UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Tina Jeriček
Stres in depresija pri kmetovalcih v Mežiški dolini Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Tina Jeriček
Mentor: doc. dr. Miroljub Ignjatović
Stres in depresija pri kmetovalcih v Mežiški dolini Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvala
Zahvaljujem se svojemu mentorju, doc. dr. Miroljubu Ignjatoviću, za svetovanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi svoji družini in fantu, ki so mi v času študija in pri pisanju diplomskega dela stali ob strani, me podpirali in mi vztrajno pomagali. Zahvaljujem se tudi vsem, ki so si bili pripravljeni vzeti čas in sodelovati v intervjujih.
Stres in depresija pri kmetovalcih v Mežiški dolini
Poklic kmetovalca je nedvomno edinstven poklic. Zaradi tega so kmetovalci izpostavljeni številnim edinstvenim poklicnim stresorjem. Majhna količina stresa nam lahko pomaga, da smo motivirani in dejansko izboljša našo zmogljivost in produktivnost. Vendar lahko vztrajno visoke stopnje stresa negativno vplivajo na samo delovanje in tako na naše fizično kot duševno počutje. Samomor je običajno povezan z duševnim zdravjem, ki je v kmečkih skupnostih še posebej stigmatizirano in slabo razumljeno. To vpliva na samo vedenje kmetovalcev pri iskanju pomoči, k temu pa pripomorejo tudi različni dejavniki, med katerimi lahko izpostavimo predvsem vremenske razmere, naravne nesreče, kmetijsko politiko, medgeneracijske odnose, finančne probleme, nedostopnost številnih storitev, birokracijo, geografsko izoliranost, alkoholizem in še mnoge druge. V empiričnem delu naloge je predstavljeno, kako kmetovalci in kmetijski svetovalci vidijo problem duševnega zdravja na podeželju in predstavijo, kaj je po njihovem mnenju tisto, kar največkrat pripelje kmetovalce do slabega duševnega zdravja in posledično do samomorov.
Ključne besede: stres, depresija, kmetovalci, duševno zdravje, podeželje.
Stress and depression in farmers in Mežiška dolina
The farming profession is undoubtedly unique and causes farmers to be exposed to numerous unique occupational stressors. Small amounts of stress can help us stay motivated and can actually improve our performance and productivity. However, persistently high levels of stress can negatively affect the functionality, as well as the well-being of our bodies and minds.
Suicide is typically associated with mental health – something that is specifically stigmatized and poorly understood in rural areas. This; as well as various factors such as weather conditions, natural disasters, agricultural policy, intergenerational relations, financial problems, unavailability of many services, bureaucracy, geographical isolation, alcoholism, and many others affect the farmers’ behaviour when seeking help. The empirical part of the thesis presents how farmers and agricultural consultants recognize the problem with mental health in rural areas. It also presents the main reason (according to their opinion) that causes farmers to suffer due to poor mental health and, consequently, to commit suicide.
Key words: stress, depression, farmers, mental health, rural community.
Kazalo
1 Uvod ... 7
2 Stres ... 9
2.1 Opredelitev stresa ... 9
2.2 Pozitiven in negativen stres ... 11
2.3 Doživljanje stresa in odziv na stresno okolje ... 12
3 Stres na delovnem mestu ... 13
3.1 Vzroki za doživljanje stresa na delovnem mestu ... 14
3.2 Spoprijemanje s stresom na delovnem mestu ... 15
4 Depresija ... 17
4.1 Opredelitev depresije ... 17
4.2 Simptomi in vzroki za depresijo ... 18
4.3 Vzroki za depresijo ... 19
4.3.1 Prirojenost in pridobljenost ... 19
4.3.2 Dejavniki ... 19
4.4 Depresija pri različnih skupinah ljudi ... 20
4.4.1 Depresija pri ženskah ... 20
4.4.2 Depresija pri moških ... 21
4.4.3 Depresija pri starostnikih ... 21
4.4.4 Depresija pri otrocih in mladostnikih ... 22
4.5 Vrste depresije ... 23
4.6 Zdravljenje depresije ... 25
5 Opis poklica kmetovalec ... 27
5.1 Razlika med samozaposleno osebo in zaposlenim v podjetju ... 27
5.2 Poklic kmetovalca ... 28
5.2.1 Zavarovanje kmetovalca ... 29
6 Stres in depresija pri kmetovalcih ... 30
6.1 Vzroki za pojav stresa in depresije pri kmetovalcih ... 30
7 Empirični del ... 33
7.1 Metodologija ... 33
7.2 Analiza intervjujev ... 34
7.2.1 Kmetovalci ... 34
7.2.2 Kmetijski svetovalci ... 39
7.3 Primerjava kvalitativne raziskave z anketo projekta »ne(Moč) podeželja« ... 42
8 Sklep ... 44
9 Viri ... 46
Priloge ... 51
Priloga A: Intervju za kmetovalce ... 51
Priloga B: Intervju za kmetijske svetovalce ... 53
1 Uvod
Prepričana sem, da vsi dobro poznamo rek »ne sodi knjige po platnicah«. Kmečko življenje je primer, za katerega si večina ljudi ustvarja mnenje, pa vendar o njem ne vedo prav nič. Nihče si ne želi biti stereotipiziran in kmetovalci niso nobena izjema. Veliko ljudi si običajnega kmetovalca predstavlja kot osebo, ki je eno z naravo, z veseljem prideluje pridelke in skrbi za živino. Včasih je to daleč od resnice, saj je kljub priljubljeni podobi kmetovanja, kmetijstvo poklic, ki ima eno najvišjih stopenj umrljivosti zaradi samomorov. Duševno zdravje ne diskriminira in ne izbira koga bo prizadelo. Kmetovalci so za učinke stresa veliko dovzetnejši kot ostala populacija. Zavedam se, da je o duševnem zdravju težko govoriti. Pogosto bodo ljudje, ki se spopadajo s težavami v duševnem zdravju, poskušali prikriti svojo bolečino zaradi stigme in strahu pred tem, da bi bili zaznamovani oz. da bi bili označeni za šibko osebo. Premalo kmetovalcev se zaveda, da je močan kmetovalec tisti, ki je odprt in zna prositi za pomoč, kadar jo potrebuje. Ko prosiš za pomoč, hitro najdeš družinske člane, člane skupnosti in druge, ki so te pripravljeni podpreti in pomagati. Še preden je svet slišal za Covid-19 ali socialno distanciranje, je bilo duševno zdravje kmetovalcev že pomembno vprašanje. Od nepredvidljivega vremena do nestanovitnih gospodarskih razmer v industriji se kmetovalci po vsem svetu že stoletja spopadajo z izjemno zahtevnimi razmerami, ki vplivajo na njihovo preživetje. Če sta duševno zdravje in samomor ključni vprašanji kmetovalcev, zakaj se o tem ne govori? Preveč ljudi še vedno trpi v tišini in po navadi tisti, katerim je mar zanje, izvedo za težave prepozno.
Kaj torej vemo o stresu na kmetiji? Kmetijstvo je eno najnevarnejših poklicev tako drugod po svetu kot tudi v Sloveniji. Prav tako kmetijstvo za mnoge ni bila izbira, ampak usoda. Medtem ko drugi zunaj kmetijstva izberejo, kaj želijo biti, ko odrastejo, tisti, ki odraščajo na kmetiji, pogosto še naprej nadaljujejo tradicijo. Delovni čas ni določen, spanje je pogosto žrtvovano – kmetovalci se zbudijo pred sončnim vzhodom ter zaključijo z delom v poznih večernih urah.
Vso trdo delo pa je lahko uničeno v delčku sekunde z eno samo hudo nevihto. Čeprav se nekateri kmetovalci pritožujejo nad vsem dogajanjem, si večina izmed njih ne more predstavljati, da bi živela, ali se preživljala kako drugače. Kmetijstvo je namreč življenjski slog, je način življenja.
Problema duševnega zdravja na podeželju se je s projektom »ne(Moč) podeželja« lotila tudi Zveza slovenske podeželske mladine, predvsem zaradi prepoznavanja stisk na terenu.
Opozarjajo na problem dostopa do pomoči v primeru duševnih težav pri kmetovalcih, saj nimajo osebe, ki bi poznala kmečko ozadje in jim znala svetovati. Mladi želijo prek tega projekta oblikovati sistem, ki bo na dolgi rok znal pomagati kmetovalcem v stiskah. Namen projekta je med posamezniki dvigniti zavest o pomenu duševnega zdravja za kakovost življenja na podeželju ter povečati pismenost na samem področju duševnega zdravja.
Namen moje diplomske naloge pa je širši javnosti, in sicer s pomočjo raziskav in intervjujev, predstaviti poklic kmetovalca ter stanje kmetovalcev na področju duševnega zdravja ter doprinesti k ciljem projekta »ne (Moč) podeželja«. Skozi nalogo želim prikazati, da kmetovalci niso samo močni, pogumni možje in žene, ki vsak dan obdelujejo zemljo in pridelujejo hrano, ampak so tudi samo mladi fantje in dekleta oz. možje in žene, ki živijo z duševno motnjo, o kateri jih je strah govoriti. Tema duševnega zdravja je vedno aktualna tema, saj lahko z gotovostjo trdim, da se z duševnimi težavami spopada večina izmed nas. Prav tako menim, da bi se morala povečati sama ozaveščenost o tej temi, saj ravno ozaveščenost o duševnem zdravju pripomore k zmanjševanju stigme in povečuje možnosti za zgodnje posredovanje.
