Intervju z Dušanko Janša

Dušanka Janša ima več izobrazb, izpostavila je izobrazbo psihoterapevt transakcijske smeri in hipnoterapevt, saj je bilo to v konceptu intervjuja. Zaposlena je v društvu za Humanitarna dela in za izmenjavo dobrih praks, katerega pobudnica in predsednica je.

Projekt RES_ZA (Resocializacija zapornikov: s postpenalno obravnavo na trg dela), pravi, da se je začel aktivno izvajati januarja leta 2011 na Štajerskem. Projekt pa bo trajal do konca leta 2012.

Sogovornica pravi, da se je za projekt odločila, ker je kritična in so ji osebne izkušnje pokazale, da

89

se na tem področju ideje ne realizirajo. Pravi, da se bolj ali manj vsi raje držijo v coni užitka, kar pomeni, da prevzemajo čim manj odgovornost.

Sogovornica pravi, da česa podobnega pri nas ni, saj v zavodih psihoterapevtskega pristopa ne poznajo oziroma ga ne izvajajo. Ona je edina psihoterapevtska pri nas na tem področju. Pravi, da se od nje uči tudi Evropa. Sogovornica odpre temo, da se premalo poudarja psihološki in socialni nivo ter da vedno znova manjka človeški faktor.

Sogovornica odpre temo o njeni ideji projekta, ki je v tem, da se začnejo povezovati različne institucije. Projekt RES_ZA ima veliko partnerjev: birokratsko podjetje MRA, psihoterapevti, andragoški zavod, pravosodje in zavodi za prestajanje kazni zapora, varuh za človekove pravice ter mesta občina. Samoiniciativno, pravi, so pristopili centri za socialno delo in zavodi za zaposlovanje, saj so opazili težo in kvaliteto oziroma kompleksnost ideje.

Na vprašanje, ali se bo projekt širil po celotni Sloveniji, sogovornica odgovori, da ne ve, če bo z njim še sploh nadaljevala. Pravi, da jo daje ambivalenca zaradi rigidnosti sistema in ljudi, ki ta sistem in to rigidnost ustvarjajo.

Postpenalna obravnava, pravi sogovornica, se praviloma začne ob vstopu v zavod. Obenem pa pove, da ne bi govorila o tem, kako to institucije zares izvajajo in naj je tega ne sprašujem.

Postpenalna dejavnost med prestajanjem kazni v okviru projekta je psihoterapija ali psihosocialno svetovanje. Sogovornica se večji del ukvarja s kognitivnim vidikom, pri katerem gre za primanjkljaj v primarni vzgoji. Tukaj sogovornica odpre temo, da družba proizvaja zapornike. Pravi, da smo za vsako kaznivo dejanje posredno odgovorni vsi. Pravi pa še, da je včasih treba tudi kakšno drugo stroko malce prisiliti in jih pozvati k moralnemu nivoju.

Sogovornico povprašam tudi o pomoči pri iskanju zaposlitve in nastanitve. Pove, da izraz pomoč generalno črta iz vsake stvari, saj meni, da je to napačna drža. Pomoč, pravi, ljudje razumejo, kot da bo nekdo drug nekaj naredil namesto tebe. Sogovornica pa pravi, da mora vsak svoje probleme reševati sam, drugi so lahko le opora, podpora. Tako sama nudi podporo pri vsem.

Sogovornica pa odpre temo o tem, da ne moremo govoriti izključno o socialno materialnem vprašanju. Pravi, da je zadeva kompleksnejša in da se mora delati tudi z družino in družbo, ki naj se vzporedno razvijata. Družino in družbo, pravi, sooča s tem, kaj so oni doprinesli do obstoječega stanja. Velika večina obsojenčevih družin, pravi sogovornica, namreč noče biti nič kriva.

Sogovornica pa dela tudi s strokovnimi delavci.

Postpenalna dejavnost po prestani kazni v okviru projekta pa obsega spremljanje nekdanjih obsojencev. Sogovornica pove, da nekdanjim obsojencem nudijo neko drugačno obliko zaposlitve oziroma delovne pogodbe, in sicer v smislu tega, da se nadzoruje tako delodajalca kot delavca, podpora se nudi tako nekdanjemu obsojencu kot tudi delodajalcu. Delodajalec je nekako zaščiten.

