Intervju z Robertom Friškovcem

Na samem začetku pogovora sem Robertu povedala, o čem se bova pogovarjala. V smehu me je vprašal, kaj je to postpenala. S tem mi je dal vedeti, da strokovnjaki še sami točno ne vedo, kaj bi naj na tem področju počeli.

Robert je zaporniški vikar oziroma zaporniški duhovnik. Odpre temo, da je njegova naloga kot koordinatorja za duhovno oskrbo hoditi po vseh zavodih in slediti, če se obsojencem zagotavlja pravica do verske oskrbe. Poleg tega pa je ustanovitelj Centra Ecce homo (Glejte človek).

Kot koordinator je zaposlen od leta 2004, na tem področju kot duhovnik dela 12 let, z zavodi pa se srečuje 20 let, saj je bil na začetku prostovoljec.

Sogovornik pove, da Center Ecce homo deluje znotraj zaporniškega vikariata. Osem programov, ki deluje pod zaporniškim vikariatom, deluje tudi v Centru – programi za: zaprte osebe, žrtve kaznivih dejanj, delavce v zavodih, družine, prostovoljce, osebe po prestani kazni, Slovence zaprte po svetu in program obnavljalne pravičnosti. Center bo imel nekoč podobo zgradbe, zdaj se zbirajo še finančna sredstva. Sogovornik glede postpenalne dejavnosti odpre temo o samem centru, katerega

21Obsojenec.

79

bistvena stvar bo, da bo vseboval možnost bivanja za ljudi po prestani kazni, po načrtih naj bilo okoli 30 ležišč. V času treh do šestih mesecev bodo nekdanji obsojenci sodelovali s strokovnim delavcem in z njegovo pomočjo načrtovali ter preverjali izvedbo načrtovanega. Strokovnjak pa bo sodeloval tudi z institucijami. Pravi, da tega pri nas še ni, obstajajo sicer razni samski domovi, ni pa nekega programa za vključevanje nekdanjih obsojencev v družbo. V samem zavodu bo potekala predpriprava na to nastanitev, in sicer za tiste, ki bodo izrazili željo. Sogovornik pa izpostavi tudi program obnavljalne pravičnosti, s katerim pravi, da lahko obsojenci in odpuščeni ljudje preidejo na višjo raven glede svojega ravnanja, reagiranja. Storilce in žrtve kaznivih dejanj, pravi, je treba pripeljati do tega, da so slišani. Da se zavejo, kaj so povzročili s svojim dejanjem in da so slišani, zakaj so to sploh naredili. Sogovornik pravi, da je to za obsojence spodbuda in lekcija, da lahko gredo eno raven višje, pravi, da ima to zdravilen učinek na njihovo obnašanje, saj spoznajo tudi svoje ranjenosti. V okviru Centra v zavodu že deluje program za prostovoljce KPDVZ, ki spremljajo zaprte osebe.

Do ideje ustanovitve Centra sogovornik pravi, ga je pripeljalo realno stanje, ki si ga je priznal.

Opažal je namreč, da pridejo ljudje iz zavoda in nimajo kam iti, poleg tega pa nimajo nobenega od svojcev. Pravi, da so stiki z družino dostikrat pretrgani, včasih je razlog za oddajo v zavod povezan tudi s trpinčenjem v družini. Pravi, da je že sama odgovornost družbe, da se tem ljudem nekaj ponudi. Odpre temo, da je družba velikokrat pametna, pokaže na neke rešitve, vpije, naj gredo delat, ne da pa pogojev za realizacijo te rešitve. Pravi, da se delo že najde, problem je v tem, da človek nima nikjer bivati. Sogovornik odpre temo, da se je včasih lažje »oprijeti stare obrti«, kot pa začeti na novo. Zato jih veliko hitro pride nazaj v zavod. Sogovornik pove, da se zaveda, da je sam in da ni tako lahko vplivati na stvari, mu je pa pomembno vztrajati in pravi, da v vseh teh letih vidi napredke.

