Izkušnja z zavodi

Vsi obsojenci pravijo, da niso nikoli prosili za pomoč. To jim je čudno, pravijo, saj niso navajeni, da jim kdo pomaga. Strinjajo se, da se moraš znajti čisto sam.

11.2 Izkušnja z zavodi

Vsak od sogovornikov ima z zavodi veliko izkušenj. Eden od strokovnih delavcev dela na tem področju 20 let, drugi 30 let, ostali dve sogovornici pa tudi že vrsto let. Vsi obsojenci imajo izkušnje z različnimi zavodi, saj kazni niso prestajali samo v enem.

Ena od strokovnih delavk iz izkušenj pove, da so obsojenci zelo v redu ljudje, problem pa so predvsem njihove družine (»… So to zelo, čist, zelo ok ljudje ne, zdej bom rekla, še celo najbolj ok ne, em

… In predvsem družine ne, njihove družine so problem …«). Slabše izkušnje ima strokovna delavka s pravosodnimi policisti kot pa z obsojenci (»… Mam slabše izkušne s pazniki, ko pa obsojenci, torej obsojenci bistveno lepše vzgojeni kot pa pazniki.«).

Razlogi za prihod v zavod

Strokovni delavec pove, da je lahko prihod v zavod povezan z nekim obdobjem v preteklosti, ko je bilo v družini trpljenje in trpinčenje. Človek lahko hitro pride do točke, ko začne izvajati kazniva dejanja, do tega pa ga pripelje marsikaj (»Sej se človek ne rodi tak, js ne bom tega nkol zagovarju, da, ne vem, mamo nek genom, ki pravi, da smo že od svojega rojstva kriminalno usmerjeni, ampak prideš do teh točk, ka vse prpele, to je malo morje …«). Drugi strokovni delavec meni, da marsikdo kaznivo dejanje naredi iz nevednosti in neinformiranosti. Strokovna delavka pa pravi, da se v zavodu znajdejo le emocionalno šibkejši (»… Ti ljudje, ki so zaprti, so samo emocionalno šibkejši, emocionalno šibkejši in so nekako padli na izpitu ne. Ker glavni agresorji so še vedno zunaj …«). Ti ljudje, pravi, imajo uničeno zaupanje v ljudi in so zaradi tega prišli tako daleč.

Obsojenci pravijo, da jih je do izvajanja kaznivih dejanj pripeljalo predvsem pomanjkanje denarja (»… Denarja je zmankal, pol tut stanovanja, k sm mel v najemu, nism mel za plačat, še stanovanje zgubu

…«). Enemu od njih so vlomili v podjetje in mu vse pokradli, ker pa ni imel zavarovanja, je moral plačevati odškodnine. Kmalu so se začele finančne težave, poleg tega pa se je zapletel z napačno

108

družbo. Tudi drugi obsojenec je imel napačno družbo, denar pa je potreboval za drogo (»… Mene je do čuze prpelela sam droga. Zato, kr v bistvu sm se začel družt iz takim folkom in … V bistvu sm hotu videt, kak je to, če si pač zadet … Sej, k si enkrat, je lepo ne, sam, k pol porajtaš, da kr naenkrat rataš od tega odvisn in rabš, ne iz dneva v dan vedno manj, ampak rabš iz dneva v dan vedno več. Pol pa enkrat začnejo finančna sredstva kopet in lej, k ni keša … Kaj je najlepša varjanta, koker zvedet, kje je pa ga it iskat … Pa ne glede, a je treba za to človeka ubit al je treba za to nardit rop al je treba za to, ne vem, preplezat Triglav

… Vrjam, da takrat v tistem momentu, k ti veš, da te na drugi strani čaka dnar, si prpravlen it tut iz glavo direktno čez zid, ampak na poln šus dup in boš pršu na drugo stran, zato, kr veš, da na drugi strani te čaka dnar. Ampak valda ne, če ne delaš po pameti, se ti tut to zjalovi ne in evo ti čuzo …«). Tretji obsojenec se je ločil in bil zaradi tega obupan, izgubil je stanovanje, prav tako pa je nujno potreboval denar.

Eden izmed razlogov pa, pravi obsojenec, je tudi sam način življenja. Pravi namreč, da je to neki začaran krog, v katerem se ves čas vrtiš (»… Tist, k greš po par mescov je ipak nek, nek krog lajfa, k v bistvu se non stop vrti, prideš notr, greš vn, prideš notr, greš vn …«).

