UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA
Tamara Zemlič Radović
ANKSIOZNOST IN SPOPRIJEMANJE S PROCESOM ŽALOVANJA PO IZGUBI BLIŽNJE OSEBE
MAGISTRSKO DELO
Ljubljana – Maribor, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA
DRUGOSTOPENJSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM ZAKONSKI IN DRUŽINSKI ŠTUDIJI
Tamara Zemlič Radović
ANKSIOZNOST IN SPOPRIJEMANJE S PROCESOM ŽALOVANJA PO IZGUBI BLIŽNJE OSEBE
MAGISTRSKO DELO
Mentor: doc. dr. Tanja Pate
Ljubljana – Maribor, 2021
II
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Tanji Pate za usmerjanje in strokovno pomoč, potrpežljivost ter spodbudne besede, ki mi jih je namenila.
Zahvaljujem se vsem žalujočim, ki so mi z izpolnitvijo ankete omogočili vpogled v njihova najtežja čustva in doživljanje v tako težkih življenjskih dogodkih.
Zahvaljujem se Slovenskemu društvu Hospic za pomoč in podporo pri izdelavi raziskave in pridobivanju gradiva.
Predvsem pa se zahvaljujem svojemu možu in otrokom ter celotni družini, ki so me ves čas nesebično in ljubeče podpirali na moji študijski poti.
III
SEZNAM KRATIC
Angl. – angleška beseda
RDT – Relacijska družinska terapija
PII – Projekcijsko introjekcijska identifikacija PTSM – Posttravmatska stresna motnja
PGD – Motnja dolgotrajnega ali podaljšanega žalovanja PCBD – Motnja vztrajnega zapletenega žalovanja
DSM-5 – Diagnostični in statistični priročnik za duševne motnje
DSM-5-TR – Diagnostični in statistični priročnik za duševne motnje, posobljena izdaja ICD 11 – Mednarodna klasifikacija bolezni
IV
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
1. SMRT IN ŽALOVANJE ... 3
1.1 Faze žalovanja ... 6
1.2 Vloga in pomen čustev pri žalovanju ... 10
1.3 Duhovnost v procesu žalovanja ... 11
1.4 Pogled relacijske družinske terapije na proces žalovanja ... 13
2. PATOLOŠKI ODZIV NA ŽALOVANJE ... 16
2.1 Motnja vztrajnega zapletenega žalovanja ... 16
2.2 Motnja podaljšanega ali dolgotrajnega žalovanja ... 21
2.1 Anksiozne motnje ... 23
3. ČUSTVA ... 26
3.1 Regulacija čustev ... 26
3.2 Regulacija afekta po relacijski družinski terapiji ... 28
4. RAZISKOVALNI PROBLEM IN HIPOTEZE ... 32
5. METODA ... 34
5.1 Udeleženci ... 34
5.2 Merski pripomočki ... 37
5.3 Postopek raziskave ... 39
6. REZULTATI ... 41
7. RAZPRAVA ... 49
SKLEP ... 56
POVZETEK ... 58
SUMMARY ... 59
REFERENCE ... 59
V
SEZNAM TABEL
TABELA 1. Udeleženci po spolu, glede na to koga so izgubili ... 34
TABELA 2. Podatki o vrsti izgube glede na spol, vpisani pod drugo ... 35
TABELA 3. Udeleženci po spolu, glede na vzrok smrti bližnje osebe ... 35
TABELA 4. Prikaz časa od nastanka izgube ločeno po spolu udeležencev ... 36
TABELA 5. Podatki o udeležencih, ki so poiskali pomoč in kakšne vrste pomoči so izbrali, ter število udeležencev, ki pomoči niso poiskali, ločeni po spolu ... 36
TABELA 6. Mejne vrednosti za posamezno kategorijo motenj razpoloženja ... 38
TABELA 7. Deskriptivna statistika za posamezne uporabljene merske lestvice ... 41
TABELA 8. Prisotnost anksioznosti, depresije in stresa, izračuni z lestvico DASS–21 42 TABELA 9. Testiranje razlike v spoprijemaju s čustvi posameznika glede na prisotnost ali odsotnost upada funkcionalnosti pri žalujočih ... 42
TABELA 10. Testiranje razlike v doživljanju anksioznosti, depresije in stresa glede na spol udeležencev ... 43
TABELA 11. Deskriptivna statistika na lestvici anksioznost in depresija glede na vsrto izgube ... 44
TABELA 12. Testiranje razlike v doživljanju anksioznosti in depresije glede na vsrto izgube s Kruskal-Wallisovim testom ... 44
TABELA 13. Mann-Whitney U test za preverjanje razlik v doživljanju anksioznosti in depresije glede na vsrto izgube ... 45
TABELA 14. Deskriptivna statistika na vprašalniku PGD glede na čas od izgube ... 46
TABELA 15. Testiranje razlike v doživljanju podaljšanega žalovanja glede na čas, ki je minil od izgube ... 46
TABELA 16. Mann-Whitney U test za preverjanje razlik v doživljanju podaljšanega žalovanja glede na čas od izgube ... 46
TABELA 17. Deskriptivna statistika in testiranje razlike na vprašalniku PGD, EAC in DASS glede na spodbude za čimprejšnjo vključitev v vsakdanje življenje ... 47
VI
SEZNAM SLIK
Slika 1. Okvir uravnavanja čustev Gross 2014, 7 ... 27
1
UVOD
Izguba in žalost sta pogost pojav vsakdanjega življenja, večina nas pa je slabo pripravljena na spoprijemanje z njima. O žalosti nismo vajeni govoriti. Raje, kot da o žalosti spregovorimo, ohranjamo svoje misli in občutja zase in nadvse hitro zanikamo bolečino ali pa se zanjo enostavno ne zmenimo. Pogosto razmišljamo razumsko: ''Če ne bom mislil/a na to, bo prešlo.'' Izkušnja z izgubo in ločitvijo od bližnje osebe terja močno posameznikovo prilagoditev. Postala je pomembno področje raziskovanja (Hobfoll idr.
2000, 267).
Spoprijemanje s procesom žalovanja je individualen proces, ki je najbolj akuten v prvih šestih do osmih tednih po izgubi bližnje osebe. Vsaka sprememba v življenju se zgodi z izgubo in prebudi žalost. Z žalostjo se prebudi žalovanje in šele z zavedanjem, da se nečemu odpovemo, da spustimo, lahko preobrazimo izkušnjo in vzamemo iz nje bistvo, preden smo zmožni osmisliti položaj in nadaljevati svoje življenje (Valenta 2015, 152–
153)
Žalujoči pogosto govorijo o motnjah spanja, kronični izčrpanosti, glavobolih, bolečinah v prsih, napetosti v mišicah in cmoku v grlu, kar so pogosti simptomi pri anksioznosti (American Psychiatric Association 2013, 222, 790–792). Anksioznost v procesu žalovanja vidijo le kot bolezensko stanje, ne pa kot del procesa žalovanja, kjer so prisotni vsi močni in boleči občutki žalosti, jeze ter strahu. Doživljanje anksioznost je lahko močno prisotno tudi v procesu žalovanja (Smith Bidwelov 2018, 37–39). Cilj magistrskega dela je raziskati prisotnost anksioznosti in spoprijemanje s procesom žalovanja pri različnih vrstah izgube bližnje osebe, glede na to, kako je izguba nastala.
V teoretičnem delu naloge bomo predstavili, da izguba ni nujno povezana s smrtjo, saj se z izgubami srečujemo skoraj vsak dan, skozi vse življenje. Ali se izgub zavedamo, si dovolimo žalovati in obžalovati ali želimo proces enostavno preskočiti in potlačimo svoja občutenja? Zato nas je zanimalo tudi, kakšnem odnos ima družba do smrti, izgub in procesa žalovanja. Nadalje bomo predstavili žalovanje in pomen čustev v procesu žalovanja. Ker je žalovanje individualni proces, ki poteka v fazah, so pomembne tudi oblike pomoči v procesu žalovanja. Žalovanje poteka v fazah, žalujoči potrebujejo različno vrsto opore in pomoči, zato bomo predstavili še oblike pomoči v procesu
2
žalovanja. Prav tako nas je zanimal pogled Relacijske družinske terapije na proces žalovanja. Za lažje razumevanje, kdaj je žalovanje podaljšano, kdaj travmatično in kdaj je prisotna anksioznost, bomo ločeno razdelali vse tri pojme.
