Hipoteza št. 6: Krajinski parki v velikem številu niso imeli/nimajo z ustanovnim

V Sloveniji imamo večino krajinskih parkov, ki nimajo določenega upravljavca. V poglavju »4.7 - Upravljanje krajinskih parkov« smo z analizo aktov o zavarovanju in drugega gradiva pridobili vrsto zanimivih odgovorov. Zgolj zavarovanje ne more zagotoviti učinkovitega varstva. Upravljanje zavarovanega območja je po ZON-UPB2 (2004) opravljanje nalog varstva naravnih vrednot in nalog, ki so potrebne za izpolnitev namena, zaradi katerega je bilo območje zavarovano. Te naloge morajo biti določene v aktu o zavarovanju. V skladu z aktom o zavarovanju se lahko krajinski park upravlja preko javnega zavoda, ki ga ustanovi ustanovitelj (država ali lokalna oblast), ali pa se podeli koncesija za upravljanje. Koncesija se lahko podeli fizični ali pravni osebi na podlagi določb o podeljevanju koncesij iz zakona, ki ureja gospodarske javne službe.

V 53. členu ZON-UPB2 (2004) je zapisano, da mora akt o zavarovanju določiti način izvajanja javne službe za upravljanje zavarovanega območja. V ZNKD (1981: 22. člen) je zapisano, da lahko z aktom ustanovitelj ustanovi organizacijo (upravljavca) za varstvo spomenika ali znamenitosti in določi naloge, vsebino in način njenega sodelovanja s strokovno institucijo. ZVN (1970) pa ima v 11. členu sicer zapisano, da se mora podati v aktu o zavarovanju tudi organ upravljanja, vendar smo potem v 16. členu ugotovili, da je ta zahtevan za narodni park ter naravni rezervat, za krajinski park pa ni nič določenega.

Pri analizi aktov o zavarovanju smo ugotovili, da od 42 kar 35 krajinskih parkov v svojih 36 aktih o razglasitvi (dvojno zavarovanje Robanovega kota) nima določene zahteve po upravljavcu območja. Takšno zahtevo postavlja le 7 aktov o razglasitvi (preglednica 41).

Znotraj teh 7 aktov je ustanovitev javnega zavoda izrecno zahtevana le pri dveh krajinskih parkih: v Uredbi o Krajinskem parku Goričko (2003) in v Uredbi o Krajinskem parku Kolpa (2006). Stari in od julija 2006 ne več veljavni Odlok o razglasitvi Krajinskega parka Kolpa (1998) je imel sicer zahtevo po podelitvi koncesije za upravljanje parka, vendar se ta ni nikoli realizirala. Koncesija kot način izvajanja javne službe za upravljanje zavarovanega območja je določena v Uredbi o Krajinskem parku Strunjan (2004) in v Uredbi o krajinskem parku Sečoveljske soline (2001). Pri prvem se ta še ni začela izvajati, pri drugem krajinskem parku, pa je bila ta podeljena podjetju Soline, pridelava soli d.o.o., in se izvaja že od leta 2002 dalje. Kot zgolj možnost ustanovitve javnega zavoda ali javnega podjetja imata nakazano dva krajinska parka, razglašena po istem odloku (Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov na območju občine Sežana, 1992). To sta Beka in Štanjel. Krajinski park Lahinja pa ima v Odloku o razglasitvi krajinskega parka Lahinja (1988) navedeno le možnost ustanovitve ali javnega zavoda ali koncesijskega podjetja. Tako naletimo na prvo nedoslednost oziroma neizpolnjevanje določil zakonov, ki so služili tam aktom o zavarovanju kot pravna osnova. Krajinski park Lahinja, Beka in Štanjel imajo za pravno osnovo ZNKD (1981), ostali 4 še omenjeni krajinski parki pa ZON (1999) oziroma ZON-UPB2 (2004). Drugo neizpolnjevanje pa je povezano s tem, da še od teh 7 aktov, ki sploh imajo postavljeno zahtevo po upravljavcu, v praksi to določilo iz akta o zavarovanju spoštujejo le 4 krajinski parki, ki imajo za osnovo ZON (1999) oziroma ZON-UPB2 (2004). To so Krajinski park Sečoveljske soline, Krajinski park Strunjan, Krajinski park Goričko in Krajinski park Kolpa. Zanimivo je, da edini krajinski park na lokalnem nivoju, ki ima hkrati najdaljši staž kot krajinski park z upravljavcem, Logarska d.o.o., zahteve po upravljavcu v aktu sploh ni imel postavljene, čeprav bi to moral imeti glede na 22.člen ZNKD (1981).

Od 42 krajinskih parkov jih je 7 zavarovala država. Prvi je bil leta 1949 zavarovani Rakov Škocjan. Ta je tako kot Robanov kot (zavarovan leta 1950) zavarovan dvakrat. Enkrat državno in enkrat lokalno.

V okviru Notranjskega regijskega parka ima od leta 2002, ko je bil Notranjski regijski park ustanovljen, Rakov Škocjan za svoje območje tudi določenega upravljavca. Prej je več kot 50 let bil samo zavarovan, zanj pa ustanovitelj, država, ni nikoli priskrbel upravljavca.

