Kmetijski svetovalci

V tej skupini sem intervju izvedla s tremi kmetijskimi svetovalci, ki so zaposleni v javni službi kmetijskega svetovanja. Dve intervjuvani osebi sta bili ženskega spola in en moški. Starost svetovalcev je bila med 50 in 60 let. Vsi izmed njih imajo skoraj 20 let delovnih izkušenj na področju kmetijskega svetovanja in so tako dobro seznanjeni z življenjem in poklicem kmetovalcev. Prav tako sem vse intervjuje izvedla osebno v pisarnah kmetijsko svetovalne službe.

Intervju sem začela s tem, da sem svetovalce vprašala, če menijo, da so kmetovalci ranljiva poklicna skupina na področju duševnega zdravja. Vsi intervjuvanci so bili istega mnenja, in sicer menijo, da so zaradi vseh stresnih dejavnikov, ki jih obkrožajo, kmetovalci zelo ranljiva skupina. Oseba X (osebni intervju, 21. april)²¹ je povedala, da je tudi sama odraščala na kmetiji, kjer so bili med seboj tako povezani, da ni bilo prostora za duševne probleme. Če pogledamo, kaj kmetovalec dela na kmetiji, vidimo, da je to vsak dan nekaj drugega, nekaj pestrega in načeloma poklic kmetovalca ne bi smel bili poklic, ki je ranljiv glede duševnega zdravja. Spet po drugi strani pa lahko vidimo, da je realnost drugačna, da so kmetovalci ranljiva skupina.

Oseba X (osebni intervju, 21. april) meni, da kmetovalci ne bi smeli biti ranljiva skupina, ravno zaradi narave njihovega dela, pestrosti ter naravnega okolja. Po navadi tistim, ki se soočajo z duševnimi problemi, priporočajo pohode v naravo, saj konec koncev naj bi bilo 12.000 korakov na dan ekvivalentno eni tableti antidepresiva. Kmetovalec ima doma živali, nikoli ni sam, vedno ima ob sebi živo bitje, zakaj pa so potem tako ranljivi? Oseba X (osebni intervju, 21. april) je povedala, da ravno zato, ker so to bolj zaprti ljudje, kot pa so drugi. Če je kmetovalec navajen samote in oddaljenosti od drugih, potem ni navajen izražati svojih čustev, ni navajen deliti svojih bremen z nekom drugim. Kar je oseba X (osebni intervju, 21. april) pri svoji družini in tudi pri družini njenega družinskega člana sama opazila, je to, da se ti ljudje o svojih čustvih ne pogovarjajo in se ne znajo odpreti, tako starši ne prepoznajo težav svojih otrok, mladi pa ne prepoznajo problemov svojih staršev. Vsi se zaprejo v »svojo školjko« in vse to potem pripelje do različnih problemov, tudi do tega, da se kmečki otroci podajo v alkohol in mamila.

Prav tako je omenila problem mišljenja starejših kmetovalcev. Velikokrat mladi prevzemnik prevzema kmetije ne vidi kot nekaj lepega, ampak kot da bo dobil na sebe neko breme za celo življenje, zaradi tega, ker starši celo življenje tarnajo, kako težko je kmetovanje in kako je to grozen poklic. Zato mladi danes res marsikje nočejo prevzeti kmetije, kar pa lahko potem

21 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.

starejše, ki niso zmožni več opravljati kmetije, postavi v zelo neugoden položaj in jih tudi to potem velikokrat pripelje do različnih duševnih problemov.

Pri naslednjem vprašanju sem želela izvedeti, kje po njihovem mnenju tičijo največji problemi oz. kateri so glavni viri konfliktov in težav, ki vodijo kmetovalce v prekomerni stres in depresijo. Oseba Y (osebni intervju, 23. april) je mnenja, da glavni problemi tičijo pri medgeneracijskih odnosih, kjer starejši in mlajši opravljajo enako delo. Istega mnenja je bila tudi oseba Z (osebni intervju, 4. maj)²²: »Člani kmetije so skupaj od zjutraj do večera in prav zaradi tega lahko pride do različnih konfliktov, tako v delovnem procesu kot tudi družinskem.«