Glavni cilj moje diplomske naloge je raziskati problem duševnega zdravja kmetovalcev ter ugotoviti, zakaj so kmetovalci ranljiva skupina na področju duševnega zdravja. Prav tako želim ugotoviti, kateri so glavni problemi oz. stresorji, ki kmetovalce pripeljejo do prekomernega stresa in depresije ter posledično tudi do samomorov. V diplomski nalogi sem postavila tri raziskovalna vprašanja:
1. Kaj kmetovalcem največkrat povzroča stiske in kaj oni menijo, da vpliva na pojav stisk?
2. Zakaj je pomembno, da se govori o duševnem zdravju na podeželju?
3. Kaj vpliva na visoko stopnjo samomorilnosti pri kmečkem poklicu?
Metodologija moje diplomske naloge sestoji iz pregleda sekundarnih virov in kvalitativnega raziskovanja, ki ga bom primerjala z rezultati predhodno izvedene kvantitativne raziskave.
Naloga sestoji iz teoretičnega dela, v katerem bom na splošno predstavila teorijo stresa, stresa na delovnem mestu ter depresije. Prav tako bom na kratko predstavila sam poklic kmetovalca in se dotaknila tudi problema duševnega zdravja pri kmetovalcih. V empiričnem delu pa bom analizirala podatke, pridobljene iz intervjujev ter jih primerjala s predhodno izvedeno anketo projekta »ne(Moč) podeželja«. Intervjuje bom izvedla s tremi kmetijskimi svetovalci (svetovalci zaposleni v javni službi kmetijskega svetovanja) ter tako pridobila njihov vidik glede stresa in depresije pri kmetovalcih, saj so svetovalci z njimi veliko v stiku, ter z desetimi
2 Stres
2.1 Opredelitev stresa
Danes se nam zdi, da živimo v epidemiji stresa, kar je po eni strani tudi res – korona kriza nas je namreč dobro pretresla. Vendar vsi ne doživljamo stresa oz. stresnih okoliščin na enak način, nekaterim je lahko kakšna situacija, kot je npr. jutranji zamašek na cesti, prijetna popestritev dneva, spet drugemu to povzroča slabo voljo in se počuti neprijetno. Od tega, kako se mi odzovemo na okoliščine, je odvisno več dejavnikov. Stres ni to, kar se nam dogaja, stres je, kako se mi na to odzovemo (Šprah, 2020).
V vsakdanjem življenju slišimo besedo »stres« od vrstnikov, kolegov, učiteljev do zdravnikov.
Vidimo jo v novicah, v revijah in tudi na družbenih omrežjih. Toda, kaj točno je stres? Panigrahi (2016, str. 154) je zapisal, da je v laičnem jeziku stres frustracija ali tesnoba oz. živčnost in sprememba običajnega delovanja telesa ali uma zaradi negativnih oz. pozitivnih vplivov okoli nas. Na definicijo stresa pa lahko gledamo iz različnih vidikov. Arnold (1960, v Panigrahi, 2016, str. 154)1 meni, da je stres »vsak pogoj, ki moti normalno delovanje«; Selye (1974, v Panigrahi, 2016, str. 154)2 pa stres opredeljuje kot »nespecifičen odziv telesa na kakršno koli potrebo«. Po besedah Beehr in NewMan (1978, v Panigrahi, 2016, str 154)3 je stres »pogoj, ki izhaja iz interakcije ljudi in njihovih delovnih mest in je zaznamovan s spremembami znotraj ljudi, ki jih prisilijo, da odstopajo od svojega običajnega delovanja«. Poročilo Nacionalnega združenja za duševno zdravje stres razlikuje od pritiska; pritisk lahko definiramo kot subjektivni občutek napetosti ali vzburjenosti, ki ga sproži potencialno stresna situacija, o stresu pa govorimo, kadar pritisk presega posameznikovo zmožnost obvladovanja (Panigrahi, 2016, str. 154).
1 Arnold, H. J., (1960). Moderator Variable: A classification of conceptual, analytic and psychometric issues;
Organizational Behaviour and Human Performance, 29, 143–174.
2 Selye H., (1974). Stress without distress. Philadelphia, PA: J. B. Lippincott CO.
3 Beehr, T. A. in NewMan, S. E., (1978). Job Stress, employee health and organizational effectiveness: Facet analysis, Personnel Psychology, winter, 665–669.
Torej stres opisujemo kot stanje napetosti, ki se pojavi takrat, ko okoljske zahteve presegajo človekove vire, da bi te potrebe izpolnile. Stres se pojavi tudi, ko doživimo oz. smo priča nekemu neprijetnemu dogodku, ki ga zaznamo kot ogrožajočega, nevarnega. Stres ima lahko različne dimenzije oz. lahko rečemo, da niso vsi dogodki oz. okoliščine za nas stresne. Stres se lahko loči glede na trajanje (npr. akutni in kronični stres), količino/jakost (diskretni dogodki, kot je izguba bližnjega, ali kumulativni dogodki, kot so npr. vsakodnevne manjše težave) in kakovost (medosebni dogodek, npr. ločitev v primerjavi z neosebnim dogodkom, kot je npr.
potres) (Maddock in Pariante, 2011).
Šprahova (2020) je podala še drugo razlago za različne vrste stresa. Povedala je, da ločimo male in velike strese. Majhni stresi se kažejo kot vsakodnevne okoliščine, ki smo jim priča, torej od praznega telefona do tega, da imamo težave s prijavo na predavanja. Te majhne strese komaj zaznamo, se pa lahko dlje časa nalagajo in imajo čez čas podoben vpliv na našo počutje oz.
zdravje, kot če bi doživeli velik stres. Le-ta se pojavi pri dogodkih, ki nas temeljito »stresejo«
(npr. izguba službe, izguba bližnjega, razveza itd.). Pri velikih stresih je stresni odziv buren in ga ni mogoče spregledati, prav tako lahko opazimo spremembe v mislih, vedenju in čustvovanju.
Levovnik (2014) pravi, da je stres tako psihološki kot fizični ter vedenjski odgovor posameznikov, ki se skušajo privaditi tako notranjim kot zunanjim dejavnikom – »stresorjem«.
Stres lahko tako izhaja iz katere koli situacije ali misli, zaradi katere se počutimo razočarani, jezni, živčni ali tesnobni (»Better Health Channel«, b. d.).
Levovnik (2014, str. 10) je zapisal, da je »stresor lahko dogodek, oseba ali predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element in povzroči stres«. Med stresorje uvrščamo vrsto zadev.
Najpogostejši, ki sprožijo hud odziv na stres, so poleg prej omenjenih tudi slabi medosebni odnosi (v družinskem ali profesionalnem okolju), izpiti, izgube bližnjih, udeležba v prometni nesreči, tudi korona epidemija – saj gre za podaljšano izpostavljenost stresu (Šprah, 2020).
2.2 Pozitiven in negativen stres
Stres ni vedno slaba stvar, saj pomaga pri motiviranju in osredotočenosti na doseganje ciljev.
Izraz »stres« v vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo za opis negativnih situacij. Zaradi tega mnogi posamezniki verjamejo, da je stres v celoti slab, kar pa ni res. Stresorje je nekoliko težje razvrstiti v objektiven seznam tistih, ki povzročajo pozitiven stres, in tistih, ki povzročajo negativen stres, ker se različni ljudje različno odzivajo na določene situacije (»Better Health Channel«, b. d.).
Kot je omenila Černigoj Sadarjeva (2002, str. 85) stres za večino pomeni neko slabo izkušnjo zaradi različnih situacij, katerih nismo bili sposobni nadzorovati, kot so npr. smrt bližnjega, izguba službe ipd., in takšnim situacijam pravimo negativen stres oz. distres. Negativen stres se kaže v pretirani količini stresa. Taka količina stresa je za posameznika škodljiva. Za negativen stres je značilno, da povzroča tesnobo ali zaskrbljenost, je lahko kratkoročen ali dolgoročen, zaznava se zunaj naših sposobnosti spoprijemanja, ima značilen neprijeten občutek, zmanjša naše zmogljivosti ter lahko povzroči negativne učinke na telo in duha posameznika, kot so depresija, srčni napad itd. (»Mentalhelp.net«, b. d.).
Jerman (2005, str. 473) prav tako omenja, da negativen stres največkrat povzroči posameznikova prekomerna zaskrbljenost in njegova nezmožnost opravljanja različnih nalog, ki jim ni kos.
Poznamo pa situacije s pozitivnim predznakom, za katere bi lahko mislili, da ne morejo povzročiti stresa, ampak ga – npr. nakup stanovanja, poroka, rojstvo otroka itd. Tem primerom pa pravimo pozitivni stres ali eustres. Občutje pozitivnega stresa se pojavi takrat, ko so zahteve manjše od naših sposobnosti in posledično pridobimo občutek samozavesti (Jerman, 2005, str.
473). Zanj je značilno, da motivira in vpliva na boljše osredotočanje, je kratkoročen, posamezniki se počutijo vznemirljivo, prav tako pa izboljša samo zmogljivost. Pozitiven stres blagodejno vpliva na stanje pripravljenosti, ki ima lahko pozitivne posledice na duševne in telesne sposobnosti, produktivnost in ustvarjalnost (prav tam).
Jerman (2005, str. 473) kot glavno razliko med eustresom in distresom navaja prilagoditev na spremembo. Pri pozitivnem stresu se na spremembo hitro in z lahkoto prilagodimo, medtem ko se pri negativnem stresu prilagodimo stežka ali pa sploh ne.
2.3 Doživljanje stresa in odziv na stresno okolje
Vsak posameznik se na stres odziva drugače, torej se vsi ljudje ne odzivajo enako in izvori stresa niso za vse enako obremenjujoči in težki. Na odziv posameznika lahko vpliva marsikaj – od tega, kakšna je osebnost posameznika, kakšne izkušnje ima s podobnimi situacijami v preteklosti, kako je energetsko opremljen, v kakšnih okoliščinah se stresne situacije dogajajo, ali so nakopičene, ali ima posameznik čas regeneracije med posameznimi stresnimi obdobji, v kakšnem okolju živi, kakšna je njegova življenjska naravnanost – ali vidi kozarec na pol prazen (pesimisti) ali na pol poln (optimisti); izjemno pomembna pa je tudi kakovost medosebnih odnosov z ljudmi, ki jih obdajajo. Prav tako je pomembno razmerje med posameznikovimi lastnimi zahtevami in pričakovanji – to kar pričakuje od sebe in to kar nanj pritiska iz okolja.
