Evidentiranje in vrednotenje krajine

Več ekosistemov skupaj lahko evidentiramo in vrednotimo tudi z vidika krajinske pestrosti, ki po Anku (2000) združuje ekosistemsko in kulturno pestrost. Tudi ZON-UBP2 (2004, 35. člen, 2 odstavek) za krajinsko pestrost poudarja enakovredno strukturo naravnih in antropogenih krajinskih elementov. Vendar omenjeni zakon že v naslednjem odstavku deloma osiromašti to trditev, saj pravi, da se ohranjajo, razvijajo in ponovno vzpostavljajo le krajinska pestrost in tiste značilne krajine, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Z drugimi besedami: ohranjamo ekosistemsko pestrost kot le en vidik krajinske pestrosti. A, kot poudarja Anko (2000: 23), krajina ni samo naravna niti ne kulturna dediščina, ampak združuje naravne in kulturne prvine, tako da je zato v večini primerov antropogena kategorija tudi (trenutna) biotska pestrost krajine. Anko (2000) še nadaljuje, da je zadnji cilj ohranjanja pestrosti trajnost. To pa je mogoče uveljavljati z ekološkim vidikom trajnosti, ki je porok za uveljavljanje tudi socialnega in ekonomskega

vidika. To je lahko tudi argument za krajinskoekološko obravnavanje krajine v kontekstu ohranjanja njene pestrosti, tako strukturne kot funkcionalne, ter njene trajnosti.

Krajinskoekološki pristop ne ponuja samo skupne točke biotske in krajinske pestrosti, pač pa ponuja med drugim tudi praktične vidike v kontekstu obravnavanja pestrosti krajin.

Operira namreč s parametri, ki jih je po večini mogoče kvantificirati, kar omogoča relativno objektivne rezultate in medkrajinske primerjave pestrosti in njen krajinski monitoring (Anko, 2000).

Sicer pa še ni zakonsko določeno, katere so značilnosti krajine in krajinske pestrosti v Sloveniji, ki so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ter kakšne so smernice za ohranjanje biotske raznovrstnosti v krajini, ki bi se morale obvezno upoštevati pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin. Vlada je po ZON-UPB2 zavezana, da to določi, vendar tega še ni storila. Krajino sicer lahko varujemo tako, da ohranjamo ekosisteme in njihova razmerja. Krajino ohranjamo tudi preko varovanja habitatnih tipov, ki jih ureja Uredba o habitatnih tipih (2003), in sicer kot ekološko pomembno območje z Uredbo o ekološko pomembnih območjih (2004) ali kot posebno varstveno območje z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (2004). Seveda to še zdaleč ni dovolj za zadostitev potreb po ohranjanju značilnih krajin in krajinske pestrosti, kjer mora biti upoštevana tako ekološka kot kulturna komponenta krajinske pestrosti.

Dober odgovor, zakaj je krajinska pestrost sploh pomembna, nam daje Anko (2000: 26-27). Zaradi vse večje homogenizacije (tehnološke, tržne, informacijske itd. ) se zmanjšuje tako strukturna kot tudi funkcionalna pestrost znotraj samih krajin. In to pomeni siromašenje ekosistemske, vrstne in genske pestrosti. Zato s tega vidika postanejo pomembni parametri, krajinsko-ekološki kazalci biotske pestrosti v posameznih krajinah.

To so:

• Delež in prostorski razpored ekosistemov, ki - so časovno stabilni,

- imajo visoko in pestro strukturirano biomaso, - imajo zmerno nihanje biomase,

- imajo počasne (umirjujoče) tokove snovi in energije, - so snovno in energetsko relativno zaprti,

- predstavljajo habitate avtohtonih vrst, - predstavljajo manjšinske ekosisteme.

• Ohranjenost naravnih procesov.

• Ohranjena ekološka infrastruktura.

Delitev krajin je veliko, kar je odvisno od tega, kako na probleme gledajo različne stroke.

Forman (Forman, 1990, cit. po Hlad in Skoberne, 2002) krajino deli na naravno, delno upravljano, upravljano in urbanizirano. Anko (1998) pa deli krajino na naravno in kulturno, znotraj slednje pa za Slovenijo predlaga naslednjo delitev:

1. gozdna, 2. gozdnata, 3. agrarna,

4. urbanoindustrijska kulturna krajina.

Gre za t.i. krajinsko ekološko delitev, ki naj bi temeljila na razkroju gozdne matice oz. na oddaljevanju kulturne krajine od naravnega prastanja. Gre torej za zmanjševanje deleža in pomena gozda kot sestavine krajine.

Omenili smo že, da Anko (2000) deli krajinsko pestrost na:

a) ekosistemsko pestrost z upoštevanjem:

• številčnosti ekosistemov (rabo tal, habitatov),

• strukture posameznih skupin ekosistemov glede na določene ekološke značilnosti (npr. biomasa, utrip biomase, snovna in energetska odprtost),

• stopnje njihove oddaljenosti od naravnega stanja oz. njihove prilagojenosti naravnim danostim,

• stopnje njihove prilagojenosti sociosferi,

• stopnje njihove ekonomske utemeljenosti;

b) kulturno pestrost z upoštevanjem:

• obstoječe funkcionalne pestrosti (katere prostorske potrebe dana krajina zadovoljuje in kako skladno z naravo),

• analize artefaktnih plasti, ki so jih posamezna obdobja zapustila v krajini (npr.

prazgodovina, rimska doba, srednji vek, primerjava s franciscejskim katastrom, industrijska doba, spremembe po II. svetovni vojni, spremembe po osamosvojitvi).

Na podlagi zgoraj prikazane delitve krajinske pestrosti Anko (2000) predstavlja naslednje kazalce za vrednotenje krajinske zgradbe z vidika biotske pestrosti:

Preglednica 16: Kazalci vrednotenja krajinske zgradbe z vidika biotske pestrosti (Anko in sod., 2000).

Kazalci vrednotenja krajinske zgradbe z vidika

biotske pestrosti Podrobnejša razčlenitev

1 Pestrost krajinskih gradnikov (ekosistemi, tipi rabe tal, habitatni tipi)

2 Število različnih tipov krajinskih gradnikov in njihovi površinski deleži

3 Prostorske strukturne značilnosti elementov število zaplat ključnih elementov;

velikost zaplat;

globina notranjega okolja zaplat;

oddaljenost od najbližje istovrstne zaplate;

dolžina roba določenega tipa rabe tal;

tipi robov med različnimi tipi rabe tal;

horizontalna in vertikalna pestrost;

prisotnost omejkov, posameznih dreves in skupine dreves;

stabilnost določenih elementov v času.

4 Sekundarni kazalci količina rastlinske biomase;

utripanje rastlinske biomase.

Krajina, poleg genske, vrstne in ekosistemske pestrosti, predstavlja četrto raven biotske raznovrstnosti in je predvsem v skladu z Evropsko strategijo o biotski in krajinski raznovrstnosti (Council of Europe et al., 1996), sprejeto leta 1995 v Sofiji dobila večjo politično podporo. Veliko več pa je bilo pričakovati od Evropske konvencije o krajini

(Firence, 2000) (Zakon o ratifikaciji …2003), ki krajino obravnava preveč s kulturnega vidika. »Krajina« pomeni območje, kot ga zaznavajo ljudje in katerega značilnosti so plod delovanja in medsebojnega vplivanja naravnih in/ali človeških dejavnikov (Zakon o ratifikaciji …, 2003).