Intervju z Darkom

Kot rečeno, Darka spremljam dve leti kot njegova svetovalka. Naj na kratko opišem njegovo življenje, saj tega v intervjuju nisva veliko odpirala. Sogovornik ima mamo, pravega očeta pa ne pozna. Ker jih je zapustil, je nanj jezen, zato si je spremenil ime, saj ni hotel imeti povezave z njim.

Sogovornik ima očima, ki ga je ves čas zatiral, maltretiral, poniževal. Pretepal ga je za vsako malenkost, enkrat celo tako, da cel mesec ni mogel v vrtec. Pri petnajstih letih ga je dal za tri leta v vzgojni zavod Planina. Ko je bil sogovornik star 22 let, je pobegnil od doma. Očima sovraži, saj ne more pozabiti tega, kar mu je počel. Tudi mamo na nekakšen način prezira, ker je vse to dopustila in se ni ločila. Sogovornik ima pravo sestro, ki pa je od doma pobegnila še prej kot on in že 10 let nimata stikov. Od doma je pobegnila, ker jo je očim posiljeval. Ima tudi babico, s katero nima stikov in ne ve, ali je še živa. Tudi z ostalimi sorodniki nima stika. Stik ima le z mamo, pa še to samo preko telefona ali pošte, saj noče njenih obiskov. Sogovornik zase pravi, da nima družine.

Sogovornik ima končano srednjo lesarsko šolo. S šolo nima pretirano slabih izkušenj, le učiti se mu ne ljubi.

Sogovornik v intervjuju pove, da je star 30 let. Pravi, da je njegovo življenje do zdaj v redu, čeprav ni popolnoma zadovoljen z njim, ker se mu je večkrat kaj zalomilo. Pravi, da mu ni bilo nikoli lahko. S starši, pravi, je bilo do 22. leta katastrofalno, potem, ko je šel na svoje, pa je bilo boljše in pravi, da se mu je življenje dobro odprlo. Imel je tudi firmo, ampak se mu je zalomilo, saj so ga oropali.

Stik, pravi, ima samo z mamo pa še to samo preko pisem. Resnejšega stika si ne želi, saj se z družino ne razume dobro. Pravi tudi, da je dostikrat poskusil, da bi bili nazaj kot družina, ampak se nikoli ni dobro izšlo.

Sogovornik je v zavodu zaradi tatvine. Pove, da je imel svojo firmo, in sicer servis mobitelov.

Propadel je, ker so mu v firmo vdrli in vse pokradli, on pa ni imel ničesar zavarovanega. Ker je moral strankam plačevati odškodnine, mu je zmanjkalo denarja. Izgubil je tudi stanovanje, saj ni mogel plačati najemnine. Nato je začel krasti, pravi, vdiral je v gostinske lokale in videl, da se da na tak način dobiti denar, zato ni mogel nehati.

22 Ime je spremenjeno zaradi zagotavljanja anonimnosti.

94

Glede razmer v zavodu sogovornik pove, da je življenje v sobi z desetimi ljudmi katastrofalno.

Zdaj, ko ima samsko sobo, pravi, da mu je lažje. Glede higiene, pravi, da je poskrbljeno, saj dobivajo higienski minimum (zobna krema, zobna ščetka, mila, toaletni papir in podobno). Tudi glede hrane nima pripomb, pove le, da ni ravno kvalitetna, je pa zadovoljen, da imajo vsaj kaj jesti.

Zaveda se, da je kriv in da mora odslužiti svojo kazen. Pravi pa, da življenje v zavodu ni v redu in da je boljše biti zunaj.

Na vprašanje, ali obstoječe razmere v zavodu pripomorejo k temu, da se človek spremeni na boljše, sogovornik odgovori, da je njemu ta kazen dala veliko šole. Nikoli več ne bi rad prišel v zavod.

Pravi, da so tukaj prikrajšani za veliko stvari, stvari, ki njemu veliko pomenijo. Sogovornik velikokrat poudari, da ne bo nikoli več kradel, pove tudi, da bo raje trdo in fizično delal.

Sogovornik je bil v zavodu že večkrat. Pravi, da je bil prvič zaprt v [slovenski zavod], kjer je kazen prestajal eno leto. Takrat, pravi, se je vse skupaj začelo. Ko je prestal kazen, so prišli še stari postopki za nazaj in zato je moral na Dob. Vsega skupaj, pravi, se je nabralo za štiri leta zaporne kazni. Sogovornik poudari, da mu kazen v [slovenski zavod] ni bila nobena šola, da ga ni nič izučilo. Pravi namreč, da je bil tam luksuz, imel je vso tehnologijo, ki si jo je želel, delal je v kuhinji, vsak konec tedna je imel izhode, bil pa je tudi na odprtem oddelku.

