GOZD V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Kos in Gregorič (2011) sta izvedli raziskavo o igri in učenju slovenskih predšolskih otrok v naravnih okoljih. V raziskavi so sodelovale vzgojiteljice, starši ter 24 otrok. S slednjimi sta avtorici opravili intervjuje pred obiski naravnih okolij in po dveh mesecih, v katerih so veliko časa preživeli v gozdu in drugih naravnih okoljih. Na vprašanje, kje se najraje igrajo, kadar so z vrtcem, so otroci na pred-intervjujih v večini (54 %) odgovorili na igrišču, na po-intervjujih pa so se otroci v 58 % odločili za gozd in travnik. Do podobnih rezultatov je prišla N. Györek (2012), ko so po enoletnem projektu v gozdu otroke vprašali, kje se najraje igrajo. 57 % otrok se je odločilo za gozd, 33 % za igrišče in le 10 % za igralnico.

Od naravnih okolij imajo otroci še posebej radi gozd, saj je tako bogat in pester z vsem, kar ponuja. Če odrasli gozd dojemamo in ocenjujemo predvsem z estetskega vidika, otroci v njem vidijo neskončno polje ustvarjalnosti, izkušenj in izzivov (Györek, 2014). Tako menita tudi Kos in Gregorič (2011), ki pravita, da otroci ne le da naravo in gozd drugače dojemajo, temveč vanjo tudi aktivnejše pristopajo. Želijo jo izkusiti z vsemi čutili, raziskovati in spoznavati. Pozorni so na detajle, ki jih odrasli spregledamo ali pa se nam ne zdijo vredni ogleda. Če jim odrasli omogočimo dovolj časa, nova spoznanja izrazijo skozi igro.

Schirp in Vollmar (2013) pravita, da je gozd tako privlačen prostor za raziskovanje najprej zato, ker je v popolnem nasprotju s svetom, v katerem živimo. Živimo v svetu urejenih ulic in cest, v toplih in varnih domovih, sprehajamo se mimo kultiviranih kmetijskih površin z urejenimi polji in nasadi. Ko vstopimo v gozd, nam le-ta odpre povsem nov senzorni svet.

Vidimo mogočna drevesa, slišimo skrivnostne oddaljene glasove, tla so mehka in neenakomerna ter posejana z nešteto listi, vejami in kamni. Prav zato je s pedagoškega vidika gozd izjemno zanimiv prostor. V otrocih prebudi željo po izzivih, tveganjih, včasih se jim zdi zastrašujoč, a hkrati jim pomeni tudi varnost in kraj za umirjanje. Ta dvojnost je zelo blizu otrokovim potrebam po nečem novem na eni strani in po potrebi po znanem in varnem na drugi strani.

Raziskava, ki sta jo izvedli Kos in Gregorič (2011), je pokazala, da velika večina vzgojiteljic (81 %; v raziskavi je sodelovalo 78 vzgojiteljic) ne nameni več kot štiri ure tedensko bivanju

6

otrok v naravnih okoljih. Kot razlog, zakaj ne preživijo več časa v naravi, so najpogosteje navajale organizacijske težave (oddaljenost od naravnih okolij, omejujoča dnevna rutina) in problem varnosti. Razloge, zakaj danes otroci ne preživijo več časa v gozdu in zakaj je prosta igra v naravnih okoljih že skoraj stvar preteklosti, navaja tudi Bird (2007):

- strah staršev pred prometom in nevarnimi neznanci, - krčenje naravnih prostorov,

- sodobni pogledi na to, kaj je najboljše za otroke.

Slovenija je bogato porasla z gozdom, zato je škoda, da ga ne izkoristimo, saj je kvaliteta zraka bistveno boljša od tistega v mestih. Gibanje v naravi dobro vpliva na celotno zdravje – izboljša se srčni utrip, zmanjšuje vrednosti krvnega tlaka in mišično napetost, nižja je vrednost sladkorja, upade pa tudi količina stresnih hormonov. Pri igri in dejavnostih v gozdu se otrokom izboljša hitrost delovanja možganov, otroci so bolj gibalno aktivni, kar je dobro za razvoj motoričnih veščin in telesne moči. Zmanjšajo se vedenjske motnje in stres, manj je agresivnega vedenja. Otroci so bolje socialno vključeni in se v gozdu dobro počutijo (Györek, 2014).

