Depresija pri različnih skupinah ljudi

4.4.1 Depresija pri ženskah

Depresija je pri ženskah dvakrat pogosteje diagnosticirana kot pri moških. Pri ženskah se depresija kaže predvsem na čustvenem nivoju. Pogosteje so žalostne, potrte, več je jokavosti (Dernovšek in drugi, 2018, str. 26). Ženskam predstavljajo največje tveganje za razvoj depresivnih motenj rodna leta. V nagnjenost žensk k depresiji naj bi bili vključeni številni biološki procesi, vključno z genetsko pogojeno ranljivostjo ter hormonskimi nihanji, povezanimi z različnimi vidiki reproduktivne funkcije (Noble, 2005).

Torej depresija se pri ženskah lahko pojavi v različnih fazah reproduktivnega cikla (predmenstrualna disforična motnja, depresija med nosečnostjo, poporodna depresija in menopavzalna depresija). Prav tako na depresijo vplivajo tudi drugi reproduktivni dogodki, kot so splav, neplodnost, peroralni kontraceptivi in nadomestno hormonsko zdravljenje (prav tam).

Slabše razpoloženje po porodu je nekaj zelo običajnega in se pojavi zaradi hormonskih sprememb ter seveda izčrpanosti. 80 % mamic po porodu doživlja »baby blues«, otožnost, ki ni preveč intenzivna in mine sama od sebe. Pri nekaterih mamah pa se ta stanja lahko začnejo še dodatno poglabljati, postanejo intenzivnejša in ne minejo. Pri takih stanjih lahko začnemo razpravljati o poporodni depresiji (Debeljak in Šprah, 2021). Poporodna depresija prizadene okoli 15 % mamic, ki jih je treba obravnavati z zdravili in ustrezno terapijo (Pearlstein, Howard, Salisbury in Zlotnick, 2009).

Prav tako je za nekatere ženske prehod v menopavzo »okno ranljivosti«, ki je uokvirjeno s spreminjajočim se hormonskim okoljem staranja jajčnikov. Različne študije kažejo, da ženske verjetneje poročajo o depresivnem razpoloženju na prehodu v menopavzo v primerjavi s statusom predmenopavze (Freeman, 2010). Depresija, ki se pojavi v času menopavze, pogosto ni pravočasno prepoznana, zato ker njene znake in simptome ženske prepisujejo običajnemu poteku menopavze. Če se menopavzalna depresija ne odkrije pravočasno, lahko to vodi do kronične oblike depresije, ki jo je težje pozdraviti oz. je sploh ni mogoče popolnoma pozdraviti.

Tveganje za pojav menopavzalne depresije je večje pri ženskah, ki so pod hudo obremenitvijo, stresom (tako v službenem kot domačem okolju), če so v preteklosti že doživljale epizode depresije, ali pa če so bile kdaj odvisne od psihoaktivnih snovi (Debeljak in Šprah, 2021).

4.4.2 Depresija pri moških

Splošno znano je, da imajo ženske dvakrat večjo verjetnost, da bodo diagnosticirane s hudo depresijo, vendar študije kažejo, da še vedno obstaja veliko število moških, ki trpijo zaradi te motnje, in obstajajo dokazi, da se razlika med spoloma zmanjšuje. Čeprav imajo ženske dvakrat večjo verjetnost poskusa samomora zaradi depresije, študije pravijo, da moški storijo občutno več samomorov, tako da lahko vidimo, da prav tako doživljajo tovrstne težave. Moški z depresijo premalokrat poiščejo pomoč, kar je lahko tudi posledica stigme okoli duševnega zdravja moških, kar se rezultira v večjem številu samomorov (Addis, 2008).

Pri moških se depresija ne kaže tako zelo v žalosti in potrtosti, ampak bistveno bolj v otopelosti in praznini. Počutijo se utrujeno, nemočno. Posamezniki se ne morejo razveseliti, niso žalostni, ampak samo prazni. To praznino pa poskušajo zapolniti na različne načine. Poskušajo biti športno aktivnejši, produktivnejši glede službenega dela, se podajo v bolj impulzivno vedenje, skratka poskusijo vse, s čimer bi zapolnili to praznino in bi jim posledično prineslo veselje.

Prav tako lahko postanejo manj tolerantni za raznorazne konflikte, stresorje. Kar posledično prinaša več konfliktov tako v službenem kot domačem okolju (Debeljak in Šprah, 2021).