Ko se je sogovornik po enem letu vrnil na prostost, pravi, ni bilo težko. Najprej, pravi, je šel na eno pivo. Glede nastanitve ni bilo težav, saj je imelo nekdanje dekle dve stanovanji. Pravi, da je bilo za vse poskrbljeno. Kasneje si je našel še nove prijatelje in se pri enem zaposlil v lunaparku. To službo je obdržal do dne, ko je moral iti na prestajanje kazni na Dob. Pravi pa, da je imel napačno družbo, saj so vedno zašli v težave in je bila vmes policija.

Po odpustu sogovornik pravi, da ni bil v stiku z nobenim, ne z zavodom, ne s centrom za socialno delo in ne s humanitarnimi organizacijami. Ob odpustu, pravi, ni dobil nobene denarne pomoči, saj je imel prihranke od dela. Enkratno denarno pomoč, za katero je zaprosil, je dobil enkrat med prestajanjem kazni. Prihranki od dela pa so tudi na Dobu in trenutno ima prihranjenih 300 €.

Tega, kako se je prilagodil na življenje na prostosti, se ne spomni dobro, spomni se le, da ga je bilo prvi dan zelo strah. Pravi, da je imel neki čuden občutek, kot da ga vsi gledajo. Pravi, da je na začetku bolj malo hodil ven, sčasoma pa je bilo v redu. Pove, da tudi zdaj, ko bo po štirih letih prišel na prostost, se malce boji. Ne ve točno, česa se boji, pravi le, da se v tebe naseli neki čuden občutek. Pravi, da ga imajo ljudje za eno žival, da ga nihče ne spoštuje.

Na vprašanje, kako so nanj gledali znanci, ko je prišel iz zavoda, sogovornik odgovori, da tistih nekaj prijateljev, ki jih je imel, ni več poklical. Pravi, da je imel te prijatelje samo takrat, ko je imel denar, ko pa je potreboval pomoč, ni bilo nikogar blizu. Z nekdanjim dekletom, pravi, da je bilo v redu, rekla mu je le, naj se zdaj malo umiri in začne na novo. Sogovornik pa glede tega, kako so ga po prestani kazni drugi obravnavali, pove še, da je imel vedno čuden občutek.

95

Ponovna vključitev v družbo, pravi sogovornik, je bila uspešna, saj večina ljudi sploh ni vedela, da je bil v zavodu. Skrbi pa ga, kako bo zdaj. Pravi namreč, da ga pozna veliko ljudi in ima dosti prijateljev.

Razlog, da se je takrat uspešno vključil v družbo, sogovornik pravi, je ta, ker je hotel začeti na novo. Odločil se je, da bo boljše živel in da si bo našel boljše prijatelje. Ti načrti, pravi, so se hitro podirali, saj je imel novo dekle, ki ni bila resna pa tudi družba je bila napačna. Pravi, da je izgubil kontrolo, ni se držal pravil, ki si jih je postavil in zato se je hitro vse porušilo.

Glede ciljev, s katerimi je šel na prostost, sogovornik pove, da jih ni imel. Ni imel cilja, da bi začel delati in da ne bi več prišel v zavod, kot ga ima zdaj. Ker ni imel močnih ciljev, pravi, ga je vse skupaj premagalo in je znova prišel v zavod. Zdaj, pravi, ima zelo močen cilj in si želi odpreti firmo.

Na vprašanje, ali je bil od odpustu informiran, kam se lahko obrne po pomoč, sogovornik odgovori, da v zavodu [slovensko mesto] teh informacij ni bilo. Pravi, da jih je na Dobu več. Pravi pa, da je imel svojo vzgojno kot tukaj na Dobu in da so delali podobno, torej svetovali.