Umetno zgrajen svet, čeprav tehnološko zelo dovršen, virtualen in stimuliran, se kakovostno povsem razlikuje od naravnih površin. Tudi v otroškem svetu je polno novodobnih pripomočkov, igrač in igral, ki pa se jih otroci hitro naveličajo. Otroci imajo na voljo vrhunsko oblikovana igrišča, ki nudijo številne možnosti za igro, a je kreativna igra najbolj kvalitetna zunaj. V naravi je ta igra svobodno izbrana, vključuje vse čute, omogoča razvoj domišljije ter otroke spodbuja k reševanju problemov (Györek, 2014). Ni pa gozd zgolj prostor za igro in pridobivanje izkušenj, pač pa tudi za poglobljeno naravoslovno učenje.

Ponuja veliko priložnosti za učenje o naravoslovnih temah s področja fizike, kemije in biologije. V gozdu imajo otroci priložnost za pestro gibanje, plezanje in skakanje čez ovire ter postavljanje različnih konstrukcij, ki pomagajo pri razvoju prostorskih predstav in drugih spretnosti (Schirp in Vollmar, 2013; Torkar in Rejc, 2017).

2. 1 Vpliv gozda na otrokov razvoj

Gozd kot naravno učno okolje ima na razvoj otrok velik vpliv. Ker jih sam po sebi s svojo strukturo in pestrostjo zelo privlači, se otroci v takem okolju veliko gibajo, aktivno sodelujejo ter sprejemajo dražljaje. V možganih se zato povečuje število nevronskih povezav, ki so ključne za boljše učenje otrok (Keber, 2016). Osnova za razvoj in oblikovanje vseh področij je gibanje ter sprejemanje dražljajev s sedmimi čuti: sluh, vonj, tip, vid, okus, proprioceptivni

7

čut ter vestibularni čut. Gozd kot naravni ekosistem nudi dražljaje, ki pozitivno vplivajo na vse čute ter s tem na otrokov razvoj. Ljudje smo se razvijali v naravi, zato smo prilagojeni na njene dražljaje veliko bolj kot na umetne dražljaje sodobnega sveta (Gyorek, 2014).

V gozdu so otroci zaradi razgibanega terena veliko gibalno aktivni, kar spodbuja razvoj motoričnih sposobnosti. Boljše motorične sposobnosti pa pomenijo tudi boljše učenje (Harris, 2018). Razvijajo se tudi osebnostne lastnosti, kot so radovednost, samozavest, samozaupanje, odgovornost. Ker je otrok v stiku z drugimi, se uči dogovarjanja, socialnih veščin in komunikacijskih spretnosti. S tem oblikuje pozitivno samopodobo in občutek pripadnosti skupini. Razrešuje lahko tudi notranje konflikte, spoznava svoja čustva in se jih uči uravnavati. Ker je gozd tako dinamičen, spremenljiv in zapleten prostor, v otrocih vzbuja notranjo motivacijo za učenje, aktivno igro, domišljijo in ustvarjalnost (Gyorek, 2014).

2. 1. 1 Kognitivni razvoj

Naše miselne zmožnosti so odvisne od števila vzpostavljenih povezav (sinaps) med možganskimi celicami – nevroni. V razvoju človeških možganov obstajajo časovna obdobja (t. i. kritična obdobja), ki omogočajo v tistem času najbolj optimalen razvoj določenega področja. Predšolsko obdobje je kritično za razvoj številnih kognitivnih funkcij (Bregant, 2007). V tem času so možgani predvsem senzorični procesor, kar pomeni, da so organ, namenjen obdelavi podatkov, ki jih otrok sprejema preko čutil na podlagi lastnih zaznav in občutkov. Abstraktne pojme v tem obdobju otrok težko razume, zato je najbolje, da mu ponudimo kakovostno okolje, ki omogoča izkustveno učenje. V takem okolju ima otrok veliko možnosti senzornega učenja ter gibalnih izzivov. Bolj kot je otrok celostno aktiven, več povezav med nevroni se tvori. Harris (2017) pravi, da so otroci v gozdu bolj dovzetni za učenje in se lažje zberejo. Učijo se skozi izkušnje in z zadovoljstvom ter sproščenostjo, kar povečuje učni učinek. Gozd je prostor, kjer se otroci lahko prosto gibljejo, kričijo ali pa tiho opazujejo.

