NARAVA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Kurikulum za vrtce (1999) je nacionalni program, po katerem potekata vzgoja in izobraževanje v slovenskih vrtcih. V njem so zapisana spoznanja o otroškem razumevanju sveta ter temeljna načela in cilji predšolske vzgoje. Kurikulum opredeljuje šest glavnih področij ter štiri medpodročne dejavnosti. Glavna področja so: gibanje, jezik, umetnost, družba, narava in matematika, medpodročja pa: moralni razvoj, skrb za zdravje, varnost in prometna vzgoja. Področja so si med sabo enakovredna in se dopolnjujejo. Kot glavni način učenja predšolskih otrok je v Kurikulumu opredeljena igra. Ta na najnaravnejši način omogoča razvojno-procesni pristop predšolske vzgoje. To trdita tudi Marjanovič Umek in Lešnik Musek (1998), ki pravita, da se simbolna igra razvije predvsem v programih, ki nimajo strogih omejitev, kar pomeni, da imajo otroci čas, da se zaigrajo. Naloga vzgojiteljice pa je, da otrokom predstavlja zgled različnih vrst in oblik pretvarjanja ter da otrokom zagotovi dovolj strukturiranega in nestrukturiranega materiala.

Kroflič (2010) poudarja pomen t. i. prikritega kurikuluma, ki se odvija ves čas pedagoškega dela. Kaže se v ravnanju vzgojiteljice v njenih nezavednih dejavnikih, pričakovanjih in ravnanjih. Otroci vse to močno zaznavajo, saj so v predšolskem obdobju zelo ranljivi, čustveni in odvisni od občutka varnosti in sprejetosti. Lepičnik Vodopivec (2006) opozarja, da so majhni otroci zelo sugestibilni in pripravljeni sprejeti stališča drugih, saj je njihova zavest še v razvijanju. Zlahka nekritično verjamejo in sledijo osebam, ki jim zaupajo in jih zato tudi oponašajo. Od njih prevzamejo tako pozitivna kot tudi negativna stališča, prepričanja in mišljenje, ki se kasneje odražajo v njihovem obnašanju.

Pri dejavnostih s področja narave otroci razvijajo in oblikujejo tudi stališča in vrednote, zato ima tudi tu prikriti kurikulum pomembno vlogo. Ni vseeno, kakšna je pripravljenost vzgojiteljice za zavzeto in odgovorno ravnanje v okolju, saj s svojim vedenjem predstavlja zgled otrokom (Krnel, 2010). Narava kot področje v kurikulumu prispeva k razvijanju otrokove sposobnosti vključevanja v okolje, ki temelji na aktivnem pridobivanju izkušenj.

Otrok spoznava živa bitja in naravne pojave, raziskuje in odkriva ter pri tem nezavedno, pa tudi z vodenimi dejavnostmi razvija naravoslovne pojme in mišljenje (Kurikulum, 1999).

3

Krnel (2010) pravi, da otrok z delovanjem na predmete in snovi pridobiva predstave o svetu in pridobiva t. i. »zdravo pamet«, ki otroku omogoča, da se v svetu vedno bolj znajde.

Kurikulum za vrtce (1999) za področje narave predlaga dejavnosti z živalmi (skrb za živali, razvijanje spoštljivega ravnanja z živalmi, spoznavanje in razlikovanje živih bitij in njihovih življenjskih okolij, gojenje živali …), rastlinami (kje in kako rastejo, razvijanje spoštljivega ravnanja z njimi), pojavi v naravi (letni časi in druge spremembe v naravi, začetek in konec življenja vsega živega) in pri človeku (nastanek in razvoj otroka, skrb za zdravje, prehrana, procesi v telesu …). Vključuje dejavnosti s snovmi, kot so mešanje, raztapljanje, ohlajanje in upogibanje.

1. 2 Približati naravo otrokom

Znano je, da imajo otroci naravo radi in da se radi igrajo v okoljih, ki ponujajo naravne materiale. Zanimanje za naravo živi v vsakem posamezniku, saj se je človek skozi celotno evolucijsko zgodovino razvijal v naravnih okoljih (Györek, 2014). Po pristopu Marie Montessori se najboljše učenje pojavi v kontekstu interesov. Pri delu z otroki je spoznala, da je otrokova notranja motivacija edini verodostojen impulz za učenje (Devjak, Berčnik, Plestenjak, 2008).