Kaznivo dejanje in dolžina kazni

Eden izmed obsojencev je v zavodu zaradi tatvin (»Pol sm pa začel krast, vdirat v gostinske lokale v [slovensko mesto]. In na tak način sm dobivu denar, vidu sm, da se s takmu načinom da dobivat denar in nism mogu nehat … In potem so me dobil.«). Dobil je štiri leta zaporne kazni.

Drugi obsojenec je tihotapil drogo in za to dobil pet let zaporne kazni. Kazen je prestajal na Hrvaškem, potem pa je prosil za premestitev. V Sloveniji je dobil še dodatnih pet let zaporne kazni, saj so mu drogo našli še doma.

Tretji obsojenec je bil v zavodu zaradi ropa, dobil pa je tri leta in pol zaporne kazni.

Razmere v zavodih

Dva izmed strokovnih delavcev se strinjata, da razmere v slovenskih zavodih niso tako slabe (»… Pr nas so še zmerom hoteli v primerjavi z zapori v tujini.«).

Obsojenci pa so popolnoma drugačnega mnenja. Pravijo namreč, da so razmere katastrofalne in da ne pripomorejo k temu, da bi se človek spremenil na boljše (»… Sam slabš je še lahka.«). V sobah je tudi do 18 ljudi, pravijo (»Dosti različnih ludi je notr, eni so čisti, eni so umazani, eni majo rad mir, eni majo rad, da se derejo. In tukaj je, ne morš bit z takimi ludmi, k so, kak bi reku, nasprot tebe. Težko je, zelo težko …«). V sobi je en tuš in eno stranišče, pravijo, zato je tudi higiena zelo slaba (»… Ne veš, ker ma kako bolezn. Zlo se je treba ahtat ne … Mislim, če se ne ahtaš, velik se jih tuki, dobi hepatitis, se drogirajo pa ista igla pa tak ne …«). Obsojenec pravi, da je dobro, ker dobivajo higienski minimum.

Zdaj, ko so zgradili dva nova bloka, pravijo obsojenci, so se razmere v starem delu malce izboljšale, saj je v sobah le še po deset ljudi. Obsojenec, ki je v novem bloku, je zdaj zelo vesel, saj ima urejeno tako kot sam želi, poleg tega pa ima samsko sobo, kjer se zelo dobro počuti.

109

Mnenja glede hrane so deljenja. Eden izmed obsojencev je hvaležen, da sploh kaj dobijo jesti, pravi, da je dobro, ampak ni tako kvalitetno. Drugi pa pravi, da je hrana slaba, da si po njej takoj lačen, prav tako pa je tudi samo razdeljevanje le-te slabo (»… Soka ti ne dajo za pit polet ne, to je sramota!«).

Dva obsojenca pravita, da je droge v zavodih zelo veliko (»Zato, k je več droge v zaporu k odzuni, vrjam.«). Eden od njiju pravi, da jo notri nosijo tudi pravosodni policisti. Enemu obsojencu se je v teh razmerah vseeno uspelo odvaditi kajenja.

Delo v zavodih je zelo slabo plačano, pravijo obsojenci. Ljudje v zavodu zato nimajo denarja (…

Ker nima, je bogi tle, res bogi … Tistga res zezajo, zlorablajo res ... Tak, ko kolega moj, ko se je obesu tle iz drugega bloka … Ker so mu grozil …). Eden izmed obsojencev pove, da je srečen, ker je deležen pomoči hčerke in sina, saj drugače ne bi imel prav ničesar.

Eden izmed obsojencev pove, da se v zavodu razume tako s pravosodnimi policisti kot s soobsojenci in zato nima nobenih težav. Drugi pa pove, da so ga imeli nekako na piki in ga dolgo niso pustili pri miru (»… Zdej zadn cajt so me pustil ne, prej so me pa slačt pa uno, mislm, prav uno maltretiranje človeka, slačl, pregledval …«).

Obsojenci pravijo, da so v zavodu prikrajšani za veliko stvari, ki jim veliko pomenijo. Eden izmed njih je vesel, da mu dovolijo vsaj uporabo lastnega računalnika.