Pomembna je tudi posameznikova sposobnost, kako razrešiti probleme, saj le-ta pove, v kolikšni meri bo stres škodljiv oz. koristen. Torej razmerje med tem, kaj posameznik zmore in med okoljskimi pritiski in samemu odzivu na to, je napovednik, kako se bo stres doživljal – ali bo neprijeten ali pa spodbuden (Debeljak in Šprah, 2021).
Sam odziv na stresne reakcije pa lahko povežemo z vedenjskimi odzivi, ki jih imenujemo »boj«,
»beg« in »otrplost«. Reakcija, ki jo je prvi opisal Cannon leta 1929, vključuje vrsto nevronskih in fizioloških mehanizmov, ki hitro aktivirajo telo, da se sooči z grožnjo (boj) ali da ji uide (beg). Ko se zazna ali pričakuje nevarnost, amigdala (področje možganov, ki sodeluje pri obdelavi čustvenih informacij) aktivira avtonomni živčni sistem (del živčnega sistema, ki nadzira predvsem nehotne telesne funkcije, kot so dihanje, prebava in srčni utrip) in olajša sproščanje stresnih hormonov, kot sta epinefrin (adrenalin) in kortizol. Ta aktivacija preusmeri energijo iz delov telesa, ki so povezani s počitkom (npr. prebavni sistem), v druge dele telesa (npr. srce in mišice), tako da omogoči posamezniku ravnanje v ekstremnih situacijah in se s tem izogne nevarnostim (Milosevic in McCabe, 2015, str. 179).
Torej ko se posameznik sreča z resnično nevarnostjo, se v telesu pojavijo številne spremembe, ki pomagajo, da se bolje sooči z okoliščinami. Kadar se v stresnih okoliščinah vzbudi vedenjski vzorec boja, posamezniki občutijo predvsem jezo, napete mišice, lahko se pojavijo bolečine v želodcu itd. Pri vedenjskem vzorcu bega, se občuti tesnoba, ujetost, pojavi se občutek nemira, plitko dihanje, želja po omami ali kakšni drugi dejavnosti, ki bi ublažila soočanje s stresnim dogodkom. Pri otrplosti pa posamezniki ostanejo brez besed, občuti se teža, zataknjenost, nezmožnost premikanja, vse to lahko pripelje do izgube tonusa v mišicah in do vrtoglavice
3 Stres na delovnem mestu
Delo in družina sta področji, ki večini odraslih prinašata zadovoljstvo v življenju, prav tako pa sta področji, ki s seboj prinašata veliko stresnih izkušenj. Delovno okolje se vedno bolj spreminja z globalizacijo in ekonomsko racionalizacijo, ki posledično spodbujata prestrukturiranje delovnih mest, prinašata več dela s krajšim delovnim časom ter večje zahteve glede samega dela, ki presegajo posameznikove sposobnosti, kar pa pogosto privede do večje negotovosti na delovnem mestu (Tennant, 2001).
Stres na delovnem mestu je škodljiv fizični in čustveni odziv, ki se lahko zgodi, ko pride do navzkrižja med zahtevami dela za zaposlenega in obsegom nadzora, ki ga ima zaposleni nad izpolnjevanjem teh zahtev. Na splošno lahko rečemo, da stres povzroči kombinacija visokih zahtev na delovnem mestu in majhnega nadzora nad samo situacijo (»CCOHS«, b. d.).
Stres na delovnem mestu lahko izvira iz več stvari ali pa iz enega samega dogodka. Vpliva lahko tako na zaposlene kot na delodajalce. Na splošno velja, da je stres v omejeni količini koristen tako za organizacijo kot za zaposlenega, saj pomaga doseči osebne cilje ter cilje organizacije. Toda kadar se stres pojavi v prekomernih količinah, ki jih zaposleni ali delodajalec ne moreta obvladati, se lahko pojavijo različne posledice (Panigrahi, 2016, str. 154). Tennant (2001) je zapisal, da posledice stresa, povezanega z delom, vplivajo tako na zadovoljstvo kot na samo produktivnost delavcev, na njihovo duševno in fizično zdravje, na vedno večjo odsotnost z dela, vplivajo lahko na družinsko življenje in navsezadnje na delavčevo lojalnost organizaciji. Zapisal je, da naj bi bila depresija najverjetnejši škodljiv psihološki izid, posledice pa se lahko poznajo še pri drugih psiholoških težavah, ki vključujejo izgorelost, zlorabo alkohola, nepojasnjene fizične simptome, »absentizem«4, kronično utrujenost in še mnoge druge. Tudi same organizacije bodo posledično zaradi stresa delavcev manj konkurenčne in uspešne.
4 Praksa redne odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih težav ali nezadovoljivih delovnih razmer (Kos, 2010).
3.1 Vzroki za doživljanje stresa na delovnem mestu
Poznamo več dejavnikov na delovnem mestu, za katere je bilo ugotovljeno, da so povezani s stresom in zdravstvenimi tveganji. Te dejavnike lahko razvrstimo med tiste, ki so povezani z vsebino dela, in tiste, ki so povezani s socialnim in organizacijskim kontekstom dela. Eni izmed dejavnikov, ki povzročajo stres na delovnem mestu, vključujejo dolge delovne ure, preobremenitev z delom, prisoten je časovni pritisk, delavci morajo opravljati težke ali zapletene naloge, pomanjkanje odmorov, pomanjkanje raznolikosti in slabi fizični delovni pogoji, kot so npr. premajhen oz. neprimeren delovni prostor, slaba svetloba in neprimerne temperature (Michie, 2002, str. 68).
Panigrahi (2016, str. 155) pa je dejavnike oz. vzroke za stres na delovnem mestu razdelil v dve kategoriji, in sicer na notranje in zunanje vzroke. Notranji vzroki izvirajo iz posameznika in vključujejo njegovo miselnost in način razmišljanja. Tudi če v okolici ne obstaja nobena grožnja, se lahko posameznik počuti, da je oseba ali situacija nevarna in je lahko v stresu.
Zunanji vzroki pa vključujejo številne zunanje dejavnike znotraj organizacije, ki vplivajo na posameznikovo uspešnost v organizaciji. Med te vzroke spada negotovost zaposlitve, za to je značilen predvsem strah pred izgubo službe, kar lahko vodi v kronični stres, ki povzroči zmanjšano kakovost dela. Naslednji vzrok je delovni čas, saj lahko neustrezen delovni čas povzroči pri zaposlenih številne fizične težave, ki vodijo do stresa med delom. En izmed vzrokov je tudi nadzor pri delu, to se nanaša predvsem na obseg nadzora, ki ga ima zaposleni nad svojim delom, saj če je le-tega premalo, lahko posledično izgubi zanimanje za delo in se zaradi pričakovanj nadrejenih počuti zelo pod stresom. Prav tako na stres zaposlenih vpliva vodstveni slog nadrejenih. Vodje z avtokratskim stilom vodenja oz. nadzora dajejo zaposlenim zelo malo svobode pri odločanju in načrtovanju. Torej so zaposleni, ki delajo s takimi nadrejenimi, izpostavljeni zelo slabemu nadzoru nad svojim delom in zelo visokim omejitvam.
Vzrok se kaže tudi pri preobremenitvi in premajhni obremenitvi z delom. Preobremenitev dela se kaže predvsem pri opravljanju velike količine dela v zelo kratkem času. Po drugi strani pa pomanjkanje dela zaposlenim prinese več časa za morebitne dvome o svojih sposobnostih. Kot zadnji vzrok pa lahko omenimo situacije, v katerih se zahtevajo razne vedenjske spremembe, torej zaposlenega privedejo do tega, da se vede na način, ki zanj ni naraven in ga lahko potisne v stres.
3.2 Spoprijemanje s stresom na delovnem mestu
Za dobro počutje zaposlenih kot tudi vseh posameznikov je bistveno, da na reakcije odzivov boja in bega sledi sprostitvena reakcija. Ko nevarnost izzveni, možgani to interpretirajo, kot da je vse v redu, nismo več v nevarnosti, lahko se sprostimo in umirimo. To posledično vpliva na to, da se umiri dihanje in bitje srca, prav tako se izboljša tudi počutje (Šprah, 2020).
Lazarus (1991, v Colligan in Higgins, 2006, str. 95)5 je opredelil tri glavne strategije za zmanjšanje stresa na delovnem mestu. Prva strategija, ki jo predlaga, je, da bi vodje organizacij za lažje obvladovanje stresa spremenili delovne pogoje. Z odstranjevanjem ovir, kot so npr.
preobremenjenost z delom, motnje iz okolja (hrup, težave s spletom itd.), izolacija in pomanjkanje avtonomije, bi se ustvarilo okolje, v katerem bi zaposleni lahko cveteli. Pri drugi strategiji bi vodje morali zaposlenim zagotoviti razne storitve, kot je npr. program pomoči zaposlenim ali povezave do virov za obvladovanje stresa, da bi jim pomagali pri reševanju vprašanj; poleg tega bodo takšni programi zaposlenega naučili, kako uporabljati različne veščine, kot je npr. tehnika meditacije in sproščanja. Pri tretji strategiji pa bi morali zaposlenemu pomagati prepoznati in posledično zmanjšati stresno razmerje med posameznikom in delovnim okoljem.
