Faze žalovanja

Priznana ameriška psihoterapevtka Elizabeth Kübler – Ross je večji del svoje kariere namenila raziskovanju občutkov in razmišljanj umirajočih in njihovih svojcev. Po letih izkušenj je zaključila, da je žalovanje proces, ki teče skozi določene faze (Kübler – Ross 2005) Proces žalovanja je razdelila na pet faz. Kübler – Rossova govori o tem, da stopnje žalovanja same po sebi niso proces, ampak bolj okvir. Niso linearne in ne doživljamo jih

7

enako. Proces žalovanja in čustveni odzivi nanj so individualni. Model kaže na to, da ima vsak svojo individualno pot žalovanja, da je le način razlage zakaj in kako čas zdravi boleče občutke in kako gre po procesu življenje naprej (Kübler – Ross 2005, 16–18).

Stopnje žalovanja je razdelala na zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo in sprejetje (18):

Zanikanje; otopelost in šok sta najpogostejši reakciji, ko nam nekdo sporoči slabo novico.

Pri tem nam pomaga obrambni mehanizem zanikanja, da v tej težki boleči situaciji zdržimo (''saj to ne more biti res, to je pomota, meni se to ne more zgoditi …) (19–21).

Jeza; postanemo jezni na tistega, ki nam je povedal novico. Na zdravnika, na Boga in celo na osebo, ki smo jo izgubili. Popolnoma sprejemnljivo je, da se v tako težkih trenutkih pojavijo močni občutki jeze. Na ta način želimo izvedeti, zakaj se je neprijeten dogodek zgodil, ali obstaja možnost, da bi lahko preprečili, kdo je kriv. Jezo lahko usmerimo na zunanji svet ali pa vase (21–24).

Pogajanje; poskušamo se pogoditi z drugimi, s sabo, z Bogom, da bi nam dal še eno priložnost. Sebe in druge prepričujemo, da bi se lahko stvari spremenile, če bi ravnali drugače; npr. prenehali s kakšno slabo razvado, se opravičili, bili več časa z ljubljeno osebo, ki smo jo izgubili. Navkljub magičnim pričakovanjem se začnemo zavedati bolečega dejstva, da se ne moremo vrniti v preteklost ter da stvari ne bodo nikoli več takšne kot do bile (25–26).

Depresija; ob spoznanju, da je izguba resnična, občutimo obžalovanje. Polni smo obtožb in občutkov krivde, zakaj še živimo in uživamo življenje, medtem ko naše ljubljene osebe ni več. Intenzivni občutki žalosti nas pogosto tako izčrpavajo, da nimamo energije za ostale, sicer običajne dnevne aktivnosti. Včasih svojo situacijo doživimo tako brezizhodno, da razmišljamo celo o samomoru (27–29).

Sprejetje; čas sam po sebi ne zmanjša intenzitete naših neprijetnih čustev. Najverjetneje bomo vedno obžalovali, da ne moremo več deliti življenja z izgubljeno osebo. Žalovanje ni namenjeno izbrisu bolečine in izgube, temveč je namenjeno reorganizaciji življenja in usmeritvi življenjske energije na druga življenjska podorčja. Če smo pripravljeni sprejeti novo nastali položaj, ga videti kot dejstvo, ki ga ni mogoče spremeniti, se soočiti z vsemi neprijetnimi čustvi in občutki, nam bo izguba ostala kot izkušnja, ne pa kot temeljna točka našega življenja (29–31).

8

Spopadanje s svojim žalovanjem ali žalovanjem drugih je lažje, če smo seznanjeni z občutji in čustvi žalujočih (Kübler – Ross 2005).

Faze žalovanja lahko razdelimo tudi na več faz, ki so prav tako kot po Kübler – Rossovi zaznamovane z določenimi čutenji in reakcijami, povezanimi s posamezno fazo. Faze si ne rabijo slediti po vrstnem redu, kakor med njimi tudi ni izrazitih prehodov. Lahko se zgodi, da v določenih trenutkih prevlada ena faza z vsemi svojimi občutki in čutenji, pred drugo. Ob tem je treba poudariti, da so med fazami žalovanja možni tudi premiki naprej in nazaj. Carr (2006, 23) jih razdeli na: šok, ki lahko traja nekaj minut ali dneve in mesece, zanikanje ali dvom, kjer žalujoči poskuša živeti, kot da se izguba ni zgodila, hrepenenje in pogrešanje, žalost, kjer se lahko pojavijo motnje spanja, jokavost, nezmožnost koncentracije, izguba energije in apetita ter umik iz socialnih interakcij, jeza ki se lahko kaže v različnih destruktivnih vedenjih in z zlorabo opojnih substanc, anksioznost, krivdo in pogajanje, kjer občutki krivde zaznamujejo samoobtoževanje, lahko pride do samopoškodb ali do samomorilnih misli, saj se žalujoči obsoja za nekaj, kar mu ni bilo moč preprečiti ob smrti bližnjega S pogajanjem poskuša žalujoči navezati stik z božanstvi in obljubami, npr. da bo sedaj živel bolje. Kot zadnjo fazo žalovanja navaja sprejetje, kjer žalujoči modificira lasten pogled na svet, umrli pa je v njega vključen kot umrla oseba (26–28).

