Izvajalci in nosilci postpenalne obravnave

Postpenalno pomoč zagotavljajo zavodi, službe zdravstvenega varstva in strokovne službe socialnega varstva v občini, na območju katere bo obsojenec prebival (Bavcon idr., 2009).

99. člen ZIKS-1 določa: »(1) Zavodi obsojencu med prestajanjem kazni nudijo pomoč, vodenje in urejanje pri načrtovanju socialnega vključevanja po odpustu. (6) Načrtovanje socialnega vključevanja zaprtih oseb vodijo strokovni delavci zavoda, ki delujejo v strokovnem timu in so pri svojem delu dolžni uporabljati sodobne metode dela in spoznanja posameznih strok«.

100. člen ZIKS-1 pa določa še, da »pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti in programov socialnega vključevanja sodelujejo tudi pristojni centri za socialno delo⁸, zavodi za zaposlovanje, organi in organizacije, ki zagotavljajo nastanitvene možnosti, ter javni zavodi s področja zdravstva in izobraževanja, razen, če obsojenec to odkloni. Pomoč obsojencu lahko organizirajo tudi društva, dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč in druge organizacije civilne družbe«.

Največ pomoči od dobrodelnih organizacij nudita Rdeči križ in Karitas. Strokovnim delavcem pri izvajanju njihovih nalog pa pomagajo laični in prostovoljni delavci (Vrabec, 2008). Brinc (1989) pa poudarja, da smo ena redkih držav na svetu, ki nima posebnih državnih in prostovoljnih organizacij za pomoč odpuščenim obsojencem. Uradna socialna služba sama in brez opore v širšem okolju namreč ne more zadovoljiti vseh potreb na tem področju.

8 V nadaljevanju center.

28

108. členPravilnika o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/2000, 127/2006, 112/2007, 62/2008, 76/2008, 19/2009, 86/2009)⁹ določa: »Zavod omogoča strokovnim delavcem centra za socialno delo neposreden stik z obsojenci v času izvajanja osebnega načrta oziroma, ko urejajo, kar je potrebno za njihovo vključitev v normalno življenje na prostosti«.

Dolenc (1984) pravi, da so strokovni nosilci in koordinatorji nalog v vseh fazah postpenalne obravnave v občinah centri. Meni tudi, da družbena skrb za obsojence in njihove družine ni enako porazdeljena med vse nosilce socialne politike v občinah, saj je največje breme na zavodih in pristojnih centrih. Ti pa se pri konkretnem delu z obsojenci spopadajo z vrsto težav, ki jih sami brez pomoči širše družbe ne morejo rešiti (na primer zaposlovanje, iskanje stanovanja, vključitev v širše okolje in podobno). Večina centrov tako nudi postpenalno pomoč med prestajanjem zaporne kazni in po prestani zaporni kazni. Sodišče ali zavod obvesti center, da bo oziroma je oseba nastopila kazen, center pa mora narediti socialno anamnezo. Socialni delavci nekaterih centrov pa sodelujejo tudi s socialno službo zavodov pri izdelavi individualnega programa. Centri delajo tudi z družino obsojenca, če ta potrebuje pomoč. Centri sodelujejo s socialno službo v zavodu pri izdelavi programa postpenalne pomoči pri odpustu iz zavoda, kamor sodi vzpostavljanje in vzdrževanje bolj intenzivnih stikov z družino in okoljem, več prostih izhodov za obisk družine, iskanje zaposlitve, individualno in skupinsko svetovanje in podobno. Najpomembnejša naloga centra pa je ustvarjanje pogojev za ponovno vključitev nekdanjega obsojenca v življenje in delo, kamor sodi priprava družine na sprejem obsojenca, urejanje zaposlitve, reševanje stanovanjskega vprašanja, zdravljenje, dopolnilno izobraževanje in reševanje trenutnih materialnih težav. Če socialna služba v zavodu meni, da bo obsojenec po končani zaporni kazni potreboval osebo, ki mu bo pomagala pri vključitvi v življenje in delo na prostosti, center imenuje svetovalca.

