Hipoteza št. 2: Sistem vrednotenja obmo č ij za krajinske parke je nejasen

parke, nejasen, smo izhajali iz predpostavke, da se vrednotijo območja predlaganih zavarovanih območij. Ker se nekateri krajinski parki vsebinsko med seboj precej razlikujejo (npr. Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib in Logarska dolina), smo bili prepričani, da je tak sistem vrednotenja precej nejasno postavljen. Zanimalo nas je, kateri kriteriji so bili upoštevani pri vrednotenju takih območij. Z analizo smo ugotovili, da vrednotenja območij v takem pogledu, kot smo predpostavljali, sploh ni. Po našem mnenju pa bi kriteriji celostnega vrednotenja območij morali obstajati in biti tudi navedeni v ZON. Tako bi se izoblikoval s pomočjo kompleksnih povezav kriterijev vrednotenja posameznih območij varstva narave (ZON-UPB2, 2004: 37. člen) in kriterijev, na podlagi katerih bi se izvajalo celostno vrednotenje območja, bolj jasen in natančnejši sistem vrednotenja krajinskih parkov oz. drugih zavarovanih območij.

Ker celostnega vrednotenja zavarovanih območij ni opredeljenega, so bila zavarovana območja, ki so jih naknadno določili kot krajinske parke, v to skupino širših zavarovanih

območij izbrana brez vnaprej postavljenih kriterijev. Uprava RS za varstvo narave (današnji ARSO), je po tem, ko je vsebina varstva narave po letu 1994 prešla pod resor ministrstva, pristojnega za varstvo narave, začela graditi seznam krajinskih parkov na podlagi vsebine, ki jo je razbrala iz aktov o zavarovanju teh območij. Zaradi zelo različnih izhodišč in načina izbora območij za krajinske parke se je pokazalo, da je bil nejasen tudi sistem izbora območij za krajinske parke. Ker ni bilo opredeljenega celostnega sistema vrednotenja območij za krajinske parke, potem tudi ne more obstajati dobro opredeljen sistem izbora že razglašenih območij, saj sledi v tej zvezi najprej vrednotenje in nato izbor območij.

Ko se je delal omenjeni izbor območij za krajinske parke, je še veljal ZNKD (1981) in zato sklepamo, da se je kot »krajinski park« štelo območje, ki ga podaja definicija krajinskega parka iz tega zakona. Za krajinski park je veljalo, da je to območje kultivirane narave, ki združuje značilno krajino s sestavinami naravne in kulturne dediščine in je namenjeno predvsem rekreaciji in ohranitvi značilne pokrajine, kakor tudi območje v ekstremnejših klimatskih in geomorfoloških razmerah ter v visokogorski ali alpski vegetacijski stopnji.

Namenjen je vzdrževanju in krepitvi naravnega ravnotežja in ohranjanju spomina na pomembne dogodke in osebnosti (ZNKD: 17. člen). Naravna znamenitost je v ZNKD (1981) pomenila zbirni pojem za različna zavarovana območja naravne dediščine, med katerimi je bil tudi krajinski park. V nasprotju z definicijo iz ZVN (1970) je v ZNKD (1981) termin »naravne znamenitosti« nadrejen terminu »krajinski park«. Tako se je v nekaterih aktih o razglasitvi območij dogajalo, da je bilo tako območje površno razglašeno kar za naravno znamenitost (zbirni pojem), kar bi lahko pomenilo vse od krajinskega parka, narodnega parka, regijskega parka, naravnega spomenika, naravnega rezervata do spomenik oblikovane narave ter ogrožene rastlinske in živalske vrste. Tako je za ta območja Uprava RS za varstvo narave poskušala na podlagi opisane vsebine poiskati primerno obliko zavarovanja. Taka območja, ki so bila po ZNKD (1981) razglašena z zbirnim pojmom »naravna znamenitost«, so bila 3: Nanos – južna in zahodna pobočja z vrhovi Pleše, Grmade in Ture (območje razglašeno leta 1984), Južni in zahodni obronki Nanosa (območje razglašeno leta 1987) ter Južni obronki Trnovskega gozda (območje razglašeno leta 1984). Poleg teh pa so bila v času veljavnosti ZNKD (1981) razglašena še 4 druga območja, ki niso bila razglašena kot naravna znamenitost, niti ne kot krajinski park, a jih danes kljub temu vodimo v evidenci območij krajinskih parkov. To so:Planinsko polje (razglašeno leta 1984 kot območje naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov), Spominski park revolucionarnih tradicij občine Domžale (razglašeno leta 1984) in Spominski park Udin boršt (razglašeno leta 1985). Obe slednji območji sta bili razglašeni kot območji kulturnega in zgodovinskega spomenika oziroma kot spominska parka; Južni obronki Trnovskega gozda je območje, razglašeno leta 1985 kot območje kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti. Vprašanje, ki se kar samo postavlja, je, na podlagi česa so bila ta območja izbrana za krajinski park. Pri Planinskem polju domnevamo, da so upoštevali le omenjeno območje naravnih znamenitosti, prav tako so verjetno pri območju, imenovanem Južni obronki Trnovskega gozda (razglašenem leta 1985), na podlagi omenjenih naravnih znamenitosti, sklepali, da bi lahko tako območje predstavljalo krajinski park. Glede na takrat veljavno definicijo krajinskega parka, ki je vsebovala tudi poudarek na kulturni dediščini ter na ohranjanju spomina na pomembne dogodke in osebnosti, tudi uvrstitev preostalih dveh omenjenih spominskih parkov v evidenco krajinskih parkov v tistem času ni bila sporna. Kar se nam zdi sporno, je to, da so