V empiričnem delu magistrskega dela bomo predstavili rezultate naše raziskave in skušali odgovoriti na zastavljena vprašanja v povezavi z vrsto in načinom izgube in doživljanjem anksioznosti v procesu žalovanja. Zanima nas, kako pogosto se žalujoči srečujejo s pričakovanji družbe po čimprejšnjem vključevanju v normalno življenje in kako močno so v procesu žalovanja prisotni občutki anksioznosti, stresa in depresije. Prav tako bomo preučili, ali je doživljanje anksioznosti močneje pri žalujočih po izgubi partnerja, v primerjavi z ostalimi vrstami izgub. Za natančno predstavitev raziskave bomo predstavili pet hipotez. Prva se nanaša na Spoprijemanje s čustvi v procesu žalovanja glede na prisotnost ali odsotnost upada funkcionalnosti pri žalujočih Z drugo in tretjo hipotezo bomo predstavili, da je prisotnost anksioznosti, depresije in stresa pri ženskah močnejša kot pri moških in v kolikšni meri sta anksioznost in depresija prisotni glede na vrsto izgube. S četrto hipotezo pa bomo potrdili da je pri doživljanju podaljšanega žalovanja čas po izgubi pomembnem dejavnik v procesu žalovanja. S peto hipiotezo bomo preverili razliko v doživljanju podaljšanega žalovanja, anksioznosti, depresije, stresa in čustvenega spoprijemanja med udeleženci, ki so ob izgubi ljubljene osebe od drugih dobivali spodbode za čimprejšnjo vključitev v vsakdanje življenje in tistimi, ki tega niso bili deležni. Tako bomo z magistrskim delom poskušali delno razjasniti dejavnike, ki so močno povezani s procesom žalovanja.
3
1. SMRT IN ŽALOVANJE
Življenje se začne z rojstvom. Četudi se življenjske zgodbe med seboj razlikujejo, jim je skupen le začetek in konec, to sta rojstvo in smrt. Nihče ne ve, kaj se bo v tem vmesnem času dogajalo, zagotovo pa vemo, da se življenje enkrat zaključi (Simonič 2006, 174). Ta dejstva nas plašijo in v nas zbujajo strah, saj ob vsem, kar v življenju načrtujemo ali počnemo in o čemer odločamo, si zmeraj puščamo možnost ''odprtih vrat'' za morebitno vrnitev. Razmišljanje o smrti, umrljivosti in prisotnost strahu ob soočanju s smrtjo, je bilo od nekdaj prisotno med ljudmi. Spoznanja o koncu in dokončnosti so povzročala veliko skrbi že od začetkov človeške zgodovine (174). Ko se v naši bližini zgodi smrt, se ne soočamo le z minljivostjo naših bližnjih, temveč tudi z lastno minljivostjo in smrtjo.
Slednja v nas prebuja težke občutke. Frommer (2016, 374) je zapisal, da navkljub velikim spremembah, ki so se dogajala v psihoanalitični teoriji in praksi, se v zadnjih desetletjih človekovo zavedanje o smrti in umiranju še naprej obravnava, kot da ne bi bilo psihološko vprašanje.
Beseda izguba (ang. loss) se je začela uporabljati pred letom 1200 in je pomensko sorodna besedama uničenje in smrt. S svojim pomenom se nanaša na besedo izgubiti (ang.
lose), ki ponazarja odvzemanje in prikrajšanje. Slednje pa narekuje da nekoga, ki smo ga imeli, nimamo več (Miller in Omarzu v: Harvey 1998, 3–4 ). Besedo izguba bomo v raziskovalnem delu uporabljali pogosto, zato je potrebno povedati, da je povezana izključno z izgubo, ki je nastala zaradi smrti, kar pa posledično privede do žalovanja. Ko ljudje slišijo besedo izguba in žalovanje pomislijo le na smrt bližnje, drage osebe, na proces žalovanja po smrti. Poudariti je treba, da niso boleče le izgube zaradi smrti, bolečino prinašajo tudi ostale izgube, saj se z njimi soočamo skozi vse življenje, na mnogih področjih. Doživljamo jih ko ostanemo brez službe, brez dohodka, brez doma, ob razpadu zakonske ali izven zakonske skupnosti, ko odrastejo otroci in se odselijo, ko zaključimo neko življenjsko obdobje, ob upokojitvi, zmeraj ko nam je odvzeta pomembna materialna ali nematerialna dobrina. Mnogi se izgub prestrašijo, mnogi se ob njih počutijo ujeti, se jih skušajo otresti ali jih zanikati. Nekaterim se jih posreči brez večje škode odriniti stran, mnogi z njimi živijo celo življenje.
4
Raphael in Dobson navajata, da se odzivi na izgubo izoblikujejo že v zgodnjem otroštvu, v separaciji z mamo. Ob maminih odhodih otrok doživlja stisko zaradi materinega odhoda, posledično pa se pojavita še stres in anksioznost. Z jokom ali nemirom pokaže protest, ki pa izgine, ko se mama vrne v njegovo bližino. V kolikor ne pride do vrnitve ali ponovne združitve, tako kot pri smrti bližnje osebe, sledita otopelost in šok, pojavi se občutek izgube, ki sproži žalost. Močno hrepenenje za izgubljenim pa spremlja separacijska stiska ali anksioznost (46).
Smrt je stresen, travmatični življenjski dogodek, ki nam poruši ravnovesje in varnost.
Francoski zgodovinar Phillipe Ariés v svojem delu Ura naše smrti (1981) družbo označi kot smrt zanikujočo. O smrti ne radi govorimo, saj pomeni hudo izgubo in je povezana z globokimi psihičnimi bolečinami (Simonič 2006, 175). Za lajšanje lastnih čutenj in občutkov ob besedah smrt in umrl, uporabljamo sopomenke, ki nam olajšajo pogovor.
Velikokrat uporabljamo besedi zaspal ali odšel, ki v našem jeziku ne pomenita dokončnosti, saj če nekdo zaspi, se zbudi in če nekdo odide se največkrat vrne. S tem povzročamo zmedo tudi pri odraščajočih otrocih, ki lahko ob tako uporabljenih besedah za smrt, občutijo močne strahove, ko starš popoldan za počitek kratko zaspi ali odide od doma, v službo ali morda na službeno pot, ki traja več kot nekaj ur na dan. Svoje otroke vse bolj ščitimo pred stikom z umiranjem in smrtjo. S tem pa se lahko pri otrocih razvijajo nerealistična pričakovanja in predstave. Otrok ima sposobnost, da sprejme smrt in izgubo, kar pe je predvsem odvisno od odraslih, ki so v takšni situacji ob njem. Otrokom je treba predstaviti smrt na njim razumljiv način, saj zaradi izpostavljenosti smrti, v resnici nikoli niso prizadeti. Prizadeti so zaradi tesnobe in stiske odraslih, ki so bili ob umrlem. Do svoje pozne odrasle dobe, bi naj človek sprejel svoje življenje kot takšno kot je oziroma je bilo, smrt pa videl kot povsem naravni pojav vsakega življenja. Sprejeti smrt, kot nekaj povsem neizogibnega in naravnega v življenju, pa vsekakor zahteva veliko poguma (174–
176).
Izogibanje in zatiskanje oči pred resničnostjo, da je smrt nekaj dokončnega in da tega ne spremenimo niti z olajševalnim izražanjem, privedejo do nesposobnosti soočanja s težavo, kadar ta nastane. Posledično to privede do tega, da v dani situaciji ne zmoremo odreagirati tako, da bi z našim ravnanjem situacijo olajšali drugim in/ali sami sebi. Zaradi izrivanja vsega, kar je povezano z umiranjem in smrtjo, se še močneje ogibamo vsakega stika s stvarmi ali dogodki, ki ponazarjajo smrt in minevanje življenja (Smith Bidwell
5
2018, 37–39). K vsemu omenjenemu pa pripomore tudi podaljševanje življenja z napredovanjem in razvojem medicine. Z invazivnim zdravljenjem v zadnjih dneh življenja, se velikokrat srečamo z izpolnjevanjem želje svojcem ne bolniku, saj je bližnje strah smrti, četudi je umirajoči sprejel svoj konec. Nameščanje umirajočih v institucije pripomore k begu sodobne družbe pred stikom s smrtjo in ne – soočenjem z minljivostjo, ki pomeni le eno, konec ali smrt. Tak odnos ponuja iluzorno obrambo pred soočanjem z minljivostjo (37–39). Smrt ni le konec, ni samo nekaj, kar nam vzame vse, lahko je tudi nekaj, kar nam pokaže vrednost tega, kar še imamo (Simonič 2006, 174).
