Doživljanje stresa in odziv na stresno okolje

Vsak posameznik se na stres odziva drugače, torej se vsi ljudje ne odzivajo enako in izvori stresa niso za vse enako obremenjujoči in težki. Na odziv posameznika lahko vpliva marsikaj – od tega, kakšna je osebnost posameznika, kakšne izkušnje ima s podobnimi situacijami v preteklosti, kako je energetsko opremljen, v kakšnih okoliščinah se stresne situacije dogajajo, ali so nakopičene, ali ima posameznik čas regeneracije med posameznimi stresnimi obdobji, v kakšnem okolju živi, kakšna je njegova življenjska naravnanost – ali vidi kozarec na pol prazen (pesimisti) ali na pol poln (optimisti); izjemno pomembna pa je tudi kakovost medosebnih odnosov z ljudmi, ki jih obdajajo. Prav tako je pomembno razmerje med posameznikovimi lastnimi zahtevami in pričakovanji – to kar pričakuje od sebe in to kar nanj pritiska iz okolja.

Pomembna je tudi posameznikova sposobnost, kako razrešiti probleme, saj le-ta pove, v kolikšni meri bo stres škodljiv oz. koristen. Torej razmerje med tem, kaj posameznik zmore in med okoljskimi pritiski in samemu odzivu na to, je napovednik, kako se bo stres doživljal – ali bo neprijeten ali pa spodbuden (Debeljak in Šprah, 2021).

Sam odziv na stresne reakcije pa lahko povežemo z vedenjskimi odzivi, ki jih imenujemo »boj«,

»beg« in »otrplost«. Reakcija, ki jo je prvi opisal Cannon leta 1929, vključuje vrsto nevronskih in fizioloških mehanizmov, ki hitro aktivirajo telo, da se sooči z grožnjo (boj) ali da ji uide (beg). Ko se zazna ali pričakuje nevarnost, amigdala (področje možganov, ki sodeluje pri obdelavi čustvenih informacij) aktivira avtonomni živčni sistem (del živčnega sistema, ki nadzira predvsem nehotne telesne funkcije, kot so dihanje, prebava in srčni utrip) in olajša sproščanje stresnih hormonov, kot sta epinefrin (adrenalin) in kortizol. Ta aktivacija preusmeri energijo iz delov telesa, ki so povezani s počitkom (npr. prebavni sistem), v druge dele telesa (npr. srce in mišice), tako da omogoči posamezniku ravnanje v ekstremnih situacijah in se s tem izogne nevarnostim (Milosevic in McCabe, 2015, str. 179).

Torej ko se posameznik sreča z resnično nevarnostjo, se v telesu pojavijo številne spremembe, ki pomagajo, da se bolje sooči z okoliščinami. Kadar se v stresnih okoliščinah vzbudi vedenjski vzorec boja, posamezniki občutijo predvsem jezo, napete mišice, lahko se pojavijo bolečine v želodcu itd. Pri vedenjskem vzorcu bega, se občuti tesnoba, ujetost, pojavi se občutek nemira, plitko dihanje, želja po omami ali kakšni drugi dejavnosti, ki bi ublažila soočanje s stresnim dogodkom. Pri otrplosti pa posamezniki ostanejo brez besed, občuti se teža, zataknjenost, nezmožnost premikanja, vse to lahko pripelje do izgube tonusa v mišicah in do vrtoglavice

3 Stres na delovnem mestu

Delo in družina sta področji, ki večini odraslih prinašata zadovoljstvo v življenju, prav tako pa sta področji, ki s seboj prinašata veliko stresnih izkušenj. Delovno okolje se vedno bolj spreminja z globalizacijo in ekonomsko racionalizacijo, ki posledično spodbujata prestrukturiranje delovnih mest, prinašata več dela s krajšim delovnim časom ter večje zahteve glede samega dela, ki presegajo posameznikove sposobnosti, kar pa pogosto privede do večje negotovosti na delovnem mestu (Tennant, 2001).

