po gozdu, a je deklica V. dala pobudo za igro, ostali otroci pa so ji sledili. Na splošno je bila ta deklica »vodja skupine« v enem izmed vrtcev.
Prevladujoča metoda dela v skupini je bila metoda igre. Vzgojiteljica v igro ni posegala, samo nekajkrat je otroke opomnila, naj se poskusijo čim več igrati z listi.
Otroci so se zelo zamotili z opazovanjem deževnika. Deklica V. se je domislila, da mu z listjem naredijo dom, zato so ga začeli pokrivati. Pridružili so se ji skoraj vsi otroci. Ker takšno početje kmalu ni bilo prijetno za deževnika, jih je vzgojiteljica preusmerila na ustvarjanje z listi. Dve deklici sta se takoj lotili izdelovanja deževnika. Nastalo je še: volk, sonce, obraz, človek, pica. Otroci so med seboj veliko sodelovali.
20
Slika 4: opazovanje deževnika ter pokrivanje deževnika z listjem (levo), ustvarjanje z listi: gosenica (desno zgoraj), volk (desno spodaj).
Zaigrali so se tudi z metanjem listja v zrak, kar je sprožilo veliko smeha in dobre volje.
Najpogumnejši so se uležali na tla in se prekrili z listjem.
Slika 5: »Poglej, ta je pa tak kt lisička!« (levo), igra in obmetavanje z listi (sredina in desno).
21
Otroci iz obeh manj vodenih skupin so zavzeli veliko več prostora v gozdu kot iz bolj vodenih skupin. Opazila sem tudi več simbolne igre, več komunikacije med otroki ter več fizične aktivnosti otrok.
Po-test so otroci opravili dan po dejavnosti v gozdu. Spet so na list narisali jesenske liste.
Izdelke sem shranila za kasnejšo analizo.
5. 2 Drobne talne živali v gozdu
Na pred-testu v vrtcu so otroci na list narisali živali, ki živijo v gozdu. Večina otrok se je spomnila na velike gozdne živali – npr. medved, volk, lisica. Ko so končali z risanjem, smo se odpravili v gozd, s seboj pa smo vzeli veliko lopatk, povečevalnih stekel in posodic za opazovanje živali. Na gozdni jasi sta vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice k sebi poklicali otroke iz svoje skupine in dejavnost se je začela (Glej Priloge – Priprava Drobne talne živali v gozdu).
Bolj vodena skupina
Otroci so z veseljem poiskali pomarančne lupine, ki sem jih v gozd nastavila prejšnji dan, da bi se vanjo ujelo čim več živali. Žal jih ni bilo prav veliko, zato je vzgojiteljica z otroki začela iskati živali v podrasti. Zelo hitro so našli mravlje, a si jih sprva nihče ni upal uloviti.
Vzgojiteljica je pristopila in dala mravljo na svojo roko. Otroke je vprašala, ali bi še kdo nesel mravljo na svojih rokah. Takoj se je javila večina otrok, zato je mravlja najprej »potovala« od enega otroka do drugega. Nato so jo dali v posodico in jo opazovali skozi lupo. Prešteli so ji noge in si ogledali, kako je sestavljeno njeno telo. Prihiteli so še drugi otroci, ki so medtem našli še nekaj hroščev in pajkov. Tudi te so si z vzgojiteljico ogledali skozi povečevalno steklo.
22
Slika 6: opazovanje živali skozi povečevalno steklo na posodici (levo), po naših rokah leze mravljica (desno zgoraj), z vzgojiteljico odkrivamo strohnelo deblo, ker bomo spodaj našli živali (desno spodaj).
Deček G., ki je zelo živahen otrok in pogosto potrebuje več opozoril, je pri tej dejavnosti zelo dobro sodeloval. Bil je zelo natančen pri iskanju, zelo radoveden in pogumen. Najbolj pa me je presenetilo to, kako je z veseljem in samoiniciativno vsakemu otroku priskočil na pomoč (npr. če kdo ni upal prijeti živali ali pa mu je ušla).
Vzgojiteljica je otroke spodbujala, da so pogledali tudi pod kakšno skalo ali pod lubje. Skupaj so odmaknili težko debelo vejo, ki je pod sabo skrivala veliko mokric in strun. Ko so imeli zbranih že kar nekaj živali, je vzgojiteljica otroke poklicala na odejo, da so skupaj pogledali vse zbrane živali in jih primerjali po velikosti, po barvi in številu nog.