Žalost je običajna in naravna reakcija na kakršno koli izgubo. Zato so občutki, ki jih ima žalujoči povsem normalni in naravni. Težava v odnosu do občutkov žalosti se kaže v tem, da smo bili v večini naučeni, da so ti občutki nenaravni in nenormalni. Žalost je eno od najmočnejših čustev, vendar je tudi najbolj zanemarjeno in pogosto prezrto, saj večina posameznikov ni v stiku z njim. Žalost so nasprotujoči občutki, ki jih povzroči vsaka znana življenjska sprememba ali konec nečesa, kar nam je veliko pomenilo. Ti nasprotujoči občutki nastanejo, ko nam nekdo umre zaradi bolezni, bomo najprej občutili olajšanje, da se je rešil trpljenja, to je pozitiven občutek, čeprav je povezan s smrtjo bližnje osebe. Ob tem pa pridejo spoznanja, da te osebe ne bo več, da se je bomo mogli dotakniti in postalo bo zelo boleče. Ti nasprotujoči občutki olajšanja in bolečine, so povesem normalni odziv na smrt, ko spremljamo hudo bolnega bližnjega. Tudi razpad ali ločitev zakonske zveze lahko vzbudi podobne občutke: olajšanje in bolečino. Vsi odnosi, ne glede na to, ali so romantični, družbeni družinski ali poslovni, lahko puščajo enake odzive ob prekinitvi, vendar sta smrt in ločitev najmočnejša. Pomembno je, da žalujemo za vsemi nam pomembnimi odnosi, ki so bili kakor koli prekinjeni. Navkljub temu, da velja pravilo, da moški žalujejo drugače od žensk in obratno, se je treba zavedati, da smo v spopadanju z žalovanjem vsi v enaki bolečini žalosti prepleteni z negativnimi in bolečimi občutki (W. James in Friedman 2009, 3–6).
Kot zapiše še Kübler – Ross v svoji knjigi o Žalosti in žalovanju (2005, 151) je žalost močan čustveni odziv na bolečino zaradi izgube, je odraz, da je bila prekinjena nam pomembna povezava. Doda še, da je žalost čustveno, duhovno in psihološko potovanje do ozdravljenja.
Teza Georga Engela (1961) je bila, da je izguba ljubljene osebe istega psihološko travmatičnega obsega, kot je npr. huda rana zaradi opekline. Trdi, da bolečina žalosti
6
predstavlja slovo od zdravja in blaginje in prav tako kot zdravljenje poškodb ali bolezni, potrebuje svoj čas, da se žalujoči povrne v psihološko ravnovesje. Proces žalovanja vidi podobno kot proces zdravljenja bolezni in prav tako kot v medicinskem zdravljenju poškodb ali bolezni, lahko pride zapletov tudi v procesu žalovanja. Žalovanje vidi podobno kot proces zdravljenja bolezni in prav tako kot v medicinskem zdravljenu poškodb ali boleni lahko pride zapletov tudi v procesu žalovanja. Žalovanje vidi kot potek, ki potrebuje svoj čas do vrnitve v normalno funkcionalnost posameznika (Worden 2009, 16–17).
Žalovanje lahko opišemo kot globoko žalost, ki prizadene vse vidike posameznikovega življenja; psihološkega, čustvenega, duhovnega in odnosnega. . Kakšen bo naš odziv na proces žalovanja je odvisno od tega kakšno izgubo smo doživeli in kako smo bili v preteklosti soočeni in naučeni glede izražanja čustva žalosti. Naša žalost je individualna, tako kot je individualno naše življenje (Kübler – Ross 2005, 18).
V procesu žalovanja lahko se posameznik sooča z izgubo energije, motnjami spanja, izgubo apetita, padcem ali nezmožnostjo koncentracije in umikom iz socialnih okolij.
Jeza, ki je ena od faz žalovanja se lahko izraža tudi v obliki agresije, s konflikti v družinskem in širšem družbenem sistemu, z zlorabo alkohola in drog (Carr 2006, 27).
Proces žalovanja je v preteklosti imel svoje mesto v družbi, v zavesti ljudi. Obstajali so različni rituali in tradicije, povezani z žalovanjem, pa tudi rituali in tradicije povezani z načinom, kako pustiti umrlemu, da odide. Z napredovanjem sodobne družbe pa so žalovanje in z njim povezani globoki in močni občutki žalosti, jeze in sramu postali moteči. V sodobni družbi je žalovanje mnogokrat pojav, ki ga je treba prikriti (Valenta 2015, 151).
1.1 Faze žalovanja
Priznana ameriška psihoterapevtka Elizabeth Kübler – Ross je večji del svoje kariere namenila raziskovanju občutkov in razmišljanj umirajočih in njihovih svojcev. Po letih izkušenj je zaključila, da je žalovanje proces, ki teče skozi določene faze (Kübler – Ross 2005) Proces žalovanja je razdelila na pet faz. Kübler – Rossova govori o tem, da stopnje žalovanja same po sebi niso proces, ampak bolj okvir. Niso linearne in ne doživljamo jih
7
enako. Proces žalovanja in čustveni odzivi nanj so individualni. Model kaže na to, da ima vsak svojo individualno pot žalovanja, da je le način razlage zakaj in kako čas zdravi boleče občutke in kako gre po procesu življenje naprej (Kübler – Ross 2005, 16–18).
Stopnje žalovanja je razdelala na zanikanje, jezo, pogajanje, depresijo in sprejetje (18):
Zanikanje; otopelost in šok sta najpogostejši reakciji, ko nam nekdo sporoči slabo novico.
Pri tem nam pomaga obrambni mehanizem zanikanja, da v tej težki boleči situaciji zdržimo (''saj to ne more biti res, to je pomota, meni se to ne more zgoditi …) (19–21).
Jeza; postanemo jezni na tistega, ki nam je povedal novico. Na zdravnika, na Boga in celo na osebo, ki smo jo izgubili. Popolnoma sprejemnljivo je, da se v tako težkih trenutkih pojavijo močni občutki jeze. Na ta način želimo izvedeti, zakaj se je neprijeten dogodek zgodil, ali obstaja možnost, da bi lahko preprečili, kdo je kriv. Jezo lahko usmerimo na zunanji svet ali pa vase (21–24).
Pogajanje; poskušamo se pogoditi z drugimi, s sabo, z Bogom, da bi nam dal še eno priložnost. Sebe in druge prepričujemo, da bi se lahko stvari spremenile, če bi ravnali drugače; npr. prenehali s kakšno slabo razvado, se opravičili, bili več časa z ljubljeno osebo, ki smo jo izgubili. Navkljub magičnim pričakovanjem se začnemo zavedati bolečega dejstva, da se ne moremo vrniti v preteklost ter da stvari ne bodo nikoli več takšne kot do bile (25–26).
Depresija; ob spoznanju, da je izguba resnična, občutimo obžalovanje. Polni smo obtožb in občutkov krivde, zakaj še živimo in uživamo življenje, medtem ko naše ljubljene osebe ni več. Intenzivni občutki žalosti nas pogosto tako izčrpavajo, da nimamo energije za ostale, sicer običajne dnevne aktivnosti. Včasih svojo situacijo doživimo tako brezizhodno, da razmišljamo celo o samomoru (27–29).
Sprejetje; čas sam po sebi ne zmanjša intenzitete naših neprijetnih čustev. Najverjetneje bomo vedno obžalovali, da ne moremo več deliti življenja z izgubljeno osebo. Žalovanje ni namenjeno izbrisu bolečine in izgube, temveč je namenjeno reorganizaciji življenja in usmeritvi življenjske energije na druga življenjska podorčja. Če smo pripravljeni sprejeti novo nastali položaj, ga videti kot dejstvo, ki ga ni mogoče spremeniti, se soočiti z vsemi neprijetnimi čustvi in občutki, nam bo izguba ostala kot izkušnja, ne pa kot temeljna točka našega življenja (29–31).
