Evidenca o krajinskih parkih

V naši nalogi smo že večkrat omenjali evidenco o zavarovanih območjih. Dejstvo pa je, da je ZON-UPB2 ne omenja. Posredno govori o zavarovanih območjih, ko govori o zbirki, registru naravnih vrednot (ZON-UPB2: 39. člen). Tja naj bi se vpisovali poleg podatkov o naravnih vrednotah tudi podatki o zavarovanju naravnih vrednot in podatki o lastnikih zemljišč na zavarovanem območju. Zakon poleg omenjenega registra zahteva tudi evidenco območij, ki so pomembna za ohranjaje biotske raznovrstnosti in jo vodimo na podlagi aktov, ki se nanašajo na ohranjanje ekosistemov in so povezani z EPO in z območji Natura 2000. Obe evidenci naj bi vzpostavilo in vodilo ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave.

V prejšnjih zakonih, ki so urejali varstvo narave, so bili predpisani registri. ZNKD (1981:

23. člen) je zahteval vodenje registra nepremičnih spomenikov in znamenitosti, ki naj bi obsegal opis spomenika ali znamenitosti, njegovega dejanskega in pravnega stanja, popis nastanka spomenika ali znamenitosti in pomembnejših dejanskih in pravnih sprememb z njim itd. Torej tudi ta zakon ne zahteva registra zavarovanih območij. Zato pa v nasprotju z njim ZVN (1970: 6. člen) piše, da »republiški sekretariat za urbanizem vodi kataster zavarovanih območij pokrajinskih območij in zavarovanih naravnih znamenitosti ter evidenco za zavarovanje predvidenih pokrajinskih območij in naravnih znamenitosti …«

Povzamemo lahko, da je morda prav zaradi tega, ker ni bilo predpisanega registra zavarovanih območij v prejšnjih letih prihajalo do številnih različic, ko se je oblikoval seznam krajinskih parkov, prihajalo pa je do več različic seznamov. Tako je Uprava RS za varstvo narave, današnji ARSO, vodila seznam krajinskih parkov od srede devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ta seznam se je zlasti v začetku tako številčno kot tudi vsebinsko zelo spreminjal. Tako je leta 1996 evidenca vsebovala 28 območij krajinskih parkov. Leta 1999 se je vodil seznam s 33 krajinskimi parki, leta 2001 pa celo s 45 območij, ki so bila vodena kot krajinski parki. Pri tem se niso spreminjala samo imena krajinskih parkov, pač pa tudi območja, ki so bila zavarovana (Skoberne, 2006a). Tako je evidenca iz leta 1996 vsebovala v seznamu krajinskih parkov Vremščico in območje Porezen – Davča; slednje območje se je še obdržalo v seznamih iz leta 1999 in 2001, medtem ko ga v seznamu iz leta 2003 ne najdemo več, čeprav akt o razglasitvi ni bil preklican.

V seznamu iz leta 2001, ko je ta imel največje število krajinskih parkov, je bilo vključenih precej območij, ki po vsebini niso spadala pod krajinske parke, vsaj ne pod takšne krajinske parke, kot jih opredeljuje ZON-UPB2. Takrat je tudi že veljal ZON (1999), ko je bil termin krajinski park že postavljen in se ni več spreminjal z dopolnitvami tega zakona.

Zato sta iz tega seznama izstopala predvsem dva parka: Graščinski kompleks Snežnik,

Vrtni park v Štanjelu, zraven pa je bilo vodeno tudi že prej omenjeno območje Porezen – Davča. Robanov kot pa se je vodil dvojno: z imenom Krajinski park Robanov kot in samo z imenom Robanov kot.

Čeprav ZON-UPB2 tega ne predpisuje, pa se vodi seznam zavarovanih območij, ki je dostopen tudi prek različnih spletnih naslovov. Tako lahko dobimo seznam omenjenih zavarovanih območij na spletnih straneh ARSO, Statističnega urada RS, Ministrstva za okolje in prostor ter Evropske agencije za okolje – EEA itd. V seznamih so imena zavarovanih območij, letnice njihove ustanovitve, velikost območij ter imena občin, kjer območja ležijo.

4.6.3.1 Območja, ki jih v evidencah ne vodimo več kot krajinske parke

Veljavnih aktov o zavarovanju območij, ki jih danes vodimo kot krajinske parke, je 45, vendar je teh območij manj.

Eden od razlogov je v tem, da so se za neko območje sprejemali akti o zavarovanju, ki niso preklicali prejšnjega akta, zato sta še sedaj veljavna po dva akta o zavarovanju. Tak primer je npr. Robanov kot, ki ga je takratna Ljudska Republika Slovenija zavarovala že leta 1950 (Odločba o zavarovanju Robanovega …, 1950). Leta 1987 pa je to območje razglasila kot krajinski park občina Mozirje in ni, ker ni imela pristojnosti, preklicala akta o zavarovanju iz leta 1950 (Odlok o razglasitvi … Mozirje, 1987).

