TABELA 7. Deskriptivna statistika za posamezne uporabljene merske lestvice
N M SD Asim. Spl. Min Max SW p
PGD 219 24,63 10,68 1,08 0,37 13 59 ,878 ,000
DASS-anksioznost 202 1,90 1,43 1,26 -0,01 1 5 ,902 ,000 DASS-depresija 201 1,46 0,86 1,68 1,58 1 4 ,846 ,000 DASS-stres 197 3,80 1,39 -0,88 -0,52 1 5 ,962 ,000
EAC 198 22,96 6,14 -0,34 -0,73 8 32 ,962 ,000
Opombe: N – število udeležencev; M – povprečna vrednost; SD – standardna deviacija; Asim. – asimetričnost; Spl. – sploščenost oz. kurtičnost; Min – najnižja vrednost; Max – najvišja vrednost; SW – vrednost Shapiro Willk testa; p – statistična pomembnost; PGD – vprašalnik za merjenje prisotnosti podaljšanega žaloavnja; DASS – lestvica za merjenje prisotnosti depresije, anksioznosti in stresa; EAC – vprašalnik o spoprijemanju s čustvi
V tabeli 7 so prikazane povprečne vrednosti, standardni odkloni, koeficienti sploščenosti in simetričnosti ter minimalne in maksimalne vrednosti za posamezne spremenljivke.
Skupni seštevek na vprašalniku o motnji podaljšanega žalovanja (PGD) smo uporabljali za merjenje prisotnosti motnje podaljšanega žalovanja. Lestvico za merjenje prisotnosti depresije, anksioznosti in stresa (DASS) smo razdelili na tri poddimenzije: anksioznost, depresija in stres. Skupni seštevek na vprašalniku spoprijemanja s čustvi (EAC) smo uporabili za merjenje spoprijemanja s čustvi v procesu žalovanja. Glede podatke iz tabele 7 vidimo, da se podatki znotraj skupin ne porazdeljujejo normalno.
Pri vprašalniku PGD-13 je prisotnost separacijske stiske zaradi izgube izkazalo kar 73 udeležencev, pri 27. udeležencih se je kazala prisotnost simptomov podaljšanega žalovanja na kognitivnih, emocionalnih in vedenjskih funkcijah. 32 od vseh je ob izkazani separacijski stiski in težavah na kognitivnih, emocionalnih in vedenjskih področjih izkazovalo še upad funkcionalnosti na socialnem, službenem ali drugem področju
42
delovanja. Skupni rezultat nakazuje na visoko stopnjo prisotnosti podaljšanega žalovanja med udeleženci raziskave.
TABELA 8. Prisotnost anksioznosti, depresije in stresa, izračuni z lestvico DASS–21
Prisotnost Anksioznost Depresija Stres
N % N % N %
Normalna 133 65,8 148 73,6 24 12,2
Majhna 17 8,4 21 10,4 13 6,6
Srednja 13 6,4 23 11,4 31 15,7
Visoka 16 7,9 9 4,5 38 19,3
Zelo visoka 23 11,4 0 0 91 46,2
Opombe: N – število udeležencev; % – odstotki udeležencev.
Udeleženci so ob zadnji stresni situaciji najmočneje doživljali stres, sledila mu je anksioznost in nato depresija.
Hipoteza 1: Spoprijemanje s čustvi v procesu žalovanja se statistično pomembno razlikuje glede na prisotnost ali odsotnost upada funkcionalnosti pri žalujočih.
TABELA 9. Testiranje razlike v spoprijemaju s čustvi posameznika glede na prisotnost ali odsotnost upada funkcionalnosti pri žalujočih
EAC N M SD Me SW SWp U p
Upad
funkcionalnosti
Da 168 23,35 5,94 24 0,962 0,001
5684 0,036 Ne 29 21,58 6,63 23 0,958 0,296
Opombe: N – število udeležencev; M – povprečna vrednost; SD – standardna deviacija; Me – mediana; SW – vrednost Shapiro-Willk testa; SWp – statistična pomembnost; U – Mann-Whitney U-test, p – statistična pomembnost; EAC – vprašalnik o spoprijemanju s čustvi
Udeleženci, ki so doživljali upad funkcionalnosti so na vprašalniku o spoprijemanju s čustvi dosegli višje povprečje (M = 23,55, SD = 5,94) v primerjavi s tistimi, ki upada funkcionalnosti niso doživeli (M = 21,58, SD 6,63). Razlika v povprečni vrednosti je znašala 1,77 in 95-odstotni interval zaupanja za oceno populacijske razlike med skupinama je znašal med 1,81 in 5,04.
43
Udeleženci, ki so doživeli upad funkcionalnosti v primerjavi s tistimi, ki upada funkcionalnosti niso doživeli, so v povprečju dosegli nekoliko višji rezultat na vprašalniku o spoprijemanju s čustvi.