Glede tega, ali se je sam angažiral za iskanje pomoči, pravi, da takrat ne, saj je imel za vse poskrbljeno in o iskanju pomoči sploh ni razmišljal. Na odpust se ni pripravljal, saj ni ničesar potreboval, tudi denarja ne, pravi. Vprašala sem ga, ali ni potreboval pomoči pri urejanju družinskih razmer in odgovoril je, da bi to potreboval, ampak je on vedno vse naredil sam, na nikogar se ni obračal in nihče mu ni svetoval. Pravi, da ni tak tip človeka, da bi nekoga prosil za pomoč, saj mu je to čudno. Zdaj pa, pravi, o pripravah na odpust razmišlja vsak dan, pogosto hodi do pedagogov in jih sprašuje za stanovanje. Žal, pravi, je vsak dan neuspešno. Sam se pripravlja na odpust tako, da si išče stanovanje. Pravi, da ga je težko najti. Socialna delavka iz centra, pravi, bi mu lahko uredila streho nad glavo le v zavetišču za brezdomce, kar pa pravi, da zanj ne pride v poštev, saj se mu to zdi podobno kot zavod. Pravi, da si bo moral stanovanje najti sam in da ima nekaj prihrankov, uredil pa si bo tudi socialno pomoč, tako da bo lahko plačal najemnino. Sogovornik poudari, da se moraš znajti, da je sicer že dostikrat propadel, ampak, da nikoli ni prosil za pomoč. Ko pa si bo uredil stanovanje in prišel na prostost, ima namen takoj poiskati službo.

Sogovornik odpre temo, da službe ni težko najti, če le hočeš delati. Pravi, da služba nikoli ni problem, problem je v ljudeh, ki se jim ne ljubi delati. Možnost za službo, pravi, ima pri prijatelju, ki ima lunapark, saj mu je rekel, da lahko pride kadarkoli nazaj. Pri njem pa bi imel tudi streho nad glavo.

Sogovornik odpre tudi temo, da si moraš veliko stvari urediti sam. Pove, da ima soobsojenec čez dva dni odpust in mu niso uredili nič. Pove, da je tega bolj malo, da bi ti socialna delavka uredila stanovanje.

Sogovornik pove, da je začel spet krasti zaradi napačne družbe in pomanjkanja denarja.

96

Ko je prišel v zavod Dob, pravi sogovornik, je bil pet dni v oddelku za začetnike, kjer so ga najprej spoznali. Nato so ga premestili v skupni bivalni prostor in naredili načrt dela, za katerega pravi, da je zelo splošen. Pravi, da so mu dali možnosti, v katere aktivnosti se lahko vključi, niso pa določali konkretnih ciljev, kaj bo v času prestajanja kazni dosegel. Pri tem načrtu, pravi, tudi ni aktivno sodeloval, dali so mu ga le v podpis.

Na vprašanje, kako je videti njegov dan, sogovornik odgovori, da gre zjutraj ob 8.00 na delo in čisti prostore zavoda in šole. Do 15.00 je na delu, potem pa se v sobi ukvarja z računalnikom, ustvarja svojo glasbo ali pa igra računalniške igrice. Med prestajanjem kazni, pravi, je naredil tudi šolo in dobil diplomo.

Glede vrst pomoči, ki jih je deležen, pravi, da ima dosti pogovorov s socialno delavko ali s pedagogom, saj gre vedno do njih, ko ga kaj zanima. Imajo tudi skupinske sestanke. Zdravljenja od odvisnosti ne potrebuje, pravi, ker ni odvisen. Mu pa nudijo zdravljenje revmatizma in pravi, da mu zagotovijo vse od injekcij do tablet, kar je zelo drago. Sogovornik še pove, da ima podporo od strokovnih delavcev in pravosodnih policistov.

Na vprašanje, ali ga obiskuje socialna delavka iz centra, sogovornik odgovori, da je prišla le enkrat v treh letih. V smehu pove, da mu je prišla povedat, da mu lahko uredi zavetišče za brezdomce.

S humanitarnimi organizacijami sogovornik nima stika. V zavodu so mu svetovali, naj jim piše za pomoč pri oblekah, ampak pravi, da mu je težko prositi za pomoč.

Ko sogovornika vprašam, ali ima stik z zavodom za zaposlovanje, najprej vpraša, kaj to je, potem pa pove, da za zdaj še ne.

Sogovornik odpre temo, da je veliko odvisno od pravosodnih policistov in komandirjev. Če te imajo na nizkem nivoju, pravi, ti ne odobrijo nič, ne glede na to, koliko prošenj napišeš.

Na vprašanje, kaj trenutno najbolj potrebuje, sogovornik odgovori, da si želi samo to, da bi dobil stanovanje in kakšne izhode. Med temi izhodi, pravi, pa bi si urejal zaposlitev.

