RAZPRAVA - ANKSIOZNOST IN SPOPRIJEMANJE S PROCESOM ŽALOVANJA PO IZGUBI BLIŽNJE OSEBE

Z raziskavo smo si zastavili pet hipotez, ki so se osredotočale predvsem na prisotnost anksioznosti, depresije in stresa ter spoprijemanja s čustvi in procesom žalovanja po izgubi bližnje osebe.

Žalovanje lahko razdelimo na več faz, ki so prav tako kot po Kübller – Rossovi (2005, 29–31) zaznamovane z določenimi čutenji in reakcijami, povezanimi s posamezno fazo.

Faze si ne rabijo slediti po vrstnem redu, kakor med njimi tudi ni izrazitih prehodov.

Lahko se zgodi, da v določenih trenutkih prevlada ena faza z vsemi svojimi občutki in čutenji, pred drugo. Ob tem je potrebno poudariti, da so med fazami žalovanja možni tudi premiki naprej in nazaj (Carr 2006, 23–26). Žalost je naravna reakcija na izgubo nam bližnje osebe, zato so občutki, ki jih imamo ob izgubi povsem normalni (Bonanno 2009, 3). Kmalu po izgubi doživimo boleča, nasprotujoča si čustva in občutke, na katera pa nismo pripravljeni (W. James in Friedman 2009, 23). Čeprav se čustva v nas zbujajo ob vsakem dogodku, pojavu ali osebi, se težava kaže v tem, da smo vzgojeni tako, da čustev ne kažemo in če se le da, se jim ognemo (Bonanno 2009, 3). Prav strah je eden od temeljnih človekovih čustev in je ob žalosti pomembno prisoten v procesu žalovanja pri vseh žalujočih. Iz strahu se lahko razvije tesnoba ali anksioznost, ki je v procesu žalovanja lahko moteč pojav za socialno okolje posameznika, v katerega je vključen. Potrebno pa je razumeti, da je strah čustven odziv na nove, spremenjene pogoje bivanja, izgubo varnega prostora, ki ga je žalujočemu predstavljala bližina in povezanost z umrlim. Prav na tem koraku se žalujoči soočajo tudi s separacijsko stisko, ki je eden od pogojev za ugotavljanje motnje podaljšanega žalovanja (Prigerson in idr. 2021). K vsemu omenjenemu sodi tudi upad funkcionalnosti oziroma intenziven umik iz socialnega, poklicnega ali drugega pomembnega področja delovanja posameznika po smrti bližnjega, (Prigerson idr. 2021, 97). Ločeno navajanje in prepoznavanje motnje podaljšanega ali dolgotrajnega žalovanja z motnjo vztrajnega zapletenega žalovanja je bil eden od ključnih namenov naše raziskave.

Opazili smo, da so udeleženci, ki so doživljali upad funkcionalnosti, imeli veliko večje težave pri spoprijemanju s čustvi, saj so v naši raziskavi dosegli višje povprečne vrednosti (M = 23,55), kot udeleženci, ki upada funkcionalnosti niso doživeli (M = 21,58).

Vrednosti lahko povezujemo s teorijami o pomembnosti izražanja in ozaveščanja čustev.

Da zmoremo skozi težke življenjske preizkušnje, kot je proces žalovanja za ljubljeno osebo, je pomembno, da svoja čustva čutimo. Veliko odraslih posameznikov svojo žalost, ki je nastala zaradi smrti bližnje osebe, skriva pred okolico. Svoja čustva le delno izražajo.

Pretirano zatiranje žalosti pa je za človeka škodljivo in lahko povzroči zapoznelo ali izkrivljeno žalovanje, kar lahko vodi v kronično žalost in posledično do depresije.