Panigrahi (2016, str. 159) je podal nekaj ukrepov za spopadanje s stresom. Prvi ukrep je zmanjševanje dolgega delovnega časa, saj meni, da bi organizacije morale poskrbeti za ustrezen delovni čas zaposlenih. Drugi ukrep pravi, da bi bilo treba zaposlene poučiti o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Za vzdrževanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem bi morali zaposleni opraviti potrebna usposabljanja. Naslednji ukrep je uporaba tehnologije, Panigrahi (2016) meni, da bi organizacije morale uporabljati razpoložljivo tehnologijo in zagotoviti specializirane tečaje o temah, ki so potrebne za delo. Eden izmed ukrepov je tudi dobra komunikacija. Organizacije oz. predvsem vodje organizacij bi morale spodbujati komunikacijo tako med zaposlenimi kot tudi z vodstvom ter bi morale vedno prositi za povratne informacije. Dobra medosebna komunikacija ter komunikacija z vodstvom lahko učinkovito zmanjša pojav stresa, saj zaposleni vedo, da če pride do problemov pri delu, lahko zaradi uspešne komunikacije le-to rešijo in odpravijo.
5Lazarus, R. (1991). Psychological stress in the workplace. Journal of Social Behavior and Personality, 6, 1–13.
Prav tako bi si organizacije morale prizadevati, da se zaposleni in ostali posamezniki počutijo varne, s tem da uporabljajo razne zakone za varnostne preglede, torej da preverjajo identitete obiskovalcev podjetja in ne dovolijo vstopa nepooblaščenim osebam, saj tako preprečijo morebitne težave. Naslednji ukrep pravi, da morajo organizacije poskrbeti za stabilnost zaposlitve in zmanjšati strah zaposlenih zaradi nestabilnih delovnih razmer, kot je npr.
nepričakovano odpuščanje. Vendar je na žalost odpuščanje in zmanjševanje delovnih mest v mnogih organizacijah prisiljeno in poslovodstvo v večini primerov ne more storiti ničesar, da bi lahko ustavilo to težavo (prav tam). Kot zadnji ukrep pa Panigrahi (2016) navaja, da se mora povečati raznolikost na delovnem mestu, saj meni, da bi podjetja morala delati na diverziteti zaposlenih, ker tako lahko zmanjšamo stigmo, ki jo nekateri zaposleni doživljajo na delovnih mestih, predvsem zaradi spola, rase, starosti ipd.
Sami zaposleni kot tudi vsi posamezniki pa se lahko naučijo veščin za obvladovanje stresa na delovnem mestu. Pri kognitivno-vedenjskih terapijah posameznikom predlagajo različne sprostitvene strategije. Kot sem že prej omenila, sprostitvena reakcija sledi reakcijam odzivov boja in bega, torej postopna sprostitev mišic pomaga zmanjšati mišično napetost, povezano z tesnobo in stresom. Sprostitev lahko posameznik doseže tako, da se udobno namesti, zapre oči in sistematično napenja in sprošča vsako mišično skupino. Vsakič, ko se sprosti, si mora miselno dopovedati, da se sprošča. Ta sprostitvena strategija in še številne druge, lahko sčasoma pomagajo zmanjšati simptome stresa in drugih motenj. Še ena strategija, ki jo predlagajo strokovnjaki, pa je reševanje problemov. To je aktivna strategija spoprijemanja s stresom, ki vključuje učenje zaposlenih, da sprejemajo določene korake pri soočanju z ovirami ali izzivi.
Ti koraki vključujejo opredelitev problema, razmišljanje o možnih rešitvah, razvrščanje rešitev, razvoj akcijskega načrta in testiranje izbranih rešitev. Zanimiva strategija, ki jo tudi uporabljajo pri kognitivno-vedenjskih terapijah, pa je ponovno ocenjevanje negativnih misli. Kronični stres in skrb lahko namreč privedeta do tega, da zaposleni in tudi vsi drugi posamezniki razvijejo miselni filter, v katerem samodejno interpretirajo situacije skozi negativno oko. Zaposleni bi lahko z malo ali nič dokazov poskušali sprejeti negativne zaključke (npr. »moj šef misli, da sem nesposoben«) in prenehali dvomiti v svojo sposobnost spoprijemanja s stresorji. Negativne misli bi tako morali ponovno oceniti in jih namesto dejstev obravnavati kot hipoteze ter razmišljati o drugih možnostih. Z rednim izvajanjem te strategije lahko tako zaposleni kot drugi posamezniki zmanjšajo negativna čustva kot odziv na stresorje (LeBlanc in Marques, 2019).
4 Depresija
4.1 Opredelitev depresije
Vsakodnevno življenje ustvarja razpoloženja, ki so lahko vesela, žalostna, jezna, razdražljiva brezbrižna itd. Večina od nas vsakodnevno doživlja občutke žalosti, potrtosti, zelo pogosto se zgodi, da nimamo energije, se težko osredotočimo na šolsko delo, na službo, vendar pri vseh teh občutkih še vedno čutimo, da jih lahko nadzorujemo. To pomeni, da tudi ko naše razpoloženje zaniha oz. odstopi od normalnih izhodišč, smo lahko prepričani, da se bo sčasoma vrnilo v normalno stanje oz. bodo negativna občutja minila kar sama od sebe (Thakkar, 2006).
Včasih pa se zgodi, da se ta občutja, znaki in simptomi pojavijo brez določljivega vzroka ter začnejo negativno vplivati na kakovost vsakodnevnega življenja. Takrat pa lahko začnemo razpravljati o motnjah razpoloženja. Sklicujemo se na razmere, v katerih se stanje posameznika, katerega razpoloženje se po reakciji na različne stresorje morda ne bo vrnilo na normalna izhodišča od nekaj tednov, mesecev ali celo let. Pojavi se intenzivno negativno počutje, ki ni skladno s tem, kar se nam dogaja, gre za pretirana občutja potrtosti in žalosti (prav tam).
Depresija je, sploh v razvitem svetu, ena najpogostejših duševnih motenj. Uvrščamo jo med motnje razpoloženja, zanjo pa je značilna huda potrtost, slaba samopodoba, žalost, črnogledost, spremembe v razpoloženju; oseba se nikakor ne more razveseliti, ne more več uživati, pojavijo se spremembe v prehranjevanju, pri nekaterih pride do izgube teže, spet pri drugih do povišanja teže. Načeloma velja, da naj bi vsaka peta oseba tekom svojega življenja na neki točki doživela epizodo depresije oz. naj bi zbolelo približno 25 % žensk in 20 % moških, torej lahko rečemo, da je depresija izredno pogosta motnja, tako pogosta, da ji nekateri pravijo kar »prehlad psihiatrije« (Parker, 2002).
Za depresijo velja, da se lahko pojavi kadar koli v človekovem življenju. Hipotetično je pri vsakem posamezniku prisotno tveganje za pojav depresije in lahko vsakdo v določenem obdobju svojega življenja doživi simptome depresije (Dobson in Dozois, 2008, str. 5). Vrh zbolevanja za depresijo je med 35. in 45. letom starosti, to je tudi življenjsko obdobje, ki je polno različnih sprememb (npr. selitev od doma, oblikovanje družine, poroka, zaposlitev itd.).
Čeprav je vrh zbolevanja med 30. in 45. letom starosti, pa to ne pomeni, da je posameznik ne more dobiti tudi prej ali pozneje. Torej je prisotnih ogromno dejavnikov, ki lahko doprinesejo k temu, da se pojavi epizoda depresije (Debeljak in Šprah, 2021).
Omenila sem besedo »epizoda« depresije, beseda »epizoda« zveni, kot da gre za nekaj kratkega, ampak načeloma epizoda depresije brez zdravljenja traja od šest do dvanajst mesecev, z ustreznem zdravljenjem pa se lahko skrajša na dva do tri mesece. Po navadi bo polovica ljudi, ki bo doživela epizodo depresije, doživela samo eno, ki se ne bo nikoli več ponovila. Vendar pa se lahko pri nekaterih posameznikih to začne ponavljati ob določenih življenjskih dogodkih oz. v zelo stresnih, napornih obdobjih. Lahko pa se te epizode začnejo ponavljati brez kakršnega koli razloga (Debeljak in Šprah, 2021). Po definiciji mora izkušnja depresije trajati vsaj dva tedna, da jo lahko diagnosticiramo. Vendar je to odvisno od samega poteka depresivne epizode, olajševalnih življenjskih okoliščin (npr. povečana socialna podpora) ter od formalnih pogojev (Dobson in Dozois, 2008, str. 5).
4.2 Simptomi in vzroki za depresijo
Za ustrezno diagnozo depresivne motnje morajo biti simptomi prisotni neprekinjeno vsaj dva tedna. Simptome depresije lahko razdelimo na štiri področja, in sicer na čustvovanje, vedenje, telesne znake in simptome ter na mišljenje (Dernovšek, Šprah in Knežević Hočevar, 2018, str.
21). Pri čustvenem odzivu se pri posameznikih pojavi huda potrtost, pojavijo se občutki prizadetosti, ti občutki pa so po navadi pretirani. Pojavi se tudi otopelost, oseba se ni zmožna razveseliti, ne more več uživati. Prav tako postanejo posamezniki razdražljivi in napeti, ne želijo nobene pomoči, na ponujeno pomoč pa se lahko odzovejo zelo agresivno. Na telesni ravni se pojavijo bolečine v glavi, mišicah, sklepih itd. Posamezniki postanejo nemočni pri opravljanju kakršnega koli dela, so tako mišično kot fizično utrujeni, občutek utrujenosti pa po navadi ne mine niti po počitku. Glede vedenja pa je prisotno veliko jokavosti, posamezniki nimajo želje po druženju, se umikajo v samoto. Opuščajo dejavnosti, začnejo podcenjevati svoje sposobnosti, ostanejo brez motivacije, njihovo razmišljanje ni v stiku z realnostjo. Prav tako depresivne osebe niso motivirane za osebno higieno, začnejo zelo slabo skrbeti zase. Kot sem že na začetku omenila, lahko pride do pomanjkanja apetita ali pa se le-ta poveča. Pogosto pa lahko pride tudi do zlorabe različnih psihoaktivnih snovi, kot so droge, alkohol in zdravila na recept. Depresivni posamezniki pa se spopadajo tudi s spremembami v mišljenju, predvsem se podcenjujejo, so zelo črnogledi, pogosto glede prihodnosti. Počutijo se, da so sami krivi za nastalo situacijo, da so vsem samo v breme (Dernovšek in drugi, 2018, str. 22–25).