8
Spopadanje s svojim žalovanjem ali žalovanjem drugih je lažje, če smo seznanjeni z občutji in čustvi žalujočih (Kübler – Ross 2005).
Faze žalovanja lahko razdelimo tudi na več faz, ki so prav tako kot po Kübler – Rossovi zaznamovane z določenimi čutenji in reakcijami, povezanimi s posamezno fazo. Faze si ne rabijo slediti po vrstnem redu, kakor med njimi tudi ni izrazitih prehodov. Lahko se zgodi, da v določenih trenutkih prevlada ena faza z vsemi svojimi občutki in čutenji, pred drugo. Ob tem je treba poudariti, da so med fazami žalovanja možni tudi premiki naprej in nazaj. Carr (2006, 23) jih razdeli na: šok, ki lahko traja nekaj minut ali dneve in mesece, zanikanje ali dvom, kjer žalujoči poskuša živeti, kot da se izguba ni zgodila, hrepenenje in pogrešanje, žalost, kjer se lahko pojavijo motnje spanja, jokavost, nezmožnost koncentracije, izguba energije in apetita ter umik iz socialnih interakcij, jeza ki se lahko kaže v različnih destruktivnih vedenjih in z zlorabo opojnih substanc, anksioznost, krivdo in pogajanje, kjer občutki krivde zaznamujejo samoobtoževanje, lahko pride do samopoškodb ali do samomorilnih misli, saj se žalujoči obsoja za nekaj, kar mu ni bilo moč preprečiti ob smrti bližnjega S pogajanjem poskuša žalujoči navezati stik z božanstvi in obljubami, npr. da bo sedaj živel bolje. Kot zadnjo fazo žalovanja navaja sprejetje, kjer žalujoči modificira lasten pogled na svet, umrli pa je v njega vključen kot umrla oseba (26–28).
Ob vseh naštetih modelih in fazah žalovanja, Gostečnik (2006) deli proces žalovanja na šest faz: šok, zanikanje, jezo, pogajanje, žalost in depresijo, obup in integracijo v vsakdanje življenje. Šok je obdobje, ko je odnos še vedno živ, žalujoči še ne zmore verjeti, da se je to zgodilo. Zanikanje je lahko vzporedno šoku, vendar žalujoči po tem, ko spozna kaj se je v resnici zgodilo, preide v žalost. Žalost občutimo z globokim obupom, potrtostjo, bolečino in izgubo energije. Tako kot Carr (2006) doda, da lahko v tej fazi pride do motenj spanja, izgube apetita, padca ali nezmožnosti koncentracije ter motenj spanja. Jeza lahko vključuje občutke razočaranja nad seboj ali drugimi, kakor tudi občutke izdanosti. Ko dokončno sprejmemo izgubo pride do faze obupa, saj zaznamo, da pomeni smrt dokončnost, da umrlega ne bo več nazaj (478–480). Po modelu Relacijske družinske terapije (RDT) lahko dodamo še fazo integracije, kjer je mišljeno preoblikovanje in prilagoditev sistema, da nekoga ni več. V fazi integracije praznino, ki ostaja po smrti bližnjega postopoma zapolnimo z novimi idejami, priložnostmi in odnosi (Simonič in Poljanec 2008, 253).
9
V literaturi lahko naletimo tudi na opis štirih stopenj žalovanja:
- Sprejetje izgube, v njej žalujoči sprejema dejstvo, da umrla oseba fizično več ni prisotna.
- Bolečina izgube, v kateri se žalujoči prilagajo na spremenjeno okolje; zunanje in notranje ter duhovne spremembe.
- Novo, drugačno čustveno umeščanje osebe.
- Življenje nadaljujejo z novim smislom in ljubečim odnosom do umrlega (Thompson 2012, 25).
Prav tako se srečamo s strokovnjaki, ki opisujejo le tri stopnje ali faze žalovanja. Kot prvo navajajo otopelost h kateri vključujejo čustveno otopelost, brezvoljnosti in občutek nezmožnosti funkcioniranja. Žalujoči ne sprejema ali ne želi sprejeti izgube, občasno ima občutke kot, da se smrt ni zgodila. Tej stopnji pripisujejo kratko obdobje od nekaj ur do nekaj dni. Stopnja ali obdobje žalosti je slična depresiji z občutki nemira in tesnobe, ki jim dodajo še izgubo teka, jokanje in težave s koncentracijo. Ob psihičnih so omenjeni tudi fizični znaki kot je bolečina v določenih delih telesa. Dogaja se tudi, da žalujoči za smrt ljube osebe krivi druge ali pa občuti lastno krivdo. Občutijo lahko tudi povezanost z umrlim, kot neko vrsto prisotnosti. Govorijo tudi o tem, da je umrli velikokrat navzoč, da ga slišijo ali vohajo. Včasih občutki ob žalovanju kažejo znake depresije, vendar so le–ti povsem normalni. Žalost začne postopoma popuščati nekje šest mesecev po izgubi, ko začne posameznik sprejemati izgubo in se postopoma integrira v vsakdanje življenje. Ob vsem pa je potrebno razumeti, da to lahko žalovanje traja različno dolgo in da je včasih potrebna strokovna pomoč (McKenzie 2005, 71–73).
Carr (2006) navaja, da med fazami žalovanja ni enoznačnosti, da ne prehajajo ena za drugo po vrstnem redu in da naj okvirji stopenj žalovanja služijo le kot vodnik po morebitnih odzivih žalujočih. Posameznik se med njimi giblje individualno, večkrat se celo vrača v prejšnjo ali prehaja med njimi, odvisno od vrste izgube (23–26).
Bolj kot sledenje fazam žalovanja, je pomembno, da v bolečini žalosti, tako kot v smrti, pride do preobrazbe, saj če si ne vzamemo časa za žalovanje, posledično ne moremo najti prihodnosti, v kateri bi se lahko spominjali izgube brez bolečine (Kübler – Ross 2005, 140).
10
1.2 Vloga in pomen čustev pri žalovanju
Žalost je običajna in naravna reakcija na kakršno koli izgubo. Zato so občutki, ki jih imamo ob izgubi normalni (Bonanno 2009, 3). V poglavju o fazah žalovanja smo veliko pisali o čustvih in občutjih, ki se izražajo tekom faz procesa žalovanja. Pomembno jih je izraziti in si dovoliti občutiti ter biti z njimi v stiku, še posebej pa razumeti da je žalost eno najbolj bolečih čustev pri človeku. Kmalu po izgubi doživimo boleča, nasprotujoča si čustva in občutke, na katera nismo pripravljeni (W. James in Friedman 2009, 23).
Brez določenih znamenj bi vse, kar se dogaja v naši duši težko izrazili. Vse prehitro namreč nastopi stvarni razum, ki želi čustva spraviti v red. To v življenju sicer pomaga, zaviralno pa deluje tem, kjer ljudje svoja občutja zatrejo in tako blokirajo pot, ki jo žalujoča duša išče za izživetje čustev (Müller 1997, 45). Zmešnjava čustev človeka obremenjuje in zmede, mu jemlje moč in ga pušča pogosto neizrekljivo budnega in hkrati utrujenega (21). Najbolj divja čustva se pojavijo iz nič, da potem zopet izginejo, in pri tem zapustijo negotovost in strah pred novim napadom čustev sramu, krivde, jeze, nemoči, idealiziranja (21).
Težava se kaže le v tem, da smo vzgojeni tako, da čustev ne kažemo in če se le da, se jim ognemo (Bonanno 2009, 3). Z izgubo se lahko, zaradi naših prirojenih psiholoških procesov, dobro spopademo. Najbolj očitna med njimi je naša sposobnost čutiti in izražati žalost. Vendar kadar smo žalostni, se največkrat zapremo vase in se skušamo izogniti vsem težkim občutkom, ki jih prinaša izguba. Bolje bi bilo, če bi žalost začutili, jo izrazili, se soočili z izgubo in povedali bližnjim, da nas boli, da smo žalostni in da potrebujemo pomoč, sploh v prvih dneh in tednih žalovanja. Vsa čustva, vključno z žalostjo, so zasnovana kot kratkoročna rešitev. Če ostanemo nenehno v stanju žalosti ali se predolgo umikamo soočenju z njo, tvegamo možnost, da se bo žalovanje podaljšalo in da se bomo začeli umikati iz socialnega okolja (48).
