Kmetovalci

V prvi skupini sem intervju opravila z desetimi kmetovalci, devet izmed njih je bilo ženskega spola in en moški. Stari so bili med 35 in 60 let. Kljub omejitvam zaradi pandemije Covida-19 sem lahko vse intervjuje opravila v živo, nekatere na njihovi kmetiji, nekatere pa v pisarnah kmetijsko svetovalne službe.

Kot sem že omenila, sem za začetek vsakega izmed njih vprašala, kako poteka njihov tipičen delovni dan. Če primerjam odgovore s teorijo, lahko vse napisano tudi potrdim. Poklic kmetovalca se začne ob zgodnji uri, nato sledi delo v hlevu, skrb za živali ter skrb za pridelke.

Čez dan se delo razlikuje glede na potrebe in vreme ter seveda na letni čas – večina intervjuvancev je omenila, da se poleti, ko so dnevi daljši, delovni dan podaljša do poznega večera. Vse osebe, razen ene, so izpostavile, da delo ne počiva niti za vikende in praznike.

Oseba E (osebni intervju, 2021, 19. april)¹¹, je pripomnila: »Tudi v nedeljo nimam časa za počitek, niti za popoldanski sprehod.« Samo ena intervjuvana oseba je povedala, da v nedeljah ne delajo, torej si vzamejo prost dan; omenila je zanimiv pregovor: »Nedeljski dobiček, vzame hudiček« (Oseba H, osebni intervju, 21. april).¹² Oseba A (osebni intervju, 2021, 16. april)¹³ je omenila, da delo na kmetiji ni primerljivo z delom zaposlenih v podjetjih oz. zaposlenih v javnem sektorju, ki imajo določen delovni čas (8 ur), na kmetijah ni določenega delovnega časa.

Tudi oseba H (osebni intervju, 21. april) je bila podobnega mnenja: »Kmetje ne znamo živeti tako kot živijo delavci, ki delajo samo 8 ur na dan, počutili bi se lene, če ne bi delali po cele dneve.« Vendar so vseeno vse intervjuvane osebe izpostavile, da si ne predstavljajo, niti ne želijo, drugačnega načina življenja. Oseba E (osebni intervju, 2021, 19. april) je povedala:

»Vesela, sem ker sem sama svoj šef, da si lahko vzamem dopust, takrat ko ga potrebujem in si razporedim čas, tako kot si ga želim.« Delo kmetovalca pa se zaključi pozno zvečer, s ponovnim delom v hlevu in pripravo na jutrišnji dan. »Vedno se rada pošalim, da se mi delo konča v hotelu Muu (molža krav), ob kakih osmih zvečer. Potem še malo druženja, pogovora, malo časa zase«

(Oseba F, osebni intervju, 23. april)¹⁴.

11Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.

12 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.

Pri naslednjem vprašanju me je zanimalo, s katerimi težavami se največkrat soočajo pri samem delu. Odgovori so si bili po večini zelo podobni. Vsi so istega mnenja, da jim največ težav povzročajo vremenske razmere, birokracija in seveda finance. Oseba E (osebni intervju, 19.

april) je izpostavila problem birokracije. Povedala je, da se sploh ne želi več prijavljati na različne razpise in subvencije, saj pravi, da je vse skupaj preveč zahtevno. Oseba H (osebni intervju, 21. april) je povedala, da se boji dodatnega dela, ker večinoma kmetovalci niso vešči novih tehnologij, soočajo se s stresom in strahom, da bodo naredili nekaj narobe in bodo potem zaradi tega lahko nastale kakšne posledice. Naslednje vprašanje se je prav tako navezovalo na probleme, vendar me je predvsem zanimalo, kaj kmetovalci menijo, da so nasploh največji problemi na kmetijah. Tukaj pa je bilo največ odgovorov, povezanih s financami. Oseba B (osebni intervju, 17. april)¹⁵ je povedala: »Menim, da veliko kmetovalcev nerazumno gospodari s prihranki, se zadolžuje, kar velikokrat ne bi bilo potrebno. Če si zadovoljen in gospodaren, lahko tudi z malo denarja narediš veliko in potem mirno spiš.« Oseba E (osebni intervju, 19.

april) je mnenja, da se je, ravno zaradi finančnih problemov, na kmetijah treba ukvarjati z različnimi kmetijskimi dejavnostmi, da lahko na koncu zaslužijo dovolj, da poplačajo vse, kar je potrebno. Naslednja najpogostejša odgovora sta bila medgeneracijski konflikti in problem nasledstva kmetij. Kot sem že omenila v teoretičnem delu, so meje med delom, domom in družino pri kmetovanju velikokrat zabrisane. Oseba H (osebni intervju, 21, april) je povedala, da je najsrečnejša, ker sta si z možem zgradila ločeno hišo od starih staršev: »Menim, da če bi živeli skupaj, bi bilo med nami veliko več konfliktov in nestrinjanj.« Pri problemu nasledstva so največkrat izpostavili to, da starejši kmetovalci nimajo naslednika, ki bi prevzel kmetijo oz.