Denarne pomoči pa ne nudijo.

90

Glede ustreznih metod dela z obsojenci sogovornica pove, da je čisto odvisno. Pravi, da ni prijemov, ki bi ustrezali vsem. Sogovornica zagovarja človeški trenutek, osebno naravnanost, teorijo pa uporabi takrat, ko ji zmanjka prakse.

Na vprašanje, ali je njeno delo na tem področju zadovoljivo, sogovornica odgovori, da z obsojenci zelo rada dela. Nerada pa dela z ljudmi, ki predstavljajo sistem.

Za sodelovanje obsojencev v psihoterapevtski obravnavi sogovornica pove, je velik interes in da je z vsemi dobro sodelovala. Trenutno ima sogovornica v obravnavi 75 obsojencev. Ta zgovoren podatek, pravi sogovornica, kaže na njihovo uspešnost. Pravi, da se obsojenci za sodelovanje odločajo sami in da so vedno zelo pripravljeni sodelovati. Pravi, da je neki odstotek, približno 20

%, s katerimi se ne da delati, ampak to še ni 100.

Za obsojence, ki so sodelovali v projektu in so zdaj na prostosti, sogovornica pove, da se v zaposlitev niso preveč vključili, čeprav pravi, da je služb dosti.

Na vprašanje, ali obsojenci dobijo zaposlitev ali jih kdo zaposli, sogovornica odgovori, da jih. In pravi, da tisti, ki jih zaposlijo, vidijo, da so to izredno pridni delavci.

Glede tega, kako družba sprejme nekdanjega obsojenca, sogovornica pove, da je zdaj prisotna novodobna stigma. Pravi, da so se ljudje nekdanjih obsojencev včasih bali in so jih odrivali od sebe, danes pa jih malo preveč častijo. Še vedno pa pravi, da je to stigma, saj se potem, ko ta oseba potrebuje realno pomoč, vsi umaknejo. Še vedno, pravi, se nekdanjih obsojencev ne sprejema, meni pa, da bi jih mogli sprejeti, saj so ljudje tako kot vsi ostali. Sogovornica pravi, da so obsojenci zelo v redu ljudje, pravi, še celo najbolj v redu, zato meni, da obsojenci in nekdanji obsojenci niso problem (sogovornica omeni, da ima v zavodu slabše izkušnje s pravosodnimi policisti kot z obsojenci, pravi, da imajo le-ti mnogo lepši odnos). Problem, pravi sogovornica, so predvsem njihove družine. Družba pa krivi tistega, ki je neko stvar realiziral, ki je nekaj naredil, pravi pa, da ne vemo, da je tihi izzivalec pravzaprav glavni agresor. Sogovornica pravi, da si 95 % ljudi zatiska oči pred resničnostjo, sem pa sodijo tudi strokovni delavci, ne samo laična javnost.

Sogovornica nato odpre temo, da je sama usmerjena k temu, da si obsojenci, če le imajo možnost, ustvarijo novo socialno okolje. Velika večina si tega želi, saj ne želijo vztrajati v starih vzorcih.

V tem kontekstu sogovornica pove, da bi bilo treba spremeniti celotno strukturo družbe in ne samo parih posameznikov, ki jih zapiramo v zavode. Pravi, da sam sistem določa in s tem proizvaja reveže in v tem vidi problem. Meni pa tudi, da bi lahko družba, če bi začela kritično misliti, bolj sprejemala nekdanje obsojence in to tematiko.

Na vprašanje, zakaj se danes tako slabo ukvarjamo s to tematiko, sogovornica odgovori, da nihče noče delati. Raziskave so, ampak to je premalo, potrebna je tudi realizacija. Pravi, da tega ni.