4.3 Vzroki za depresijo
4.3.1 Prirojenost in pridobljenost
Vprašanje, ki se velikokrat pojavi v razpravi o motnjah razpoloženja, je vprašanje dednosti. Že vrsto let je znano, da se motnje razpoloženja pojavljajo v družinah, bolniki pa so običajno zaskrbljeni zaradi možnosti, da bi bolezen prenesli na svoje potomce. Različne študije so dale trdne dokaze o vplivu genetskih dejavnikov k tveganju depresije. Ljudje, ki imajo sorodnika prve stopnje (starša, brate, sestre ali otroka) z depresivno motnjo, imajo poldrugo do trikrat večjo verjetnost za depresijo, kot bi jo imela splošna populacija (Mondimore, 2006).
Prav tako je metaanaliza podatkov raziskav z dvojčki pokazala, da če ima en dvojček depresivno motnjo, je stopnja dednosti depresije na drugega dvojčka 37 %. Izkazalo se je, da ima dednost še posebej velik vpliv pri hujših oblikah depresije (Shadrina, Bondarenko in Slominsky, 2018).
Torej pri prirojeni depresiji govorimo o genih, nekaj kar smo podedovali od svojih staršev; če pa je pridobljena, pa je to običajno povezano z negativnimi izkušnjami, travmami, nevarnostmi v nekem zgodnjem otroštvu (Debeljak in Šprah, 2021).
4.3.2 Dejavniki
Omenila sem prirojeno oz. pridobljeno nagnjenost, poznamo pa še ogromno drugih dejavnikov, ki lahko izvirajo iz nas samih (naše osebne značilnosti), iz izkušenj ali pa izvirajo iz okolja (pritiski, neprijetni dogodki ipd.). Dejavnike lahko razdelimo v tri skupine. Prva skupina so dejavniki tveganja, ki delajo osebe bolj dispozicionirane za razvoj depresije. Med te dejavnike lahko štejemo dednost (kot sem že prej omenila imajo genetski dejavniki vpliv na pojav depresije), izkušnje iz otroštva (travme, zlorabe ipd.), osebnostne značilnosti (če je oseba bolj pesimistična, samokritična, črnogleda, potem je dovzetnejša za razvoj depresije) ter kronične bolezni (bolezni, ki vplivajo na kakovost vsakdana). Naslednja skupina so sprožilci depresije.
To so najpogosteje neprijetni življenjski dogodki (izguba zaposlitve, razpad partnerske zveze, naravne katastrofe, zdravstvene težave, zelo stresna doživetja itd.). Zadnja skupina pa so dejavniki, ki depresijo vzdržujejo in preprečujejo, da bi začeli z okrevanjem. Tudi če breme oz.
sprožilec ni več prisoten, ti dejavniki, ki depresijo vzdržujejo, preprečujejo, da bi se posamezniki lahko izvlekli iz epizode depresije (Dernovšek in drugi, 2018, str. 16–18).
4.4 Depresija pri različnih skupinah ljudi
4.4.1 Depresija pri ženskah
Depresija je pri ženskah dvakrat pogosteje diagnosticirana kot pri moških. Pri ženskah se depresija kaže predvsem na čustvenem nivoju. Pogosteje so žalostne, potrte, več je jokavosti (Dernovšek in drugi, 2018, str. 26). Ženskam predstavljajo največje tveganje za razvoj depresivnih motenj rodna leta. V nagnjenost žensk k depresiji naj bi bili vključeni številni biološki procesi, vključno z genetsko pogojeno ranljivostjo ter hormonskimi nihanji, povezanimi z različnimi vidiki reproduktivne funkcije (Noble, 2005).
Torej depresija se pri ženskah lahko pojavi v različnih fazah reproduktivnega cikla (predmenstrualna disforična motnja, depresija med nosečnostjo, poporodna depresija in menopavzalna depresija). Prav tako na depresijo vplivajo tudi drugi reproduktivni dogodki, kot so splav, neplodnost, peroralni kontraceptivi in nadomestno hormonsko zdravljenje (prav tam).
Slabše razpoloženje po porodu je nekaj zelo običajnega in se pojavi zaradi hormonskih sprememb ter seveda izčrpanosti. 80 % mamic po porodu doživlja »baby blues«, otožnost, ki ni preveč intenzivna in mine sama od sebe. Pri nekaterih mamah pa se ta stanja lahko začnejo še dodatno poglabljati, postanejo intenzivnejša in ne minejo. Pri takih stanjih lahko začnemo razpravljati o poporodni depresiji (Debeljak in Šprah, 2021). Poporodna depresija prizadene okoli 15 % mamic, ki jih je treba obravnavati z zdravili in ustrezno terapijo (Pearlstein, Howard, Salisbury in Zlotnick, 2009).
Prav tako je za nekatere ženske prehod v menopavzo »okno ranljivosti«, ki je uokvirjeno s spreminjajočim se hormonskim okoljem staranja jajčnikov. Različne študije kažejo, da ženske verjetneje poročajo o depresivnem razpoloženju na prehodu v menopavzo v primerjavi s statusom predmenopavze (Freeman, 2010). Depresija, ki se pojavi v času menopavze, pogosto ni pravočasno prepoznana, zato ker njene znake in simptome ženske prepisujejo običajnemu poteku menopavze. Če se menopavzalna depresija ne odkrije pravočasno, lahko to vodi do kronične oblike depresije, ki jo je težje pozdraviti oz. je sploh ni mogoče popolnoma pozdraviti.
Tveganje za pojav menopavzalne depresije je večje pri ženskah, ki so pod hudo obremenitvijo, stresom (tako v službenem kot domačem okolju), če so v preteklosti že doživljale epizode depresije, ali pa če so bile kdaj odvisne od psihoaktivnih snovi (Debeljak in Šprah, 2021).
4.4.2 Depresija pri moških
Splošno znano je, da imajo ženske dvakrat večjo verjetnost, da bodo diagnosticirane s hudo depresijo, vendar študije kažejo, da še vedno obstaja veliko število moških, ki trpijo zaradi te motnje, in obstajajo dokazi, da se razlika med spoloma zmanjšuje. Čeprav imajo ženske dvakrat večjo verjetnost poskusa samomora zaradi depresije, študije pravijo, da moški storijo občutno več samomorov, tako da lahko vidimo, da prav tako doživljajo tovrstne težave. Moški z depresijo premalokrat poiščejo pomoč, kar je lahko tudi posledica stigme okoli duševnega zdravja moških, kar se rezultira v večjem številu samomorov (Addis, 2008).
Pri moških se depresija ne kaže tako zelo v žalosti in potrtosti, ampak bistveno bolj v otopelosti in praznini. Počutijo se utrujeno, nemočno. Posamezniki se ne morejo razveseliti, niso žalostni, ampak samo prazni. To praznino pa poskušajo zapolniti na različne načine. Poskušajo biti športno aktivnejši, produktivnejši glede službenega dela, se podajo v bolj impulzivno vedenje, skratka poskusijo vse, s čimer bi zapolnili to praznino in bi jim posledično prineslo veselje.
Prav tako lahko postanejo manj tolerantni za raznorazne konflikte, stresorje. Kar posledično prinaša več konfliktov tako v službenem kot domačem okolju (Debeljak in Šprah, 2021).
4.4.3 Depresija pri starostnikih
Evans in Mottram (2000, str. 49) sta zapisala, da je depresija pri starostnikih patološki proces in ni običajna reakcija na staranje. Starost je pomemben dejavnik duševnega zdravja, je prehodno obdobje, kjer se morajo starejši ljudje spoprijeti ne samo s fizičnim staranjem, temveč tudi z izzivi, ki vplivajo na duševno in socialno počutje (Grover in Malhotra, 2015). Med dejavnike, ki prispevajo k večji razširjenosti depresije pri starejših, spadajo osamljenost, invalidnost zaradi različnih bolezni, omejena osebna avtonomija, finančna odvisnost, izguba bližnjega, partnerja itd. (prav tam). Te simptome lahko pogosto zamenjujemo z znaki in simptomi normalnega procesa staranja. Postalo je jasno, da številna stanja, ki so bila pogosto izločena kot običajno spremljajoča stanja staranja, sploh niso normalna, temveč so posledica bolezni. Prav tako je postalo jasno, da je veliko teh bolezni mogoče zdraviti, zato je toliko pomembneje, da jih zdravnik pravočasno prepozna in začne zdraviti (Mondimore, 2006).
Starostniki, tako kot moški, ne doživljajo depresije z žalostjo, pogosteje se pritožujejo zaradi raznoraznih telesnih težav, so hitreje utrujeni, slabo spijo, so izčrpani, vedno bolj zaskrbljeni, se bolj izolirajo, opustijo skrb zase in velikokrat izgubijo tudi motivacijo za prehrano. Pogosto bodo pri zdravniku navajali tudi težave s spominom (Debeljak in Šprah, 2021). Splošno znano je, da se s starostjo povečujejo tudi težave s spominom, čeprav je sama povezava med težavami s spominom in dejansko motnjo v spominu manj kot dobro uveljavljena (Lamberty in Bieliauskas, 1993, str. 155). Torej marsikateri zdravnik lahko pri težavah s spominom pomisli na demenco, ampak ko zdravnik izvede preizkus spomina, se izkaže, da upad ni zaznan. To je zato, ker običajno oseba v domačem okolju postane pozabljiva zaradi utrujenosti in izčrpanosti, ni motivirana in ji enostavno kaj uide iz glave. Pri demenci pa ni povezave med utrujenostjo in spominom. Prav tako se starostniki, ki so dementni, v primerjavi z depresivnimi starostniki ne zavedajo upada spomina tako hitro (Debeljak in Šprah, 2021).