Stres na delovnem mestu je škodljiv fizični in čustveni odziv, ki se lahko zgodi, ko pride do navzkrižja med zahtevami dela za zaposlenega in obsegom nadzora, ki ga ima zaposleni nad izpolnjevanjem teh zahtev. Na splošno lahko rečemo, da stres povzroči kombinacija visokih zahtev na delovnem mestu in majhnega nadzora nad samo situacijo (»CCOHS«, b. d.).

Stres na delovnem mestu lahko izvira iz več stvari ali pa iz enega samega dogodka. Vpliva lahko tako na zaposlene kot na delodajalce. Na splošno velja, da je stres v omejeni količini koristen tako za organizacijo kot za zaposlenega, saj pomaga doseči osebne cilje ter cilje organizacije. Toda kadar se stres pojavi v prekomernih količinah, ki jih zaposleni ali delodajalec ne moreta obvladati, se lahko pojavijo različne posledice (Panigrahi, 2016, str. 154). Tennant (2001) je zapisal, da posledice stresa, povezanega z delom, vplivajo tako na zadovoljstvo kot na samo produktivnost delavcev, na njihovo duševno in fizično zdravje, na vedno večjo odsotnost z dela, vplivajo lahko na družinsko življenje in navsezadnje na delavčevo lojalnost organizaciji. Zapisal je, da naj bi bila depresija najverjetnejši škodljiv psihološki izid, posledice pa se lahko poznajo še pri drugih psiholoških težavah, ki vključujejo izgorelost, zlorabo alkohola, nepojasnjene fizične simptome, »absentizem«⁴, kronično utrujenost in še mnoge druge. Tudi same organizacije bodo posledično zaradi stresa delavcev manj konkurenčne in uspešne.

4 Praksa redne odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih težav ali nezadovoljivih delovnih razmer (Kos, 2010).

3.1 Vzroki za doživljanje stresa na delovnem mestu

Poznamo več dejavnikov na delovnem mestu, za katere je bilo ugotovljeno, da so povezani s stresom in zdravstvenimi tveganji. Te dejavnike lahko razvrstimo med tiste, ki so povezani z vsebino dela, in tiste, ki so povezani s socialnim in organizacijskim kontekstom dela. Eni izmed dejavnikov, ki povzročajo stres na delovnem mestu, vključujejo dolge delovne ure, preobremenitev z delom, prisoten je časovni pritisk, delavci morajo opravljati težke ali zapletene naloge, pomanjkanje odmorov, pomanjkanje raznolikosti in slabi fizični delovni pogoji, kot so npr. premajhen oz. neprimeren delovni prostor, slaba svetloba in neprimerne temperature (Michie, 2002, str. 68).

Panigrahi (2016, str. 155) pa je dejavnike oz. vzroke za stres na delovnem mestu razdelil v dve kategoriji, in sicer na notranje in zunanje vzroke. Notranji vzroki izvirajo iz posameznika in vključujejo njegovo miselnost in način razmišljanja. Tudi če v okolici ne obstaja nobena grožnja, se lahko posameznik počuti, da je oseba ali situacija nevarna in je lahko v stresu.

Zunanji vzroki pa vključujejo številne zunanje dejavnike znotraj organizacije, ki vplivajo na posameznikovo uspešnost v organizaciji. Med te vzroke spada negotovost zaposlitve, za to je značilen predvsem strah pred izgubo službe, kar lahko vodi v kronični stres, ki povzroči zmanjšano kakovost dela. Naslednji vzrok je delovni čas, saj lahko neustrezen delovni čas povzroči pri zaposlenih številne fizične težave, ki vodijo do stresa med delom. En izmed vzrokov je tudi nadzor pri delu, to se nanaša predvsem na obseg nadzora, ki ga ima zaposleni nad svojim delom, saj če je le-tega premalo, lahko posledično izgubi zanimanje za delo in se zaradi pričakovanj nadrejenih počuti zelo pod stresom. Prav tako na stres zaposlenih vpliva vodstveni slog nadrejenih. Vodje z avtokratskim stilom vodenja oz. nadzora dajejo zaposlenim zelo malo svobode pri odločanju in načrtovanju. Torej so zaposleni, ki delajo s takimi nadrejenimi, izpostavljeni zelo slabemu nadzoru nad svojim delom in zelo visokim omejitvam.