Pomembno je, da čustva ločujemo med usmerjeni navznoter in tistimi, ki so usmerjena na okolico. Do umika vase lahko pride na podlagi čustev, ki jih usmerjamo navznoter, prav tako nam lahko ta čustva povzročajo občutke krivde in privedejo do depresije. Tako lahko npr. jezo, ki jo izrazimo na prikrit način, usmerimo vase, kar se nato kaže kot občutek krivde. V nasprotnem primeru pa se izražena jeza na okolico lahko kaže kot agresija ali nasilje (Gross 2014, 3–8). Svoja čustva se moramo naučiti prepoznati in biti
11
v stiku z njihovim celotnim spektrom delovanja, saj igrajo ključno vlogo v snovanju novega smisla po izgubi bližnje osebe (Bonanno 2009, 29).
V bolečini izgube žalujoči obtožuje umrlega: Zakaj si me zapustil? Zakaj si me z vsemi skrbmi pustil samega? Zakaj si prekrižal moje želje za prihodnost? V žalujočem se izrazijo tudi stavki sovraštva in očitkov: Sovražim te, ker si mi, ko si bil še živ, tako malo dal, nisi me upošteval, narediti si me hotel po svoji podobi. To niso ljubeznive, krotke misli, to so besede polne jeze in obtoževanja, kajti ta, ki je odšel se ne more več braniti, kar jezo še podžiga, okrepi občutek krivde in potisne žalujoče še globje v žalost (Müller 1997, 29).
Jeza je čustvo, ki ga najbolje poznamo in z njo najbolje upravljamo. V žalovanju se srečujemo še z mnogo drugih čustev, do katerih pridemo postopoma skozi proces žalovanja (Kübler – Ross 2005, 22).
Ves čas procesa žalovanja pa žalujoči ob vseh težkih čustvih umrlega pogreša. Pogreša njune skupne trenutke, njegovo oporo in varnost, ki mu je umrli nudil v času življenja.
1.3 Duhovnost v procesu žalovanja
V preteklosti je imela vera in verovanje v posmrtno življenje svoje mesto v družbi. Danes pa vero in vse z njo povezane običaje odrivamo iz družbenega dogajaja, kar je posledično privedlo do tega, da si posamezniki ustvarjajo »osebno« sintezo različnih prvin religioznih tradicij, ki jih poiščejo sami.
Zgodovinsko gledano je žalovanje predvsem proces soočanja s čustvi in čustveni vplivi zaradi izgube. Drugim dimenzijam žalovanja, kot npr. socialnim in kognitivnim vplivom, se je posvečalo manj pozornosti, kot najbolj spregledani so se pokazali prav duhovni in verski pogledi na izgubo. Pogosto so bili zanemarjeni tudi na raziskovalnem področju in v klinični praksi, kar se je v zadnjem času močno spremenilo, saj so se pokazali kot pomemben dejavnik ob soočanju z izgubo. Način na katerega razumemo sami sebe in svet v katerem bivamo, ter filozofski ali smiseln sistem na katerega se opiramo, se lahko ob izkušnji z izgubo sesuje. Izguba utegne sprožiti vpogled v vero z upanjem na odgovore in vprašanja, ki se nam postavljajo ob soočanju z izgubo. To lahko ustvari pomen moči v prilagajanju na izgubo (Hall, 2013, 1–2).
12
Raziskovalci žalovanja so mnenja, da je vera ena najbolj pogosto uporabljenih in učinkovitih sredstev spopadanja s smrtjo (Shucher in Zisook, 1993, 32). Raziskava o vlogi religije in duhovnosti ob izgubi bližnje osebe, je potrdila pozitivni vpliv vere in religije na prilagoditev smrti v družini. Vendar veliko strokovnjakov, ki nudi pomoč žalujočim, nimajo veliko specifičnega znanja o duhovnosti, in se ne radi spuščajo v tovrstne pogovore. Menijo, da je tovrstne pogovore bolje prepustiti duhovnikom, pastoralnim skrbnikom ali drugim članom verskih skupnosti. Res je, da žalujoči izbere kraj, čas in osebo s katero bo delil svoj vidik duhovnosti, vendar pa celostna oskrba v procesu žalovanja zahteva tudi vključevanje in naslavljanje duhovnosti (Wortmann in Park 2008, 703–736).
Začnemo lahko tako, da posameznika spodbudimo v njegovo raziskovanje lastne preteklosti duhovnosti. Po modelu FICA (Puchalski 2006), s štirimi smernicami:
- F: Vera oziroma prepričanja: Kakšna je vaša tradicija vere?
- I: Pomen in vpliv: Kako pomembna vam je vaša vera?
- C: Religija: Katera je vaša veroizpoved?
- A: Uporaba in naslavljanje: Koliko vam v življenje pomenijo vaša verska in duhovna prepričanja? Kako bi lahko nagovorili vaše duhovne potrebe?
Z odgovori na vprašanja posameznika ne samo usmerimo ampak dobimo pomembne informacije o njegovem pogledu in prepričanju ter ga tako lažje podpremo. Za posameznike, ki nimajo določenih ritualov ali verskih prepričanj, lahko ustvarimo individualni ritual, ki jim bo predstavljal velik pomen (Hall 2003, 51–53).
Misel na ponovno snidenje v večnosti posamezniki opisujejo kot tolažilno. V duhovni povezanosti in molitvi za umrlega izgine ločnica med tostranstvom in onostranstvom, sedanjostjo in večnostjo, vero doživljajo kot pomoč (Müller 1997, 55).
V trpljenju in umiranju se človek že od nekdaj obrača k Bogu. V biblijskih zgodbah o Jobu in o Jezusu, ki umira na križu, ne izvemo, kaj sta Job in Jezus v resnici govorila. Vse
kar je napisano, so le predstave pisca, kaj trpeči ljudje v svoji zapuščenosti prosijo Boga. Jobova vprašanja so sicer ostala brez odgovora, toda razumel je, da se lahko v
trpljenju skriva nesluten blagoslov. Tudi Jezusove besede: ''Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil'', so tolažba in prošnja nevidnemu Bogu, ki je tako daleč, pa bi vendar moral biti navzoč (Müller 1997, 55). Tako lahko zapišemo, da uteho najdemo v ali izven religije
13
(Klass 2014, 2). Skozi rituale ima človek možnost izraziti čutenja in misli v simboličnem svetu.
Veliko staršev ima ob otrokovi smrti tudi duhovne potrebe, četudi se nimajo za religiozne.
Določeni si želijo, da je otrok pred smrtjo krščen, spet drugi pa, da je z otrokom pokopan njegov medvedek, da ne bi bil čisto sam (Urek, Zečević, Cehner in Kokol 2003, 31).
Religija ima v širšem pomenu kot oblikovanju smisla pomembno vlogo ob soočanju z izgubo. Odziv posameznika na travmatični dogodek je odvisen tudi od socialnih vidikov.
S pretirano razsežnostjo duhovnosti lahko posameznik izgubi občutek zase, ne najde svojega mesta, privede lahko tudi do izgube smisla in vere v Boga. To lahko privede do jeze in izgube upanja. Vpliv travmatičnih dogodkov je potrebno razumeti in upoštevati.
Danes razumemo, kako pomembna je duhovna integracija in z njo ustvarjanje pomena ter usmerjanje k spoznavanju moči in odpornosti (Cvetek 2009, 325). V veri lahko posameznik najde tolažbo in zaupanje, daje mu oporo in moč za nadaljnje življenje. Skozi obrede žalovanja imamo možnost izraziti čutenja in misliti v simboličnem svetu. Lajšajo žalovanja, dajejo pomen smrti, z njimi žalujoči dojemajo nov položaj in novo identiteto, zdravijo izgubo. Žalujočim omogočajo, da se ob njih povežejo, sodelujejo in se podpirajo, kar ima za žalujoče veliko vrednost pri nadaljnjih korakih v življenju. Oblikovanje smisla ima v procesu žalovanja pomembno vlogo, saj omogoča celosten pristop pri okrevanju v procesu žalovanja.