Problem nastaja med tistimi, ki imajo možnosti odločanja. Pravi, da jim manjka človeški faktor, saj opravijo le tisto, kar morajo, vsakemu pa je težko narediti kaj več. Sogovornica pravi, da je družba

91

generalno v ego stanju otroka in dokler ne bo prišlo do trenutka ideje razdajat se, narediti kaj brez plačila, tako dolgo bo vse ostajalo samo na raziskavah.

Sogovornica pa odpre tudi temo, da jo je gospod Petrovec v njeni ideji za projekt podprl teoretično, praktično pa ne. Pojasni, da je ni podprl praktično zato, ker imamo institucije, katere bi morale te stvari izvajati. Teoretično pa, pravi, jo je podprl zato, ker se ljudje natančno zavedajo, da te institucije ne delajo tako, kot bi morale.

Glede sodelovanja institucij sogovornica pove, da z nevladnimi organizacijami ne sodeluje, saj pravi, da je edina kot nevladna, saj se bolj ali manj nihče ne ukvarja s to tematiko. Nato pove, da so organizacije, ki tako ali drugače prispevajo, da pa je za tovrstno podporo pomemben drugačen vidik podpore.

Glede zavoda pove, da je v zadnjem času bistveno bolj odprt. Še vedno pa pravi, da ostaja pri tem, da sta dva tabora ljudi (notranji in zunanji). Pravi, da imajo možnosti, ampak, da ne sprejmejo idej drugih. Pravi, da se zaposleni v zavodu izgovarjajo na birokracijo, ki je je ogromno. Sogovornica pove, da so jim to delo naložili za to, ker ni bilo rezultatov. Poudari, da se iščejo posamezniki, ki so dinamični in požrtvovalni na tem področju.

Na vprašanje, kdo nudi obsojencem največ podpore, sogovornica v smehu odgovori, da pravosodje.

Razloži, da jih ti umaknejo iz kaotičnega okolja, poleg tega pa pravosodje obsojencem nudi možnost udeležbe s centrom, z zavodom za zaposlovanje, s psihologom in podobno.

Ko sogovornico soočim s tem, da bi glavni nosilci postpenale morali biti centri, na hitro odgovori, da imajo o tem govora 1. 2. 2012 in ostaja tiho.

Glede pričakovanj obsojencev sogovornica pove, da jih sama zna vključiti, da so aktivni vsi, tako sogovornica kot obsojenec. Sogovornica obsojence spodbudi k temu, da sami povedo, kaj si želijo, kaj so njihove sposobnosti in koliko so na tem pripravljeni delati, saj pravi, da bodo oni delali na tem, ne drugi za njih. Pravi, da potrebujejo danes ljudje praktična, vsakodnevna pravila, ki bi jih naj obvladovali pa jih ne.

Glede učinkovitosti postpenale pri nas sogovornica pove, da ni učinkovita. Za učinkovito postpenalo, pravi, se mora družba absolutno prestrukturirati in zavzeti vidik zavedanja samega sebe in svoje odgovornosti. Sogovornica pove, da so med nami ljudje, ki se tega sicer zavedajo, je pa v sistemu še veliko ljudi, pri katerih zataji človeški faktor.

Ko sogovornico vprašam, kaj bi na tem področju še lahko naredili, v smehu odgovori, da bi morali vse strokovne delavce poslati na Goli otok, kjer bi videli, s čim se obsojenci srečujejo in jih potem pripeljati nazaj. Pravi, da strokovnjakom manjka realen vidik, fino pa je, če veš, kaj ta oseba doživlja. Pri nas, pravi, so stvari teoretično fantastično zastavljene, v praksi pa se ne realizirajo, saj ni človeškega faktorja in zato stvar odpoveduje.

Na vprašanje, ali imajo obsojenci ob odpustu urejeno zaposlitev in nastanitev, sogovornica pravi, da ne. Sploh v današnjem času, ko so mnogi izgovori, da služb ni, zato pravi, da to nikakor ni urejeno.

92

Problem pa pravi, je tudi v tem, ker hočejo imeti delodajalci potrdilo o nekaznovanju. Obstaja pa druga možnost, in sicer, da se nekdanji obsojenci samozaposlijo.