4.4.3 Depresija pri starostnikih

Evans in Mottram (2000, str. 49) sta zapisala, da je depresija pri starostnikih patološki proces in ni običajna reakcija na staranje. Starost je pomemben dejavnik duševnega zdravja, je prehodno obdobje, kjer se morajo starejši ljudje spoprijeti ne samo s fizičnim staranjem, temveč tudi z izzivi, ki vplivajo na duševno in socialno počutje (Grover in Malhotra, 2015). Med dejavnike, ki prispevajo k večji razširjenosti depresije pri starejših, spadajo osamljenost, invalidnost zaradi različnih bolezni, omejena osebna avtonomija, finančna odvisnost, izguba bližnjega, partnerja itd. (prav tam). Te simptome lahko pogosto zamenjujemo z znaki in simptomi normalnega procesa staranja. Postalo je jasno, da številna stanja, ki so bila pogosto izločena kot običajno spremljajoča stanja staranja, sploh niso normalna, temveč so posledica bolezni. Prav tako je postalo jasno, da je veliko teh bolezni mogoče zdraviti, zato je toliko pomembneje, da jih zdravnik pravočasno prepozna in začne zdraviti (Mondimore, 2006).

Starostniki, tako kot moški, ne doživljajo depresije z žalostjo, pogosteje se pritožujejo zaradi raznoraznih telesnih težav, so hitreje utrujeni, slabo spijo, so izčrpani, vedno bolj zaskrbljeni, se bolj izolirajo, opustijo skrb zase in velikokrat izgubijo tudi motivacijo za prehrano. Pogosto bodo pri zdravniku navajali tudi težave s spominom (Debeljak in Šprah, 2021). Splošno znano je, da se s starostjo povečujejo tudi težave s spominom, čeprav je sama povezava med težavami s spominom in dejansko motnjo v spominu manj kot dobro uveljavljena (Lamberty in Bieliauskas, 1993, str. 155). Torej marsikateri zdravnik lahko pri težavah s spominom pomisli na demenco, ampak ko zdravnik izvede preizkus spomina, se izkaže, da upad ni zaznan. To je zato, ker običajno oseba v domačem okolju postane pozabljiva zaradi utrujenosti in izčrpanosti, ni motivirana in ji enostavno kaj uide iz glave. Pri demenci pa ni povezave med utrujenostjo in spominom. Prav tako se starostniki, ki so dementni, v primerjavi z depresivnimi starostniki ne zavedajo upada spomina tako hitro (Debeljak in Šprah, 2021).

Pri starejših ljudeh predstavljajo zgodnje prepoznavanje, diagnoza in začetek zdravljenja možnosti za izboljšanje njihove kakovosti življenja ter ohranjanje optimalne ravni delovanja.

Zgodnja diagnoza in učinkovito zdravljenje depresije lahko prav tako znatno zmanjšata smrtnost zaradi samomorov in zdravstvenih bolezni ter stroškov zdravstvene oskrbe (Grover in Malhotra, 2015).

4.4.4 Depresija pri otrocih in mladostnikih

Čeprav se depresija običajno prvič pokaže v odraslih letih, lahko tudi mlajši trpijo zaradi motenj razpoloženja. Simptomi depresije so pri otrocih pogosto enaki kot pri odraslih osebah. Lahko se pojavi nekoliko več razdražljivosti in jokavosti, kar pa pogosto pripisujemo normalnemu najstniškemu oz. otroškemu obdobju. Če pa so čustva, znaki in simptomi pretirani in niso skladni s tem, kar se z otrokom oz. mladostnikom dogaja, je to lahko pokazatelj, da je nekaj narobe. Prav tako lahko imajo enake spremembe v odnosu do sebe kot odrasli, počutijo se krive ali odgovorne, ker so povzročili težave. Lahko se pojavi izguba energije in posledično večja utrujenost, slaba koncentracija in izguba zanimanja za običajno prijetne stvari. Ker je razpoloženje koncept, ki ga mladostniki in še posebej otroci morda ne poznajo, se velikokrat ne pritožujejo, da bi se počutili potrte. Zaradi tega so mladi z depresijo lahko napačno diagnosticirani. Otroci oz. mladostniki, ki so brez volje in jih šolanje ne zanima, imajo lahko diagnosticirano motnjo pozornosti (ADHD). Najslabša diagnoza, ki jo lahko pripišemo mladim,