Ravnovesje med izogibanjem in konfrontacijo z žalostjo, bi posamezniku omogočalo, da postopoma izgubo sprejme (Parkers 1998, 856–859). Podpora okolice bi tako žalujočim omogočala lažjo sprejemanje izgube. Žal pa je sodobna družba naravnana k izogibanju vsem težkim občutjem, ki jih s seboj prinaša žalovanje. (Valenta 2015, 151). Prav na tem področju smo v raziskavi uspeli potrditi, da udeleženci, ki svoje žalosti ne kažejo, jo skrivajo ali zatirajo, doživljajo upad funkcionalnosti in se posledično soočajo s podaljšanim žalovanjem. Paradoks pa predstavljajo žalujoči, ki zatirajo žalost in žalovanje, saj se pogosteje kasneje zlomijo kot posamezniki, ki svojo žalost izražajo.

Posamezniki, ki žalost in proces žalovanja skrivajo, ga zatirajo, so bolj izpostavljeni motnjam spanja, depresiji in hipohondričnim simptomom, ki spominjajo na simptome bolezni, zaradi katere je umrl njihov bližnji (identifikacijski simptomi) (Parkers 1998, 856–859).

Anksiozne motnje se najpogosteje pojavljajo pri ženskah. Razlika pojavnosti med ženskami in moškimi je približno 2: 1 (American Psychiatric Association 2013, 189-190).

V naši raziskavi nas je zanimalo ali trditev drži tudi v procesu žalovanja, zato smo pri naših udeležencih preverili prisotnost anksioznosti, depresije in stresa. Razlike med spoloma nismo mogli potrditi, saj je povsem normalno, da po izgubi ljubljene osebe doživljamo tesnobo ali anksioznost (Smith Bidwell 2018, 37–38), stres in simptome depresije, ki se izražajo predvsem v obliki umika vase in ravnodušnosti. Med ženskami in moškimi udeleženci se je kot najvišja razlika pokazala v prisotnosti stresa, kjer je bila povprečna vrednost prisotnosti stresa precej višja pri ženskah (M = 102,46 ), kot pri moških (M = 83,54). Ob tem, da so anksioznost, depresija in stres spremljajoči v procesu žalovanja lahko zapišemo, da se doživljanje anksioznosti in depresije v procesu žalovanja med moškimi in ženskami ne razlikuje, saj so lahko prisotni pri vsakem žalujočem, ne glede na spol in versko prepričanje. Pokazalo pa se je, da je stres tisti, ki ga bolj izražajo ženske, kar bi lahko pripisali prav temu, da občutke žalosti in žalovanja izražajo v večji meri kot moški, kar se odraža že v otroštvu in skozi celoten razvoj posameznika.

Gostečnik (2020, 28) v svojem prispevku navede, da so, že v dobi odraščanja, fantje, predvsem pa dekleta, če nimajo ustreznega sogovornika, veliko bolj nagnjeni k notranjemu izražanju težkih čutenj, kar pa jih lahko vodi v depresijo in motnje hranjenja oziroma k različnim avtodestruktivnim dejanjem. Nadaljuje, da so fantje in dekleta v nadaljnjem razvoju pred temeljno nalogo razviti sposobnost tolerance v soočenju s težkimi emocijami in afekti. Ta razvojna kategorija je pogoj za funkcionalno soočenje s stresom, ki se mora z dozorevanjem razširiti in poglobiti.

Raziskava o doživljanju tesnobe med ovdovelimi starejšimi (Prigerson idr. 1996, 22–30) je pokazala, da ima anksioznost kot tretji dejavnik ob depresiji in žalosti, skupaj z žalovanjem, močan vpliv na možnost razvoja depresije. Simptomi tesnobe se razlikujejo od simptomov depresije in žalosti, so pa skupaj z depresijo in žalostjo v raziskavi predstavljali možnost za nadaljnjo simptomatiko. Žalost lahko povzročijo tudi različne duševne motnje. Najpogostejši med njimi so depresija, anksiozne motnje in panični napadi ter posttravmatska stresna motnja (PTSM). Vsi psihogeni simptomi niso posledica potlačene ali izognjene žalosti. Nekateri med njimi odražajo tudi izgubo varnosti, ki jo pogosto povzroči izguba in pripomore k temu, da si posamezniki napačno razlagajo običajne simptome tesnobe in žalosti (Parkers 1998, 856–859). Da se simptomi travmatičnega ali oteženega žalovanja in simptomi depresije ter anksioznosti v procesu žalovanja razlikujejo je pokazala raziskava: Travmatično žalovanje se kot motnja razlikuje od depresije in anksioznosti povezane z žalovanjem (Boelen in Bout 2005, 2175–2177). Simptomi anksioznosti in depresije pa so lahko pogosti spremljajoči faktorji tudi pri motnji podaljšanega ali dolgotrajnega žalovanja, katerega prisotnost pa ni omejena na spol, vero ali kulturno okolje (Prigerson idr. 2021, 96–106).