Živali so odnesli v vrtec, kjer so si jih otroci še enkrat ogledali, nato pa jih poiskali v knjigah.
Vzgojiteljica jim je prebrala opise pod fotografijami.
Manj vodena skupina
Tudi ta skupina je najprej poiskala pomarančne olupke, v katerih žal ni bilo veliko živali, tiste, ki so bile, pa so otrokom ušle, saj niso bili pripravljeni, da jih bodo morali tako hitro ujeti. Zato so se podali v podrast. Bili so zelo motivirani za iskanje, a sprva tudi malo prestrašeni. Predvsem nekaj deklic si ni upalo prijeti živali, nekatere niti niso želele brskati po zemlji, ker so se bale, da se bodo umazale. Nasprotno so nekateri dečki takoj stekli po bregu in navdušeno kopali po zemlji. Kmalu so našli veliko živali. Vse so sproti prinašali k
23
vzgojiteljici in ji navdušeno razlagali, kaj so našli. Spraševali so jo, kako se živali imenujejo.
Odgovorila jim je na vprašanja in spodbudila otroke, ki jim je bilo sprva neprijetno, sicer pa se v dejavnost ni aktivno vključevala.
Otroci so se sami domislili, da bi dvignili kakšno vejo ali skalo, ker so predvidevali, da bodo spodaj živali. Res so jih kar nekaj našli. Med sabo so si izmenjevali posodice za opazovanje, da so lahko pogledali živali. Pri tem je bilo precej prerivanja, saj so najzanimivejše želeli vsi takoj videti. Težko so se tudi dogovorili, kdo bo imel kakšen pripomoček, zato je vzgojiteljica posegla vmes in določila, kdo ima kaj ter kdaj si bodo stvari zamenjali. Po tem dogovoru so otroci iskali v manjših skupinah in si med seboj pomagali.
Slika 7: Opazujemo živali čisto od blizu (levo), prst smo stresli na belo rjuho, da živali lažje vidimo (desno zgoraj), pogumno se podamo po klancu in iščemo živali (desno spodaj).
Deček Ž., ki sicer ne izstopa po gibalnih sposobnostih, je z velikim zanosom hodil med drevesi in iskal živali. Presenečena sem bila nad njegovo spretnostjo, ki jo sicer med načrtovanimi gibalnimi dejavnostmi v vrtcu ne pokaže, v gozdu pa se je zelo izrazila. Čez nekaj časa je navdušeno zaklical: »Lej, kaj sm najdu!« Prihitel je po bregu navzdol in vsem pokazal žival, ki jo je prinesel kar v roki (tudi tu me je presenetil, mislila sem, da se je ne bo upal dotakniti). Prinesel je srebrno ribico (da gre za to žival, smo kasneje ugotovili ob pregledovanju knjig o živalih). Otroci so si jo z zanimanjem ogledali in se spraševali, zakaj ima tako dolge »nitke« - tako so otroci poimenovali tipalke. Potem je en otrok rekel: »To niso
24
nitke, to so noge, k z njimi zagrab hrano.« Vzgojiteljica je otrokom razložila, da s tipalkami zaznava svet okoli sebe in da bodo za več informacij morali pogledati v knjige.
Otroci so živali nesli v vrtec, kjer so si jih pred izpustom nazaj v naravo lahko še enkrat ogledali. Na voljo so imeli tudi knjige, ki so bile otrokom zelo všeč. Vzgojiteljica jim je naročila, naj v njih poskusijo najti živali, ki so jih našli v gozdu. Nekaj so jih našli, sicer pa so si prosto ogledovali knjige.
Naslednji dan so otroci opravili po-test.
5. 3 Čutna pot s predmeti iz gozda
Pred- in po-test pri tej dejavnosti je bil v obliki čutne poti, in sicer so otroci morali z zavezanimi očmi prepoznati osem različnih predmetov iz gozda. Predmete sem imela pripravljene v vrečkah, otroci pa so jih prepoznavali s tipanjem, vohanjem in poslušanjem.
Čutna pot je vsebovala: lubje, storže, lišaje, mah, veje, smrekovo vejico, žir ter suho listje.