Gorska skupina Martuljek, ki jo je leta 1949 zavarovala Ljudska Republika Slovenija na podlagi Zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti iz leta 1948, država ne vodi v svojih evidencah kot krajinski park, čeprav akt o zavarovanju ni bil nikoli razveljavljen. Verjeten razlog za to je v tem, da je večji del tega območja pod okriljem sedanjega Triglavskega narodnega parka, čeprav pravno formalno park obstaja in je državnega pomena, saj ga je zavarovala država in ne lokalna skupnost (Odločba o zavarovanju … Martuljek, 1949).

Štiri območja kot krajinske parke Okolja spomenikov je s skupnim imenom zavarovala Občina Ljutomer leta 1976, skupaj še s tremi krajinskimi parki: s Krajinskim parkom Ljutomerski ribniki in Jeruzalemske gorice, s Krajinskim parkom Kopališče Banovci ter s Krajinskim parkom Vrtine in kopališča v Moravcih.

Krajinske parke Okolja spomenikov Ministrstvo za okolje in prostor (Narava …, 2006) in Statistični urad Republike Slovenije (Statistični urad RS, 2006) ne vodita v seznamu širših zavarovanih območij, čeprav jih lahko najdemo na spletni strani Interaktivnega naravovarstvenega atlasa, Agencije RS za okolje (Interaktivni naravovarstveni atlas …, 2006), kjer gre za štiri območja, poimenovana z enim imenom Okolja spomenikov narodno osvobodilne vojske (NOV). Iz akta o zavarovanju je razvidno, da gre za kulturne spomenike: dva mlina, grob talcev in rudniški rov. Torej ne gre za krajinski park, kot ga razumemo danes (Odlok o razglasitvi…občine Ljutomer, 1976). Tudi Občina Ptuj je v Odloku o razglasitvi in zavarovanju naravnih območij in spomenikov narave v Občini Ptuj leta 1979 poleg Krajinskega parka Kicar, Krajinskega parka Šturmovec in Krajinskega parka Krčevina s terminom »krajinski parki« poimenovala Okolja spomenikov NOV.

Vendar pa teh glede na vsebino ni moč zaslediti v nobenih seznamih ali evidencah, ki urejajo krajinske parke. Pravno korektno pa bi bilo, da bi jih ustanovitelj z aktom uradno preklical (Odlok o razglasitvi … Ptuj, 1979).

Občina Ptuj je leta 1979 z omenjenim odlokom zavarovala poleg Okolja spomenikov NOV še tri območja kot krajinske parke: Krajinski park Kicar, Krajinski park Krčevina in Krajinski park Šturmovec. Od teh treh sta bila Krajinski park Kicar in Krajinski park Krčevina črtana z Odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o razglasitvi in zavarovanju naravnih vrednot in spomenikov narave v občini Ptuj leta 1989. Zapisano je bilo, da se »črtajo 7. in 9. točka 1. člena«, kar pomeni krajinski park Kicar in Krajinski park Krčevina (Odlok o spremembah… Ptuj, 1989). Tako v evidencah država vodi kot krajinski park le še Krajinski park Šturmovec.

Poseben primer je območje krajinskega parka Rifnik, ki je bil zavarovan z odločbo Občine Šentjur leta 1991 za dobo 12 mesecev. Torej območje ni več zavarovano, pa vendar ga Interaktivni naravovarstveni atlas (2006) še vedno vodi kot krajinski park in arheološki spomenik. Druga zanimivost pa je v tem, da je bil že v prvi vrsti zavarovan zaradi

»izjemnega arheološkega, umetniškega in krajinskega pomena ter zaradi ogroženosti arheoloških najdišč in krajinskih kvalitet vsled nekontroliranih ter nedovoljenih gradenj in izkopov, ki po lokaciji in oblikovanju niso primerni za ta prostor« (Odločba: Območje Rifnika …, 1991).

Krajinski park Lipica, ki so ga leta 1992 razglasili za zavarovano območje skupaj še s krajinskim parkom Beka in Štanjel, je bil leta 1996 z Zakonom o kobilarni Lipica (Ur. l. št.

29/96) izbrisan iz evidence o krajinskih parkih in se ga vodi le še kot kulturni spomenik izjemnega pomena. Ta krajinski park je tudi edini, kateremu je bil uradno spremenjen status in je edini od prej naštetih, ki pravno formalno več ne obstaja. Pri vseh ostalih pa bi bil zato potreben akt, s katerim bi prenehal njihov sedanji status krajinskih parkov.

Preglednica 34: Zavarovana območja (s subjekti, ki so jih razglasili, letnicami razglasitve ter pripadajočimi zakoni, po katerih je bila razglasitev izpeljana), ki se ne vodijo več kot krajinski parki.

Zap.

št. Ime krajinskega parka Leto

razglasitve Takrat veljavni

zakon Subjekt, ki je območje zavaroval

1 Gorska skupina Martuljek 1949 1948

Ljudska republika Slovenija

2

Okolja spomenikov (tudi v aktu o razglasitvi poimenovana s skupnim

imenom) 1976 1970 Občina Ptuj

3 Krajinski park Krčevina 1979 1970 Občina Ptuj

4

Krajinski park Kicar (in ribniki v

Podvincih) 1979 1970 Občina Ptuj

5 Rifnik 1991 1981 Občina Šentjur

6 Lipica 1992 1981 Občina Sežana

4.6.4 Območja današnjih krajinskih parkov so se razglašala po različnih zakonih, ki