Ob vseh naštetih modelih in fazah žalovanja, Gostečnik (2006) deli proces žalovanja na šest faz: šok, zanikanje, jezo, pogajanje, žalost in depresijo, obup in integracijo v vsakdanje življenje. Šok je obdobje, ko je odnos še vedno živ, žalujoči še ne zmore verjeti, da se je to zgodilo. Zanikanje je lahko vzporedno šoku, vendar žalujoči po tem, ko spozna kaj se je v resnici zgodilo, preide v žalost. Žalost občutimo z globokim obupom, potrtostjo, bolečino in izgubo energije. Tako kot Carr (2006) doda, da lahko v tej fazi pride do motenj spanja, izgube apetita, padca ali nezmožnosti koncentracije ter motenj spanja. Jeza lahko vključuje občutke razočaranja nad seboj ali drugimi, kakor tudi občutke izdanosti. Ko dokončno sprejmemo izgubo pride do faze obupa, saj zaznamo, da pomeni smrt dokončnost, da umrlega ne bo več nazaj (478–480). Po modelu Relacijske družinske terapije (RDT) lahko dodamo še fazo integracije, kjer je mišljeno preoblikovanje in prilagoditev sistema, da nekoga ni več. V fazi integracije praznino, ki ostaja po smrti bližnjega postopoma zapolnimo z novimi idejami, priložnostmi in odnosi (Simonič in Poljanec 2008, 253).

9

V literaturi lahko naletimo tudi na opis štirih stopenj žalovanja:

- Sprejetje izgube, v njej žalujoči sprejema dejstvo, da umrla oseba fizično več ni prisotna.

- Bolečina izgube, v kateri se žalujoči prilagajo na spremenjeno okolje; zunanje in notranje ter duhovne spremembe.

- Novo, drugačno čustveno umeščanje osebe.

- Življenje nadaljujejo z novim smislom in ljubečim odnosom do umrlega (Thompson 2012, 25).

Prav tako se srečamo s strokovnjaki, ki opisujejo le tri stopnje ali faze žalovanja. Kot prvo navajajo otopelost h kateri vključujejo čustveno otopelost, brezvoljnosti in občutek nezmožnosti funkcioniranja. Žalujoči ne sprejema ali ne želi sprejeti izgube, občasno ima občutke kot, da se smrt ni zgodila. Tej stopnji pripisujejo kratko obdobje od nekaj ur do nekaj dni. Stopnja ali obdobje žalosti je slična depresiji z občutki nemira in tesnobe, ki jim dodajo še izgubo teka, jokanje in težave s koncentracijo. Ob psihičnih so omenjeni tudi fizični znaki kot je bolečina v določenih delih telesa. Dogaja se tudi, da žalujoči za smrt ljube osebe krivi druge ali pa občuti lastno krivdo. Občutijo lahko tudi povezanost z umrlim, kot neko vrsto prisotnosti. Govorijo tudi o tem, da je umrli velikokrat navzoč, da ga slišijo ali vohajo. Včasih občutki ob žalovanju kažejo znake depresije, vendar so le–ti povsem normalni. Žalost začne postopoma popuščati nekje šest mesecev po izgubi, ko začne posameznik sprejemati izgubo in se postopoma integrira v vsakdanje življenje. Ob vsem pa je potrebno razumeti, da to lahko žalovanje traja različno dolgo in da je včasih potrebna strokovna pomoč (McKenzie 2005, 71–73).

Carr (2006) navaja, da med fazami žalovanja ni enoznačnosti, da ne prehajajo ena za drugo po vrstnem redu in da naj okvirji stopenj žalovanja služijo le kot vodnik po morebitnih odzivih žalujočih. Posameznik se med njimi giblje individualno, večkrat se celo vrača v prejšnjo ali prehaja med njimi, odvisno od vrste izgube (23–26).

Bolj kot sledenje fazam žalovanja, je pomembno, da v bolečini žalosti, tako kot v smrti, pride do preobrazbe, saj če si ne vzamemo časa za žalovanje, posledično ne moremo najti prihodnosti, v kateri bi se lahko spominjali izgube brez bolečine (Kübler – Ross 2005, 140).

10