Sogovornik spregovori tudi o ugodnostih. Zaprosil je za izhode, a so mu rekli, da niso možni, saj nima kam iti. Zanima pa ga, kako bo, ko bo prišel dan odpusta in ne bo imel kam iti, a bo to koga zanimalo, kam in kako bo šel. Pove, da je v zavodu priden, vsak dan dela, vsi ga hvalijo, uredil si je svetovalko, ampak nič od tega mu ne pomaga, da bi prešel na višjo stopničko. Pravi, da bi želel priti na polodprti oddelek, ampak, ker ima zadaj še en postopek in ker je povratnik, to ni mogoče, tako, da nima nobenih ugodnosti.

Glede stikov z zunanjim svetom sogovornik pove, da jih nima, razen mene, ki sem njegova svetovalka. Pravi, da mu to trenutno največ pomeni, saj mu je lažje, ko se lahko z nekom pogovori, ki je od zunaj. Včasih, pravi, mu mama piše kakšno kartico, ampak vse ostaja samo na tej ravni.

Več stikov z mamo si tudi ne želi, pravi. Na tem mestu sogovornik odpre temo, da je bilo narejene preveč škode in da je zamera tako velika in močna, da je težko odpustiti, tudi, če bi hotel. Pravi, da

97

trpi vsak dan, saj vsak dan misli na stvari, ki so se dogajale, hoče jih pozabiti, a ne more. Domov zato ne bo več šel. Pravi pa, da si želi več stikov z znanci.

Na vprašanje, kdo mu nudi največ pomoči, sogovornik odgovori, da za zdaj še nihče. Pravi, da je prosil socialno delavko iz centra, naj mu uredijo stanovanje. Rekla je, da bodo poskusili, ampak sogovornik pravi, da se ne odziva kaj preveč. Uredili bi mu zavetišče za brezdomce, kar meni, da je najlažje, ampak pravi, da tega ne bo sprejel. Zopet poudari, da si bo moral vse urejati sam.

Sogovornik pravi, da bi jim v zavodu pri vključitvi v družbo lahko več pomagali. Meni, da imajo vsa pooblastila, da bi ti lahko uredili stanovanje, ampak samo, če to hočejo. Pravi, da manjka tega, da bi pomagali tistim, ki zares nič nimajo. Odpre temo, da nekateri ljudje niso takšni kot on, ki se bo zunaj znašel. Nekateri res nimajo nič in so izgubljeni, zato jim ne preostane drugega, kot da izvajajo kazniva dejanja še naprej.

Glede tega, komu najbolj zaupa, sogovornik pove, da samo sebi. Za pomoč se ne obrača k drugim, ampak samo k sebi.

Glede svojih pričakovanj do zaposlenih pove, da od njih ne pričakuje ničesar. Pravi, da poskuša in hodi vsak dan k njim, čeprav pri sebi ve, da ne bo nič iz tega.

Na vprašanje, ali strokovni delavci v zavodu in na centru sodelujejo med seboj, ne zna odgovoriti, saj pravi, da ne ve, kaj počnejo. Ko pride do pedagoga ali socialne delavke, mu vedno rečejo, da delajo na tem, pravi pa, da ne ve, ali resnično kaj delajo na tem.

Glede ciljev, ki jih ima za po prestani kazni, sogovornik pove, da nima namena iti na staro mesto.

Pravi, da pride to v poštev le v skrajnem primeru. Pravi, da ima namen začeti na novo, kar pomeni, menjati okolico, stanovanje in prijatelje.

Glede tega, ali zaporna kazen ljudem koristi ali škodi, sogovornik pove, da je zanj koristna stvar. Če ne bi bilo tako strogega režima, pravi, bi ljudje čez zimo delali kazniva dejanja in prišli v zavod, saj takrat najbolj ustreza in bi to ves čas počeli. Pravi, da to eni sicer počnejo in da je takšnih povratnikov zelo veliko. Drugače pa je za tiste, pravi, ki razmišljajo, da je treba živeti boljše in drugače. Zato pravi, da je zaporna kazen smiselna.

Na vprašanje, zakaj je toliko povratnikov, sogovornik odgovori, da zato, ker nimajo ljudje kam iti, nimajo službe in se ne znajdejo. Pravi, da je takšno življenje težko, sploh, če nimaš nobenega, h kateremu se lahko obrneš po pomoč. Pravi, da je v tem primeru najlažje spet kaj narediti in priti nazaj.

Sogovornik pove, da se je v čas, kar je na Dobu, zelo spremenil. Pravi, da ima popolnoma drugačno mišljenje, da je drug človek. Pravi, da je zaradi tega postal tudi zelo močen in da mu bo to

98

pomagalo pri tem, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Pove, da se čez pet let vidi z žensko, otrokom, s stanovanjem in nekje na plaži.