Pri starejših ljudeh predstavljajo zgodnje prepoznavanje, diagnoza in začetek zdravljenja možnosti za izboljšanje njihove kakovosti življenja ter ohranjanje optimalne ravni delovanja.
Zgodnja diagnoza in učinkovito zdravljenje depresije lahko prav tako znatno zmanjšata smrtnost zaradi samomorov in zdravstvenih bolezni ter stroškov zdravstvene oskrbe (Grover in Malhotra, 2015).
4.4.4 Depresija pri otrocih in mladostnikih
Čeprav se depresija običajno prvič pokaže v odraslih letih, lahko tudi mlajši trpijo zaradi motenj razpoloženja. Simptomi depresije so pri otrocih pogosto enaki kot pri odraslih osebah. Lahko se pojavi nekoliko več razdražljivosti in jokavosti, kar pa pogosto pripisujemo normalnemu najstniškemu oz. otroškemu obdobju. Če pa so čustva, znaki in simptomi pretirani in niso skladni s tem, kar se z otrokom oz. mladostnikom dogaja, je to lahko pokazatelj, da je nekaj narobe. Prav tako lahko imajo enake spremembe v odnosu do sebe kot odrasli, počutijo se krive ali odgovorne, ker so povzročili težave. Lahko se pojavi izguba energije in posledično večja utrujenost, slaba koncentracija in izguba zanimanja za običajno prijetne stvari. Ker je razpoloženje koncept, ki ga mladostniki in še posebej otroci morda ne poznajo, se velikokrat ne pritožujejo, da bi se počutili potrte. Zaradi tega so mladi z depresijo lahko napačno diagnosticirani. Otroci oz. mladostniki, ki so brez volje in jih šolanje ne zanima, imajo lahko diagnosticirano motnjo pozornosti (ADHD). Najslabša diagnoza, ki jo lahko pripišemo mladim,
4.5 Vrste depresije
Znano je, da vsi primeri depresije niso enaki. Obstajajo različne klasifikacije depresije, ki lahko na različne načine vplivajo na posameznika. Dernovšek in drugi (2018, str. 29) so zapisali, da lahko depresijo ločimo glede na intenzivnost in trajanje.
Pri intenzivnosti ločimo tri vrste depresije, in sicer blago, zmerno in hudo. Pri blagi depresiji ne doživljamo pravega veselja. Pri osebah s to vrsto depresije bodo prisotni tudi drugi simptomi depresije, ampak bodo le-ti manj intenzivni. Posamezniki z blago depresijo lahko simptome obvladajo in normalno opravljajo vse svoje obveznosti (Crawford, b. d.).
Zmerna depresija je glede na resnost simptomov naslednja stopnja od blage depresije. Razlika med blago in zmerno depresijo se kaže v tem, da so pri zmerni depresiji simptomi tako napredovali, da povzročajo težave tako v domačem okolju kot tudi v službi. Zmerno depresijo je lažje diagnosticirati, ker simptomi že vplivajo na vsakdanje življenje. Posamezniki, ki imajo zmerno depresijo, že nujno potrebujejo pomoč, da lahko živijo normalno življenje (Cherney, b.
d.).
Pri hudi depresiji pa posamezniki niso več zmožni opravljati dela, lahko se pojavijo samomorilne misli ter huda občutja ničvrednosti. Simptomi so hudi in opazni za druge. Epizode hude depresije trajajo povprečno šest mesecev ali več. Pri hudi depresiji se lahko pojavijo tudi psihotične epizode. Huda depresija lahko čez nekaj časa izzveni, vendar se lahko pri nekaterih posameznikih ponovi. Diagnoza je izredno pomembna, saj se morajo bolniki čim hitreje začeti zdraviti (prav tam).
Polovica ljudi naj bi doživela samo eno epizodo depresije in potem nikoli več nobene, pri nekaterih posameznikih pa se lahko razvije ponavljajoča se depresivna motnja. Zato lahko govorimo tudi o trajanju depresije. Torej pri ponavljajoči se depresivni motnji se posamezniku zgodi epizoda, ki lahko izzveni in se oseba počuti povsem normalno, pozneje pa se lahko ta epizoda spet ponovi (Debeljak in Šprah, 2021).
Bolj problematična je menopavzalna depresija, in sicer če ta vrsta depresije ni pravočasno prepoznana in zdravljena, lahko pride do kronične depresije. Kronična depresija pa lahko traja več let in je zelo težko ozdravljiva. Tudi takrat ko epizoda mine, so lahko prisotni, vendar manj intenzivni, še številni simptomi, torej ta vrsta depresije tudi po zdravljenju ne izzveni (prav tam).
Glede na trajanje pa ločimo še eno obliko depresije, ki ji pravimo distimija (Dernovšek in drugi, 2018, str. 29). Distimija je dolgotrajna (kronična) oblika depresije. Za distimijo je značilna izguba zanimanja za običajne vsakodnevne aktivnosti, pomanjkanje produktivnosti, nizka samozavest in splošen občutek nezadostnosti. Prisotni so torej vsi znaki in simptomi depresije, ampak noben ni izražen do te mere, da bi upravičil diagnozo depresije. Gre za kronično slabo razpoloženje, pri katerem je oseba še vedno zmožna opravljati delo, s tem da ob tem ne doživlja več pravega veselja. Značilno je tudi nihanje simptomov. To obdobje, ki traja dve leti ali več, lahko prekinjajo krajša obdobja boljšega razpoloženja. Torej občutki lahko trajajo več let in pomembno vplivajo na posameznikove odnose, delo in vsakodnevne dejavnosti. Zaradi kronične narave vztrajne depresivne motnje je spopadanje s simptomi depresije zahtevno, vendar je lahko kombinacija terapije s pogovori (psihoterapija) in zdravili učinkovita pri zdravljenju te motnje (»Mayo clinic«, 2018).
Poznamo pa še eno atipično vrsto depresije, ki se začne s hladnejšimi meseci (november, december), s toplejšimi, sončnimi dnevi pa počasi izzveni. Tej obliki depresije pravimo sezonska oz. zimska depresija in je motnja razpoloženja, pri kateri se večja epizoda depresije redno pojavlja v določenem letnem času. Ta vrsta motnje razpoloženja je edinstvena po tem, da jo je mogoče zdraviti s svetlobno terapijo, kjer se poskuša na umeten način stimulirati spekter svetlobe, ki ga nudi sonce (Thakkar, 2006). Pomembno je, da vemo, da je sezonska depresija, depresija v vseh kliničnih pogledih, saj vsebuje vse simptome in znake prave depresije. Da lahko diagnosticiramo sezonsko depresijo, se mora ta pojaviti vsaj dvakrat zapored v enakem časovnem obdobju. Torej če se je letos pozimi pojavila prvič, se mora pojaviti še naslednjo zimo (Mondimore, 2006, str. 128).
4.6 Zdravljenje depresije
Tjaš Debeljak je na delavnici programa Omra (2021) opisal dva pristopa zdravljenja depresije.
Prvi pristop, ki ga je omenil, je zdravljenje s prijetnimi spodbudnimi dejavnostmi. Ta pristop se uporablja predvsem, če gre za blago depresijo. Osebe s težavami se poskuša motivirati, da se razveselijo in da začnejo početi nekaj, v čemer uživajo. Ta pristop seveda ne deluje pri zmernih in hudih depresijah, saj osebe s to vrsto depresije niso motivirane za prijetne aktivnosti in lahko takšne pristope odklanjajo. Za zmerne in hude oblike depresije pa se mora že uvesti zdravljenje s terapijo in zdravili.
Vprašanje »Kdo vse nam lahko pomaga, pri zdravljenju?«, ima ogromno odgovorov. Obstaja širok spekter dobro poučenih ljudi, ki lahko pomagajo pri zdravljenju motenj razpoloženja.
Osebe s težavami se po pomoč lahko zatečejo v ambulante psihiatrov6, psihologov7 in psihoterapevtov8 (Mondimore, 2006). Večina oseb s težavami meni, da je obisk psihiatra skrajna možnost, kadar vse drugo ne uspe. Vendar je posvetovanje s psihiatrom, zaradi simptomov depresije, enako logično kot npr. posvetovanje s kardiologom o bolečinah v prsih (prav tam).
Vsako leto dobi na stotisoče ljudi recepte za antidepresive, vendar jih prenehajo jemati, ker ne dobijo natančne razlage o njihovem namenu ali neželenih učinkih in niso natančno poučeni, kako jih pravilno jemati ali kakšne izboljšave pričakovati in kako kmalu (Mondimore, 2006).
Antidepresive je treba jemati vsaj dve leti, da se dejansko doseže dolgoročnejši učinek. Ko se začne jemanje antidepresivov, rabijo ti v povprečju tri do štiri tedne, da se dejansko pojavi želeni učinek (Debeljak in Šprah, 2021).
6 Psihiater je zdravnik, ki je specializiran za zdravljenje bolezni, katerih simptomi vključujejo čustva, vedenje in druge motnje v duševnem delovanju (Mondimore, 2006).
7 Psihologi niso zdravniki in v okviru svojega usposabljanja ne obravnavajo zdravstvenih težav. Psihologi ne morejo predpisovati zdravil, opravljati fizičnih pregledov ali naročiti in interpretirati laboratorijskih preiskav (Mondimore, 2006).
8 Psihoterapevt mora za izvajanje dejavnosti na področju duševnega zdravja pridobiti odobritev licenčnega odbora.
Zagotavljajo diagnoze duševnega zdravja in razvijajo načrte zdravljenja, prav tako ne morejo predpisovati zdravil (Mondimore, 2006).
Pri zdravljenju depresije pa so učinkovita tudi različna psihološka svetovanja in terapije.
Svetovanje je namenjeno predvsem za akutne stiske, pomembne odločitve ter uravnavanje stresa. Psihoterapija pa je kompleksnejši, globlji, dolgotrajnejši proces, kjer gre za doseganje dolgotrajnih sprememb pri posamezniku (prav tam).
