Regulacija afekta po relacijski družinski terapiji

Afekti so trenutna, kratkotrajna, zelo intenzivna čustvena stanja, ob katerih občutimo močne telesne odzive. Kompan Erazrjeva (2006, 26; 96) zapiše, da je afekt nezavedni del

29

emocij oziroma stanje možganov, ki potrebuje nov pomen v stanju, ko odzivi čutenj niso ustrezni intenzivnosti tesnobe.

Da bi lahko posameznik ustvaril neka nova in drugačna občutja ter odnose, je potrebno upoštevati eno od terapevtskih predpostavk, ki govori o tem, da mora za takšne spremembe človeška prisha najprej ponoviti boleče travme in na novo odigrati stara občutja zavrženosti in zavrnjenosti, z osebo, s katero se zbliža v novi romantični navezi (Hrovat 2016, 40).

Relacijska družinska terapija (RDT) temelji na petih temeljnih premisah: Konceptu temeljnega afekta in z njim povezanim afektivnim psihičnim konstruktom in mehanizmi:

mehanizem regulacije afekta, projekcijsko – introjekcije identifikacije in mehanizmi kompulzivnega ponavljanja (Gostečnik 2018, 8).

Temeljni afekt povezuje emocije z organskimi vsebinami, ki vsebujejo predvsem globoke nezavedne psihosomatske elemente. Tukaj govorimo o somatskem ali implicitnem spominu. Ob vsem tem pa gre tudi za psiho – somatska stanja, ki najglobje zaznamujejo vsakega posameznika, pare ali celotne družinske sisteme. Med temeljne afekte štejemo sram, gnus, žalost, strah, jeza, in veselje (Gostečnik 2018, 9). RDT s svojo plastičnostjo, ki zajema medosebno, sistemsko in intrapsihično psiho – organsko sfero psihičnega doživljanja, regulira temeljni afekt oziroma njegove psihosomatske vsebine. Realcijska paradigma daje prednost primernemu odnosu z drugimi, čeprav je lahko ta zelo boleč in travmatičen, nosi v sebi upanje, da v novih odnosih ne bo več zapletov oziroma, da jih bo mogoče te zaplete rešiti (25).

Kot zapisano je regulacija afekta eden najbolj bistvenih komponent RDT. Posameznika regulira iz štirih strani: s strani jaza, s strani relacijskega polja, s strani afekta, ki nastaja v psihičnem prostoru med jazom in objektom, ter s strani sistemskega, družinskega sistema, afektov, ki prevevajo in ustvarjajo vzdušja v družini, vse skupaj pa tvori sistemsko celovitost (Gostečnik 2010, 324). RDT se osredotoča na vse štiri dimenzije, saj vse skupaj tvorijo sistemsko ravnovesje, se medsebojno pogojujejo in vplivajo druga na drugo. Regulacija sebe in polja ter regulacija afekta in sistema, so procesi, ki krepijo drug drugega, pa vendar so si v nasprotju in ravno v tem kreirajo močne afekte (334).

Vsi trije relacijski modeli; interpersonalna psihoanaliza, objekt – relacijska teorija in psihologija jaza, šele s sistemsko konfiguracijo dobijo pravo mesto. V tem pogledu sistem

30

ne predstavlja le integracijo relacijskih modelov, temveč predvsem integracijo in sintezo, kjer vsak izmed modelov predstavlja svoje mesto, istočasno pa ustvarijo celovitejšo integracijo. V tem oziru sistem ne predstavlja samo skupka in integracije relacijskih modelov, ampak se pokaže nov, višji, bolj integriran nivo, ki presega te relacijske konfiguracije medsebojnih delov. Sistem začne ustvarjati novo, lastno dinamiko, saj prav sistem družine zaobjame vse relacijske konfiguracije. V takšni obliki jim daje širšo in globljo obliko, daje jim nov pomen in drugačno, predvsem pa globljo dinamiko medosebnih odnosov. Družinski sistem ima ob svojih zakonitostih tudi svoje zahteve in potrebe, prav zaradi tega pa ustvarja najbolj temeljne afekte. Ti temeljni afekti nato prežemajo ostale odnose, ki vplivajo na celoten sistem (335).

Regulacija afekta ima dve nalogi. Najprej zaznavanje in zavedanje afekta in nato njegovo regulacijo, razumevanje afekta oziroma njegove funkcije (Kompan Erzar 2003a, 107).

