DRUŽBA, JAVNO MNENJE IN POLITIKA

»Groteskno in absurdno je misliti, da družba nima več nobene naloge, ko je obsojenec odpuščen iz zapora.

To je šele čas, ko se začne resnična naloga družbe. Odpuščeni obsojenci pogosto pravijo, da se začne njihova resnična kazen šele z dnem odpusta« (Pinatel v Brinc, 1976, str. 173).

Javno mnenje je kaznovalno naravnano, na postpenalno obravnavo pa gleda z neodobravanjem (Milutinović, 1988 v Vrabec, 2008). Tudi Brinc (2005 v Mujkanović, 2008) pravi, da je javnost vse bolj represivno usmerjena, saj ob porastu kriminalitete zahteva strožje kaznovanje storilcev kaznivih dejanj, torej, več ljudi obsojenih na kazen zapora in daljše kazni. Ne zavedamo pa se, da je zaradi strožje kaznovalne politike še več kriminalitete. Zato avtor pravi, da mora racionalna kriminalitetna politika opustiti pričakovanje, da je s kaznovanjem in z zavodi mogoče zmanjšati kriminaliteto. Zaupanje v dolge kazni je nevarno za laično kot tudi za strokovno javnost, v kateri imajo odločilno vlogo državni tožilci in sodniki.

Človeka je lahko obsoditi na kazen zapora. Vprašanje pa je, kaj bo z njim po prestani kazni. Sodišče bi moralo razmišljati o tem, da bo obsojenec po prestani kazni ostal še dolga leta nezaposlen, saj ne bo mogel najti nove zaposlitve (Klančar, 1993). Moje izkušnje kažejo, da stigma ostaja za vedno, pa naj bo kazen kratka ali dolga – vedno boš obsojenec, prestopnik, delinkvent. S tem pečatom pa v naši družbi na žalost ni mogoče uspeti. Te ljudi se zatira na vsakem koraku in redkokdo jim je pripravljen dati novo priložnost. Kot pravi Klančar (1993), prizadevanja, da bi sprali s sebe madež obsojenca, rodijo le malo uspeha.

Stereotipizacija s strani javnosti negativno vpliva na postpenalno obravnavo, kar izničuje sadove institucionalnega tretmana. Pretirana medijska izpostavljenost nekaterih obsojencev in kaznivih dejanj je problematična in vzbuja strah pri ljudeh, ki ni osnovan na realni izkušnji. Miti o kriminalu obstajajo le v naših glavah, kar pa povzroča socialne posledice (Meško in Eman, 2009). Dogaja se namreč, da se predstavljajo predvsem negativni in neuspešni primeri povratnikov ali obsojencev, redkokdaj pa slišimo iz medijev o »poboljšanih« prestopnikih (Brinc, 1989). Sama menim, da bi morali nekdanje obsojence, če je to že potrebno, ocenjevati glede na njihovo delo in vedenje po prestani kazni. Ne bi jih smeli zavračati zaradi preteklih dejanj. Prepričana sem namreč, da se ljudje lahko spreminjamo.

Zagorc (2004a) navede nevarnosti na področju poklicne in socialne reintegracije obsojencev v postpenalni obravnavi, in sicer meni, da lahko politika vpliva na strokovno delo zavoda v smislu preprečevanja odpiranja zavoda in specializiranega strokovnega dela. Prav tako meni, da lahko nesodelovanje med ministrstvi (sociala, šolstvo, zdravstvo) zavre sedanjo pozitivno naravnanost zavoda za multidisciplinarno povezovanje in mreženje. Meni tudi, da lahko povečan pritisk javnosti na zvišanje represivne funkcije zavoda zavre prizadevanje zavoda za poglabljanje in nadgradnjo postpenalne obravnave obsojencev ter sedanjo reintegracijsko usmerjenost.

Na podlagi povedanega, se mi zdi žalostno, da politična in laična javnost oblikujeta javno mnenje in kaznovalno politiko neke države.