Gozd omogoča razvoj kognitivnih funkcij: opazovanje, pozornost, predstave, spomin, mišljenje, učenje, reševanje problemov, koncentracija idr. (Gyorek, 2014).

2. 1. 2 Psihomotorični razvoj

Potreba po gibanju je podobno kot igra otrokova primarna potreba. Za dobro motoriko telesa so ključna prva leta življenja, ko otrok preko naravnih in preprostih oblik gibanja razvija koordinacijo telesa ter druge telesne funkcije (Kurikulum 1999). Gozd s svojo strukturo, poraslostjo in razgibanim površjem ponuja številne motorične aktivnosti za otroke – plezanje,

8 prostem večinoma preživljajo na dvorišču pred vrtcem, z otroki iz vrtcev, kjer vsak dan uro ali dve preživijo v naravnih okoljih, predvsem v gozdu. Otroci iz t. i. gozdnih vrtcev so glede na rezultate testov pred in po devetmesečnem spremljanju dosegali boljše rezultate. Ugotovili so, da na otroško igro in z njo povezanim motoričnim razvojem močno vpliva lokacija, kjer se otroci igrajo (Fjørtoft, 2001).

Gibanje in igra v naravnih okoljih zelo dobro vplivata na zdravje otrok. Otroci, ki se pogosto gibljejo v naravi, so bolj zdravi, imajo bolje razvite mišice in kosti ter imajo primernejšo telesno maso. Prav tako so otroci manj pod stresom in se na splošno bolje počutijo. Svež zrak blagodejno vpliva na celotno telo ter počutje, telo pa vsrka več D-vitamina, ki se tvori ob izpostavljenosti soncu (Chawla, 2015).

2. 1. 3 Socialni in čustveni razvoj

Harris (2018) navaja, da je otrokom v gozdu všeč, da si lahko poiščejo miren kotiček, kamor se umaknejo in se igrajo sami. Potreba po zasebnosti in intimnosti je za zdrav čustveni, pa tudi socialni razvoj otrok, izredno pomembna in jo kot načelo uspešnega dela v vrtcu navaja tudi Kurikulum za vrtce (1999). Gozd otrokom nudi veliko izzivov, ob katerih otroci spoznavajo svoje zmogljivosti. Uspešno in aktivno reševanje problemov jim nudi zadovoljstvo ter pozitivno vpliva na njihovo samopodobo in samozavest (Harris, 2018).

Otroci v skupinah krepijo socialne veščine, urijo se v komunikaciji, rešujejo konflikte ter pridobivajo zaupanje o sebi kot enakovrednemu članu skupine (Györek, 2014). Podobno so ugotovile vzgojiteljice iz Vrtca Črnuče po opravljenem programu Gozd v objemu. Pravijo, da so otroci pridobili na samozaupanju ter okrepili socialne veščine. Pri igri v gozdu je bilo manj agresivnosti, izpadov jeze, otroci so med sabo več sodelovali in manj tekmovali ter si nudili medsebojno pomoč (Pori, 2016).

9 2. 3 Gozdna pedagogika pri nas Inštitut za gozdno pedagogiko

V Sloveniji od leta 2010 deluje Inštitut za gozdno pedagogiko (Inštitut za gozdno pedagogiko, spletni vir) kot nevladna in nepridobitna organizacija, registrirana kot zasebni zavod. Inštitut izobražuje otroke in pedagoške delavce na področju naravnih ekosistemov ter jim približuje pedagoške pristope v naravi. Poudarek je na slovenskih gozdovih. Gozd v Sloveniji pokriva 58,3 % površja. Od tega jih malo več kot polovico predstavljajo listavci, ostalo pa iglavci (Gozd in gozdarstvo, spletni vir). Na Inštitutu za gozdno pedagogiko s krepitvijo naravoslovnih metod s poudarkom na spoznavanju in promociji slovenskih gozdov želijo približati naravoslovje in znanstveno-raziskovalne dejavnosti otrokom in mladim. Zavedajo se, da je gozd vir idej za vsa področja kurikuluma, zato razvijajo aktivne in sodobne učne metode v naravi in z naravo. Zavedajo pa se tudi pozitivnega vpliva gozda na zdravje in razvoj otrok ter razvoj njihovih vrednot. »Želimo si, da slovenski gozd postane temelj za vzgojo samozavestnih, samokritičnih, ustvarjalnih, zdravih in družbeno odgovornih otrok.