Osnovni nosilci resocializacijskih prizadevanj torej so:

• obsojenec kot aktivni in soodgovorni subjekt v procesu lastne resocializacije (v mejah svojih realnih možnosti in zmožnosti)

• zavod (natančneje pedagogi, psihologi, socialni delavci, vzgojitelji, učitelji, učitelji praktičnega pouka, delovni terapevti in zdravstveno osebje), ki pripravi program resocializacije in individualni program tretmana, katerega sestavni del je tudi program postpenalne obravnave (razvidno mora biti, katere stvarne in osebne težave se bodo sanirale med prestajanjem kazni, katere metode se bodo pri tem uporabile in kdo bo kaj storil)

• center, ki je organizator in koordinator vseh drugih zunaj zavodskih izvajalcev pokazenske obravnave (zavod za zaposlovanje, stanovanjska skupnost, zdravstvene in izobraževalne institucije in podobno) (Orel, 1984).

Nekateri pa se strinjajo, da so za primerno postpenalno ravnanje z obsojenci potrebni tudi posebni postopki pedagoške, psihološke in psihiatrične narave. Ker so to disocialne osebe, jih je treba

9 V nadaljevanju Pravilnik.

29

obravnavati s posebno metodo – psihoterapijo. Gre za posebne strokovne postopke, pri katerih se uporabljajo predvsem spoznanja o delovanju človekove duševnosti (Kobal, 1984).

Mnogi pa se strinjajo, da bi se morala odgovornost za postpenalno obravnavo porazdeliti med širše družbene dejavnike, tako, da bi postala skrb celotne družbene skupnosti. Na ta način bi resocializacija obsojencev postala bolj humana in kakovostna, predvsem pa bolj učinkovita (Klančar, 1993).

Velikokrat se napačno predvideva, da morajo zavodi in centri poskrbeti za službo, nastanitev in vse drugo. Da so to dolžni storiti. Žal je realna podoba takšna, da lahko le-ti redko nudijo nastanitev in zaposlitev. Pri teh stvareh nimajo veliko možnosti, zato to breme pogosto pade na ramena obsojene osebe. Pomembno pa je, da strokovnjaki obsojenca seznanijo z njegovimi pravicami in obveznostmi, kar mu olajša urejanje dobrin za preživetje.

Brinc (1989) ugotavlja, da so zunaj zavodske organizacije prispevale k temu, da so se zmanjšala prizadevanja zavodov za postpenalno pomoč. Namesto, da bi zavod povečal svoja prizadevanja za pripravo obsojenca na življenje po odpustu, se jih za to nalogo vedno bolj razbremenjuje. Vedno bolj pa se zahteva posebna zunaj zavodska dejavnost glede nudenja postpenalne pomoči. Službe izven zavodov naj bi nekdanje obsojence rehabilitirale in jim pomagale pri reševanju njihovih problemov, ki so v bistvu posledica prestajanja kazni in načina prestajanja kazni zapora. Klančar (1993) pravi, da različne službe prelagajo naloge druga na drugo in zato te stvari mnogokrat niso urejene, kot bi naj bile.

Socialni delavci, sodniki za izrekanje kazenskih sankcij in osebje v prevzgojnih institucijah želijo različne pojavne oblike deviantnosti odpraviti in deviantnega posameznika poboljšati, spremeniti.

Produciranje deviantnih pojavov torej nikakor ni zavestni cilj njihove dejavnosti, čeprav pa pogosto prihaja prav do tega. Gre torej za situacijo, kjer bi lahko delovanje izvajalcev označili v smislu:

vedo, kaj delajo pa kljub temu to delajo (Javornik, 1991). Tudi kot pravi Žižek (1984 v prav tam, str. 16): »Vem, da ni tako, pa kljub temu verjamem«. Prav tako Močnik (1985 v prav tam) za delovanje zavodov navaja, da je že od leta 1820 jasno, da zavod nikogar ne poboljša. Dobro torej vemo, da zavod ne poboljšuje, a še vedno nekako verjamemo, da le popravlja. Same izvajalce tako nujno vodi ideologija, da skušajo s svojo dejavnostjo odpraviti zločin.

3.2.1 Sodelovanje institucij

100. člen ZIKS-1 določa, da morajo vsi udeleženci v procesu socialnega vključevanja obsojenca delovati usklajeno.