Da depresija in žalost nista enaki in da imata obe vpliv na potek žalovanja ter da obe povzročata motnje, je v svojem strokovnem delu zapisala Shearova (2012, 119–128) in dodala, da se podobnost pri tem konča.

Skozi teorijo smo predstavili, da ima žalovanje več obrazov, da je od posameznika do posameznika drugačna, da ob njej doživljamo različno težke občutke, predvsem pa, da se nanjo različno odzivamo tudi glede na vrsto izgube. V raziskavi nas je zanimalo, ali se doživljanje anksioznosti in depresije razlikuje glede na vrsto izgube. Povprečne vrednosti so nam pokazale, da največ anksioznosti doživljajo udeleženci po izgubi ožjih družinskih članov (M = 14,69), v primerjavi z udeleženci, ki so izgubili stare starše (M = 8,02). Več

anksioznosti od žalujočih po izgubi starih staršev pa so izražali udeleženci po izgubi drugih pomembnih oseb v njihovem življenju (M = 9,97). Pri doživljanju depresije se je zaporedje med udeleženci ponovilo. Študije kažejo, da je žalost najbolj intenzivna in najtežja za posameznike, ki so izgubili otroka ali življenjskega sopotnika (Shear 2012, 120). Študija Ko umre otrok: sistematičen pregled pri starših po izgubi otroka, usmerjenih intervencijah v žalovanju in njihovo usklajenost s teorijami žalovanja in izgube (Kohen in idr. 2020, 19–28), je pokazala, da je staršem potrebno predstaviti vrste pomoči, ki jih opredeljujejo različne teorije o žalovanju in potrebah v procesu žalovanja. Intervencije v procesu žalovanja bi se morale bolj osredotočati na neprekinjen proces žalovanja ob sprejemanju izgube otroka in iskanje novega smisla v nadaljnjem življenju. V naši raziskavi se nismo posebej osredotočali na specifične izgube, smo pa ugotovili, da je med udeleženkami prisotnih 6,1 odstotek žensk po izgubi otroka, kar je v primerjavi z izgubo moža ali partnerja (15,3 %) in žene ali partnerke (13,2 %) visok odstotek. Posameznikom po izgubi otroka ali ljubljene osebe pripisujejo verjetnost prisotnosti zapletenega žalovanja. Smrt otroka je na splošno najtežja vrsta izgube in žalujoči so skoraj desetletje po izgubi izpostavljeni visokemu tveganju za depresijo in anksioznost, kot tudi visokim tveganjem za razna fizična obolenja (Shear 2012, 120).

Žalujoči so žalostni, ker pogrešajo osebo, ki jo imajo radi, osebo, ki je njihovemu življenju dajala varnost, ljubezen in toplino. Zdi se jim, da je vse izgubljeno, vendar iščejo smisel kako naprej, za razliko od posameznikov z depresivnimi motnjami ki so žalostni, ker sebe in/ali svet okoli sebe vidijo bistveno drugače kot mi. Zdi se jim, da na svetu ni varnosti, ljubezni in topline, ni poti naprej, ni novega smisla. Ob vsem naštetem, depresija zavira sposobnost doživljanja pozitivnih čustev. Žalovanje in žalost pa ne. Depresija ovira sposobnost skrbi za druge in razumevanje njihovih dobrih namenov, žalovanje pa žalujočega obrne vase, vendar sta želja po stiku z drugimi in hvaležnost za trud ohranjena.