Otrok, ki se bodo znali odločati v prid okolja, narave in seveda tudi svojega življenja in življenja svojih potomcev.« (Inštitut za gozdno pedagogiko, spletni vir)

Pri svojem delu sodelujejo z Gozdarskim inštitutom Slovenije, Zavodom za gozdove Slovenije, Pedagoško fakulteto v Ljubljani, Zavodom RS za šolstvo in Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, vključeni pa so tudi v Evropsko mrežo gozdne pedagogike.

Inštitut za gozdno pedagogiko organizira seminarje za pedagoške delavce, individualno oblikovane seminarje ter delavnice v vrtcih in šolah. Izdali so že več priročnikov, publikacij in didaktičnih materialov, s katerimi spodbujajo in usmerjajo vrtce in šole, da gozdno pedagogiko vključijo v svoje programe (prav tam).

Mreža gozdnih vrtcev in šol Slovenije

Leta 2014 je Inštitut za gozdno pedagogiko po uspešno realiziranih projektih med leti 2010 in 2013 (Povabilo v gozd, Odprto učno okolje in Srce narave nas povezuje) ustanovil Mrežo gozdnih vrtcev in šol Slovenije, v katero je bilo leta 2017 vključenih 100 izobraževalnih ustanov iz Slovenije in zamejstva. Poslanstvo mreže je kreativnost, inovativnost, radovednost ter želja, da pot do naravnih prostorov postane in ostane del vsakdana naših otrok ter odraslih (Inštitut, spletni vir). Kot glavne cilje mreže opredeljujejo: prepoznavati vrednosti gozda kot učilnice in učnega pripomočka, vzpostaviti standarde za poučevanje v naravnih okoljih,

10

razviti koncept gozdne pedagogike, razviti koncept pedagogike v naravnih okoljih ter se učiti in živeti skupaj (Mreža, spletni vir).

»Poučevanje v naravnih okoljih v neposredni bližini vrtcev in šol je več kot primerno za celostni razvoj otrok, šol in vrtcev ter celotne lokalne skupnosti. Gozdne učilnice in poučevanja na prostem nam namreč nudijo dovolj prostora za akademska znanja, razvoj socialnih veščin, izkušnje, sodelovanje in osebno predanost delu, radovednost, domišljijo in spontane individualne iniciative. Naše bližnje naravno okolje naj postane prostor, kjer lahko razvijamo identiteto, občutek za prostor ter obenem uživamo v prostoru in se seveda vanj vedno znova vračamo.« (Mreža gozdnih vrtcev in šol, spletni vir)

Pogoji za vključitev vrtca ali šole v mrežo (prav tam) so naslednji:

- redni in pogosti obiski gozda ali naravnega okolja (za vrtec vsaj enkrat na teden ali na štirinajst dni),

- upoštevanje individualnih zmožnosti otrok in skupine, - težnja k odprtemu učenju in raziskovanju ter

- skrb za dobro počutje pri bivanju v naravnem okolju vseh udeleženih.

S tem, ko »navadna« šola ali vrtec postane »gozdna«, se spremeni ne le prostor, kjer potekajo dejavnosti ali pouk, temveč pomeni tudi odstop od današnje standardizirane vzgoje in poučevanja otrok. Gozdna pedagogika upošteva naravne značilnosti in potrebe odraščajočega bitja, kot so gibanje, iskanje za razvoj nevrološkega sistema potrebnih izzivov, želja po svobodi, prosti igri in gradnji socialnih odnosov. Učitelji in vzgojitelji, vključeni v mrežo, iščejo pot nazaj k naravi in k večji svobodi gibanja in razmišljanja otrok (prav tam).