Dejavnost je vzbudila veliko zanimanja. Otroci so se zelo veselili, da pridejo k meni in se preizkusijo v čutni poti. Vsi razen enega dečka so dovolili, da jim zavežem oči. Deček, ki tega ni želel, je med dejavnostjo oči samo zaprl, predmete pa sem postavila toliko višje, da jih res ni mogel videti.
Med izvajanjem čutne poti otrokom nisem povedala, ali so predmet pravilno poimenovali ali ne. To sem storila zato, da sem ohranila večjo radovednost pri otrocih, ter zato, da niso že
»izprašani« otroci pravilnih odgovorov prenašali na otroke, ki čutne poti še niso opravili.
Namesto pravilnih odgovorov sem dobila kar nekaj smešnih in zanimivih.
- Suho listje je kar nekaj otrok poimenovalo papirčki (eden celo »papirčki od bonbonov«).
- Žir so otroci poimenovali z uhančki, bodice, dinozaver, kostanjeva ježica.
- Lubje je otroke spominjalo na suho skorjo kruha, palčke od sladoleda in karton.
- Storže so prepoznali kot korenje in koruzo.
Po opravljenem pred-testu smo se odpravili v gozd (glej Priloge – Čutna pot s predmeti iz gozda).
Bolj vodena skupina
25
Vzgojiteljica je otrokom naročila, naj poiščejo predmete s čutne poti. Povedala je, da jih je bilo osem in naj poskusijo vse najti. Takoj so se spomnili smrekove vejice, mahu in listja, kmalu pa tudi storžev, vej in lubja. Predmete so prinesli v košaro. Skupaj z vzgojiteljico so si jih ogledali in jih poimenovali. Vzgojiteljica je o vsakem tudi kaj povedala. Potem je otrokom namignila, katerih predmetov še niso našli. Med ugibanjem je deček G. na tleh opazil lišaj in zaklical: »Lišaj je biv tud notr!« Nekaj otrok se ga je spomnilo s čutne poti, vsi pa ne.
Vzgojiteljica je razložila, kaj je lišaj in kje raste. Vsi skupaj so tudi nekajkrat glasno ponovili, kako se imenuje. Potem so poiskali še nekaj primerov lišajev v bližini. Vzgojiteljica jim je povedala, da je bil na čutni poti tudi žir. Ker nekateri otroci niso vedeli, kaj je to, so šli skupaj do bukve in pod njo poiskali njene plodove.
Slika 8: Našli smo lišaj (levo), iščemo predmete, ki se jih spomnimo s čutne poti (desno spodaj in zgoraj).
Nato so otroci v gozdu nabrali stvari, za katere so menili, da jih ostale vzgojiteljice iz vrtca ne bi prepoznale. Prinesli so: želod, gobo, deževnika, praprot, mah, kamen, porasel z mahom, prst, listje, smrekove vejice in storže. Vse to so tudi sami z zaprtimi očmi preizkusili med sabo, potem pa so odšli pred vrtec, kjer so izvedli čutno pot za vzgojiteljice.
Manj vodena skupina
Otroci so zelo hitro in brez pomoči pomočnice vzgojiteljice našli: listje, veje, storže, mah, smrekovo vejico in lubje. Vedeli so, da je bilo predmetov osem, zato so dolgo razmišljali, kaj bi še lahko bilo. Nekaj otrok je že izgubilo zanimanje in so začeli plezati po strmini ali pa se
26
igrati s palicami in listjem. Ker je bil to že tretji obisk gozda, so bili že veliko bolj domači in so si hitreje našli zaposlitev, nekaj deklic pa se je zadrževalo v bližini vzgojiteljice in niso vedele, kaj bi počele. Kljub spodbudam vzgojiteljice se niso želele ne igrati ne iskati.
Vzgojiteljica jim je zato pomagala in povedala, česa še niso našli. Otroci so potem sami poiskali žir in lišaj, vzgojiteljica pa jim je potrdila, da so našli prava predmeta. Nato so morali najti še predmete, ki so jih kasneje uporabili za čutno pot za vzgojiteljice. Našli so podobne stvari kot bolj vodena skupina, poleg tega pa še drevesno gobo ter hrastovo šiško. Otroke je zanimalo, kaj je to, zato jim je vzgojiteljica razložila.
Slika 9: V gozdu iščemo skrite predmete, ki smo jih z zaprtimi očmi prepoznavali v vrtcu.