Razlog za umik pri depresiji in žalovanju je povsem drugačen. Pomembno je, da depresije in žalosti ne mešamo, saj depresija zahteva zdravljenje, žalovanje pa mora biti podprto in izžalovano (Shear 2012, 121). Avtorica jasno razloži razliko med depresijo in procesom žalovanja, pa vendar se v naši raziskavi kaže, da je doživljanje depresije ob anksioznosti, po izgubi ožjih družinskih članov eden od ključnih doživljanj v procesu žalovanja. Na to temo obstaja kar nekaj študij, ki potrjujejo in opominjajo na upoštevanje razlike in ločevanje povezanosti med doživljanjem depresije v procesu žalovanja in motnjami depresije, ki potrebujejo zdravljenje (Prigerson idr. 1996, 22–30). Prav tako, kot pri

odraslih na to opozarjajo Dillen in idr. (2009, 437–461) v svoji raziskavi o Potrditvi značilnosti zapletenega žalovanja zaradi depresije in tesnobe med mladostniki.

Anksiozne motnje imajo skupne značilnosti pretiranega strahu in tesnobe, vendar je strah odziv na zaznano nevarnsot s strani posameznika, medtem, ko je tesnoba pričakovanje prihajajočega težkega trenutka. Da je strah naravnan bolj z bojem in begom, ter vznemirjenjem, je tesnoba v njegovem nasprotju bolj povezana z mišično napetostjo in pozornostjo na prihajajočo nevarnost. Pri anksioznosti prihaja do stalnega strahu ali tesnobe, ki se pojavi ob razmišljanju na dogodke, ki so privedli do izgube ali ločitve od posamezniku pomembne osebe (American Psychiatric Association 2013, 189–190). Tako lahko zapišemo, da se strah v nas vzbudi že ob misli, da bi izgubili nam drago osebo.

Nasprotno pa se zgodi, ko se posameznik pripravlja na smrt bližnjega, ko pride do zavedanja dokončnosti in minljivosti. Žalujoči po zgubi bližnjega pogosto čutijo, da so v življenju izgubili občutek varnosti in se pretirano obremenjujejo, kaj ali koga bi lahko izgubili v prihodnosti. Ob vseh naštetih simptomih in možnostih prisotnosti anksioznih in depresivnih motenj v procesu žalovanja, pa pozabljamo, da je smrt ljubljene osebe zelo stresna za posameznika. Stresna zaradi izgube, kakor tudi zaradi soočanja z dokončnostjo, ki jo prinaša smrt. Poleg tega se, kot posledica zahtev, pojavi nešteto stresorjev, ki jih prinaša spopadanje z občutki in opravili, ki niso prisotna vsak dan, pa vendar je soočenje in spopadanje z njimi potrebno za ponovno vključitev v vsakdanje življenje (Shear 2012, 119).

Žalovanje je proces, ki potrebuje svoj prostor in čas. Posameznik se nanj odziva individualno, glede na pretekle izkušnje. Te so lahko povezane z izkušnjami v otroštvu, družinskimi skrivnostmi, kulturo in vero. Največji pomen v procesu žalovanja imajo pretekle izkušnje z izgubami, predvsem takrat, kadar so te ostale neizžalovane, prikrite, odrinjene ali prekinjene (Kübler – Ross 2005, 15–18).

V raziskavi nas je tudi zanimalo ali je spoprijemanje s procesom žalovanja povezano s časom, ki je minil od izgube bližnjega. Na podlagi podatkov smo ugotovili, da je čas lahko pomemben dejavnik v moči in spoprijemanju s procesom žalovanja. Naša raziskava je pokazala, da povprečne vrednosti pri udeležencih, ki so izgubo doživeli pred 3 – 18 meseci izkazujejo več prisotnosti podaljšanega žalovanja, v primerjavi s tistimi, ki so izgubo doživeli pred več kot tremi leti. Povišana prisotnost podaljšanega žalovanja se je pokazala tudi pri udeležencih, ki so izgubo doživeli pred 19 – 36 meseci.

Žalost postane trajna, če ne sprejmemo, da ljubljene osebe ni več, je ne nehamo pogrešati.

Tako je čas, ki mine od izgube pomemben dejavnik v procesu žalovanja, saj se vsestranska intenzivnost čustev sčasoma umirja. Žalost postane globlja in manj vsiljiva.