67

Za družbo je očitno najbolj pomembno, da sistem nenehno deluje, manj pomembno pa je, kako deluje in ali sploh dosega namene kaznovanja (Brinc, 1990b).

Kanduč (1993) navaja sociološke kritike rehabilitacije in se sprašuje, čemu rehabilitacija, ko pa se storilec po prestani kazni vrne v družbeno okolje, ki proizvaja prestopnike in prestopništvo. Pravi, da je kaznovalni aparat problematičen, saj odvrača pozornost od družbenih vzrokov kriminalitete in kolektivne družbene odgovornosti za vrsto negativnih pojavov. To dela na ta način, da krepi iluzorno prepričanje, da je mogoče samo s kaznovanjem problematičnih posameznikov rešiti problem, ki pa v resnici korenini v temeljnih družbenih strukturah in procesih. Menim, da se premalo zavedamo, da smo vsi odgovorni, da vsi soustvarjamo družbo in življenje v njej. Namesto tega smo iluzorno prepričani, da bomo s kaznovanjem posameznikov rešili problem, problem, ki ni v posamezniku, ampak je v sami družbi.

Tradicija je, da se pomaga »prestopniku«, da se prilagodi sistemu, torej družbi. Sicer je res, da se daje pomen vzrokom in sodelujočim okoljskim dejavnikom, vendar pa se posameznikova deviantnost kot oblika socialne prizadetosti obravnava pretežno kot nekaj, kar je »znotraj« njega.

Obravnava je torej usmerjena k posamezniku, da bi dobil tisto pomoč, ki jo potrebuje, da bi se le-ta spremenil. Prezre pa se, da gre za dvosmeren recipročen proces, ki mora biti hkrati usmerjen tako k posamezniku kot k družbi (Brejc, 1984). Tudi sama menim, da se posameznika največkrat prilagaja družbi, ne poskušajo pa se doseči spremembe v sistemu, družbi, ki je pogosto povod za kriminalnost.

Že okoli leta 1960 je namreč veljalo kriminalnopolitično stališče, da imajo kriminaliteta in drugi deviantni pojavi svoje korenine v slabostih in protislovjih človekovega širšega in ožjega družbenega okolja, to pa odločilno vpliva na slabo socializirane posameznike in jih potisne v različne oblike deviantnega vedenja (Bavcon, 1984).

Tudi Brejc (1984) poudarja, da je raven, ki najbolj osmišlja svetovalčevo delovanje kot »dejavnika spremembe« družbena raven. Le-ta pa je lahko samo rezultat celovitega svetovalčevega odnosa do problema svetovanca kot imanentno družbenega problema. Kar pa pomeni, da je treba pri svetovalnem delu upoštevati in vključevati širša socialnopolitična in ekonomska razmerja, ki so udeležena pri nastanku in pri obravnavi deviantnosti. Če tega ne stori in se želi omejiti le na prilagajanje svetovancev sistemu, potem se znajde v položaju, ko podpira sistem, ki prispeva k nastanku disocialnega vedenja. Sama menim, da je prej opisano delovanje nujno ne le za svetovalce, temveč tudi za vse ostale, ki so na kakršenkoli način povezani z obsojenci. Zavedati se moramo, da živimo v družbi od svojega rojstva, zato ne moremo trditi, da so naša dejanja od družbe neodvisna. Mogoče se bo povedano razumelo, kot da posameznik ni odgovoren za svoja dejanja in je pasiven člen. Tega ne zagovarjam, menim pa, da je pri vsem skupaj treba obravnavati tudi družbo, saj drugače pri posamezniku ne bo prišlo do sprememb.