Otroci odnos do narave prevzamejo od staršev, vzgojiteljev in drugih odraslih, s katerimi so v stiku. Kadar odrasla oseba občuduje naravo, jo raziskuje in spoznava, prenese svoje navdušenje tudi na otroke. V vrtcu je zato pomembno, da vzgojiteljica pri naravoslovnih dejavnostih z otroki deli svoje občutke in se odziva na občutke, zanimanja in razpoloženja otrok. Vzgojiteljica naj bo spoštljiva do njihovih občutkov ter načina razmišljanja (Kurikulum za vrtce, 1999). Posebej zaželena vzgojiteljičina vrlina je tudi potrpežljivost. Ko otrok opazi nekaj zanimivega v naravi, lahko to stvar opazuje zelo dolgo, pravi N. Gyorek (2013). V takih trenutkih se s preveč načrtovanimi dejavnostmi izgubi ves čar bivanja na prostem. Podobno lahko veselje do bivanja v naravi razblinimo s pretiranim omejevanjem prostora ter z veliko navodili, kako in kaj opazovati. Dobro pa je, da vzgojiteljica prepozna interes otrok ter se nanj odzove z iskrenim navdušenjem. Takrat lahko pozornost usmeri in otrokom poda naravoslovno znanje, ki bo zaradi lastne otrokove aktivnosti postalo dolgotrajno znanje (prav tam).

Lepičnik Vodopivec (2006) pravi, da so splošne vrednote, tudi tiste, povezane z odnosom do okolja, oblikovane že zelo zgodaj v razvoju otroka. Proces oblikovanja načina mišljenja, obnašanja, navad in vrednotenja se začne že v prvem letu življenja ali pa že v predrojstvenem

4

obdobju. Predšolsko obdobje je izjemno dragoceno za pridobivanje in oblikovanje vrednot ter za razvoj občutljivosti do okolja.

Po mnenju Marentič-Požarnik (v: Lepičnik Vodopivec, 2006) bi morala biti okoljska vzgoja v vrtcu neprestano prisotna, interdisciplinarna, naravnana k otrokom in akciji. Izhajati bi morali iz tistega, kar je otroku že znanega, proti tistemu, kar mora še spoznati, pri načrtovanju pa moramo biti pozorni tudi na fleksibilnost in usmerjenost k prihodnosti, kar pomeni, da bodo otroci pridobljeno znanje in spretnosti lahko uporabili kasneje v življenju.

Cornell (1994) navaja pet načel pri poučevanju na prostem:

1. Učite manj in delite svoje občutke z otroki.

Namesto golih dejstev otroke bolj privlači vzgojiteljevo doživljanje narave. Dobro je, da otrokom opišemo, kaj občutimo ob nekem naravnem pojavu, rastlini ali živali. Otroka to spodbudi, da tudi sam začne raziskovati svoja občutja in zaznavanja, med odraslim in otrokom pa se tako lažje vzpostavi medsebojno zaupanje in spoštovanje.

2. Bodite odprti, sprejemljivi.

Eno najpomembnejših načel, kadar smo z otroki, je, da znamo poslušati in smo pozorni.

Vsako otrokovo vprašanje, pripomba, opazka ali radosten vzklik je lahko povod, da se z otroki začnemo pogovarjati. Navdušenje, ki ga v otroku sproži narava, lahko spretno usmerimo v učenje ter zanimanje še razširimo.

3. Otrokovo pozornost takoj usmerite.

Vsakega otroka v skupini je treba vključiti. Med otroki so seveda razlike in nekateri med njimi niso vajeni opazovati narave od blizu, zato je treba poiskati stvari, ki takega otroka zanimajo in postopno usmerjati njegovo pozornost. Med obiskom narave naj vzgojitelj usmerja pozornost otrok na zanimive zvoke, slike in občutke.

4. Najprej opazujte in izkusite, nato šele spregovorite o stvari.

Neposredno izkušnjo otroci redko pozabijo, zato ne prekinjajmo njihovega navdušenega opazovanja. Tudi če ne poznamo vseh imen rastlin in živali, to ni pomembno toliko, kot otroku dati možnost za izkušnjo.

5. Doživljanje naj preveva občutek radosti.

5

Vzgojiteljevo navdušenje nad naravo je nalezljivo. Otrokom je všeč, kadar smo odrasli srečni in učimo z navdušenjem.