Zato se nam zdi smiselno vprašanje, kdaj bo država začela plačevati stroške, ki jih ima Notranjski regijski park z vlaganjem v varstvo naravnih vrednot v Rakovem Škocjanu. Če lahko namreč država po ZON-UPB2 (46. člen) zaračuna lokalni skupnosti stroške, ki nastanejo pri izvajanju ukrepov varstva za ohranjanje ugodnega stanja naravnih vrednot

lokalnega pomena, potem lahko tudi lokalna skupnost zaračuna podobne stroške državi, če ta ne skrbi za naravne vrednote, ki so državnega pomena.

Poleg omenjenih dveh krajinskih parkov je še 5 krajinskih parkov takih, ki jih je zavarovala država. To so Topla (zavarovana od leta 1966), Krajinski park Sečoveljske soline (ki je z letom 2001 postal državno zavarovan), Krajinski park Goričko (zavarovan leta 2003), Krajinski park Strunjan (od leta 2004 državno zavarovan) ter Krajinski park Kolpa (zavarovan na državnem nivoju julija 2006). Od teh petih imata upravljavca le 2 krajinska parka (Krajinski park Sečoveljske soline upravlja koncesionar Soline, pridelava soli d.o.o., katerega lastnik je Mobitel d.d.; Krajinski park Goričko pa upravlja Javni zavod Krajinski park Goričko). Za Toplo upravljavec ni bil nikoli niti zapisan v aktu o zavarovanju, za Krajinski park Strunjan je bilo julija 2006 odločeno, da se bo upravljal s podelitvijo koncesije, vendar koncesionar še ni določen. Za Krajinski park Kolpa pa je do konca leta 2006 predvidena ustanovitev javnega zavoda.

V 3. odstavku 59. člena ZON-UPB2 je zapisano, da se upravljanje zavarovanega območja izvaja na podlagi načrta upravljanja zavarovanega območja, če je v aktu o zavarovanju tako določeno. In ravno za krajinski park kot edino širše zavarovano območje načrt upravljanja ni obvezno določen (ZON-UPB2, 2004: 53. člen). Seveda lahko podvomimo, zakaj sploh potem imeti upravljavca, če načrt upravljanja ni izrecno obvezen. Kakšen je potem sploh namen zavarovanja, saj se park ne bo varoval sam? Mnenja smo, da mora imeti vsak krajinski park načrt upravljanja. Tudi po priporočilih IUCN (IUCN Commission on …, 1994: 103) je ključnega pomena, da se, ne glede na razlike med državami, za vsako zavarovano območje, veliko ali majhno, izdela načrt upravljanja. Pri tem ni potrebno, da vsebuje načrt upravljanja vse parametre, ki so sicer določeni kot vsebina načrta upravljanja. Mnenja pa smo tudi, da bi bilo veliko bolje, da bi se izdelava načrta upravljanja oz. vsaj zbiranje informaciji in podatkov, ki so pomembni za njegovo izvedbo, začela že v času priprav na ustanovitev krajinskega parka - seveda če bi se ta proces lahko razdelil na korake, ki smo jih podali kot predlog procesa ustanavljanja in upravljanja krajinskih parkov.

Le 5 krajinskih parkov ima v svojem aktu o zavarovanju omenjen načrt upravljanja:

Krajinski park Goričko, Krajinski park Sečoveljske soline, Krajinski park Lahinja, Krajinski park Strunjan in Krajinski park Kolpa.Pri tem lahko ugotavljamo, da se ponovno kaže velika razlika med tistim, kar je napisano v aktih in dejanskim stanjem na terenu. Od 5 območij krajinskih parkov, ki imajo v svojem aktu o zavarovanju zapisano zahtevo po sprejemu načrta upravljanja, sta le 2 taka parka, ki sploh imata upravljavca, torej subjekt, ki mora po zakonu pripraviti načrt upravljanja. Od teh dveh pa je samo načrt upravljanja Krajinskega parka Sečoveljske soline na poti, da ga sprejme vlada.

Tako lahko rečemo, da kmetje, ki imajo zemljišča znotraj območij 42 krajinskih parkov, lahko pridobijo subvencije za posebno rabo zemlje in tradicionalne oblike kmetovanja. Na nek način lahko rečemo, da je za veliko večino krajinskih parkov to sploh prvi primer bolj trajnostnega načina rabe in delovanja ter neke vrste upravljanja območja. Dokler se namreč ni začel izvajati program SKOP, se ta območja kljub dejstvu, da so bila zavarovana, niso nič razlikovala od drugih območij po načinih rabe, saj ni bilo upravljavca, da bi lahko za

taka območja izdelal načrt upravljanja in poskušal usmerjati razvoj v tako smer, da bi se upošteval namen zavarovanja območja.

Če povzamemo, od 42 krajinskih parkov v Sloveniji so le 3 taki, ki imajo upravljavca. To so Logarska dolina (od leta 1992), Krajinski park Sečoveljske soline (od leta 2001), Krajinski park Goričko (od leta 2004). Upravljano je tudi območje Rakove kotline pri Rakeku, ki leži od leta 2002 znotraj Notranjskega regijskega parka.

SKLEP ŠT. 6: Analiza stanja krajinskih parkov je dala odgovore, na podlagi katerih lahko

»Hipotezo št. 6: Krajinski parki, v velikem številu, niso imeli/nimajo z ustanovnim aktom določenega upravljavca in so zato le parki na papirju« sprejmemo in potrdimo.

7 POVZETEK (SUMMARY)