taka območja še vedno obravnavana kot krajinski parki tudi danes, ko definicija krajinskega parka po ZON-UPB2 govori le še o kakovostnem in dolgotrajnem prepletu človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost (71. člen). Druga dilema, ki jo imamo v zvezi z načinom izbire območij za krajinske parke, pa je, na podlagi česa danes vodimo kot krajinske parke Rakovo kotlino pri Rakeku ali Rakov Škocjan (razglašen leta 1949), Robanov kot (razglašen 1950) in Toplo (razglašeno leta 1966). Vsa tri območja so sicer bila zavarovana kot »naravna znamenitost«, vendar ne kot jo razume ZNKD (1981) - torej ne gre za zbirni pojem, kjer bi se znotraj lahko skrival »krajinski park«. Naravna znamenitost je v njihovem primeru pomenila podobno kot naravna vrednota v ZON-UPB2.

Zanimiv primer sta naslednji dve območji: Krajinski park Negova in Negovsko jezero in Mašun. Postavljamo ju pod velik vprašaj glede zakonske veljavnosti njunih aktov o ustanovitvi in posledično tudi glede zavarovanja njunega celotnega območja. Obe omenjeni območji sta bili v aktu o zavarovanju (Krajinski park Negova in Negovsko jezero, celo v naslovu akta v zavarovanju), zavarovani kot »krajinski park«. Tako kljub dejstvu, da se je uradno šele z ZVN (1970) prvič pojavil termin »krajinski park«, le-tega v aktu o zavarovanju srečamo kar tri leta prej. Občina Gornja Radgona je leta 1967 z Odlokom o zavarovanju Krajinskega parka Negova in Negovskega jezera (1967), katerega temeljni zakon je bil ZVKsNz iz leta 1958, ustanovila prvo z imenom »krajinski park«

poimenovano ZO v Sloveniji. Glede na dejstvo, da tega termina omenjeni zakon ni poznal, to območje pravno formalno pod tem imenom ne bi smelo obstajati. Še bolj zanimiv je Mašun, ki ga Odlok o naravovarstvenem spomeniškem redu v občini Ilirska Bistrica (1969) tudi omenja kot »krajinski park«. Govori o krajinskem parku II. reda, zraven pa še dodaja definicijo krajinskega parka: »Krajinski parki so najmilejša oblika krajinskega varstva, ki v ničemer ne ovira gospodarskega razvoja, skuša ga le uskladiti z načeli krajinskega varstva in oblikovanja«. (Odlok o naravovarstvenem…, 1969). Tudi ta akt je imel za osnovo zakon, ki je urejal področje narave iz leta 1958. V tem zakonu ni definicije krajinskega parka, zato le-ta posledično ne daje razlage, kaj pomeni krajinski park II.

razreda.

Tudi za taka območja, ki so bila zavarovana s terminom »krajinski park«, pa niso imela za osnovo veljavnega ZON-UPB2, je vprašljivo, ali je vsebina takih območij skladna z vsebino, ki naj bi predstavljala bistvo krajinskega parka, ki ga definira ZON-UPB2. Naš predlog je, da se morajo vsa območja krajinskih parkov, ki niso bila zavarovana ali novelirana po ZON-UPB2 (takšna sta le Krajinski park Strunjan in Krajinski park Kolpa), novelirati v čim krajšem času. To pa pomeni, da bo potrebno tudi ponovno vrednotiti vsebino območij krajinskih parkov, vendar tokrat tako s kriteriji celostnega vrednotenja območja krajinskih parkov (ki jih bo potrebno še postaviti) kot tudi s kriteriji vrednotenja naravnih vrednot. Šele s takšnim načinom kompleksnega vrednotenja pa se bo lahko odločalo, ali je za tako območje primeren ukrep varstva, ki ga ponuja zavarovanje v okviru krajinskega parka, ali pa se bo z aktom razveljavilo njegovo zavarovanje.

Povzamemo lahko, da je bilo naknadno določenih za krajinski park kar 10 območij (preglednica 36), ki sicer niso bila razglašena kot krajinski park v aktih o zavarovanju. Ker kriteriji izbire teh območij niso bili nikoli poenoteni, se je Uprava RS za varstvo narave odločala za vsako posamezno območje posebej, in sicer na podlagi vsebine, ki jo je lahko

razbrala iz aktov o zavarovanju. Utemeljena dilema o naštetih primerih krajinskih parkov in njihovi vsebinski skladnosti z ZON-UPB2 ter posledično o njihovi veljavnosti (Krajinski park Negova in Negovsko jezero in Mašun) lahko samo še dodatno potrdi našo hipotezo o nejasnosti vrednotenja teh območij za krajinske parke.

SKLEP ŠT. 2: Analiza stanja krajinskih parkov je dala odgovore, na podlagi katerih lahko

»Hipotezo št. 2: Sistem vrednotenja območij za krajinske parke je nejasen« sprejmemo in potrdimo.

6.1.3 Hipoteza št. 3: V Sloveniji nimamo smernic in zakonodaje, ki bi omogočala