Pri tej dejavnosti se je res zelo pokazala različnost otrok glede želje po gibanju in raziskovanju. Dečki so si brez težav našli zaposlitev tudi brez pobud vzgojiteljice, tudi nekatere deklice so bile zelo aktivne, spretne in polne idej, nekatere pa zelo nezainteresirane in celo zdolgočasene.
Prav vsem otrokom v skupini pa je bilo zelo všeč in smešno, ko so opazovali vzgojiteljice pri opravljanju čutne poti.
27
Slika 10: Čutna pot za vzgojiteljice – veliko smeha in zabave za vse.
Naslednji dan sem izvedla še po-test. Otroci so ponovno prišli do mene in z zaprtimi očmi prepoznavali enake predmete kot na pred-testu.
5. 4 Spoznavanje lubja treh drevesnih vrst
Pred- in po-test pri tej dejavnosti je potekal tako, da so otroci posamezno prišli k meni.
pokazala sem jim lubje treh drevesnih vrst in jih vprašala, če vedo, kateri drevesni vrsti pripadajo. Povedala sem, da imajo na voljo smreko, hrast in bukev.
Predvsem pred-test je bil za veliko večino otrok zelo težak. Odšli smo v gozd in opravili dejavnost (glej Priloge – Spoznavanje lubja treh drevesnih vrst), nato sem izvedla še po-test.
Za dejavnost v gozdu je vsaka skupina s sabo vzela po en primerek vsakega lubja (smreka, hrast, bukev), vendar ne identičnega s tistim na preizkusih.
Bolj vodena skupina
Vzgojiteljica je otrokom naročila, naj poiščejo najprej bukev in jim pokazala lubje, ki so ga imeli s sabo. Otroci so bukev hitro našli, saj jo večinoma že poznajo. Tam so z zavezanimi očmi potipali lubje in ga tudi povohali. Nato so na deblo prislonili list in ga z voščenko pobarvali, da so ustvarili odtis. Enako so storili še pri hrastu in smreki. Potem so med sabo primerjali obrise in se spomnili občutkov pri dotikanju debla. Ugotovili so, da ima bukev zelo gladko deblo, da so na smreki začutili in zavohali smolo ter da ima hrast velike »luknje« v
28
deblu. Opisali so še druge občutke, npr. da je pri božanju smreke podoben občutek kot božanje očetove brade, pri božanju bukve pa kot bi se dotikali stene v sobi.
Lubje so potem spoznali še z druge strani, in sicer so ga poskusili malo odtrgati od debla, ki se je sušilo. Spoznali so, da se lubje pri bukvi zelo težko odlušči od debla, najbolj zanimivo pa se jim je zdelo, ko so pod smrekovim lubjem odkrili drobne žuželke.
Slika 11: Z zaprtimi očmi se dotikamo hrasta in spoznavamo njegovo lubje (levo), odlomili smo del lubja, da bi pogledali, ali je spodaj kakšna žival (desno).
Preden smo se odpravili nazaj v vrtec, so otroci z vzgojiteljico še enkrat šli do vsakega drevesa in ga poimenovali glede na pridobljeno znanje o lubju.
Manj vodena skupina
Tudi v tej skupini so otroci najprej morali poiskati drevesa, katerih lubje so morali prepoznati na pred-testu. Otroci pri bukvi niso imeli težav, pri hrastu in smreki pa, zato jim je pomagala vzgojiteljica. Pri vsakem deblu so se ustavili in ga pogledali ter poimenovali drevesno vrsto.
Otroci so se vsakega želeli dotakniti. Vzgojiteljica jih je spodbudila, da bi poskusili čim bolj spoznati lubje.
29
Slika 12: Otroci manj vodene skupine so se zapodili po klancih, da bi našli drevesne vrste, katerih lubje so prepoznavali na pred-testu.
Otroci so tekali in plezali do dreves, ki so jih objemali, po njih tolkli s palicami in pestmi.
Preden so šli nazaj v vrtec, so z vzgojiteljico drevesne vrste še enkrat poimenovali.
Ta dejavnost se je zelo razlikovala v času trajanja med bolj in manj vodeno skupino. Pri manj vodeni je trajala zelo malo časa, potem pa so se otroci že zaposlili s povsem drugimi stvarmi.