Kot zaporniški duhovnik pravi sogovornik, ni vezan na to, da bi obsojence pripravljal na odpust.

Kljub temu pa pravi, da je tam v vlogi svetovalca. O stvareh, povezanih s postpenalno obravnavo, želijo obsojenci govoriti z njim, on pa jim da predvsem tisto spodbudo, moč, da bodo sami nekaj naredili. Edino, kar lahko naredi je, da z njimi išče rešitve, možnosti, da skupaj razmišljajo za naprej. Sogovornik odpre temo, da imajo pri njem obsojenci prostor pokazati svoj strah, kako bo, ko bodo prišli ven. Pravi namreč, da pri obsojencih vidi, da se pri strokovnih delavcih naučijo govoriti tisto, kar le-ti želijo slišati. Pravijo, da bo že v redu, da bodo uredili. V resnici pa pravi sogovornik, je zadaj prisoten strah, kaj, če se jim zalomi.

Sogovornika sem vprašala ali se postpenala začne s prvim dnem vstopa v zavod. Na to odgovori, da se to lepo sliši in da bi bilo preveč iluzorno, če bi bilo res.

Glede angažiranja obsojencev za urejanje stvari ima sogovornik izkušnjo, da se dostikrat obesijo na nas, naj jim pomagamo, saj nimajo nikjer bivati. Brez sodelovanja ali pa brez dela z njimi, pravi, da ne gre. Pravi pa, da je zelo malo sistematičnih obsojencev, ki vedo kako postopati. Večinoma jim manjka motivacija, prisotno pa je tudi samopomilovanje.

80

Sogovornik odpre temo, da bi moral sistem postpenalne temeljiti na sistemu penale, torej kaznovanja. Pravi namreč, da mora biti to, kar je potem zunaj, posledica tistega, kar je bilo v zavodu. Tega pa, pravi, pri nas ni. Zanj sta to dva popolnoma različna svetova, ko se vrata od zavoda za nekom po prestani kazni zaprejo, je za zavod, kot da ta človek ne bi več obstajal. Pravi, da je potem na vrsti druga institucija. Logično bi bilo, pravi, da se sledi, kaj se z nekim človekom dogaja, če ne gre drugače, pa v povezavi z zunanjimi institucijami, ampak tega pri nas ni. Zato glede sodelovanja med institucijami pravi, da le-tega ni. Pri nas ni te logike, da bi ti pridobljeno znanje v zavodu omogočalo funkcioniranje za naprej. Pravi, da je v tujini drugače, sistemi so veliko bolj povezani, tudi prehajanje med sistemi je veliko lažje, to pa pripisuje večjim možnostim sodelovanja. Sogovornik odpre temo varstva osebnih podatkov. Zaposleni na centrih v zavode ne kličejo, da bi povprašali, kako je glede obsojencev, saj vedo, da ne smejo dobiti nobenih konkretnih podatkov.

Odpre pa tudi temo, da strokovne delavce v zavodu dostikrat doživlja, da so prešibki, da ne vedo, kaj narediti. Naredijo nekaj, kar so naučeni, ampak pravi, da tudi tisto ne funkcionira vedno.

Glede učinkovitosti postpenalne obravnave sogovornik v smehu pove, da je verjetno delno učinkovita. Pravi, da tudi, če je učinkovita samo 2 %, je še vedno učinkovita. Je pa prepričan, da bi lahko bila veliko bolj učinkovita. Pri tem znova odpre temo sodelovanja institucij. Pravi, da bi se morale iskati možnosti sodelovanja. Sogovornik pove, da ima občutek, da so v nekdanji Jugoslaviji vse te skupine bolj sodelovale, danes pa tega ni.

Na vprašanje, katere pomoči so obsojenci deležni, sogovornik odgovori, da je to odvisno od centra za socialno delo oziroma od referentk, ki so tam, saj je včasih odločilno že to, kdo dvigne telefon, ali je pripravljen dati neko informacijo ali obsojenca takoj nadere, da ni poklical znotraj uradnih ur.