Podlaga za regulacijo afekta je povezava orbitofrontalnega režnja možganov s subkortikalnimi strukturami limbičnega sistema. Te strukture se razvijajo in so v osnovi odvisne od interakcije z emocionalnim okoljem. Brez teh povezav, otrok ne more ustrezno regulirati svojih emocionalnih dražljajev in ne ločuje med zunanjimi in notranjimi dražljaji. V kolikor otrok teh povezav nima, ne zmore pravilno regulirati svojih čustvenih vzgibov in tako ne zmore ločevati med zunanjimi in notranjimi vzgibi (Gostečnik 2018, 180). Orbitofrontalne povezave z limbičnim sistemom se razvijajo na podlagi interakcije med materjo in otrokom (178). Diferenciacija otroka od matere in internalizacija regulacije afektov ter razvoja jezika, omogočajo otroku da se loči od matere. V tem obdobju se dograjuje temeljno zaupanje nasproti temeljnemu nezaupanju, je obdobje avtonomije nasproti sramu in dvomu, ter iniciativnosti nasproti krivdi. Ta dinamika, ki se ustvari med temi temami je ključna za mehanizem regulacije emocij in razvoj jezika, ki organsko in čustveno zaznamuje človeka za celo življenje. Mati mora v tem obdobju otroku pokazati mejo znotraj katere je še varen in lahko raziskuje, ter gibanje omejiti kadar se kaže nevarnost. Ob tem se zmanjšajo prvotne socio – afektivne prilagoditve, ki so lahko tudi stresne, vendar pa so bistveni dejavnik dokončnega strukturnega zorenja prilagoditvenega kortikularnega sistema. Na podlagi slednjega bo otrok pozneje sposoben samoregulacije afektivnih in emocionalnih stanj ter govorice, ki predstavlja bistveni element pri regulaciji afekta. Tukaj se rojeva temeljno hrepenenje in občutek, da lahko nekoga pogrešaš, da si lahko z nekom blizu in da je varno (178–179).

31

Regulacija afekta že predpostavlja interaktivno naravo in zahteva obojestransko odzivnost in uglašenost posameznika z okoljem in drugimi. Tako se ustvrja prostor medosebnega srečevanja, hrepenenja in pogrešanja, zaželenosti in hotenosti.

Ponavljajoče izkušnje medosebnega srečanja v varnem odnosu ter zadovoljive regulacije afekta, ki ga ta srečanja omogočajo, dajejo otroku podlage iz kater konstruira svoje notranje podobe o sebi in drugih, nadalje mu ohranjajo občutek zaznavanja afektivne kompetentnosti. S PII, ko otroka prevzame močan afekt, starši spremenijo občutke in stanje odnosa, se otroku odzovejo in otroku vrnejo transformiran afekt v obliki razumevajočega komentarja ali preko druge smiselno ustrezne komunikacije. V tem se rojeva temeljno občutje pogrešanja in hrepenenja. Skupaj s preoblikovanim afektom otrok sprejme in ponotranji tudi vzdušje in se začne učiti, kako bi lahko ravnal tudi sam s svojim afektom. Vse to mu ustvarja večno hrepenenje po varnem odnosu z materjo, ki je vse to omogočala (179–180).

Regulacija afekta se najprej pojavi na sistemski ravni. Ob se lahko proizvede tudi afektivni psihični konstrukt, ki vzdržuje celotni družinski sistem v nefunkcionalnosti.

Terapevt skuša afektivni psihični konstrukt odkriti že v samem začetku terapije. Odkriva jih v najrazličnejših simptomih, ki so kompromisi za prekrivanje bolečih afektov. V njem je mogoče najti temeljenje afekte jeze, sramu, strahu in žalosti, ki zaznamujejo odnos, pa vendar lahko imajo korenine popolnoma drugje ali so prineseni v dani odnos iz popolnoma drugih situacij. Terapevt skuša najprej razrešiti ta kompromis, ki vsekakor regulira boleče afekte. Če je nemogoče ne pride do razrešitev klient se ne more sprostiti in ne postane funkcionalen na čustveni, kognitivni, vedenjski in organski ravni. V RDT to pomeni, da je temeljni afekt dostopen na globlji ravni oziroma, da ima afektivni psihični konstrukt veliko globje korenine. Bolj kot je temeljni afekt nedostopen, bolj je ukoreninjen v nebesednih in nezavednih psihičnih konstruktih (28).

32