1.4 Pogled relacijske družinske terapije na proces žalovanja
Model Relacijske družinske terapije poudarja pomen razreševanja afektov iz primarnih družin. To so psihobiološka stanja, ki jih skozi življenje kompulzivno ponavljamo z namenom, da bi se razrešila. Osnovan je na temeljnih mehanizmih, kot je delo s projekcijsko – introjekcijsko identifikacijo (v nadaljevanju PII). PII razloži delovanje našega nezavednega sveta, ki deluje kot prenosnik že v otroštvu in skozi odraslost (Gostečnik 2018, 8–25; 105–106). Že v otroštvu, ko nas preplavijo afekti, se naučimo dveh najbolj zgodnjih obrambnih odzivov, PII in disociacije. S proiciranjem, zmotno mislimo, da tisto kar je znotraj prihaja od zunaj in obratno z intojekcijo zmotno mislimo, da tisto kar prihaja od zunaj, dojemamo kot da je od znotraj (McWilliams 2017, 198–
206).
14
Obrambo pred bolečimi čustvi in afekti v Relacijskem družinskem modelu imenujemo afektivni psihični konstrukt. Izgube, kot travmatična izkustva, se zapišejo globoko v posameznikove psihične zgradbe in tam vztrajajo. To je še zlasti prisotno tedaj, ko otrok, ki je bil izpostavljen ali je doživel travmatični dogodek, v družinskem sistemu ni imel nikogar, ki bi ga bil zmožen sprejeti, mu pomagati pri predelovanju in ozaveščanju ter regulaciji afekta, ki ga je travmatični dogodek povzročil. V takih primerih se travmatične izkušnje oz. disfunkcionalno shranjene stresne izkušnje ne prenašajo samo skozi posameznikovo življenje, ampak tudi na nove generacije. Če so v človekovo psiho vpisane izgube že v otroštvu (zapuščanje, zlorabe), se ob izgubi ali smrti bližnje osebe nehote reaktivirajo oziroma kompulzivno ponovijo, poleg že tako težkih čustev ob izgubi, v sedanjosti še pretekli nepredelani afekti (Valenta 2015, 156). Disociacija je normalen odziv na travmo. Prav vsak od nas zmore ali utegne disocirati, če nas doleti katastrofa, ki presega meje posameznikove odpornosti, še sploh ko gre za neznosno bolečino in/ali grozo (McWilliams 2017, 218). Model relacijske družinske terapije se ukvarja s čustvenim uravnavanjem, s stikom s čustvi in afekti, saj s pripisovanjem slabih neželnih delov sebe vzdržujemo samopodobo, ki je v primeru travme polna krivde, samoobtoževanja in negativnega pripisovanja. Preplavljajoče in neprenosljive afekte pa disociiramo in jih na nezavedni, neverbalni ravni projiciramo na druge osebe (Cvetek 2009, 65; 136).
Tako lahko zapišemo, da prav ob izgubi bližnje osebe žalujoči uporabi vse tri prvotne obrambne sisteme, ki smo jih osvojili že v otroštvu, saj nam olajšajo in omogočajo trenutno funkcioniranje ob nastalem šoku, ki ga sproži smrt ljube osebe. Kot nekoč v odnosu mati – otrok, tako v odnosu terapevt – klient, terapevt uporabi svoj avtoregulativni sistem za regulacijo posameznikovih disregulativnih afektov. Pri tem pa si pomaga še s strategijo dvojnega zavedanja (Gostečnik 2008, 133–138; 336).
Ključnega pomena je predelava težkih čutenj, ki lahko blokirajo normalen proces in ponovno integracijo v življenje posameznika (Simonič in Poljanec 2008, 250–252). Zato je za člane družinskega sistema ob soočanju z izgubo zelo pomembno, da pridejo v stik z vsemi bolečimi občutki in čutenji izgube, jih predelajo in se na novo organizirajo.
Nasprotno pa je v družisnkih sistemih, kjer to ni mogoče, kjer člani družine blokirajo težka občutja in čutenja izgube. V takšnih družinskih sistemih se izguba na izžaluje (Simonič 2006, 173). Lahko pa ne izžalovane in nepredelane izgube v preteklosti vplivajo
15
na življenjsko funkcioniranje danes (Valenta 2015, 156–157). Vse te izgube in travme, ki niso bile predelane, se lahko prenašajo tudi medgeneracijsko ter vplivajo na življenjsko funkcioniranje posameznika, ki jih sam niti ni doživel (157). Za posameznika je pomembno, da se sooči z vsemi težkimi občutji in čutenji, ki spremljajo izgubo.
Simptomatično vedenje, se lahko pojavi kot posledica ne izžalovanih izgub zaradi družinske dinamike, ki zahtevajo določeno vedenje in mišljenje ter vzpodbuja mite, zaradi česar pa čutenjem posameznika ob izgubi ne ustrezajo. Svoja čutenja posameznik ob tem potlači in jih ne izrazi (Simonič in Poljanec 2008, 252). Zato je pri razumevanju posameznikovega žalovanja pomembno poznati celoten družinski kontekst. Relacijski družinski model se ukvarja z notranje psihičnimi podobami družinskih sistemov in njihovih članov, saj nas zaznamujejo odnosi z za nas pomembnimi drugimi (starši/skrbniki) že v zgodnjem otroštvu. Te podobe in afekte ponotranjimo (Gostečnik 2006, 247). Pri preučevanju večgeneracijskega učinka izgub se lahko naučimo ogromno o tem, kako družine delujejo, kaj se zgodi, ko se vse ustavi, in kako lahko spremenimo te vzorce (Valenta 2015, 157).
Pri posameziku, ki je doživel travmatični dogodek, se bo terapevt najprej osredotočil na celoten travmatični dogodek, na njegov vpliv na posameznika in na posamezikove bližnje medosebne odnose. Posamezniku bo s svojo sočutno držo poudil varen prostor, kjer bo posameznik lahko razrešil vse elemente travme. Tako terapevt s svojo pomočjo posamezniku pomaga na novo osmisliti in zaživeti življenje (Gostečnik 2008, 232).
Relacijski model predstavlja tudi dvojno zavedanje, kar je pri posamezniku bistveno za okrevanje po travmatičnem dogodku. Posamezniku omogoča možnost zavedanja in razlikovanja med čustvi in mislimi, ki se nanašajo na sedanjost in preteklost (Cvetek 2009, 260). Pri posamezniku lahko pridejo na dan tudi stare, ne izžalovane izgube, te pa je treba nasloviti, saj jih spremljajo močna in zablokirana občutnja in čutenja. Tako Relacijska družinska terapija posamezniku in celotni družini omogoča naslavljanje izgube in z vsemi, z njo povezanimi, bolečimi čutenji (Simonič in Poljanec 2008, 255).
Izguba lahko preživele okrepi, v njih prebudi ustvarjalnost, jih spodbudi k novim dosežkom, ali pa pusti za seboj uničujočo zapuščino, ki je še veliko močnejša, če se z izgubo nihče ni soočil (Valenta 2015, 157).
16
2. PATOLOŠKI ODZIV NA ŽALOVANJE
Žalost je prisotna v vsakem človeškem življenju, je nekaj povsem normalnega. Ni izjema in ni katastrofa, je sestavni del in naloga življenja, toda njene moči ne smemo podcenjevati. Večina ljudi ji je kos, jo preživijo, nekateri tudi po več letih, naučijo se živeti z njo na novo in spet zadovoljno. Potrebno je pravzaprav le malo pomoči in ljubečega spremljanja (Müller 1997, 10).
V mnogih situacijah, iz številnih različnih razlogov včasih občutimo, težo zaradi žalosti, ki nam jo kaže posameznik, vendar, ali je skrivanje žalosti potrebno? To v resnici ni vprašanje. Odgovor na vprašanje je, da skrivanje občutkov žalosti in prikrivanje vseh z njo težkih občutkov, otežuje proces žalovanja (Kübller – Ross 2005, 67).
V literaturi je možno zaslediti različne izraze: patološko, komplicirano, zapleteno, nenormalno, travmatično, podaljšano in oteženo žalovanje.