Sogovornik sicer pravi, da ne želi enoznačno govoriti, da so odpovedali vsi centri in vsi zavodi za zaposlovanje, saj to ni res. Še vedno pravi, da sliši kakšno dobro izkušnjo. Obstajajo izjeme, tudi med strokovnimi delavci pravi, da se najdejo blesteče zvezde, ki naredijo veliko več kot je kdaj potrebno. Pravi tudi, da nekateri centri dobro sodelujejo z zavodi za zaposlovanje. Meni, da so obsojenci deležni pomoči predvsem s strani centrov in zavodov za zaposlovanje. Pravi, da nekateri centri sodelujejo s stanovanjskim skladom, da dobijo obsojenci namestitev. Pomagajo pa tudi z denarnim dodatkom. Zavodi za zaposlovanje pa omogočajo lažje iskanje oziroma najdenje službe.

Pri tem odpre temo pomembnosti socialne mreže, na katero se lahko obrneš in ti je veliko lažje.

Pravi, da je pomembna podpora tudi družini, saj je lahko prestajanje kazni tudi za njo nekakšen šok.

Tudi sam daje podporo družinam, saj pri nas, pravi, nimajo kam iti. Sogovornika povprašam tudi po pomoči s strani zavodov, saj tega ni omenil. Pravi, da so strokovni delavci znotraj zavodov, ki si zelo prizadevajo za postpenalo, so pa tudi takšni, ki si prizadevajo bolj v teoriji. Zavod po svoji teoriji naj bi si prizadeval za pripravo človeka na odpust, tako je opredeljeno tudi v osebnem načrtu, pravi pa, da ima občutek, da gre samo za delanje kljukic, zmanjka nam pa pri občutku, občutljivosti, da bi kdaj naredili še kaj več, kot je treba. Gre samo za to, da se prestane tretman, obravnava. Pravi, da bi lahko bil odnos do postpenale veliko bolj goreč in veliko bolj zavzet.

81

Glede metod dela z obsojenci sogovornik poudari, da je zanj prva faza človeka slišati, saj se na osnovi tega pripravlja vse za naprej. Sogovornik se zaveda, da tak način dela zahteva več prilagodljivosti in več delavcev znotraj zavoda, ampak bo na tak način tudi kazen prestana bolj učinkovito, sama priprava bo bolj učinkovita. Mi pa gremo, pravi, po tem šablonskem obnašanju in mislimo, da tisto, kar je veljalo za enega, velja tudi za drugega. Sogovornik odpre temo dolgih kazni (od 15 let navzgor), pri katerih ima občutek, da se v zavodu kar ne ve, kaj bi, česa bi se lotili.

Po navadi se samo odlaša, češ da je še čas.

Glede pričakovanj obsojencev do institucij in do njega samega sogovornik poudari, da od vseh pričakujejo, da jim bodo pomagali. Na tem mestu sogovornik odpre temo dvoboja med institucijo in obsojencem. Strokovni delavci mislijo, da bodo obsojenci že prišli, obsojenci na drugi strani pa govorijo, da morajo strokovni delavci njim pomagati in da ni bilo nikogar k njim, nihče pa ne naredi tistega prvega koraka. Zato pravi, da se nič ne naredi, saj manjka stik in pobuda.

Sogovornik pove, da mnogi obsojenci ob odpustu nimajo urejenega stanovanja ali službe. Oceni, da je približno 50 % takšnih. Med drugimi 50 % pa pravi, da so nekateri takšni, ki imajo idejo, kako se bodo znašli, na prostosti pa zmrznejo, saj ni tako, kot so si predstavljali.