Vzrok se kaže tudi pri preobremenitvi in premajhni obremenitvi z delom. Preobremenitev dela se kaže predvsem pri opravljanju velike količine dela v zelo kratkem času. Po drugi strani pa pomanjkanje dela zaposlenim prinese več časa za morebitne dvome o svojih sposobnostih. Kot zadnji vzrok pa lahko omenimo situacije, v katerih se zahtevajo razne vedenjske spremembe, torej zaposlenega privedejo do tega, da se vede na način, ki zanj ni naraven in ga lahko potisne v stres.

3.2 Spoprijemanje s stresom na delovnem mestu

Za dobro počutje zaposlenih kot tudi vseh posameznikov je bistveno, da na reakcije odzivov boja in bega sledi sprostitvena reakcija. Ko nevarnost izzveni, možgani to interpretirajo, kot da je vse v redu, nismo več v nevarnosti, lahko se sprostimo in umirimo. To posledično vpliva na to, da se umiri dihanje in bitje srca, prav tako se izboljša tudi počutje (Šprah, 2020).

Lazarus (1991, v Colligan in Higgins, 2006, str. 95)⁵ je opredelil tri glavne strategije za zmanjšanje stresa na delovnem mestu. Prva strategija, ki jo predlaga, je, da bi vodje organizacij za lažje obvladovanje stresa spremenili delovne pogoje. Z odstranjevanjem ovir, kot so npr.

preobremenjenost z delom, motnje iz okolja (hrup, težave s spletom itd.), izolacija in pomanjkanje avtonomije, bi se ustvarilo okolje, v katerem bi zaposleni lahko cveteli. Pri drugi strategiji bi vodje morali zaposlenim zagotoviti razne storitve, kot je npr. program pomoči zaposlenim ali povezave do virov za obvladovanje stresa, da bi jim pomagali pri reševanju vprašanj; poleg tega bodo takšni programi zaposlenega naučili, kako uporabljati različne veščine, kot je npr. tehnika meditacije in sproščanja. Pri tretji strategiji pa bi morali zaposlenemu pomagati prepoznati in posledično zmanjšati stresno razmerje med posameznikom in delovnim okoljem.

Panigrahi (2016, str. 159) je podal nekaj ukrepov za spopadanje s stresom. Prvi ukrep je zmanjševanje dolgega delovnega časa, saj meni, da bi organizacije morale poskrbeti za ustrezen delovni čas zaposlenih. Drugi ukrep pravi, da bi bilo treba zaposlene poučiti o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja. Za vzdrževanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem bi morali zaposleni opraviti potrebna usposabljanja. Naslednji ukrep je uporaba tehnologije, Panigrahi (2016) meni, da bi organizacije morale uporabljati razpoložljivo tehnologijo in zagotoviti specializirane tečaje o temah, ki so potrebne za delo. Eden izmed ukrepov je tudi dobra komunikacija. Organizacije oz. predvsem vodje organizacij bi morale spodbujati komunikacijo tako med zaposlenimi kot tudi z vodstvom ter bi morale vedno prositi za povratne informacije. Dobra medosebna komunikacija ter komunikacija z vodstvom lahko učinkovito zmanjša pojav stresa, saj zaposleni vedo, da če pride do problemov pri delu, lahko zaradi uspešne komunikacije le-to rešijo in odpravijo.

5Lazarus, R. (1991). Psychological stress in the workplace. Journal of Social Behavior and Personality, 6, 1–13.

Prav tako bi si organizacije morale prizadevati, da se zaposleni in ostali posamezniki počutijo varne, s tem da uporabljajo razne zakone za varnostne preglede, torej da preverjajo identitete obiskovalcev podjetja in ne dovolijo vstopa nepooblaščenim osebam, saj tako preprečijo morebitne težave. Naslednji ukrep pravi, da morajo organizacije poskrbeti za stabilnost zaposlitve in zmanjšati strah zaposlenih zaradi nestabilnih delovnih razmer, kot je npr.

nepričakovano odpuščanje. Vendar je na žalost odpuščanje in zmanjševanje delovnih mest v mnogih organizacijah prisiljeno in poslovodstvo v večini primerov ne more storiti ničesar, da bi lahko ustavilo to težavo (prav tam). Kot zadnji ukrep pa Panigrahi (2016) navaja, da se mora povečati raznolikost na delovnem mestu, saj meni, da bi podjetja morala delati na diverziteti zaposlenih, ker tako lahko zmanjšamo stigmo, ki jo nekateri zaposleni doživljajo na delovnih mestih, predvsem zaradi spola, rase, starosti ipd.

