Postpenalna obravnava pri nas in v tujini

Pomanjkljivosti naše države in sistema

Strokovni delavci pravijo, da pri nas ni neke kontinuitete med zavodom in prostostjo, ni tega sodelovanja (»… Sistem postpenale more temeljit na sistemu penale, to se prav na sistemu kaznovanja. To, kar se v zaporu dela oziroma to, kar je potem uzuni, more bit samo posledica tega, kar je v zaporu. Pa ni.«). Pri nas je namreč tako, pravijo, da vsak opravi svoje delo, potem pa so na vrsti drugi (»… Se ne ubadamo več, ta organizacija je opravla svoje, kar je mela za opravt, potem so pa drugi. Če so zdej drugi odpovedal, ni več naš problem.«).

141

Strokovni delavci se strinjajo, da pri nas manjka probacijska služba (»… Pr nas tele probacijske službe ni v Sloveniji, ki bi obsojenca spremljal tut po prestani kazni. Načeloma so ta pooblastila dana zej na center za socialno delo, ki pa še tega ne izvajajo, ker pač so tut kadrovsko mal okrnjeni …«).

Pri nas manjkajo tudi, pravijo strokovni delavci, poceni možnosti nastanitve za odpuščene obsojence, ki nimajo po prestani kazni kam iti. Včasih so bili za to namenjeni samski domovi, danes pa je na voljo le kakšen poceni hostel (»… Ampak kej dost tega pa ni no, da bi nekdo, ki je brez vsega, iskal neko pocen varianto nastanitve za neko daljšo obdobje …«).

Obsojenci pravijo, da veliko odpuščenih obsojencev nima kam iti in da država za nastanitev premalo poskrbi (»… V bistvu sama država premal poskrbi za to, da bi se nekam stacioniral …«).

Včasih dajo kakšne bivalne enote, pravijo, to pa je tudi vse. Prav tako je tudi z zaposlitvijo. Za te stvari obsojenci krivijo državo in sistem (»… Sej priznam, sm sam kriv, da sm naredu neumnost, da sm šou rop nardit, da sm na banki dvignu kredit, da sm si sposodu dnar od države, zato, da mam zdej tok minusa, k ga ne morem vrnt. Nism pa js kriv, da ne dobim službe, nism js kriv, da ne dobim, ne vem … 25 kvadratov, zato, da lahko normaln bivam, da lahko normalno žvim in da lahko normalno funkcioniram. To pa nism js kriv, ampak je kriva naša država.«).

Obsojenci imajo do države negativen odnos, saj jim ne dajo osnovnih stvari za bivanje (»Kar žal do naše države to ne morš nardit, da bi ostal v poštenih odnosih do nje, kr tut ona do tebe samga ni.«). Tudi do samega sistema nimajo nič kaj boljšega mnenja (»… Ta sistem, kako sploh vse skupi deluje … Ti tko al tko prvo kot prvo, ti pride na jetra, pol ti pride na žolč, pol ti pride še kam drgam, na kakšno besedo, k se ji reče k…«).

V našem prostoru pa je problem tudi zaprtost in neodobravanje določenih tem, pravi strokovni delavec (»… Že sama ideja govort o kaznovanju, ljudeh, ki pridejo vn ane, Slovenija je tak majhen prostor, da to takoj sesuje, ne vem, daš en članek nekam, tu sesuje u iber ne, čist neki avtomatičnega za neke države, kjer je to normalno, pr nas takoj sesipamo vse, dol podret ane.«). Problem, po mnenju strokovne delavke, pa je tudi v rigidnosti sistema oziroma ljudi, ki ta sistem ustvarjajo. Le-ta večkrat poudari, da s temi ljudi nerada dela, saj jim manjka človeški faktor.

Rigidnosti sistema se je zavedal tudi eden izmed obsojencev, ki je stanovanje urejal že pet let pred odpustom (»… Js sm vedu, kak sistem je … Da bo trajal. To je Slovenija, vete, to ni Nemčija.«).