Mann-Whitneyev U-test je pokazal, da med skupina prihaja do statistično pomembne razlike pri spoprijemanju s čustvi. Na podlagi rezultatov hiotezo 1 potrdimo.
Hipoteza 2: Ženske v procesu žalovanja občutijo statistično pomembno več anksioznosti, depresije in stresa kot moški.
TABELA 10. Testiranje razlike v doživljanju anksioznosti, depresije in stresa glede na spol udeležencev
Opombe: N – število udeležencev, M – povprečna vrednost; SD – standardna deviacija; Me – mediana; SW – vrednost Shapiro Willk testa; SWp – statistična pomembnost; U – vrednsot Mann-Whitneyevega testa; p – statistična pomembnost; DASS 21 – lestvica za merjenje prisotnosti depresije, anksioznosti in stresa.
Ker distribucija podatkov pri vseh dimenzijah DASS vprašalnika tako pri moških, kot tudi ženskah odstopa od normalne distribucije, smo za preverjanje značilne razlike uporabili neparametrični Mann-Whitneyev U test. Slednji je pokazal, da razlika v doživljanju anksioznosti, depresije in stresa med moškimi in ženskami ni statistično pomembna. Hipotezo 2 zavržemo.
Hipoteza 3: V doživljanju anksioznosti in depresije obstaja statistično pomembna razlika glede na vrsto izgube oz. koga smo izgubili.
Udeležence smo razvrstili v tri različne skupine glede na vrsto izgube, in sicer glede na to ali so izgubili ožjega družinskega člana (žena/partnerka, mož/partner, otrok, sorojenec
44
– brat/sestra), starega starša (stari starši in prastarši) ali drugo za udeleženca pomembno osebo (teta/stric, prijatelj in drugi).
TABELA 11. Deskriptivna statistika na lestvici anksioznost in depresija glede na vsrto izgube
N M SD Me SW p
Anksioznost
Družinski člani 48 14,69 8,14 15 0,964 0,149
Stari starši 107 8,02 6,08 7 0,864 <,001
Druge pomembne
osebe 39 9,97 7,21 9 0,890 0,001
Depresija
Družinski člani 48 22,46 18,80 18 0,921 0,003
Stari starši 107 9,50 10,57 6,00 0,832 <,001
Druge pomembne
osebe 39 14,57 15,77 10 0,845 <,001
Opombe: N – število udeležencev; M – povprečna vrednost; SD – standardna deviacija; Me – mediana; SW – vrednost Shapiro Willk testa; p – statistična pomembnost; DASS 21 – lestvica za merjenje prisotnosti anksioznosti, depresije in stresa.
Ker so podatki znotraj vseh treh skupin pri obeh merjenih variablah odstopali od normalne porazdelitve (tabela 11), smo v nadaljevanju za računanje razlik med skupinami uporabili Kruskal-Wallisov H-test (tabela 12). Iz tabele 12 lahko razberemo, da se skupine statistično pomembno razlikujejo v doživljanju anksioznosti in depresije.
TABELA 12. Testiranje razlike v doživljanju anksioznosti in depresije glede na vsrto izgube s Kruskal-Wallisovim testom
DASS hi-kvadrat df p
Anksioznost 21,519 2 0,000
Depresija 17,748 2 0,000
Opombe: df – stopnja prostosti; p – statistična pomembnost
Ker so nas v nadaljevanju zanimale tudi razlike med posameznimi skupinami, smo opravili še Mann-Whitneyev U test za preverjanje razlik med skupinami v doživljnju anksioznosti in depresije glede na vsrto izgube (tabela 13).
45
TABELA 13. Mann-Whitney U test za preverjanje razlik v doživljanju anksioznosti in depresije glede na vsrto izgube
DASS U p
Anksioznost Družinski člani Stari starši 1517 <,001
Druge
Depresija Družinski člani Stari starši 1573 <,001
Druge
Opombe: N = 194 ; U – Mann-Whitney U test; p – statistična pomembnost; DASS – lestvica za merjenje prisotnosti anksioznosti, depresije in stresa.
Na spremenljivki anksioznost so se statistično pomembne razlike pokazale med skupinama družinski člani in stari starši. Povprečne vrednosti (tabela 13) kažejo, da več anksioznosti dožiljajo udeleženci po izgubi ožjih družinskih članov, v primerjavi z udeleženci, ki so izgubili stare starše, čeprav več anksioznosti od slednjih doživljajo udeleženci po izgubi drugih pomembnih oseb v njihovem življenju.
Pri doživljanju depresije se ponovno med seboj statistično pomembno razlikujeta skupini družinski člani in stari starši. Tudi tukaj največ depresije doživljajo udeleženci po izgubi ožjih družinskih članov. Udeleženci po izgubi drugih, za njih pomembnih oseb, doživljajo več depresije kot udeležencki, ki so izgubili stare starše. Hipitezo 3 potrdimo.
Hipoteza 4: Doživljanje podaljšanega žalovanja se statistično pomembno razlikuje glede na to, koliko časa je minilo od izgube bližnje osebe.