Uspeh postpenalne obravnave je dosežen le ob sodelovanju vseh služb, saj na tak način (odpuščenemu) obsojencu nudimo pomoč za vse vrste problemov. Za dobro sodelovanje strokovnih

30

služb pa je pomembno poznavanje pristojnosti drugih služb, predvsem pa uporaba specifičnih znanj (Klančar, 1993).

Spoznanje o nujnosti multidisciplinarnega sodelovanja in povezovanja v boju proti socialni izključenosti je v zadnjih tridesetih letih dozorelo v oblikovanje nekaterih osnovnih izhodišč. Potrebna je integracija, kar pomeni, da se obravnava ves spekter problematike posameznega obsojenca. Potrebna je kontinuiteta, kar pomeni, da obsojenci niso strokovno obravnavani le med prestajanjem kazni, temveč tudi na prostosti. Potrebne so resnične zaposlitve in perspektiva realno plačane zaposlitve, kar predstavlja obsojencem dodatno motivacijo. S tem v povezavi pa je potrebno tudi komuniciranje in sodelovanje z delodajalci (Zagorc, 2004a).

Prav zato je potreben multidisciplinaren pristop, ne le učiteljev ali drugih strok znotraj zavoda, temveč mora biti zastavljen širše. Med seboj morajo sodelovati in se povezovati različne ustanove izven zavoda ter različne strokovne discipline (prav tam).

Zagorc (prav tam, str. 8) pravi: »Šele tako zastavljena, multidisciplinarno usmerjena, strokovna obravnava lahko vpliva na zmanjševanje tveganja ponovitve kaznivega dejanja ter s tem ponovnega kaznovanja z zaporno kaznijo. Z drugimi besedami, pot reintegracije se mora nadaljevati po odpustu«.

Proces reintegracije ni izvedljiv oziroma nima pozitivnih učinkov, če različne stroke in strokovni delavci ne sodelujejo in nimajo skupnih stališč (prav tam).

Menim, da takšno sodelovanje ne pripomore le k učinkovitejši obravnavi obsojencev, temveč tudi k strokovni izmenjavi znanj in izkušenj, k medsebojni podpori, pomoči in boljši klimi na samem delovnem mestu. Žal pa dobro sodelovanje različnih institucij pri nas onemogočajo različni zakoni, na primer Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki ne dovoljuje, da si različne službe med seboj izmenjujejo podatke glede obsojencev in njihovih družin, kar pa otežuje samo delo.

Sodelovanje zavodov z zunanjimi institucijami je v letu 2011 potekalo zaradi priprave osebnega načrta, načrtovanja ugodnosti, posredovanja in pridobivanja informacij za kvalitetno pripravo na pogojni odpust ter priprave na življenje po prestani kazni. To sodelovanje je bilo prisotno v 904 primerih¹⁰. Z zunanjimi institucijami se sodeluje osebno ob obiskih v zavodih, preko pisne dokumentacije, preko telefonskih pogovorov ali preko elektronske pošte. Najpogosteje se sodeluje s centri, z zavodi za zaposlovanje, upravnimi enotami, sodišči, zdravstvenimi institucijami, izobraževalnimi institucijami, agencijami, različnimi društvi in nevladnimi organizacijami.

Sodelovanje s centri je večina zavodov ocenila kot ustrezno, v enem primeru je center odklonil koordinacijo z zavodom (Ministrstvo za pravosodje, 2012).

Zavodi pa so v letu 2011 sodelovali tudi z nevladnimi organizacijami, največ s tistimi, ki izvajajo programe za odvisnike, nasilneže in podobno. Najpogosteje zaprtim osebam svoje storitve ponujajo

10 Podatek samo za obsojence; skupaj s priporniki in uklonilno zaprtimi je bilo ter primerov 1.274.

31

Društvo Projekt človek, Društvo Up, Anonimni alkoholiki, Društvo Stigma, Inštitut Prelomi, Društvo za nenasilno komunikacijo in drugi. Pri zagotavljanju oblačil in obutve pa se vključujeta predvsem Karitas in Rdeči križ (prav tam).