Financiranje ukrepov varstva narave

Pokazali smo že, da je možno pridobiti finančna sredstva za naloge, ki jih zahteva ustanovitev nekega zavarovanega območja, tudi prek finančnih instrumentov, ki so prvenstveno namenjeni za zavarovana območja v okviru omrežja območij Natura 2000.

Ker pa smo pokazali, da se večina naših krajinskih parkov dobro prekriva s temi območji, so možnosti, ki se postavljajo upravljavcem teh območij, tudi v teh finančnih skladih EU.

Najpomembnejši so naslednji programi:

• LIFE – narava v sklopu LIFE III

Ta v primerjavi z drugimi finančnimi programi in instrumenti EU omogoča največjo prožnost za sofinanciranje projektov s področja ohranjanja narave in se lahko uporablja za financiranje številnih različnih projektov. Primeri vključujejo osnovne ekološke posege za določanje območij, pomembnih za EU, pri nadaljnjem razvoju omrežja območij Natura 2000, uporabo vzorcev upravljanja območij ter varstvo in reševanje območij in vrst.

Ukrepe, ki jih lahko financira LIFE, je mogoče razdeliti v šest skupin:

1. Pripravljalni ukrepi

Mednje štejejo ukrepi, potrebni za pripravo ohranitvenih del, kakor so administrativna priprava (dovoljenja, sestanki), pogajanja z interesenti, priprava načrtov upravljanja in pregledi območij.

2. Pridobivanje zemljišča

Vključuje nakup in zakup zemljišča. Za pridobitev sredstev iz LIFE mora biti nakup zemljišča primerno utemeljen.

3. Enkratni ukrepi

To so izjemni ukrepi, na primer odstranjevanje grmičevja ali poglabljanje močvirja, ki jih je treba izvesti pred pripravo območja za ohranjanje narave.

4. Ponavljajoči se ukrepi

Te ukrepe je treba izvajati redno in so namenjeni ohranjanju habitatnih pogojev. LIFE pogosto zagotovi začetno naložbo (oprema, manjši pilotni projekti in dolgoročni sporazumi z drugimi uporabniki zemljišč, nadzor).

5. Ozaveščanje javnosti

Med te ukrepe sodijo dejavnosti, ki vplivajo na javno rabo območja (npr. steze, opazovalnice za ptice), in ukrepi za informiranje o projektu (npr. brošure, konference).

6. Upravljanje projekta

Vsi ukrepi, potrebni za izvajanje projekta, skupaj z administrativnim osebjem in opremo (Sunyer in Végh, 2002).

LIFE financira do 50 odstotkov stroškov projekta. V izjemnih primerih se ta delež lahko poveča na 75 odstotkov, če projekti obravnavajo habitate ali vrste, ki so opredeljeni kot prednostne naloge (kakor je navedeno v direktivi o habitatih).

• Interreg III in Leader+

Evropska komisija meni, da nacionalni programi ne pokrivajo dovolj dobro nekaterih ključnih vidikov ekonomske in socialne kohezije EU. Da bi premostili te pomanjkljivosti, je določen odstotek proračuna strukturnih skladov rezerviran za pripravo programov, katerih pobudnik je Komisija EU in se imenujejo pobude EU. Komisija EU opredeli vrsto prednostnih vprašanj in jih predlaga ministrskemu Svetu. Z vidika varstva narave so pomembne predvsem naslednje pobude Interreg III (čezmejni in medregionalni razvoj in sodelovanje) in Leader+ (razvoj podeželja).

Realne možnosti za uporabo teh instrumentov za ohranjanje narave so bolj odvisne od iznajdljivosti avtorjev projektov kot pa od samih predpisov (Sunyer in Végh, 2002).

Interreg-III

Nova pobuda Interreg III, ki jo financira Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), ima tri sestavne dele. Z vidika ohranjanja narave je najpomembnejši predvsem Interreg III B, ki se osredotoča na nadnacionalno sodelovanje, ki prispeva k povezanemu in usklajenemu ozemlju celotne EU;

Pomoč je na razpolago za:

• izdelavo operativnih strategij prostorskega razvoja, ki spodbujajo policentričen in trajnostni razvoj;

• spodbujanje učinkovitih in trajnostnih prometnih sistemov in izboljšanje dostopa do informacijske družbe;

• spodbujanje ohranjanja okolja in dobro upravljanje s kulturno dediščino in naravnimi viri. To vključuje:

o prispevek k razvoju omrežja Natura 2000 s povezovanjem zaščitenih območij;

o obnavljanje kulturnih krajin, skupaj z območji, ki jih ogroža ali uničuje zaraščanje kmetijskih površin;

o inovativno spodbujanje naravnih in kulturnih virov v kmetijskih regijah kot potencial za razvoj – trajnostnega turizma;

o skupno upravljanje obalnih voda;

o spodbujanje povezovanja morskih in otoških regij;

o spodbujanje povezanega sodelovanja najbolj obrobnih regij.