Za depresijo je izredno učinkovita vedenjsko-kognitivna terapija. Izvajalec kognitivne terapije je precej aktiven, postavlja vprašanja, daje napotke in celo dodeljuje domače naloge.
Zdravljenje se osredotoča na trenutne težave, tukaj in zdaj, in ne analizira preteklosti (Mondimore, 2006).
Kako pa si lahko osebe, ki se soočajo s težavami, pomagajo same? Včasih se zdi, da je že samo razmišljanje o stvareh, ki bi jih morali narediti, da bi se počutili bolje, na primer telovadba ali preživljanje časa s prijatelji, izčrpavajoče. Depresija vpliva na sam zagon in energijo, zaradi česar je še težje sprejeti vse korake, ki bodo osebam pomagali, da se bodo počutili bolje. Vendar ravno stvari, ki jih je najtežje storiti, najbolj pomagajo. Čeprav je depresija in samo okrevanje po depresiji izjemno naporno, je ključno, da začnemo z majhnimi koraki in gradimo od tam naprej. Pomembno je, da na dan prehodimo vsaj 12.000 korakov, saj to deluje kot ena tableta antidepresiva. Morda kdo nima toliko energije, ampak če izkoristi vse svoje rezerve, bi jih moral imeti dovolj, da se sprehodi po hiši ali pa dvigne telefon in npr. pokliče ljubljeno osebo.
Narediti prvi korak je vedno najtežje, toda že en sam sprehod lahko pomembno vpliva na naše razpoloženje in energijo. Prav tako se lahko sami vključimo v vedenjsko-kognitivno psihoterapijo, ker so znotraj javnega zdravstvenega sistema čakalne vrste izredno dolge.
Udeležimo se lahko tudi psihoedukacije in na splošno skrbimo za zdrav življenjski slog (HelpGuide, b. d.).
5 Opis poklica kmetovalec
5.1 Razlika med samozaposleno osebo in zaposlenim v podjetju
Ker se bom v nadaljevanju posvetila stresu in depresiji pri kmetovalcih, je pomembno, da najprej spoznamo poklic kmetovalca. Za začetek bom predstavila razliko med zaposlenimi delavci v podjetju in samozaposlenimi osebami, saj lahko tako bolje razumemo poklic kmetovalca, in sicer zato, ker je po Zakonu o kmetijstvu kmetijsko gospodarstvo lahko organizirano tudi v obliki pravne osebe ali v obliki samostojnega podjetnika/ce posameznika/ce (Zakon o kmetijstvu – Zkme-1, 2008, 3. člen). Torej lahko uvrščamo kmetovalce v kategorijo samozaposlenih oseb, kar pomeni, da nimajo vodje, ki bi jim »visela čez glavo« ter jim določala delo. Razlika med zaposlenimi in samozaposlenimi je ta, da imajo slednji večjo odgovornost za vzdrževanje svoje organizacije oz. svojega gospodarstva. To pomeni, da so sami zadolženi za knjigovodstvo, trženje, pogajanje z dobavitelji in kupci, plačevanje in upravljanje davkov itd.
(Prottas in Thompson, 2006, str. 367). Razlika med zaposlenimi in samozaposlenimi se kaže tudi v prilagodljivem delovnem času. Samozaposleni nimajo določenega delovnega časa, saj so sami svoj šef in si lahko tako sami določajo ure. Veliko raziskav je pokazalo, da so samozaposleni glede delovnega časa veliko zadovoljnejši, vendar ni dvoma, da samozaposleni po navadi delajo veliko več kot zaposleni delavci, kar pa lahko vpliva tako na fizično kot na duševno zdravje. Delovni pritisk, ki izhaja iz fizičnih in psiholoških zahtev dela, je verjetno večji za samozaposlene v primerjavi z zaposlenimi, predvsem zaradi večjih zahtev organizacije oz. gospodarstva in se tako počutijo pod velikim pritiskom. Pozitivna stran samozaposlitve pa se kaže predvsem v večji samostojnosti, torej svoboda in presoja pri odločanju, kdaj, kje in kako naj bo delo opravljeno. Raziskave so pokazale, da samozaposleni poročajo o večji avtonomnosti in zaznanem nadzoru kot zaposleni. Vendar to ne velja za vse vrste samozaposlitve. Kot bomo videli v nadaljevanju, kmetovalci delajo sami in običajno nimajo takšnih možnosti in so zato lahko manj samostojni kot ostali samozaposleni. Vendar se kmetovalci tudi odločajo, kdaj, kje in kako bodo delali in ali bodo sprejeli določeno nalogo in imajo lahko zaradi tega večjo avtonomnost kot zaposleni delavci v podjetjih (prav tam).
Kot sem že omenila, modeli stresa na delovnem mestu kažejo, da so določene značilnosti delovnega okolja povezane z zdravjem in počutjem zaposlenih. Zaradi večjega delovnega pritiska se samozaposleni in tudi kmetovalci soočajo z večjo stopnjo stresa in imajo slabše zdravje v primerjavi z organizacijsko zaposlenimi (prav tam, str. 368).
5.2 Poklic kmetovalca
Za začetek bi rada najprej izpostavila mišljenje kmetovalca, pisatelja in okoljevarstvenika Wendella Berryja, ki je povedal, da kmetovalci kmetujejo zaradi ljubezni do kmetovanja, uživajo pri gledanju in negovanju rastlin, živijo v prisotnosti živali, radi delajo v naravi, na prostem.
Glavni cilj kmetovalca je pridelati okusne in predvsem zdrave pridelke za prodajo na trgu in za uporabo v domači skupnosti (CareerExplorer, b. d.). Kmetovalec ima na svojem področju različne zadolžitve in odgovornosti. Imeti mora široko bazo znanja o kmetijski industriji v celoti, saj njegovo delo obsega vse od pridelave sadja, zelenjave in poljščin do vinogradništva in živinoreje. Seveda pa ima vsako izmed teh področjih tudi točno določene zakonitosti, ki jih mora kmetovalec dobro poznati. Prav tako mora prepoznati, kaj so optimalne in ugodne okoljske razmere za samo pridelovanje izdelkov (ZRSZ, b. d.). Poleg splošnega poznavanja rokov sajenja, obdobij trgatve in raznih drugih zadolžitev pa kmetovalec pogosto potrebuje tudi dobro znanje mehanike, da lahko servisira in popravlja delovne stroje (CareerExplorer, b. d.).
Delovno okolje kmetovalca je po večini odvisno od tega, kaj je primarna dejavnost kmetije. Če se na kmetiji ukvarjajo z gojenjem pridelkov, bo kmetovalec na tem področju odgovoren za sajenje, gnojenje, spravilo pridelkov ter za samo produkcijo. Potreboval bo tudi znanje o času sajenja, času spravila, spremljati mora tudi vremenske vzorce, da bodo lahko kar se da najbolje izkoristili vse pogoje za dobre pridelke. Če pa je primarna dejavnost živinoreja, pa se kmetje po večini osredotočajo na to, da skrbijo za zagotavljanje zdravja živine in za poznejšo predelavo.
Živinoreja zahteva dobro poznavanje krvnih linij in pasem goveda, pa tudi najboljše možne prehode teh pasem, da bi zagotovili najboljše rezultate v reji (prav tam).
Prav tako mora kmetovalec poznati različne bolezni in škodljivce. Poznati mora vsa pravila različnih škropiv, postopke za odganjanje in uničevanje škodljivcev in raznih bolezni.
Kmetovalec v celoti vodi svoje evidence ter skupaj s kmetijsko svetovalno službo pripravlja raznorazne vloge. Pri delu mora upoštevati različne kmetijske zakone ter zakone s področja varstva pri delu, ekologije, varstva okolja in rastlin ter varne hrane. Kmetovalec mora poznati tudi znanje prodaje in trženja izdelkov, saj se vse več slovenskih kmetij odloča za prodajo svojih izdelkov na domu. Prav tako ne smemo pozabiti, da je pomembno, da je kmetovalec samostojen, iznajdljiv, psihično ter fizično močan, saj je konec koncev to poklic, ki je vezan na delo v naravi, ki ga lahko hitro zmotijo različni vremenski ali pa kateri koli drugi pojavi, med katerimi mora znati spretno manevrirati (ZRSZ, b. d.).
5.2.1 Zavarovanje kmetovalca
Kmečki zavarovanci so tiste osebe, ki so poleg zdravstvenega zavarovanja vključene tudi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in jim opravljanje kmetijske dejavnosti predstavlja edini ali glavni poklic. Kmečke zavarovance se v okviru pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja deli na obvezne in prostovoljne zavarovance. Obvezno se lahko zavarujejo tisti kmetovalci, ki izpolnjujejo pogoje za zdravstvene sposobnosti za opravljanje kmetijske dejavnosti, se ne šolajo, niso uživalci pokojnine in izpolnjujejo določen dohodek. V prostovoljno zavarovanje kmetovalcev pa se lahko vključijo tisti kmetovalci, ki ne izpolnjujejo pogoja dohodka, izpolnjujejo pa vse ostale pogoje, niso na šolanju, niso uživalci pokojnine ter izpolnjujejo zdravstveni pogoj (ZPIZ, b. d.).
Obseg pravic je odvisen od tega, kdaj se kmetovalec vključi v posamezno zavarovanje in kako dolgo to zavarovanje traja. Kmetovalci, zavarovani obvezno za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so opravičeni do vseh pravic v tem sklopu. V primeru prostovoljnih zavarovancev pa tistim zavarovancem, ki so se zavarovali po 1. 1. 2013, ter tistim, ki so bili pred navedenim letom v zavarovanje vključeni za širši obseg, pripadajo enake pravice kot obvezno zavarovanim kmetovalcem. Drugače pa je za tiste, ki so bili zavarovani pred tem letom in so imeli ožji obseg pravic, ter za tiste, ki so ostali na starih zavarovalnih osnovah (KGZS, 2018).