Na vprašanje, zakaj se postpenala pri nas ne izvaja tako dobro, sogovornik odgovori, da si nismo priznali drugačne vloge centra za socialno delo, zato pa tudi ne moremo začeti česa novega. Pravi, da so bili centri včasih zelo močni in zato še danes mislimo, da bodo vse naredili oni. Ves čas se jim nalagajo tudi nove odgovornosti in obveznosti. Sogovornik odpre temo probacijske službe, ki jo imajo ostale države in ki nam manjka. Obsojence s pogojno kaznijo bi bilo treba spremljati, pri nas pa še kar velja, da to delajo centri. Ker pa vsega le ne zmorejo pokrivati, pravi, se stvari ne izvajajo dobro in tako tudi postpenala ni tako učinkovita. Sogovornik pravi, da bi bilo treba ustanavljati različne stvari, izpostavi namreč, da imamo nevladnih organizacij za to področje zelo premalo. Ker ni pobud, pravi, je rezultat neučinkovita postpenala.

Sogovornik nato odpre temo neodobravanja same družbe. Družba nekdanjega obsojenca ne želi blizu sebe, sogovornik pravi, da bi jih najraje križali. Težko pa je živeti s tem, da vsak dan doživljaš poglede prezira. Sogovornik pove, da naša družba ni odprta do skupine zaprtih oseb, za enega zgovornejših dokazov navede to, da bi pri nas podaljševali kazen do onemoglosti, če bi bilo le možno, bi ljudje sedeli do konca življenja. Poudari, da smo nestrpna družba, nestrpna do nekoga, ki je drugačen, takoj mu damo nalepko in ga damo stran. Sogovornik sicer pravi, da ne moremo posploševati, saj obstajajo izjeme. Se mu je tudi že zgodilo, da je delodajalec ponudil delovno mesto za nekdanjega obsojenca.

Na moje vprašanje, ali bi bilo boljše spreminjati družbo kot posameznike sogovornik odgovori, da je to zanj alternativa. Za učinkovito postpenalo, pravi, je treba zajeti tudi to – spreminjanje družbe.

Pravi, da sprememba družbe pripelje do neke sistemske spremembe. Sogovornik pravi, da morajo momentalne spremembe pripeljati do sistemske, da se bo v družbi spremenilo to ozračje, da se bo družba spremenila mišljenjsko. To se že dela, saj se predstavljajo različne zgodbe nekdanjih

82

obsojencev, kako so se postavili na noge in kaj je k temu pripomoglo. Sogovorniku se zdi pomembno, da se ljudje tega zavedajo. Tukaj sogovornik spet poudari, da se stvari spreminjajo, da se delajo neki pozitivni koraki, da začne marsikdo drugače gledati.

Sogovornika povprašam tudi o ponovni vključitvi obsojencev v družbo. O tem pove, da so dobre in slabe izkušnje. Dobre so tam, kjer je nekdanji obsojenec sprejet z zanimanjem, kjer je okolje do njega empatično. Pravi, da je to odvisno od okolja. Slabe izkušnje pa so tam, kjer te prestrelijo, kjer okolje ni navajeno tega. Sogovornik pravi, če so optimalni pogoji izpolnjeni (streha nad glavo, služba, sprejetost v okolju), potem si lahko začne človek ustvarjati novo življenje. Pove pa, da dostikrat vsaj eden od teh pogojev ni izpolnjen.

Glede povratništva sogovornik pove, da je učinkovita postpenala absolutno ena od stvari, ki pripomore k zmanjševanju le-tega. Pravi, da gre tukaj tudi za vprašanje učinkovitosti zavoda – ali je šlo samo za prestajanje kazni, ki jo je dodelilo sodišče ali je to pripomoglo tudi k človekovi rasti.

Pravi, da se lahko nekdo po odpustu uspešno postavi nazaj, ampak, če ni razrešil svojih stvari, ki so ga pripeljale do kaznivih dejanj, se čez čas lahko zgodi to, da se v zavod vrne. Glede tega, zakaj je pri nas tako veliko povratnikov, sogovornik izpostavi smiselnost naših zavodov oziroma, kakšen smisel daje kaznovalna politika, kaj želimo z izrečeno kaznijo doseči. Pravi, da ne bi bilo nič narobe, če bi neki sodnik, ki je nekomu izrekel 5 let zaporne kazni, temu človeku tudi sledil, če je s to kaznijo res dosegel to, kar je želel. Poleg tega pa sogovornik izpostavi še strokovno delo znotraj zavoda, sodelovanje z institucijami in prehajanje med sistemi. Pravi pa tudi, da se obsojenci dostikrat oklepajo starega vzorca, tistega, kar poznajo in se zato vrnejo nazaj v zavod. V zavodu lahko teoretično predelajo stvari, ampak, če ne veš, kako je to konkretno videti, pravi, prideš nazaj.