Problem po njenem mnenju tiči tudi pri financah ter pri naravnih nesrečah. Prav tako se problem kaže pri sami varnosti pri delu. Omenila je problem kmetije, kjer se je naslednik oz. prevzemnik kmetije, star komaj 20 let, ponesrečil s traktorjem in je zdaj nezmožen dela. Nastal je problem, kdo bo zdaj upravljal s kmetijo. Znano je, da če se poškoduje delavec v podjetju, lahko gre na bolniško, dobi denarno nadomestilo in se potem vrne na delo, ko je bolje. Na kmetiji temu seveda ni tako; če se kmetovalec poškoduje, delo ne počiva, za živali mora biti poskrbljeno, hrana se ne bo pridelala sama. Problem je, kako bo kmetovalec našel nekoga, da ga zamenja, kdo mu bo plačeval vse stroške. Tukaj se res vidi razlika med delavcem v podjetju in pri kmetovalcu. Oseba X (osebni intervju, 21. april) pa je mnenja, da so poleg financ in medgeneracijskih konfliktov problemi tudi pri pomanjkanju komunikacije na kmetijah in seveda nepripravljenost kmetovalcev, da poiščejo pomoč takrat, ko jo potrebujejo.

»Kmetovalcem manjka ljubeznivosti, empatije drug do drugega« (Oseba X, osebni intervju, 21.

april). Prav tako meni, da so pri nekaterih kmetovalcih problemi tudi v tem, da morajo biti boljši od drugih, imeti večje stroje kot drugi in se potem zaradi vsega tega tudi zadolžijo. To je marsikje velik vzrok za stres in depresijo.

Pri naslednjem vprašanju me je zanimalo, če so pri svojem delu že bili kdaj soočeni s kmetovalcem, ki je imel duševne težave, in če so jim te težave kdaj tudi zaupali. Dva intervjuvanca sta bila že soočena s takšnimi kmetovalci, ena oseba pa osebno ne pozna katerega, ki se sooča z duševnimi problemi, pozna pa primere drugih svetovalcev.

Oseba X (osebni intervju, 21. april) je bila že večkrat soočena s kmetovalcem, ki je imel duševne težave. Prav tako so ji težave tudi zaupali. Povedala je primer kmetovalke, ki je bila hospitalizirana zaradi zdravljenja alkoholizma. Tudi oseba Y (osebni intervju, 23. april) je povedala, da pozna ogromno primerov, kjer je na kmetijah prisoten alkoholizem, nekje se tudi že zdravijo zaradi alkoholizma. Tukaj je potem problem, kako bo takšna kmetija uspevala v prihodnje. Prav tako pozna več primerov, kjer so kmetovalci naredili samomore.

Potem sem vprašala svetovalce, če menijo, da so te osebe, ki doživljajo te probleme, poiskale strokovno pomoč. Oseba X (osebni intervju, 21. april) je povedala, da nekateri jo poiščejo, spet drugi pa ne. Tudi oseba Z (osebni intervju, 4. maj) je mnenja, da pomoči ne poiščejo dovolj hitro, ravno zaradi tega, ker jih je strah, kaj si bodo drugi mislili o njih. Tudi oseba Y (osebni intervju, 23. april) pozna kmetovalce, ki so poiskali pomoč, ampak meni, da so jo poiskali takrat, ko so bili simptomi in težave že zelo izrazite, pred tem pa pomoči ne bi in niso poiskali.

Meni, da pomoči niso poiskali ravno zaradi tega, ker menijo, da bodo potem zaznamovani.

Za konec sem svetovalce vprašala, zakaj je po njihovem mnenju treba spremljati duševno zdravje kmetovalcev. Oseba Y (osebni intervju, 23. april) je poudarila, da po njenem mnenju ni v redu, da samo spremljamo duševno zdravje kmetovalcev, ampak da na tem tudi nekaj naredimo, da izobražujemo ipd. Meni, da je predvsem potrebna neka pomoč svetovalcem, ki so na terenu, da se jih bolj poduči o duševnih problemih, te nasvete pa lahko potem svetovalci prenesejo na kmetovalce. Omenila je, da so znotraj izobraževanj uredili ogromno različnih predavanj na temo duševnih problemov, vendar je sam obisk le-teh bil vedno zelo majhen. In ravno zaradi tega, bi bilo treba podučiti svetovalce, saj so ravno svetovalci tisti, ki so s kmetovalci največ v stiku in katere kmetovalci res poslušajo. Prav tako je pomembno, da bi svetovalci znali prepoznati probleme oz. stiske kmetovalcev in da bi konec koncev tudi vedeli, kam lahko napotijo kmetovalce, ki doživljajo stiske. Istega mnenja je bila tudi oseba X (osebni intervju, 21. april), ki je povedala, da bi morali v sklopu rednih in obveznih izobraževanj, ki jih pripravljajo za kmetovalce, podati informacije, da če doživljajo stiske, imajo tudi možnost poiskati pomoč. Treba jim je povedati, da se ne smejo zapirati vase, da življenje ni »tunel brez izhoda«, če si le pripravljen in se malo potrudiš, se vedno najde pomoč.