Posamezniki večinoma uspešno zaključijo žalovanje, nekateri (10–15%) pa trpijo zaradi podaljšanega negativnega počutja ter kroničnih ali dolgotrajnih – podaljšanjih reakcij žalovanja (Worden 2009, 104). V zadnjem desetletju je bilo opravljenih vrsto raziskav, ki bi preučile simptome in prisotnost motnje podaljšanega žalovanja (PGD) pri posameznikih ter vključitev slednje v DSM (Diagnostični in statistični priročnik za duševne in razpoloženjske motnje). Največ dela in raziskav na tem področju sta opravili dve glavni skupini strokovnjakov: prva v Pittsburgu (kasneje na Yale–u, in sedaj na Harvardu) pod vodstvom Holly Prigerson in drugo v San Franciscu je vodila Mardi Horowitz (135).
2.1 Motnja vztrajnega zapletenega žalovanja
V knjigi Svetovanje in terapija v žalovanju (Worden 2009) avtor opredeli razlago o motnji podaljšanega ali zapletenega žalovanja. Zapleteno žalovanje se lahko kaže v več oblikah in zanj se uporablja več različnih izrazov ali opredelitev: patološko žalovanje, nerazrešeno žalovanje, zapleteno žalovanje, kronično ali komplicirano žalovanje, zapoznelo ali prikrito žalovanje. Worden poudarja, da je ob vseh simptomih, ki jih
17
vključuje opredelitev motnje po DSM–5, motnja največkrat prisotna po izgubi ljube osebe, kjer gre za močno ali prekomerno navezanost na umrlo osebo (134). Leta 2005 so bili strokovnjaki pozvani k raziskavam, ki bi potrdile ovrednotenje meril za zapleteno žalovanje, da bi motnjo vključili v Diagostočni in statistični priporočnik duševnih motenj (DSM–5), ki je izšel leta 2010. Worden (137) še zapiše, da lahko takšne raziskave vodijo k spremembam in dopolnitvam določenih meril, vendar ni bil prepričan, da bo motnja sploh umeščena v DSM–5, saj lahko takšne raziskave potrdijo prav nasprotno, da predlagana diagnoza ni primerna za vključitev v priročnik. Navkljub njegovemu dvomu je bila leta 2010 motnja vključena v DSM–5, kot motnja vztrajnega zapletenega žalovanja (angl. Persistent Complex Bereavement Disorder, v nadaljevanju PCBD) (American Psychiatric Association 2013, 789).
V družbi je motnja vztrajnega zapletenega žalovanja prisotna od 2,4 do 4,8 odstotkih žalujočih in je pogostejša pri ženskah kot pri moških (791).
PCDB je motnja, pri kateri posameznik po smrti bližnje osebe (partnerja, otroka, starša ali druge zanj pomembne osebe) vztrajno in neprekinjeno doživlja močne občutke žalosti, za katere je značilno močno hrepenenje ali preokupacija z mislimi na pokojnika, ki jo spremlja intenzivna čustvena bolečina žalosti ali žalovanja z občutki, krivde, jeze, zanikanja, čustvena otopelost, občutek, kot da je del njega umrl, nezmožnost pozitivnega razmišljanja, težave s sprejemanjem smrti bližnjega in težave pri vključevanju v socialno okolje. Odziv na izgubo traja netipično dolgo, več kot šest mescev in presega pričakovane družbene, kulturne ali verske normative za posameznikovo kulturno ali religiozno okolje.
Reakcije v procesu žalovanja, ki lahko trajajo dlje časa in so primerljive ali sprejemljive za posameznikovo kulturno in versko okolje, se obravnavajo kot normalne in v teh primerih ne opredelimo motnje PCBD. PCBD povzroča opazne spremembe na osebnem, družinskem, socialnem, izobraževalnem, poklicnem ali drugem pomembnem področju delovanja posameznika (Mednarodna klasifikacija bolezni, ICD – 11, MMS 2018, 49).
Merila za motnjo vztrajnega zapletenega žalovanja po DSM-5 (American Psychiatric Association 2013, 789–790):
Pogoji za motnjo:
A: Posameznik je doživel smrt nekoga, s katerim je bil v tesnih odnosih.
18
B: Po izgubi se eden od spodaj navedenih simptomov pojavlja več dni zapored, v klinično nepomembni stopnji in traja vsaj 12 mescev po nastanku izgube pri odraslih in 6 mescev pri otrocih:
1. Močno neprekinjeno pogrešanje/hrepenenje za pokojnikom. Pri otrocih se to odraža skozi igro in vedenje, vključno s simptomi separacijske stiske.
2. Intenzivna žalost in emocionalna bolečina zaradi smrti bližnje osebe.
3. Nenehno razmišljanje o pokojniku.
4. Nenehno razmišljanje o okoliščinah in načinu smrti bližnjega, kar se pri otrocih izraža s strahom in zaskrbljenostjo za morebitno smrt preživelega starša ali drugih skrbnikov.
C: Od izgube se vsaj 6 naslednjih simptomov pojavlja več dni zapored, vendar niso klinično pomembne stopnje in vztrajajo vsaj 12 mescev po smrti bližnjega pri odraslih in 6 mesecev pri otrocih.
Čustveni odzivi na izgubo ali smrt bližnjega:
1. Težave pri sprejemanju smrti pri odraslih, pri otrocih je odvisno od starosti in razumevanja dokončnosti smrti.
2. Občutek dvoma o izgubi ali čustvena otopelost zaradi izgube.
3. Težave pri iskanju pozitivnih spominov na pokojnika.
4. Občutki jeze ali zagrenjenosti zaradi izgube.
5. Občutki zmede glede svoje vloge do pokojnika ali načina smrti (npr.
samoobtoževanje).
6. Pretirano izogibanje krajem ali drugim soočenjem, ki spominjajo na izgubo, pri otrocih lahko to vključuje izogibanje mislim ali občutkom do pokojnika.
Družbeni ali socialni odzivi na izgubo:
1. Želja po smrti v smislu, da bi posameznik bil skupaj z umrlim.
2. Težave z zaupanjem drugim.
3. Občutek osamljenosti ali izločenosti iz družbe.
19
4. Občutek, da je življenje po izgubi neizpolnjeno, prazno ali nesmiselno brez umrlega.
5. Občutek zmede glede svoje vloge ali občutki, kot da posameznik ne ve kdo je (npr. občutek, kot da je del njega umrl).
6. Občutno zmanjšanje na socialnem, poklicnem ali drugem pomembnem področju delovanja.
D: Motnja pri posamezniku povzroča klinično pomembno stisko ali pomembne spremembe na socialnem, poklicnem ali drugem pomembnem področju.
E: Žalovanje ni v skladu s posameznikovimi kulturnimi, verskimi navadami ter starostnimi normativi (789–790).
Pri majhnih otrocih lahko ima izguba primarnega negovalca travmatične posledice nadalje pri morebitnih odsotnostih preživelega starša ali skrbnika. Stiska zaradi izgube se pri otrocih izraža v igri in vedenjskih in razvojnih regresijah ter anksioznem ali uporniškem odzivanju pri ločitvi in ponovnem srečanju s preživelim staršem. Ločitvena ali separacijska stiska prevladuje pri mlajših otrocih. Pri starejših otrocih in mladostnikih lahko prihaja do socialne ali identitetne stiske in do tveganja za komorbidnost z depresijo (791).
Nekateri otroci lahko razvijejo močan strah pred smrtjo preživelega starša ali skrbnika.
Pri mlajših otrocih se lahko občasno pojavijo močni občutki žalosti ali čustvene bolečine, ki pa so le na videz podobni motnji vztrajnega kompliciranega žalovanja. Jeza, povezana z izgubo, se pi otrocih in mladostnikih kaže kot razdražljivost, uporniško vedenje, agresija ali druge vedenjske težave. Na proces žalovanja lahko pri otrocih in mladostnikih vplivajo različni dejavniki, kot je npr. zapoznelo žalovanje, ki lahko nastane zaradi spremembe socialnega okolja in vpliv ter odziv žalovanja starša po izgubi, kakor tudi družinska dinamika. Pri mladostnikih in mlajših odraslih se motnja kaže kot depresija, z občutki, kot da so izgubili del sebe ter s prisotnostjo močnih občutkov praznine. Pogosti so občutki zmedenosti, nemoči in stiske (789–792).