Izkušnje se namreč pridobivajo zunaj. Poudari pa, da si nihče ne želi znova priti v zavod.

Sogovornik odpre temo tudi o samem kaznovanju. Sprašuje se, ali je kazen, ki jo nekdo dobi, res pravična kazen in kaj sploh želi neki sodnik sporočiti s tem, ko da nekomu neko kazen. Glede smiselnosti zaporne kazni sogovornik pove, da zanj osebno ni smiselna. Predvsem mu niso smiselne dolge kazni, za katere pravi, da samo poslabšajo stvari in slabo vplivajo na človeka, saj lahko tudi po odpustu doživlja zelo močne travme. Sam si predstavlja, da takšen človek zelo težko zafunkcionira, saj po tolikih letih hospitalizacije ni lahko iti nazaj. Pravi tudi, da sama kazen k učinku na človeka nič ne pripomore, pa ni važno ali dobi nekdo 30 ali pa 50 let. Po mnogih raziskavah je znano, da več kot dve leti in pol kazni nima nekega učinka. Pravi pa, da je tudi to ena od stvari, o kateri se v slovenskem prostoru nihče ne sprašuje. Pravi, da je v družbi splošno mišljenje, da daljša kazen pomiri žrtev. Sam se je z žrtvami pogovarjal in ugotovil, da to ne drži. Na tem mestu sogovornik poudari obnavljalno pravičnost, da slišiš potrebe žrtev in tudi potrebe storilcev. To, pravi, pripelje do tiste točke, kjer dobiš neko zadoščenje, ko lahko funkcioniraš. Pravi namreč, da ti idealni pogoji nič ne pomagajo, če znotraj nisi miren.

Odpre pa tudi temo samega izvrševanja kaznivih dejanj. Pravi, da lahko človek zelo hitro pride v situacije ali do točke, ko naredi kaznivo dejanje. Sogovornik ne zagovarja ideje, da se rodimo z

83

genomom, ki že ob rojstvu napove kriminalno usmerjenost. Pravi, da te do točke, ko narediš kaznivo dejanje, pripelje veliko stvari.

Na vprašanje, ali zavod resocializira ljudi, sogovornik odgovori, da verjetno kakšnega zagotovo.

Doda pa še, da se mu beseda resocializacija včasih zdi lepa beseda - to narediti teoretično. Če pa to res delamo, pravi, da ne ve.

Na vprašanje, ali zaporna kazen koristi ali škodi ljudem, sogovornik odgovori, da lahko koristi in škodi. Sam pravi, da skuša obsojence spodbujati, da zavod in čas preživet v zavodu izkoristijo v svojo rast. Lahko pa tudi škodi, saj se lahko obsojenci znotraj naučijo določenih stvari, ki jih prej niso znali.

Glede dobrih praks v tujini sogovornik izpostavi probacijsko službo, nevladne organizacije na področju postpenale, ki jih je v Belgiji, na Švedskem, Finskem in Norveškem ogromno ter sodelovanje med institucijami. Pravi pa tudi, da v tujini postpenala dostikrat ni posebej ločena, da je naprej delo v zavodu, potem pa je navezava na čas po prestani kazni.

Na vprašanje, zakaj se danes tako slabo ukvarjamo s to tematiko, sogovornik odgovori, da je danes mnoštvo drugih stvari. Da ni nekega interesa za postpenalo pa pripisuje tudi temu, ker včasih ne veš kaj in kako narediti. Stvari pa se ustavijo, pravi, tudi pri denarju. Pove pa tudi, da temu področju ni naklonjena sama družba in družbena klima.