Sčasoma se vsi sproženi, psihobiološki procesi polagoma ublažijo in integrirajo žalost tako, da izgubo sprejmemo in svoje misli in čustva preusmerimo v svet, v katerem naše bližnje osebe ni več (Shear 2012, 120). Žalujoči morajo večkrat iti naprej ali nazaj med bolečino žalosti in obupa, preden preidejo v končno fazo, fazo reorganizacije ali sprejetja.

Večina žalujočih okreva v drugem letu po nastanku izgube, šele takrat se začnejo

»vračati« v vsakdanje življenje s skrbjo zase in z željo po socialnem vključevanju (Parkers 1998, 858). Vse to se je pokazalo tudi v naši raziskavi, ki pa nam pušča odprte možnosti, da bi na podlagi specifično izbranih izgub, npr. smrt otroka, preverili koliko časa potrebujejo žalujoči starši za integracijo v vsakdanje življenje, čeprav se zavedamo, da ostanejo »večno žalujoči«.

Raziskava Žalost: kratka zgodovina raziskav o tem, kako se prilagajajo telo, um in možgani (O'Connor 2019, 731–738) je pokazala, da ne samo um, tudi telo potrebuje rehabilitacijo v procesu žalovanja, saj zaradi psiholoških obremenitev obstajajo možnosti za nastanek kardiovaskularnih in drugih težav. Prav tako kot um, tudi telo potrebuje čas.

Obstajajo pa različne možnosti za ogrožanje enega in drugega. V naši raziskavi smo ugotovili pomembne povezanosti med časom in vrsto izgube, kakor tudi med tem kako lahko na nas vpliva okolje v katerem živimo. Zato nas je zanimalo ali lahko prigovarjanje okolice k čimprejšnji integraciji v vsakdanje življenje vpliva na doživljanje podaljšanega žalovanja, anksioznosti, depresije in stresa ter na čustveno spoprijemanje. Ugotovili smo, da je prigovarjanje okolice lahko pomemben dejavnik v spoprijemanju s procesom žalovanja, saj so udeleženci, ki so doživljali prigovarjanje okolice poročali o pomembno močnejšem doživljanju podaljšanega žalovanja, slabšem čustvenem procesiranju, pogostejšem doživljanju anksioznosti in depresije. Ob tem pa smo zaznali manjšo prisotnost doživljanja stresa pri udeležencih, ki doživljajo prigovarjanje okolice k čimprejšnji integraciji v primerjavi s tistimi, ki tega niso doživljali.

Smith Bidwellova (2018, 52) poudarja, da je zelo pomembno, da žalujoči dobi prostor za izražanje lastnih bolečih čustev, da zatiranje žalosti in s tem hitrejša integracija v vsakdanje življenje, pripomore k razvoju motnje podaljšanega žalovanja in prisotnosti tesnobe ali depresije. Bistvo žalovanja je, da če ne delite svoje težke zgodbe, jo še vedno

nosite v svoji notranjosti. Nujno je najti način, kako jo izpustiti, spregovoriti in jo deliti z drugimi. To nam pomaga žalovanje pogledati tudi s svetle plati in pripomore k vsakemu koraku naprej v procesu žalovanja. Ključno ob tem pa je, da lahko prigovarjanje okolice pripomore k umiku žalujočega iz socialnega okolja, posledično to privede do oslabitve funkcionalnosti, kar lahko vodi v tesnobo ali anksioznost in tudi doživljanje depresije.

Vsi zajeti simptomi, vključno s stresom in poslabšanjem kognitivno čustvenih reakcij, so bili potrjeni v študiji za vključitev motnje podaljšanega ali dolgotrajnega žalovanja v DSM-5-TR.

Študije, ki smo jih prikazali v raziskavi kot primerjalne so bile opravljene v tujini, saj domačih študij na temo podaljšanega žalovanja z vsemi vključenimi faktorji za poslabšanje stanja žalujočega nismo našli. Zato obstajajo odprte možnosti, za razlikovanje tega podpodročja tudi v domačem prostoru, ker se lahko zaradi kulturnih in verskih navad kakšni od rezultatov ne ujemajo s Slovensko populacijo.