Sami zaposleni kot tudi vsi posamezniki pa se lahko naučijo veščin za obvladovanje stresa na delovnem mestu. Pri kognitivno-vedenjskih terapijah posameznikom predlagajo različne sprostitvene strategije. Kot sem že prej omenila, sprostitvena reakcija sledi reakcijam odzivov boja in bega, torej postopna sprostitev mišic pomaga zmanjšati mišično napetost, povezano z tesnobo in stresom. Sprostitev lahko posameznik doseže tako, da se udobno namesti, zapre oči in sistematično napenja in sprošča vsako mišično skupino. Vsakič, ko se sprosti, si mora miselno dopovedati, da se sprošča. Ta sprostitvena strategija in še številne druge, lahko sčasoma pomagajo zmanjšati simptome stresa in drugih motenj. Še ena strategija, ki jo predlagajo strokovnjaki, pa je reševanje problemov. To je aktivna strategija spoprijemanja s stresom, ki vključuje učenje zaposlenih, da sprejemajo določene korake pri soočanju z ovirami ali izzivi.

Ti koraki vključujejo opredelitev problema, razmišljanje o možnih rešitvah, razvrščanje rešitev, razvoj akcijskega načrta in testiranje izbranih rešitev. Zanimiva strategija, ki jo tudi uporabljajo pri kognitivno-vedenjskih terapijah, pa je ponovno ocenjevanje negativnih misli. Kronični stres in skrb lahko namreč privedeta do tega, da zaposleni in tudi vsi drugi posamezniki razvijejo miselni filter, v katerem samodejno interpretirajo situacije skozi negativno oko. Zaposleni bi lahko z malo ali nič dokazov poskušali sprejeti negativne zaključke (npr. »moj šef misli, da sem nesposoben«) in prenehali dvomiti v svojo sposobnost spoprijemanja s stresorji. Negativne misli bi tako morali ponovno oceniti in jih namesto dejstev obravnavati kot hipoteze ter razmišljati o drugih možnostih. Z rednim izvajanjem te strategije lahko tako zaposleni kot drugi posamezniki zmanjšajo negativna čustva kot odziv na stresorje (LeBlanc in Marques, 2019).

4 Depresija

4.1 Opredelitev depresije

Vsakodnevno življenje ustvarja razpoloženja, ki so lahko vesela, žalostna, jezna, razdražljiva brezbrižna itd. Večina od nas vsakodnevno doživlja občutke žalosti, potrtosti, zelo pogosto se zgodi, da nimamo energije, se težko osredotočimo na šolsko delo, na službo, vendar pri vseh teh občutkih še vedno čutimo, da jih lahko nadzorujemo. To pomeni, da tudi ko naše razpoloženje zaniha oz. odstopi od normalnih izhodišč, smo lahko prepričani, da se bo sčasoma vrnilo v normalno stanje oz. bodo negativna občutja minila kar sama od sebe (Thakkar, 2006).

Včasih pa se zgodi, da se ta občutja, znaki in simptomi pojavijo brez določljivega vzroka ter začnejo negativno vplivati na kakovost vsakodnevnega življenja. Takrat pa lahko začnemo razpravljati o motnjah razpoloženja. Sklicujemo se na razmere, v katerih se stanje posameznika, katerega razpoloženje se po reakciji na različne stresorje morda ne bo vrnilo na normalna izhodišča od nekaj tednov, mesecev ali celo let. Pojavi se intenzivno negativno počutje, ki ni skladno s tem, kar se nam dogaja, gre za pretirana občutja potrtosti in žalosti (prav tam).