Eden izmed obsojencev pove, kako hude so kazni, če prekršiš zavodska pravila. Poskus pobega mu je prinesel 21 mesecev obiskov za steklom po telefonu. Pravi pa, da je pobeg možen, saj jim je skoraj uspelo.

Obsojenci se strinjajo, da je veliko odvisno od pravosodnih policistov in komandirjev, ali boš neko ugodnost dobil ali ne (»Tuki je sam odvisno od paznika al pa od tega glavnega. Če te ma bol na takem nivoju, ti ne bo dal nič.«). Obsojenec pove, da igrajo na svoje načine in da ni dobro, če se postaviš proti njim (»Men so tut rekl, povejte kej pa bote dobil ugodnosti, vse. To majo ne, tete svoje in paznik sam reče, dej ga mal zajebavi, bo naredu problem, v prvem bloku te bojo prebutal, da boš plav ko … To vse prek paznikov ne, ampak, da pa glavno besedo pa vodja …«). Nasilja je v zavodih veliko, pravi obsojenec (»… Mene so tedi, ko sm bežal, so me tepl, kolegu so bobnič, so ga brcal, bobnič mu je poknu …«). Nasilja pa je dosti tudi s strani soobsojencev (»… Dvakrat so me napadl dva, trije pa ne morš ne, pr tem ne morš nič ne ... Branu sm se, kulk sm se lahka … To je vse blo naštiman ne. Tak je … Zlo težk je, ne, tule, v zaporu je zlo težk …«). Zato obsojenec pravi, da je zavod država v državi (»Delajo, kak oni hočejo, tak je ne.

Mislim, zapor je država v državi ne … Pišem lahk na ministrstvo al pa bilo kam, ne pomaga nič ne, to, kar bojo tu rekl, ka bo direktor reku ne …«).

Eden od obsojencev meni, da si vse to zasluži, saj je naredil kaznivo dejanje in je kriv (»… Za mene je tko, js, če sm neki kriv … Je pač to to. Pač morem bit v zaporu, svojo kazen odslužt …«). Drugi pa pravi,

110

da kljub temu, da je to zavod, se ne bi smelo z obsojenci tako delati (»… Sej je zapor to ne, ampak ne morš pa tak delat s človekom … Absurd!«). En obsojenec prav tako pravi, da si v zavodu samo številka.

Obsojenec pravi, da je ob stresnih razmerah zelo pomembno vztrajati (»Če ne vztrajaš, ne, te bojo pokopal …«). Pravi, da tukaj večino ljudi uničijo (»… Sam gledajo, kak bi človeka, večino ne, večino … Uničjo …«). Težko mu je zato, ker vidi, do kakšnih krivic prihaja (»Men je težk v zaporu sam tulk, ker vidim kaka krivica se dela, drugač pa ni tulk …«).

Razmere po zavodih v Sloveniji pa niso enake. Obsojenec izpostavi, da je v enem zavodu doživel pravi luksuz (»… Tam sm imel DVD, televizijo, računalnik, zvočnike, radio s CD plejerjem … Vse tehnologijo. Delu sm v kuhni, hodu sm vsak vikend ven …«). Tudi drugi obsojenec pove, da je v drugem zavodu socialna služba mnogo boljša.

Eden izmed obsojencev pa pove, da so tudi razmere v tujini popolnoma drugačne kot pri nas. Same razmere bivanja in različne službe so mnogo bolje urejene kot pri nas, pravi (»Vsepovsod je drugač. Nikol, nikol v Slovenijo …«).

Potek dneva v zavodu

Obsojenec opiše potek dneva, in sicer se zjutraj vstaja ob 6.00 in se gre na zajtrk. Nato se gre na delo ali na sprehod. Potem je kosilo in zopet sprehod. Nato sledi prosti čas v sobi. Zvečer je večerja in zaklepanje v sobo.

Eden izmed obsojencev zjutraj dela, in sicer čisti prostore zavoda. Po delu pa je v sobi in se ukvarja z računalnikom - ustvarja glasbo in igra računalniške igrice.

Dva obsojenca se strinjata, da je vsak dan ista rutina in da to ni malo dni (»V bistvu je iz dneva v dan isti cikel, iz dneva v dan isti ritem, iz dneva v dan isti tempo, iz dneva v dan isto …«).