SKLEP

Na temo izgub in žalovanja so bile opravljene že številne raziskave na različnih strokovnih področjih. Vsaka na svoj specifični način je pripomogla k ozaveščanju, prepoznavanju in sprejemanju težkih občutkov s katerimi se v procesu žalovanja soočajo posamezniki, ki se soočajo z izgubo bližnje osebe. Raziskava Potrditev novih meril DSM-5-TR za dolgotrajno motnjo žalovanja in lestvice PG-13-Revidirana (PG-13-R) (Prigerson in idr. 2021) je pokazala vse ključne simptome in spremembe posameznika v procesu žalovanja, ki smo jih poudarili v raziskavi.

V naši raziskavi nam je uspelo pokazati, da sta doživljanje anksioznosti in depresije pomembna elementa v procseu žalovanja, ki pa sta odvisna predvsem od tega koga smo izgubili in koliko časa je minilo od izgube. Rezultati so pokazali, da se upad funkcionalnosti pri žalujočih statistično pomembno razlikuje od spoprijemanja s čustvi v procesu žalovanja. Motnja podaljšanega žalovanja se je pomembno razlikovala med udeleženci, ki so doživeli izgubo v zadnjih treh letih, v primerjavi s tistimi, pri katerih je od izgube preteklo več kot tri leta. Prav tako smo potrdili razliko v vseh merjenih spremenljivkah glede na to, ali so udeleženci doživljali prigovarjanje okolice k čimprejšnji vključitvi v vsakdanje življenje ali ne.

Ob izgubi se soočamo z različnimi čustvi in občutki, na katere pa kot družba nismo navajeni in če se le da, pred njimi bežimo. Ker se žalujoči prav zaradi teh bolečih čutenj in občutka drugačnosti umaknejo pred okolico, se lahko žalovanje zaplete ali podaljša.

Doživljanje anksioznosti in depresije v procesu žalovanja se v naši raziskavi ni pokazalo kot pomembno, kar opredeljujejo tudi strokovnjaki na podorčju raziskav žalovanja, saj trdijo, da zaplete v žalovanju lahko doživljajo tako moški kot ženske in otroci ter mladostniki. Motnja je v populaciji prisotna med 2,4 do 4,8 odstotkih, kar se je pokazalo tudi v naši raziskavi. Smrt je stresen življenjski dogodek, ki posamezniku poruši ravnovesje in varsnot, ki ga je bil deležen v času življenja svojega bližnjega. Kot omenjeno pa kot družba bežimo od žalosti in soočanja z izgubo in žalujočimi, kar nam potrjuje, da sta smrt in žalovanje v naši družbi še zmeraj velik tabu.

Žalujočim so ponujeje različne vsrte pomoči, vendar se za njih v večini ne odločajo. Prav zaradi tega ostajajo sami s svojimi težkimi občutji in umaknjeni od okolice, ali pa

žalovanje potlačijo, odrinejo, ga ne predelajo, kar pa lahko posledično privede do zapletov v žalovanju pri naslednji izgubi ali pa čez čas, ko ran, ki so nastale zaradi izgube ne zmoremo več skrivati. Vse to pa lahko vodi v zaplete žalovanja, ki jih lahko uvršačamo v motnjo podaljšanega ali dogotrajmega žalovanja.

Za nadaljnja raziskovanja na tem podorčju predlagamo večji vzorec udeležencev, kakor tudi uporabo morebitnih dodatnih ali obširnejših merskih pripomočkov za merjenje prisotnosti anksioznosti, depresije, stesa in podaljšanega žalovanja v primerjavi z oteženim žalovanjem, ki sta kot ločeni motnji navedna v Diagnostičnem in statističnem priročniku za duševne in razpoloženjske motnje. Smisel nadalnjega raziskovanja vidimo tudi v primerjavi med moškimi in ženskami, saj se je v naši raziskavi pokazalo, da ne

In document ANKSIOZNOST IN SPOPRIJEMANJE S PROCESOM ŽALOVANJA PO IZGUBI BLIŽNJE OSEBE (Strani 57-75)