Nekdanji obsojenci, ki nimajo kam iti, pravi, se vrnejo nazaj. Glede povratništva pove, da je to edina pot, ki jo nekateri imajo. Sogovornica pravi, da včasih stroka, ki bi morala na tem delati, povratništvo opravičuje s tem, da je to najlažja pot za nekdanje obsojence. Sogovornica pa se s tem ne strinja in pravi, da je povratništvo edina pot. Sogovornica pravi, da je pri nas tako veliko povratnikov zato, ker se ne dela s tistimi strukturami, ki so glavni ustvarjalci – to so osebnostne motnje, ki se skrijejo in ki so tihi izzivalci oziroma agresorji.

Sogovornica nato odpre temo o njeni viziji, ki je, da v prihodnosti ne bi bilo treba več govoriti o zavodih, kaj šele o postpenali. Želi si, da bi se z njeno idejo, da je človek v bistvu ujetnik samega sebe in ne zavoda, okužilo čim več ljudi. Želi si, da bi se družba zavedala svoje soodgovornosti.

Nato pa odpre še temo medijev, za katere pravi, da so škodljivi, saj dajejo bralcem in gledalcem potuho, ker jih odmikajo od samih sebe in jih preusmerijo na druge.

Glede težav pri izvajanju postpenale pri nas sogovornica izpostavi pomembno vlogo človeškega faktorja. Pravi, da ne smemo zavzemati stališča, da smo ločeni od kaznivega dejanja. Le na tak način, pravi, je mogoče vzpostaviti medčloveški odnos. Ker pa je v postpenali prikrito prisotno to, da obsojamo ljudi, kaj so naredili drugim, pravi, ni rezultatov. Na tem mestu sogovornica še enkrat pove, da zapornike ustvarja družba, rezultati pa prav to potrjujejo. Ne zavedamo se, pravi, da smo posredni sostorilci vsi, ki smo vključeni v celotno družbo. Pove, da na koncu realizirajo, storijo kaznivo dejanje le emocionalno šibkejši. Sogovornica še pove, da je človek agresivno bitje in da smo vsi mi v stanju moriti oziroma izvajati kazniva dejanja.

Sogovornica pa še pove, da je težava pri izvajanju postpenale primanjkovanje strokovnjakov, strokovnjakov z dušo. Pomembno je, pravi, da zna biti človek subjektiven in hkrati delati stvar objektivno.

Glede dobrih praks v tujini sogovornica pove, da jih ni. Pravi, da se po njenem projektu zgleduje tudi Evropa. Boljše, pravi, je v tujini urejeno le za mladostnike. Pravi pa tudi, da so na primer avstrijski zavodi drugače urejeni kot pri nas. Tam je bistveno več reda in več odnosa do samega človeka. Pri nas pa pravi, je še vedno preveč balkansko, ni reda in ni odnosa.

Na vprašanje, ali zaporna kazen koristi ali škodi ljudem, sogovornica odgovori, da v določenih primerih koristi toliko, da to osebo umaknemo iz danega okolja. Pravi pa, da je potem treba delati z njim, da začne razumeti to svoje okolje. Vzporedno pa, pravi, je treba delati z družino, saj nič ne pomaga, če delaš samo z obsojencem, družina pa ostaja v starih vzorcih.

Glede smiselnosti zaporne kazni sogovornica pove, da je smiselna in ni. Pravi, da je zadnje čase vedno več psihiatrične populacije in da ni v redu, da so zaprti na takšen način, kot so. Zato pravi, da bi ločila obsojence po kaznivih dejanjih in po osebnostnih strukturah. Na tem mestu pa še enkrat pove, da bi rada videla, da bi strokovni delavci več delali.

93

Glede resocializacijskega namena zavoda sogovornica pove, da zavod le-tega ne more dosegati.

Pravi, da se dela na tem, ampak meni, da ni namen zavodov, kot se jim je zdaj naložilo, da bi človek prišel na prostost zdrav. Pravi, da ni nihče bolan, ampak, da je družba bolna v celoti. Da pa bi človeka pripeljali do tega, da začne misliti in ga varno peljali skozi vse, pa pravi, je premalo terapevtov.