Pogled relacijske družinske terapije na proces žalovanja

Model Relacijske družinske terapije poudarja pomen razreševanja afektov iz primarnih družin. To so psihobiološka stanja, ki jih skozi življenje kompulzivno ponavljamo z namenom, da bi se razrešila. Osnovan je na temeljnih mehanizmih, kot je delo s projekcijsko – introjekcijsko identifikacijo (v nadaljevanju PII). PII razloži delovanje našega nezavednega sveta, ki deluje kot prenosnik že v otroštvu in skozi odraslost (Gostečnik 2018, 8–25; 105–106). Že v otroštvu, ko nas preplavijo afekti, se naučimo dveh najbolj zgodnjih obrambnih odzivov, PII in disociacije. S proiciranjem, zmotno mislimo, da tisto kar je znotraj prihaja od zunaj in obratno z intojekcijo zmotno mislimo, da tisto kar prihaja od zunaj, dojemamo kot da je od znotraj (McWilliams 2017, 198–

206).

14

Obrambo pred bolečimi čustvi in afekti v Relacijskem družinskem modelu imenujemo afektivni psihični konstrukt. Izgube, kot travmatična izkustva, se zapišejo globoko v posameznikove psihične zgradbe in tam vztrajajo. To je še zlasti prisotno tedaj, ko otrok, ki je bil izpostavljen ali je doživel travmatični dogodek, v družinskem sistemu ni imel nikogar, ki bi ga bil zmožen sprejeti, mu pomagati pri predelovanju in ozaveščanju ter regulaciji afekta, ki ga je travmatični dogodek povzročil. V takih primerih se travmatične izkušnje oz. disfunkcionalno shranjene stresne izkušnje ne prenašajo samo skozi posameznikovo življenje, ampak tudi na nove generacije. Če so v človekovo psiho vpisane izgube že v otroštvu (zapuščanje, zlorabe), se ob izgubi ali smrti bližnje osebe nehote reaktivirajo oziroma kompulzivno ponovijo, poleg že tako težkih čustev ob izgubi, v sedanjosti še pretekli nepredelani afekti (Valenta 2015, 156). Disociacija je normalen odziv na travmo. Prav vsak od nas zmore ali utegne disocirati, če nas doleti katastrofa, ki presega meje posameznikove odpornosti, še sploh ko gre za neznosno bolečino in/ali grozo (McWilliams 2017, 218). Model relacijske družinske terapije se ukvarja s čustvenim uravnavanjem, s stikom s čustvi in afekti, saj s pripisovanjem slabih neželnih delov sebe vzdržujemo samopodobo, ki je v primeru travme polna krivde, samoobtoževanja in negativnega pripisovanja. Preplavljajoče in neprenosljive afekte pa disociiramo in jih na nezavedni, neverbalni ravni projiciramo na druge osebe (Cvetek 2009, 65; 136).

Tako lahko zapišemo, da prav ob izgubi bližnje osebe žalujoči uporabi vse tri prvotne obrambne sisteme, ki smo jih osvojili že v otroštvu, saj nam olajšajo in omogočajo trenutno funkcioniranje ob nastalem šoku, ki ga sproži smrt ljube osebe. Kot nekoč v odnosu mati – otrok, tako v odnosu terapevt – klient, terapevt uporabi svoj avtoregulativni sistem za regulacijo posameznikovih disregulativnih afektov. Pri tem pa si pomaga še s strategijo dvojnega zavedanja (Gostečnik 2008, 133–138; 336).

Ključnega pomena je predelava težkih čutenj, ki lahko blokirajo normalen proces in ponovno integracijo v življenje posameznika (Simonič in Poljanec 2008, 250–252). Zato je za člane družinskega sistema ob soočanju z izgubo zelo pomembno, da pridejo v stik z vsemi bolečimi občutki in čutenji izgube, jih predelajo in se na novo organizirajo.

Nasprotno pa je v družisnkih sistemih, kjer to ni mogoče, kjer člani družine blokirajo težka občutja in čutenja izgube. V takšnih družinskih sistemih se izguba na izžaluje (Simonič 2006, 173). Lahko pa ne izžalovane in nepredelane izgube v preteklosti vplivajo

15

na življenjsko funkcioniranje danes (Valenta 2015, 156–157). Vse te izgube in travme, ki niso bile predelane, se lahko prenašajo tudi medgeneracijsko ter vplivajo na življenjsko funkcioniranje posameznika, ki jih sam niti ni doživel (157). Za posameznika je pomembno, da se sooči z vsemi težkimi občutji in čutenji, ki spremljajo izgubo.

Simptomatično vedenje, se lahko pojavi kot posledica ne izžalovanih izgub zaradi družinske dinamike, ki zahtevajo določeno vedenje in mišljenje ter vzpodbuja mite, zaradi česar pa čutenjem posameznika ob izgubi ne ustrezajo. Svoja čutenja posameznik ob tem potlači in jih ne izrazi (Simonič in Poljanec 2008, 252). Zato je pri razumevanju posameznikovega žalovanja pomembno poznati celoten družinski kontekst. Relacijski družinski model se ukvarja z notranje psihičnimi podobami družinskih sistemov in njihovih članov, saj nas zaznamujejo odnosi z za nas pomembnimi drugimi (starši/skrbniki) že v zgodnjem otroštvu. Te podobe in afekte ponotranjimo (Gostečnik 2006, 247). Pri preučevanju večgeneracijskega učinka izgub se lahko naučimo ogromno o tem, kako družine delujejo, kaj se zgodi, ko se vse ustavi, in kako lahko spremenimo te vzorce (Valenta 2015, 157).

Pri posameziku, ki je doživel travmatični dogodek, se bo terapevt najprej osredotočil na celoten travmatični dogodek, na njegov vpliv na posameznika in na posamezikove bližnje medosebne odnose. Posamezniku bo s svojo sočutno držo poudil varen prostor, kjer bo posameznik lahko razrešil vse elemente travme. Tako terapevt s svojo pomočjo posamezniku pomaga na novo osmisliti in zaživeti življenje (Gostečnik 2008, 232).

Relacijski model predstavlja tudi dvojno zavedanje, kar je pri posamezniku bistveno za okrevanje po travmatičnem dogodku. Posamezniku omogoča možnost zavedanja in razlikovanja med čustvi in mislimi, ki se nanašajo na sedanjost in preteklost (Cvetek 2009, 260). Pri posamezniku lahko pridejo na dan tudi stare, ne izžalovane izgube, te pa je treba nasloviti, saj jih spremljajo močna in zablokirana občutnja in čutenja. Tako Relacijska družinska terapija posamezniku in celotni družini omogoča naslavljanje izgube in z vsemi, z njo povezanimi, bolečimi čutenji (Simonič in Poljanec 2008, 255).

Izguba lahko preživele okrepi, v njih prebudi ustvarjalnost, jih spodbudi k novim dosežkom, ali pa pusti za seboj uničujočo zapuščino, ki je še veliko močnejša, če se z izgubo nihče ni soočil (Valenta 2015, 157).

16