se tisti, ki bi jo moral, potem odloči drugače. Oseba D (osebni intervju, 18. april)¹⁶ je povedala:

»Malokdo še želi prevzeti kmetijo, če hodi v službo, saj mu je v breme /... / prav tako ne more živeti samo od kmetijstva, ker marsikje nimajo dovolj velike kmetije.« Oseba I (osebni intervju, 23. april)¹⁷ je izpostavila še en problem, in sicer problem pokojninskega zavarovanja družinskih članov – predvsem žensk na kmetiji. Povedala je: »V svoji okolici poznam veliko žensk (vse iz manjših kmetij), ki niso bile nikoli zavarovane, ker preprosto ni bilo denarja, da bi si to lahko plačevale /... / tudi sama se po takratnem zakonu nisem mogla kmetijsko zavarovati, ker smo imeli premajhen katastrski dohodek za dve zavarovanji.«

15 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.

16 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.

17 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.

Še en problem, ki sem ga tudi omenila v sami teoriji, pa je izpostavila oseba G (osebni intervju, 19. april)¹⁸, in sicer problem vidi v tem, da kmetovalci ne morejo vplivati na odkupne cene kmetijskih proizvodov in prav tako ne na cene surovin, katere morajo nabavljati. Kmetovalci se tako trudijo ohranjati kmetije kljub zelo nizkemu zaslužku. Zanimivo mi je, da je to izpostavila zgolj ena oseba, saj je ta problem v teoriji eden izmed večjih, s katerim naj bi se spopadali kmetovalci.

Naslednjih par vprašanj se je nanašalo na duševno zdravje kmetovalcev, in sicer želela sem izvedeti, ali so se zaradi njihovega dela že kdaj počutili izmučene, zaskrbljene, izčrpane itd.

Pritrdilne odgovore sem dobila praktično od vseh intervjuvanih oseb. Niti ena oseba mi na to vprašanje ni podala negativnega odgovora. Oseba C (osebni intervju, 17. april)¹⁹ je povedala:

»Včasih misliš, da lahko narediš več, kot je tvoje telo sposobno.« Več oseb je pripomnilo, da kmetijstvo združuje več različnih poklicev – opravljaš dela od čistilke do direktorja in vso to delo lahko kmetovalce hitro pripelje do prekomernega stresa. Prav tako je za dobro vodenje kmetije potrebno zdravje vseh družinskih članov, tako fizično kot psihično, saj menim, da je kmetijsko delo samo po sebi zelo izčrpavajoče. »Na kmetiji morajo za delo biti zdrave vse roke, sam ne moreš poskrbeti za vse stvari, saj je delo naporno in sem na koncu dneva že zelo izmučena« (Oseba H, osebni intervju, 21. april). Oseba F (osebni intervju, 19. april) mi je tudi povedala primer, ko je moža prosila, če lahko on do nadaljnjega skrbi za hlev in živali, saj enostavno ni zmogla več postoriti vseh stvari, bila je že zelo izmučena. Prav tako so vsi intervjuvanci povedali, da je največ izmučenosti in izčrpanosti takrat, ko je na kmetijah čas za košnjo ali pa kakšna druga zahtevna kmetijska dela.

Pri naslednjem vprašanju me je zanimalo, če mogoče poznajo oz. so poznali kakšnega kmetovalca, ki doživlja oz. je doživljal duševne stiske, torej se je spopadal z duševnimi motnjami, kot je depresija. Kar sedem oseb mi je odgovorilo, da poznajo takšne kmetovalce.

Tri osebe pa so mnenja, da veliko kmetovalcev te stiske doživlja, vendar o tem ne govorijo oz.

tega ne pokažejo. »Na kmetijah je tako, da znajo kmetovalci te probleme kar dobro prekrivati, ravno zaradi tega, ker je okolje tako veliko, da se lahko umaknejo /... / imajo večji manevrski prostor, da se lahko situaciji izognejo, čeprav bi se morali z njo spopasti« (Oseba C, osebni intervju, 17. april).

Prav tako mi je tudi vse več oseb povedalo, da poznajo takšne kmetovalce, vendar jih večina odklanja pomoč ali pa se boji posledic. Tudi sami so mi povedali, da so se že tudi sami kdaj soočili z duševnimi problemi, vendar v manjši meri in so jih potem uspeli tudi sami rešiti.

To je bilo tudi moje naslednje vprašanje, in sicer zanimalo me je, če bi kateri izmed kmetovalcev doživljal simptome duševnih problemov, ali bi se odločili poiskati strokovno pomoč ali bi za pomoč raje prosili družino oz. ali bi se s tem želeli spopasti sami. Tudi pri tem odgovoru sem bila zelo presenečena, vendar sem takšne odgovore vseeno pričakovala, ravno zaradi zaskrbljujoče statistike glede samomorov. Torej samo dve osebi sta na to vprašanje odgovorili, da bi poiskali zdravniško pomoč, torej pomoč pri strokovnjaku za duševno zdravje.