Eden izmed strokovnih delavcev izpostavi tudi politiko zaposlovanja, ki po njegovem mnenju ne rešuje socialne problematike (»… Tut naša politka zaposlovanja in vsega tega, je bl delanje socialnih invalidov, kt pa rešvanje socialne problematke …«). Strokovna delavka prav tako pravi, da je problem v tem, ker sam sistem proizvaja reveže (»… Sam sistem je tisti, ki, bom rekla pozira, kdo ja pa kdo ne, ne.

Kar pomeni, da proizvaja reveže …«).

Za težavo pri učinkovitem izvajanju postpenalne obravnave eden izmed strokovnih delavcev vidi sistemsko zakonodajo, saj je vse pisano sistemsko in nič konkretno, kaj naj bi se delalo. Tudi druga

142

strokovna delavka vidi težavo v zakonu, saj pravi, da sta Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij in Pravilnik o izvrševanju kazni zapora zelo slabo napisana.

Tujina

Strokovni delavci, kot že rečeno, se strinjajo, da pri nas manjka probacijska služba, ki jo imajo ostale države. V tujini, pravijo, je tudi mnogo več nevladnih organizacij na področju postpenalne obravnave.

Strokovni delavec pravi, da so po tujini sistemi nasploh veliko bolj povezani in da lahko zato človek lažje prehaja iz enega v drug sistem (»… Sodelovanja recimo različnih inštitucij ane. Tut dostkrat ni ločeno postpenala posebi, že delo v zaporu in potem navezava po prestani kazni …«).

Po tujini je bolj razvita tudi obnavljalna pravičnost, za katero si pri nas prizadeva eden od strokovnih delavcev. Po tujini pa, pravijo strokovni delavci, je tudi več samega govora o tej tematiki.

Tudi sami zavodi so v tujini veliko boljše urejeni kot pri nas. Strokovna delavka pravi, da je tam bistveno več reda in odnosa do samega človeka. S tem se strinja tudi eden izmed obsojencev, ki je štiri leta kazen prestajal v Hrvaškem zavodu (»… Ta kader čist drugače je ne, čist drugač gledajo …«).

Dva od strokovnih delavcev menita, da to področje v tujini ni boljše urejeno. Strokovna delavka meni le, da je boljše urejeno za mladostnike.

Vizija

Strokovni delavci so prepričani, da bi se dalo pri nas na področju postpenalne obravnave še marsikaj narediti. Ena izmed vizij je probacijska služba, ki jo imajo v tujini. Pravijo, da bi bilo treba ustanoviti različne nevladne organizacije, ki jih je trenutno zelo premalo za to področje. Eden izmed strokovnih delavcev izpostavi tudi alternativne oblike kaznovanja, ki bi jih pri nas lahko bilo več (»… Da se zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist in pa ta inštitut pogojne obsodbe z varstvenim nadzorom in pogojni odpust z varstvenim nadzorom.«). Strokovna delavka izpostavi idejo socialnega podjetništva za obsojence in nekdanje obsojence, kar je po njenem mnenju neizkoriščena tržna niša.

Vizija ene izmed strokovnih delavk pa je tudi ta, da v prihodnosti ne bi bilo več zavodov (»Pač to je ena taka, ena vizija … Da pravzaprav bi dovolj velik krog ljudi okužla s to idejo ne, da gre pravzaprav v tem naprej ne. Da je človek v bistvu ujetnik samega sebe, ne pa zapora.«).

Eden izmed strokovnih delavcev pa poudari, da je prvi pomemben korak iskati možnosti sodelovanja.

Strokovna delavka malce v smehu pove, da bi bilo dobro vse strokovne delavce poslati na Goli otok, da bi videli, kaj obsojenci doživljajo in jih potem pripeljati nazaj. Na tak način bi si strokovni delavci pridobili realen vidik in tisti človeški faktor, ki je pri tem delu potreben.

Eden izmed obsojencev pa ima idejo, kako bi lahko država poskrbela za namestitev odpuščenih obsojencev, ki nimajo kam iti. Namestili bi jih lahko v propadajoče hiše, stanovanja ali pa bi možnost nastanitve uredili v Cukrarni, ki trenutno propada.

143