Disocialna oseba je v disharmoniji z družbo, saj beseda dis po grško pomeni, da nekaj ni v medsebojnem skladu. Prizadete osebe so tako z družbo v neskladju. Ob preučevanju disocialne osebe so ugotavljali strahotne stvari, saj je bil v mnogih od teh družin prisoten grobo nasilen oče, ki

68

je velikokrat tudi alkoholik (Kobal, 1984). Kot sem pred časom ugotovila že med pisanjem seminarske naloge o serijskih morilcih, ugotavljam tudi zdaj, da so imeli obsojenci težko otroštvo in da jih je verjetno ravno izkušnja v otroštvu tako zaznamovala in ob določenem sprožilnem elementu pripeljala do storitve kaznivega dejanja. Moteni bio-psiho-socialni odnosi v primarni družini obsojenca tako največkrat narekujejo delinkventno vedenje.

Vsekakor pa mora (nekdanji) obsojenec dojeti to, da niso njegovi problemi samo posledica družbe, ampak tudi proizvod njegove osebnosti, njegovih motivov in teženj ter njegove zaznave stvarnosti.

Še vedno je vsak posameznik polno odgovoren za svoja ravnanja, nekateri pa so v svoji svobodi bolj odklonski kot drugi. Kot pravi Brinc (2000) je po teoriji racionalnega izbora kaznivo dejanje posledica prostovoljne odločitve storilca v določenem položaju. Poraja se mi vprašanje, zakaj se je med prestopniki znašel prav nekdo in ne kdo drug. Brinc (prav tam) pravi, da je vprašanje, katere so bile okoliščine in kako so vplivale na izbor vedenja.

Menim, da bi bilo treba pri nas ozaveščati širšo javnost o pomembnosti pozitivnega sprejemanja in vključevanja v svojo sredino ne le nekdanjih obsojencev, temveč tudi drugih predstavnikov ranljivih skupin. Šele intenzivne povezave med viri lokalne skupnosti zagotavljajo dvig kvalitete življenja, uresničitev najosnovnejše pravice vsakogar izmed nas, biti sprejet in obravnavan enakopravno z vsemi. Govorim o dejavnem sodelovanju z različnimi institucijami, javnimi in zasebnimi, društvi, zavodi, šolami, delodajalci, krajevnimi skupnostmi in tako dalje. Menim, da lahko s skupnimi močmi in osebno odgovornostjo posameznika dosežemo odpravljanje stigme socialno izključenih, pospešimo lahko proces kvalitetne in učinkovite integracije ter vplivamo na zniževanje ravni delinkventnosti, kriminalitete.

Znano je namreč, da pravilen sprejem odpuščenih obsojencev v družbo veliko pripomore k temu, da ne ponovijo kaznivih dejanj (Bavcon idr., 2009). Najtežje pa je pripraviti družbo, da bo nekdanjega obsojenca sprejela kot enakopravnega člana družbe. Prevladuje stališče, da »niti najboljši tretman v zavodu ne more sam po sebi imeti trajnega pozitivnega učinka na odpuščenega obsojenca, če ga družba ni pripravljena sprejeti in mu pomagati« (Inkeri, 1974 v Klančar, 1993, str. 6).

Obsojenec nikoli ne pozabi kaznivega dejanja in stigme nekdanjega obsojenca, še manj pa je to pripravljena storiti družba. Stigma ostane vse življenje, še po smrti ljudje govorijo o nekdanjem obsojencu, zaporniku, roparju ali morilcu (Brinc, 1989).

Da bi bila populacija obsojencev čim manj stigmatizirana, menim, da bi bilo potrebno razbijanje stereotipov, odpiranje zavodov in informiranje javnosti o problemih prestajanja kazni zapora.

Potrebna bi bila neka širša družbena akcija. Prav je namreč, da se zavemo, da »prihaja iz naših kazenskih zavodov vsako leto skoraj 9000 ljudi – naših občanov, za katere moramo tudi mi kot družba sprejeti določen del odgovornosti« (Orel, 1980, str. 91).

Ilešič (2008 v Žist, 2009) v svoji diplomski nalogi namreč ugotavlja, da šele, ko bo družba razumela stanje obsojencev in nanje gledala drugače kot zdaj, bomo morda dosegli boljše rezultate na področju izvrševanja prestajanja kazenskih sankcij.

69