Depresija je, sploh v razvitem svetu, ena najpogostejših duševnih motenj. Uvrščamo jo med motnje razpoloženja, zanjo pa je značilna huda potrtost, slaba samopodoba, žalost, črnogledost, spremembe v razpoloženju; oseba se nikakor ne more razveseliti, ne more več uživati, pojavijo se spremembe v prehranjevanju, pri nekaterih pride do izgube teže, spet pri drugih do povišanja teže. Načeloma velja, da naj bi vsaka peta oseba tekom svojega življenja na neki točki doživela epizodo depresije oz. naj bi zbolelo približno 25 % žensk in 20 % moških, torej lahko rečemo, da je depresija izredno pogosta motnja, tako pogosta, da ji nekateri pravijo kar »prehlad psihiatrije« (Parker, 2002).

Za depresijo velja, da se lahko pojavi kadar koli v človekovem življenju. Hipotetično je pri vsakem posamezniku prisotno tveganje za pojav depresije in lahko vsakdo v določenem obdobju svojega življenja doživi simptome depresije (Dobson in Dozois, 2008, str. 5). Vrh zbolevanja za depresijo je med 35. in 45. letom starosti, to je tudi življenjsko obdobje, ki je polno različnih sprememb (npr. selitev od doma, oblikovanje družine, poroka, zaposlitev itd.).

Čeprav je vrh zbolevanja med 30. in 45. letom starosti, pa to ne pomeni, da je posameznik ne more dobiti tudi prej ali pozneje. Torej je prisotnih ogromno dejavnikov, ki lahko doprinesejo k temu, da se pojavi epizoda depresije (Debeljak in Šprah, 2021).

Omenila sem besedo »epizoda« depresije, beseda »epizoda« zveni, kot da gre za nekaj kratkega, ampak načeloma epizoda depresije brez zdravljenja traja od šest do dvanajst mesecev, z ustreznem zdravljenjem pa se lahko skrajša na dva do tri mesece. Po navadi bo polovica ljudi, ki bo doživela epizodo depresije, doživela samo eno, ki se ne bo nikoli več ponovila. Vendar pa se lahko pri nekaterih posameznikih to začne ponavljati ob določenih življenjskih dogodkih oz. v zelo stresnih, napornih obdobjih. Lahko pa se te epizode začnejo ponavljati brez kakršnega koli razloga (Debeljak in Šprah, 2021). Po definiciji mora izkušnja depresije trajati vsaj dva tedna, da jo lahko diagnosticiramo. Vendar je to odvisno od samega poteka depresivne epizode, olajševalnih življenjskih okoliščin (npr. povečana socialna podpora) ter od formalnih pogojev (Dobson in Dozois, 2008, str. 5).

4.2 Simptomi in vzroki za depresijo

Za ustrezno diagnozo depresivne motnje morajo biti simptomi prisotni neprekinjeno vsaj dva tedna. Simptome depresije lahko razdelimo na štiri področja, in sicer na čustvovanje, vedenje, telesne znake in simptome ter na mišljenje (Dernovšek, Šprah in Knežević Hočevar, 2018, str.

21). Pri čustvenem odzivu se pri posameznikih pojavi huda potrtost, pojavijo se občutki prizadetosti, ti občutki pa so po navadi pretirani. Pojavi se tudi otopelost, oseba se ni zmožna razveseliti, ne more več uživati. Prav tako postanejo posamezniki razdražljivi in napeti, ne želijo nobene pomoči, na ponujeno pomoč pa se lahko odzovejo zelo agresivno. Na telesni ravni se pojavijo bolečine v glavi, mišicah, sklepih itd. Posamezniki postanejo nemočni pri opravljanju kakršnega koli dela, so tako mišično kot fizično utrujeni, občutek utrujenosti pa po navadi ne mine niti po počitku. Glede vedenja pa je prisotno veliko jokavosti, posamezniki nimajo želje po druženju, se umikajo v samoto. Opuščajo dejavnosti, začnejo podcenjevati svoje sposobnosti, ostanejo brez motivacije, njihovo razmišljanje ni v stiku z realnostjo. Prav tako depresivne osebe niso motivirane za osebno higieno, začnejo zelo slabo skrbeti zase. Kot sem že na začetku omenila, lahko pride do pomanjkanja apetita ali pa se le-ta poveča. Pogosto pa lahko pride tudi do zlorabe različnih psihoaktivnih snovi, kot so droge, alkohol in zdravila na recept. Depresivni posamezniki pa se spopadajo tudi s spremembami v mišljenju, predvsem se podcenjujejo, so zelo črnogledi, pogosto glede prihodnosti. Počutijo se, da so sami krivi za nastalo situacijo, da so vsem samo v breme (Dernovšek in drugi, 2018, str. 22–25).