Kar štiri osebe bi si najprej želele pomagati same, ostale štiri osebe pa bi pomoč poiskale pri družini oz. partnerju. Oseba J (osebni intervju, 23. april)²⁰ je povedala, da bi bil zdravnik zadnja rešitev. Ugotovila sem, da je intervjuvana oseba, ki je odgovorila, da bi najprej poiskala strokovno pomoč, z duševnim zdravjem dobro seznanjena, saj je na lastne oči videla, kako izgledajo duševni problemi in v kaj se lahko spreobrnejo, če niso pravočasno zdravljeni. Torej je dovolj izobražena na tem področju. Tudi sama menim, da je neizobraženost na duševnem področju en izmed glavnih razlogov, zakaj se ostali intervjuvanci ne bi odločili poiskati strokovne pomoči. Nato pa sem jih vprašala, če bi te iste duševne simptome doživljal njihov partner ali pa kakšen drug družinski član, ali bi se odločili enako kot pri sebi. Niti ena oseba ni spremenila svojega mnenja, torej tisti, ki bi se že sami najprej obrnili na strokovnjake, bi tudi svoji družini pomagali tako, da bi jih napotili k strokovnjaku (seveda v to ne moreš nikogar prisiliti). Tisti, ki pa so že sebi želeli pomagati sami oz. pomoč iskali pri družini, pa bi tudi svoji družini želeli pomagati sami oz. se o problemih pogovarjali med seboj. Oseba F (osebni intervju, 19. april) je povedala: »Sama si ne predstavljam, kako to izgleda, ker ni še nihče v moji ožji družini imel problemov in dokler da v tem nisi sam, je o tem zelo težko soditi /... / če vidiš, da bolezen še ni napredovala, mu poskusiš pomagati s kakšnim pogovorom.«

Za zaključek intervjuja sem želela izvedeti, kaj kmetovalci menijo, da je največji vzrok za visoko pojavnost samomorov pri tem poklicu in zakaj je treba oz. če sploh se je treba ukvarjati s problematiko duševnega zdravja kmetovalcev in ji posvečati več pozornosti. Kot že pri prejšnjih odgovorih so tudi tukaj intervjuvanci najprej izpostavili finančni vidik.

20 Transkript intervjuja je na voljo pri avtorici.

Oseba D (osebni intervju, 18. april) je povedala, da pri tem poklicu ni rednega dotoka denarja, kmetovalci velikokrat ves denar, ki zaslužijo, investirajo nazaj v kmetijo. »Pri kmetovanju ne gre samo za to, da živiš od danes do jutri, ampak je treba gledati tudi v prihodnost, v kaj boš investiral, ali bodo vremenske razmere dovolile kmetovanje ali bodo živali zdrave; vse to je zelo stresno« (Oseba D, osebni intervju, 18. april). Velik problem, ki sem ga tudi že omenila, pa vidijo v nadaljevanju tradicije in pri medgeneracijskih konfliktih, ki so jih intervjuvanci omenili že pri prejšnjih vprašanjih. Torej lahko vidimo, da so dobri odnosi na kmetiji ključ k dobremu počutju in dobremu vodenju. Marsikje pa so ti odnosi zelo slabi in posledično pripeljejo kmetovalce do samomora. Prav tako je tudi pri medgeneracijskih konfliktih, oseba C (osebni intervju, 17. april) je povedala: »Čas se tako hitro spreminja in starokopiten človek težko dojame, da življenje teče naprej.« Oseba D (osebni intervju, 18. april) je tudi izpostavila, da te kmetija potrebuje 24 ur na dan in si zaradi tega težko poiščeš pomoč. Na težave ne odreagiraš dovolj hitro, velikokrat je potem že prepozno in tako vidijo izhod samo v samomoru.

Velik problem, ki ga je izpostavilo kar nekaj intervjuvancev, je zatekanje k alkoholu in tudi to, da je marsikateri že starejši kmetovalec brez partnerke oz. partnerja, brez otrok in ne najde več smisla, zakaj bi še vztrajal. Oseba H (osebni intervju, 21. april) pa je izpostavila po mojem mnenju največji vzrok za samomore, in sicer mišljenje kmetovalcev, da so tisti, ki gredo po pomoč zdravniku, zaznamovani za »norega«. Zaradi tega mišljenja, da bodo zaznamovani tako s strani družine kot s strani družbe in sosedov, pomoči ne poiščejo in vidijo rešitev v samomoru.

Danes je ogromno oseb, ki se spopadajo z duševnimi problemi, ogromno jih hodi k psihiatru in se zdravijo z antidepresivi, vendar se tega kmetovalci ne zavedajo, saj se o tem preprosto ne govori, to je še vedno tabu tema in ima marsikdo še vedno staro mišljenje. Od intervjuvanih oseb so tako vsi enotnega mnenja, da je to problem, s katerim se je treba ukvarjati. Oseba G (osebni intervju, 19. april) je zaključila: »Moje mnenje je, da je pomembno, da se veliko pogovarjamo in še pomembneje je, da tudi slišimo, kar nam drugi zaupajo.« Oseba C (osebni intervju, 17. april) je prav tako mnenja, da je duševno zdravje ključnega pomena za uspeh, tako na samostojnem in družinskem področju kot pri delu na kmetiji.