Kako je s prispevki za zavarovance? V preteklosti kmečki zavarovanci niso bili obremenjeni z obračuni prispevkov, leta 2018 pa je prišlo do spremembe zakonodaje na področju davčnega postopka. Pred spremembo zakonodaje je za predizpolnjene obračune prispevkov za socialno varnost kmetovalcev skrbel FURS, od leta 2018 dalje pa FURS praviloma do 10. dneva v mesecu odloži na portal eDavki predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost za kmetovalce, in če FURS slučajno tega ne stori, so kmetovalci sami dolžni ta obračun izpolniti in oddati. Vse poteka elektronsko. Ker pa vemo, da na področju kmetijstva še vedno obstajajo zavarovanci, ki niso vešči uporabe tovrstnih aplikacij oz. ni celotnega območja pokritega z internetom in signalom, pa je to marsikomu zelo težko, naporno in predvsem stresno opravilo (ZPIZ, b. d.).
6 Stres in depresija pri kmetovalcih
Prva misel, ki marsikomu pride na pamet, ko sliši besedi podeželje in kmetovanje, je miren in zdrav način življenja. Kljub priljubljeni podobi kmetovanja, pa ima kmetijstvo eno najvišjih stopenj umrljivosti zaradi samomorov (McCurdy in Carroll, 2000, v Fraser in drugi, 2005)9. Življenjski slog kmetovalcev je neločljivo povezan z njihovim delom, ne samo zaradi dolgih delovnih ur (več kot 70 % kmetovalcev dela po 10 ur na dan ali še več), temveč tudi zato, ker večina kmetovalcev živi na svojih kmetijah, ki so razmeroma izolirane. Poleg tega le malo kmetovalcev dopustuje, njihovo življenje pa pogosto določajo nepredvidljive sile, kot so vreme, bolezni in razne težave z živalmi in kmetijskimi stroji (Gregoire, 2002, str. 472). Torej kmetijstvo izpostavlja tako kmetovalce kot njihove družine različnim fizičnim in psihološkim nevarnostim – od kronične izpostavljenosti pesticidom in drugim kemikalijam do visoke stopnje stresa, depresije in posledično visoke stopnje samomorov (Fraser in drugi, 2005).
Kmečko oz. podeželsko življenje je v obdobju pomembne socialno-ekonomske tranzicije, predvsem zaradi mehanizacije in digitalizacije kmetijske prakse in zahtev, ki jih prinaša skupna kmetijska politika. Pojavil se je trend zmanjševanja števila kmetovalcev, skupaj z naraščanjem števila zaposlitev s krajšim delovnim časom, prav tako je bilo v kmetijski industriji v zadnjih 20. letih izgubljenih več kot 100.000 delovnih mest. Tudi v Sloveniji se število kmetijskih gospodarstev zmanjšuje. V Sloveniji je bilo po prvih podatkih iz Popisa kmetijstva 2020 67.927 kmetijskih gospodarstev, kar je 9 % manj kot v letu 2010 in 21 % manj kot v letu 2000 (Komprej, 2021). Poleg že obstoječih virov poklicnega stresa se morajo kmetovalci še dodatno prilagajati hitrim spremembam kmečkih praks (Booth in Lloyd, 2000).
6.1 Vzroki za pojav stresa in depresije pri kmetovalcih
Večina ljudi, ne glede na to, kakšen poklic imajo, doživlja stres, povezan z delom. Kmečke družine pa se velikokrat soočajo s še višjo stopnjo stresa, povezanega z delom. Zakaj je temu tako?
9
Kmetovalci se soočajo z višjo stopnjo stresa, ker si mnogi ne morejo predstavljati, da bi se lahko preživljali s čim drugim, ker je v večini primerov kmetovanje del njihove identitete, kar pa posledično prinaša več stresa, saj so zaradi tega pod večjim pritiskom. Prav tako kmetija kmetovalcem ni samo delovno mesto, ampak je tudi njihov dom (»Better Health Channel«, b.
d.). Poleg gospodarskega in okoljskega konteksta ima vloga družine na kmetijah velik vpliv na duševno zdravje kmetovalcev. Meje med delom, domom in družino so pri kmetovanju pogosto zabrisane. Kmetovalec se pred težavami v službi ne more zateči k družini in obratno, pred težavami v družini se ne more zateči v službo, kjer bi lahko spor odmislil in ga zgladil ob prihodu domov. Bližina družine na kmetijah lahko tako povzroči, da so družinski konflikti za kmetovalce še posebej stresni. Odnosi so na kmetijah izjemno pomembni, saj so lahko ravno odnosi tisti, ki spodbudijo konflikte, lahko pa so varovalna enota. Različne študije so pokazale, da lahko hud konflikt negativno vpliva na kakovost življenja družinskih članov in posledično zmanjšuje produktivnost družinskega podjetja. Različne študije so proučevale tudi razmerje med družinskimi težavami ter samomori in depresijo. V študiji duševnega zdravja pri britanskih kmetovalcih so ugotovili, da je večina kmetovalcev z zmernimi simptomi depresije zaskrbljena zaradi družinskih težav; torej če ima kmetovalec znotraj družine dobre odnose, ne bo razmišljal o samomoru, če pa ga bodo odnosi preveč skrbeli in je na družino preveč navezan, pa se lahko misli o samomoru znova pojavijo (Fraser in drugi, 2005).
Dobro počutje družine je pogosto neposredno povezano s premoženjem kmetije. Zaskrbljenost glede denarja in drugih finančnih zadev ter gospodarski pritiski in vladna birokracija je pri mnogih kmetovalcih pogosto glavni stresor (Raine, 1999). Raziskave kažejo, da imajo tisti, ki se ukvarjajo s kmetovanjem, vedno manj nadzora nad številnimi dejavniki, ki vplivajo na njihovo poslovanje oz. na njihovo delo – od finančnih obremenitev, spremenljive politike cen, stalno spreminjajoče se zakonodaje, nestanovitnih blagovnih trgov, naraščajočih stroškov strojev in proizvodnje do izgube kmetije zaradi zmanjšane potrebe po pridelkih ali proizvodnji itd. Vse to lahko v veliki meri vpliva na samomorilno razmišljanje in na pojav drugih duševnih motenj, zlasti depresije (Fraser in drugi, 2005).
Težava pa ni samo v tem, da se na kmetijah združuje dom in delovno okolje. Kmetovalci se z višjo stopnjo stresa soočajo tudi zaradi močne družinske tradicije. Kmetija je lahko v družini že več generacij. Lahko je tudi edina prava naložba in edina dediščina otrok. Misel o prodaji kmetije se lahko smatra kot izdaja preteklih in prihodnjih generacij (»Better Health Channel«, b. d.). Starejša generacija je kot dobro kmetovanje razumela povsem drugačne prakse, kot jih razume mlajša ali srednja generacija. Zaradi tega lahko prihaja do različnih konfliktnih situacij
ali nestrinjanj na družinskih kmetijah. Lahko se pojavijo težave glede nasledstva kmetij, ki posledično vodijo do napetosti med generacijami. Študija iz Avstralije je pokazala, da kar 63
% kmetovalcev o vprašanju dediščine kmetij ni razpravljalo s svojimi otroki (Fraser in drugi, 2005).
Kot glavni problem za soočanje z visoko stopnjo stresa in depresije, ki bi ga rada izpostavila, pa je, da so kmečke družine tako kot ostalo podeželsko prebivalstvo omejene z dostopom do storitev duševnega zdravja. Največkrat je problem zaradi oddaljenosti od ponudnikov kot tudi zaradi slabih cest. Poleg tega je glavna ovira pri iskanju pomoči med podeželskimi skupnostmi tudi stigma. Pogosto se pojavljajo vprašanja, zakaj kmetovalci, ki imajo težave, ne poiščejo strokovne pomoči (prav tam). Stigma, ki je povezana s težavami v duševnem zdravju, je v številnih raziskavah navedena kot dejavnik tveganja, ki niža verjetnost, da bo oseba s težavami poiskala pomoč (Caddell, 2020). Ker so kmečke skupnosti pogosto majhne, se lahko pri osebi s težavami, zaradi povečanja prepoznavnosti, vzbudi strah pred diskriminacijo zaradi uporabe storitev duševnega zdravja (Fraser in drugi, 2005).
Trenutne raziskave so dale veliko vpogledov v duševno zdravje kmečkih družin. Kmetijski poklic je očitno zelo stresen in nevaren poklic. Kljub pomanjkanju podatkov, ki dokazujejo višjo stopnjo duševnih bolezni v kmečkih skupnostih, lahko vidimo, da je zaradi visoke stopnje samomorov med kmetovalci, potreba po nadaljnjem preučevanju tega področja velika. Boljše razumevanje duševnega zdravja v kmečkih skupnostih lahko zmanjša obolevnost za psihiatričnimi motnjami in tudi omogoči boljše delovanje družine na kmetiji. V Sloveniji trenutno še ni raziskav o duševnem zdravju kmetovalcev, so pa znani določeni podatki, ki kažejo, da je tema duševnega zdravja na kmetijah še kako potrebna obravnave. Najrelevantnejši so podatki iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) iz leta 2016, ki obravnavajo smrtnost zaradi samomora10. Podatki kažejo, da ima kategorija oseb, ki so zaposleni v kmetijstvu, ribištvu in lovu, trikrat višjo smrtnost zaradi samomora na letni ravni kot vsi ostali poklici. Dostopni pa so tudi posredni podatki, in sicer tematske karte, ki jih izdeluje NIJZ po občinah za celo Slovenijo. Podatki kažejo, da ima večina občin ruralnega značaja slabše kazalnike (kot so npr. kazalnik uporabnikov zdravil za duševno zdravje, zloraba alkohola, počutje, dolgotrajne bolniške itd.) glede duševnega zdravja. Iz teh posrednih kazalnikov vidimo, da ruralna področja izkazujejo veliko slabše kazalnike kot pa druga področja (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2016).