Udeležence smo razvrstili v tri različne skupine glede na čas od izgube, in sicer so bili v prvi skupini tisti, pri katerih je minilo od 3 do 18 mesecev od izgube, v drugi skupini od
46
19 do 36 mesecev od izgube in v tretji skupini več kot 3 leta od izgube bližnje osebe (tabela 14).
TABELA 14. Deskriptivna statistika na vprašalniku PGD glede na čas od izgube
PGD N M SD Me SW p
3 – 18 mesecev 58 29,28 12,68 27,5 0,926 ,002
19 – 36 mesecev 39 27,03 10,23 26,0 0,917 ,007
Več kot 3 leta 106 20,98 8,36 18,5 0,808 < ,001
Opombe: N – število udeležencev; M – povprečna vrednost; SD – standardna deviacija; Me – mediana; SW – vrednost Shapiro Willk testa; p – statistična pomembnost; PGD – vprašalnik za ocenjevanje prisotnosti motnje podaljšanega žalovanja.
Ker so podatki znotraj vseh treh skupin pri spremenljivki podaljšano žalovanje odstopali od normalne porazdelitve, smo v nadaljevanju za računanje razlik med skupinami uporabili Kruskal-Wallisov H-test.
TABELA 15. Testiranje razlike v doživljanju podaljšanega žalovanja glede na čas, ki je minil od izgube
hi-kvadrat df p
PGD 24,596 2 <,001
Opombe: PGD – podaljšano žalovanje; df – stopnja prostosti; p – statistična pomembnost
TABELA 16. Mann-Whitney U test za preverjanje razlik v doživljanju podaljšanega žalovanja glede na čas od izgube
PGD U p
3 – 18 mesecev 19 – 36 mesecev 1057 ,586
Več kot 3 leta 1822,50 <,001
19 – 36 mesecev Več kot 3 leta 1252 <,001
Opombe: N = 194 ; U – Mann-Whitney U test; p – statistična pomembnost; PGD – podaljšano žalovanje.
Iz tabele 16 lahko razberemo, da se skupine statistično pomembno razlikujejo v doživljanju podaljšanega žalovanja. Na spremenljivki PGD so se statistično pomembne razlike pokazale med skupinama udeležencev, kjer je od izgube minilo med 3 – 18 mesecev in več kot 3 leta (tabela 16). Povprečne vrednosti (tabela 14) kažejo, da
47
udeleženci, ki so izgubo doživeli pred 3 – 18 mesceci izkazujejo več prisotnosti podaljšanega žalovanja, v primerjavi s tistimi, ki so izgubo doživeli pred več kot 3 leti.
Prav tako se je statisično pomembna razlika pokazala med skupina udeležencev, ki so izgubo doživeli pred 19 – 36 meseci in več kot 3 leti (tabela 16). Tudi tukaj povprečne vrednosti v tabeli 14 kažejo na povišano prisotnost podaljšanega žalovanja v primerjavi z udeleženci, ki so izgubo doživeli pred več kot 3 leti. Hipotezo 4 lahko potrdimo.
Hipoteza 5: Med udeleženci, ki so ob izgubi bližnje osebe od drugih dobivali spodbode za čimprejšnjo vključitev v vsakdanje življenje in tistimi, ki tega niso bili deležni, obstaja statistično pomembna razlika v doživljanju podaljšanega žalovanja, anksioznosti, depresije, stresa in pri čustvenem spoprijemanju.
TABELA 17. Deskriptivna statistika in testiranje razlike na vprašalniku PGD, EAC in DASS glede na spodbude za čimprejšnjo vključitev v vsakdanje življenje
N M SD Me SW SWp U p
Opombe: N – število udeležencev; M – povprečna vrednost; SD – standardna deviacija; Me – mediana; SW – vrednost Shapiro Willk testa; SWp – statistična pomemnbost; U – vrednost Mann-Whitneyevega testa; p – statistična pomembnost; PGD – vprašalnik za ocenjevanje prisotnosti motnje podaljšanega žalovanja;
EAC – vprašalnik o spoprijemanju s čustvi.
48
Ker so podatki znotraj obeh skupin na vseh merjenih spremenljivkah odstopali od normalne porazdelitve, smo v nadaljevanju za računanje razlik med skupinama uporabili Mann-Whitneyev U test.
Test je pokazal, da se skupini statistično pomembno razlikujeta v vseh merjenih variablah.
In sicer so udeleženci, ki so doživljali prigivarjanje okolice k čimprejšnji vključitvi v vsakdanje življenje, poročali o statistično pomembno močnejšem doživljanju podaljšanega žalovanja, slabšem čustvenem procesiranju, pogostejšem doživljanju anksioznosti in depresije ter manjšem doživljanju stresnih simptomov, kot tisti, ki tega prigovarjanja niso doživljali. Na osnovi rezultatov hipotezo 5 potrdimo.
49