Zaradi zgodovinske osamitve so bila obmejna območja ponavadi deležna manjšega vpliva razvojne politike. Zaradi tega so na njih pogosto zanimiva naravna dediščina in naravna bogastva, ki jih je treba ohraniti, zaščitena območja pa se pogosto raztezajo tudi čez mejo s sosednjo državo. Takšen položaj daje dobro možnost za razvoj projektov Interreg za ustvarjanje čezmejnih zavarovanih območij, razvoj omrežja območij Natura 2000 ali skupnih programov na področju trajnostnega razvoja. Interreg je zelo uporaben, ker kot posebni ukrep vsebuje povezovanje zavarovanih območij v omrežje območij Natura 2000 (Sunyer in Végh, 2002).

Leader+

Cilj te pobude EU je spodbujati razvoj podeželja z izvirnimi in inovativnimi strategijami za trajnostni razvoj. Posebna značilnost pobude Leader+ je pristop od spodaj navzgor, ki spodbuja ljudi na podeželju k oblikovanju svojih strategij. Podpira razvojne strategije, ki jih predlagajo lokalne akcijske skupine. Ena prednostnih nalog Komisije EU je tudi v okviru omrežja območij Natura 2000 povečati vrednost območij, pomembnih za EU.

Načeloma izpolnjujejo pogoje vsa podeželska območja v EU. Ker Leader temelji na lokalnih pobudah na danem območju, morajo biti vsi cilji glede ohranjanja narave zelo jasni, če želimo doseči splošen pozitivni vpliv na ohranjanje narave. To je ponavadi povezano z izkoriščanjem blaga in storitev na zavarovanih območjih, kakor so na primer pobude za turizem v naravi, zadruge za upravljanje z obiskovalci na zavarovanih območjih, spodbujanje lokalnih izdelkov, vodniki in brošure(Sunyer in Végh, 2002).

Preglednica 29: Nekateri evropski finančni viri v podporo upravljanju območij Natura 2000 v letu 2004 (Idle, 2002, cit. po Hlad in Erker, 2004).

Finančni mehanizem Glavni cilj Primeri financiranja na območjih Natura 2000 1. LIFE III Promocija in naravovarstvena

podpora vzpostavljanju območij

Inovativni projekti za razvoj podeželja – npr.

regionalni koncepti turizma

Čezmejni projekti, npr. na področju narave in turizma

Čezmejno upravljanje ZO

Se nadaljuje

nadaljevanje

7. Kohezijski sklad Okrepitev ekonomske in socialne kohezije v Uniji v okviru projektov na področju okolja in transevropskih prometnih omrežij

Podatkovne baze območja Natura 2000 Pogozdovanje

Razvoj upravljavskih načrtov Obnova habitatov

Strateško prostorsko planiranje

4.4.2.1 Odprta vprašanja pri financiranju območij krajinskih parkov

Kljub omenjenim finančnim vzvodom ostajajo tudi nekatera vprašanja z manj jasnim odgovorom. Kako do zagonskih finančnih sredstev v krajinskih parkih, ki nimajo upravljavca, znotraj njih pa so opredeljena območja Natura 2000 ali EPO? Kakšna usoda pa po drugi strani čaka tiste krajinske parke, ki niso niti območje Natura 2000 niti EPO?

Kje bodo ta območja, tudi če dobijo upravljavca, lahko pridobivala finančna sredstva za svoje delovanje?

Kmetom je v okviru programa SKOP do konca leta 2006 še na voljo finančni vzvod, ki poveča odstotek subvencij območjem, ki so znotraj zavarovanih območij. Krajinski parki za ukrep »ohranjanje obdelane in poseljene krajine na zavarovanih območjih« dobijo 10-odstotni dodatek na skupni znesek plačil za ostale ukrepe prve in druge skupine kmetijsko okoljskih ukrepov (Program razvoja podeželja …, 2006 in Priloge k programu razvoja …, 2006). V istem dokumentu pa je že ugotovljeno, da je problem pri izvajanju ukrepov SKOP, pomanjkanje proračunskih sredstev, posledično pa prenizka višina plačil na ha.

Napovedi, ki jih predstavlja dopolnjeni predlog Nacionalnega strateškega načrta razvoja podeželja 2007–2013 (2006), pa kažejo še slabšo sliko. V programskem obdobju 2007 - 2013 bo zaradi celovitega zagotavljanja strateških ciljev razvoja podeželja in posledično zagotavljanja finančnih sredstev skupen obseg sredstev, namenjenih aktivnostim druge osi (izboljšanje okolja in podeželja), nižji od obsega sredstev, ki so v obdobju 2004 - 2006 namenjena tem vsebinam (Nacionalni strateški načrt …, 2006).

Težave v prihodnosti s financiranjem ohranjanja biotske raznovrstnosti s strani državnega proračuna in proračuna EU so torej neizbežne. Tudi če ima neko zavarovano območje znotraj svojih meja opredeljeno območje Natura 2000, ki pomeni zeleno luč za razna finančna sredstva EU, in prioriteto na državnem nivoju ter, če ima upravljavca, ki je dober gospodar in pridobiva finančna sredstva poleg programa LIFE tudi na drugih razpisih (Interreg IIIA, IIIB), prihodnost za taka območja ni rožnata. Če pa na nekem območju nimamo evidentiranih območij, ki jih štejemo v EPO ali v območje Natura 2000, so možnosti pridobivanja finančnih sredstev toliko bolj vprašljive.