4.3 Vzroki za depresijo

4.3.1 Prirojenost in pridobljenost

Vprašanje, ki se velikokrat pojavi v razpravi o motnjah razpoloženja, je vprašanje dednosti. Že vrsto let je znano, da se motnje razpoloženja pojavljajo v družinah, bolniki pa so običajno zaskrbljeni zaradi možnosti, da bi bolezen prenesli na svoje potomce. Različne študije so dale trdne dokaze o vplivu genetskih dejavnikov k tveganju depresije. Ljudje, ki imajo sorodnika prve stopnje (starša, brate, sestre ali otroka) z depresivno motnjo, imajo poldrugo do trikrat večjo verjetnost za depresijo, kot bi jo imela splošna populacija (Mondimore, 2006).

Prav tako je metaanaliza podatkov raziskav z dvojčki pokazala, da če ima en dvojček depresivno motnjo, je stopnja dednosti depresije na drugega dvojčka 37 %. Izkazalo se je, da ima dednost še posebej velik vpliv pri hujših oblikah depresije (Shadrina, Bondarenko in Slominsky, 2018).

Torej pri prirojeni depresiji govorimo o genih, nekaj kar smo podedovali od svojih staršev; če pa je pridobljena, pa je to običajno povezano z negativnimi izkušnjami, travmami, nevarnostmi v nekem zgodnjem otroštvu (Debeljak in Šprah, 2021).

4.3.2 Dejavniki

Omenila sem prirojeno oz. pridobljeno nagnjenost, poznamo pa še ogromno drugih dejavnikov, ki lahko izvirajo iz nas samih (naše osebne značilnosti), iz izkušenj ali pa izvirajo iz okolja (pritiski, neprijetni dogodki ipd.). Dejavnike lahko razdelimo v tri skupine. Prva skupina so dejavniki tveganja, ki delajo osebe bolj dispozicionirane za razvoj depresije. Med te dejavnike lahko štejemo dednost (kot sem že prej omenila imajo genetski dejavniki vpliv na pojav depresije), izkušnje iz otroštva (travme, zlorabe ipd.), osebnostne značilnosti (če je oseba bolj pesimistična, samokritična, črnogleda, potem je dovzetnejša za razvoj depresije) ter kronične bolezni (bolezni, ki vplivajo na kakovost vsakdana). Naslednja skupina so sprožilci depresije.

To so najpogosteje neprijetni življenjski dogodki (izguba zaposlitve, razpad partnerske zveze, naravne katastrofe, zdravstvene težave, zelo stresna doživetja itd.). Zadnja skupina pa so dejavniki, ki depresijo vzdržujejo in preprečujejo, da bi začeli z okrevanjem. Tudi če breme oz.

sprožilec ni več prisoten, ti dejavniki, ki depresijo vzdržujejo, preprečujejo, da bi se posamezniki lahko izvlekli iz epizode depresije (Dernovšek in drugi, 2018, str. 16–18).

4.4 Depresija pri različnih skupinah ljudi

4.4.1 Depresija pri ženskah

Depresija je pri ženskah dvakrat pogosteje diagnosticirana kot pri moških. Pri ženskah se depresija kaže predvsem na čustvenem nivoju. Pogosteje so žalostne, potrte, več je jokavosti (Dernovšek in drugi, 2018, str. 26). Ženskam predstavljajo največje tveganje za razvoj

Depresija je pri ženskah dvakrat pogosteje diagnosticirana kot pri moških. Pri ženskah se depresija kaže predvsem na čustvenem nivoju. Pogosteje so žalostne, potrte, več je jokavosti (Dernovšek in drugi, 2018, str. 26). Ženskam predstavljajo največje tveganje za razvoj