V vseh primerih financiranja, ki smo jih navajali, je šlo bodisi za direktna izplačila lastnikom na območjih Natura 2000 ali EPO (kmetijsko okoljske subvencije) bodisi za

finančna sredstva, ki so jih pridobili upravljavci zavarovanih območij oziroma lahko tudi drugi subjekti (občine, regionalne razvojne agencije, okoljske nevladne organizacije itd.), katerih skupen cilj je bil ukrep za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ali še bolj ozko, za izvajanje varstva območij Natura 2000.

Kako pri tako omejenem in ciljno naravnanem načinu financiranja (iz državnega ali proračuna EU) pridobiti finančno pomoč za t.i. »krajinski park v ustanavljanju«? Kako pridobiti finančna sredstva, ki ne bi bila neposredno namenjena ukrepom ohranjanja biotske raznovrstnosti, pač pa postavitvi t.i. »inštitucije parka v ustanavljanju«, ki bi z uspešno izvedbo nalog v vseh fazah procesa ustanavljanja zagotovila boljšo prihodnost varstvu narave (torej posledično tudi biotski raznovrstnosti) z novoustanovljenim krajinskim parkom, ki bi upravljal območje s tesnim sodelovanjem z lokalnimi deležniki.

Odgovor, kako za financiranje ohranjanja narave lahko uporabimo večino finančnih instrumentov EU, je morda v tem, da je za izkoriščanje le-teh potrebno naslednje:

• boljše poznavanje teh finančnih instrumentov znotraj države, skupaj z njihovim delovanjem in procesom priprave programa;

• močnejše povezovanje ciljev ohranjanja narave z razvojem podeželja in regij;

• jasnejša povezava med cilji ohranjanja narave in ustvarjanjem novih delovnih mest (turizem, kmetovanje itd.) in infrastrukturo (odpiranje informacijskih centrov itd.);

• prožnost pri pripravi programa, ki naj zajema čim večji obseg ukrepov (Sunyer in Végh, 2002)

4.4.2.2 Zavarovana območja in tržno odvisni mehanizmi financiranja

Na IUCN-konferenci z naslovom »Trajnostni viri financiranja za zavarovana območja v Sredozemlju« januarja 2006 v Sevilli je bil predstavljen zanimiv zaključek, t.i. »Plan B« za financiranje zavarovanih območij. Poudarjeno je bilo, da kljub državnim in mednarodnim virom financiranja zavarovanih območij, le to ne zadostuje potrebam uspešnega upravljanja zavarovanih območij. Tradicionalno gledanje, da so zavarovana območja predvsem stvar države, njene pobude in financiranja, se počasi umika in postaja zastarela.

Vzrok tega pa ni samo pomanjkanje sredstev za financiranje, pač pa tudi dejstvo, da so zavarovana območja postala zanimiva za mnoge druge družbene in gospodarske partnerje v sodobni družbi. Tako bodo morali ustanovitelji in upravljavci zavarovanih območij začeti razmišljati o večjem spektru finančnih mehanizmov. Potrebno bo pregledati in preučiti določila o subvencijah, okoljskih nadomestilih za škodo na objektih in o specialnih davkih.

Razviti bo potrebno tržno odvisne mehanizme, kot so vstopnine, koncesije in plačila za rabo naravnih virov in za plačilo »ekositemske storitve/ usluge«. Upravljavci naj bi razvijali partnerstva z gospodarskimi in družbenimi sektorji in zbirali prispevke od zasebnih podjetij. Seveda pa morajo biti že na začetku postavljene meje, do kam lahko sega sodelovanje zasebnega sektorja z upravljavci zavarovanih območij, ki morajo predvsem še vedno na prvo mesto postavljati cilje varstva. Za vse naštete korake bodo morali upravljavci zavarovanih območij pridobiti tudi nova znanja pri pripravi poslovnih načrtov, pri zbiranju denarja in pri vzpostavljanju stikov in partnerstev za vzajemno upravljanje z zainteresiranimi deležniki (Lopez in Jimenez, 2006). Iz tega lahko

povzamemo, da se v praksi kažejo težave, ki jih imajo zavarovana območja. Problemi, povezani z financiranjem ukrepov v zavarovanih območjih, so prisotni pri večini zavarovanih območij. To nam da tudi odgovor, da kljub finančnim sredstvom, ki so namenjena s strani EU za financiranje ohranjanja biotske raznovrstnosti, le-ta niso dovolj velika in se ne bi smeli zanašati nanje, ampak poiskati druge mehanizme za financiranje dejavnosti upravljanja in ukrepe za zagotavljanje varstva in ohranjanja narave, njene pestrosti in njenih posebnosti.

4.5 VKLJUČEVANJE LOKALNEGA PREBIVALSTVA IN DRUGIH DELEŽNIKOV

In document STANJE IN PERSPEKTIVE KRAJINSKIH PARKOV V SLOVENIJI (Strani 106-112)