Razlika med posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) in motnjo PCBD: podobno kot pri PTSM se lahko pri posameznikih, ki trpijo zaradi smrti bližnje osebe v travmatičnih okoliščinah, pojavi motnja kompliciranega žalovanja. Pri tej motnji se posameznik sooča
20
s spomini na tragične okoliščine smrti bližnjega za razliko od posameznikov z motnjo PTSM, ko posameznik travmatičen dogodek doživlja, kot da bi se zgodil ponovno tukaj in sedaj (792).
Razlika med depresivno epizodo in PCBD: nekateri simptomi motnje vztrajnega kompliciranega žalovanja so podobni simptomom depresivne epizode; npr. žalost, družbeno – socialni umik, občutki krivde, samomorilne misli, izguba zanimanja za okolico, vendar pa se motnja PCBD od depresivne epizode razlikuje v tem, da so vsi navedeni občutki in simptomi povezani z izgubo bližnje osebe, medtem ko depresivne misli in čustvene reakcije zajemajo več življenjskih področij. Poleg tega drugi pogosti simptomi motnje vztrajnega kompliciranega žalovanja, kot npr. težave s sprejemanjem izgube, občutek jeze zaradi izgube, niso značilni za depresivno epizodo. Pri vsem pa je potrebno upoštevati tudi čas od izgube in ali je v preteklosti že obstajala depresivna ali druga motnja razpoloženja. Vsekakor se lahko motnja PCBD pojavi tudi pri drugih motnjah razpoloženja, zato je potrebno upoštevati vsa merila in simptome, da se lahko pravilno opredeli ali diagnosticira posamezno motnjo (792).
Kot v primerjavi z veliko depresivno motnjo lahko znake slednje izkazujejo tudi posamezniki, kjer ni prišlo do zapletov pri žalovanju in je žalovanje povsem normalno in primerljivo s posameznikovim kulturnim in religioznim okoljem, so lahko odzivi na izgubo ljubljene osebe močni in težki. Tako so odzivi lahko podobni kot pri veliki depresivni motnji (nespečnost, izguba apetita in izguba teže). V takšnih primerih je možno posamezniku pomagati z medikamentozno terapijo ob nespečnosti ali ob pojavu anoreksije. Normalno in komplicirano žalovaje se precej razlikuje tudi med različnimi kulturnimi in religioznimi skupinami posameznikov (716–717).
Ločitvena anksiozna motnja ali anksiozna separacijska stiska: za to motnjo je značilna tesnoba ali anksioznost ob ločitvi od za posameznika pomembnih oseb, medtem ko pri motnji vztrajnega zapletenega ali kompliciranega žalovanja posameznik trpi zaradi ločitve od umrlega (792).
Posamezniki z akutnimi znaki težav pri žalovanju ali socialna stiska posameznika, lahko izkazujejo enake simptome kot so značilni za motnje s hujšo psihopatologijo (American Psychiatric Association 2013, 758).
21
Worden (2009, 138) zapiše, da je zapletena ali dolgotrajno prisotna žalost pretirano dolga reakcija na izgubo, pri kateri ni prišlo do zaključka. Odzivi na izgubo so pogosti in trajajo deset ali več let, vendar ti sami po sebi ne opredeljujejo podaljšanega ali kroničnega žalovanja. Proces podaljšanega žalovanja je dokaj lahko prepoznati, saj se je izguba zgodila dolgo nazaj, posameznik pa ni zaključil procesa žalovanja. To zavedanje je še posebej močno pri posameznikih, kjer žalovanja traja že nekaj let, žalujoči pa ne zmore izžalovati ali zaključiti procesa žalovanja. Za posameznike s to motnjo je značilno, da po dveh do petih letih še zmeraj govorijo in razmišljajo: »Ne zmorem normalno zaživeti«,
»Ta stvar se zame ne konča«, »Potrebujem pomoč, da bom lahko ponovno zaživel/a«.
Čeprav se posameznik zaveda, da ne zmore izstopiti iz procesa žalovanja, sam tega ne zmore razrešiti. Vse to so znaki kompliciranega ali podaljšanega žalovanja, ki nam olajšajo prepoznati zaplete pri žalovanju posameznika, kar omogoča hitrejšo postavitev klinične slike in preprečitev še večjih zapletov v procesu žalovanja.
2.2 Motnja podaljšanega ali dolgotrajnega žalovanja
Čeprav koncepti patološke žalosti segajo že v obdobje Freuda, »Žalovanja in melanholije«, je bilo prisotno javno in strokovno nasprotovanje njene umestitve med duševne motnje ali motnje razpoloženja. Nasprotovanje so dokazale študije, ki so potrdile značilne simptome dolgotrajne motnje žalovanja ali motnje podaljšanega žalovanja (v nadaljevanju PGD), ki vključujejo hrepenenje po pokojniku, izgubo smisla za življenje in motnje identitete. Za potrditev študije in z njo zbranih dokazov je glasovala skupščina Ameriškega psihiatričnega združenja in predlagala, da se PGD vključi kot nova – samostojna motnja v DSM – V TR. Preizkusili so veljavnost novih meril DSM za PGD in prilagojene različice lestvice PG – 13, PG – 13 – Revidiranje (PG – 13 – R), zasnovane za preslikavo teh meril z uporabo podatkov iz raziskav opravljenih na Univerzi Yale (N
= 270), Univerzi Utrecht (N = 163) in Univerzi Oxford (N = 239) (Prigerson idr. 2021, 96–106). Izhodiščne ocene so bile opravljene s posamezniki pri katerih je minilo 12–24 mescev od izgube in nadaljevali še 5,3–12 mescev kasneje. Rezultati so pokazali, da simptomi žalovanja po PG – 13 – R predstavljajo enodimenzionalni konstrukt z visoko stopnjo notranje konsistence. Na podlagi študije je diagnoza DSM za PGD, kot povzetek ocenjenih simptomov PG – 13 – R na izhodišču pokazala pomembno povezanost s
22
simptomi in diagnozami velike depresivne motnje, PTSM in/ali generalizirane anksiozne motnje, samomorilnimi mislimi, slabšo kakovostjo življenja in funkcionalnih odstopanj v začetku spremljanje žalujočih, kakor tudi ob nadaljnjem spremljanju žalujočih in s tem zbiranjem podatkov na Univerzah Yale, Utrecht in Oxford. Merila DSM – V – TR za PGD in PG – 13 – R ,so se izkazala za zanesljiva in veljavna za razvrščanje žalujočih posameznikov z neprilagojenimi odzivi žalovanja (96–106).
Zaradi lažjega ločevanja med normalnim žalovanjem in diagnosticirano motnjo podaljšanega žalovanja (PGD), določajo merila, da mora od smrti bližnjega preteči 12 mesecev in je v nasprotju s časovnim okvirjem diagnostičnih smernic ICD – 11 za PGD, ki zahtevajo da mora od izgube minit vsaj 6 do 12 mescev (PCBD). Prav tako, za razliko od meril PCBD, merila za PGD v DSM – V – TR priznavajo možnost simptomov zapoznelega žalovanja. Merila PGD opredeljujejo, da je treba za postavitev diagnoze izpolnjevati tri od osmih kriterijev v točki C, nasprotno je bilo pri PCBD treba izpolnjevati šest od dvanajstih kriterijev. Kriteriji za izpolnjevanje meril PGD se bolj osredotočajo na hrepenenje po umrlem, preobremenjenost s pokojnikom in manj na preobremenjenost z okoliščinami smrti. Slednjo bi lahko zajeli z diagnozo PTSM. Kot končno pa novo postavljena diagnoza PGD omogoča izpolnjevanje meril z manj kombinacij simptomov v primerjavi z diagnozo PCBD (Prigerson idr. 2021, 96–106).
Merila za motnjo podaljšanega ali dolgotrajnega žalovanja v DSM–V–TR:
A: Od smrti bližnje osebe mora miniti najmanj 12 mescev, za otroke in mladostnike pa najmanj 6 mesecev.
B: Pri posamezniku od izgube skoraj vsak dan ali v zadnjem mesecu skoraj vsak dan ali pogosteje prihaja do občutkov žalovanja, pri katerih posameznik občuti vsaj enega ali oba simptoma:
1. Intenzivno hrepenenje po pokojniku
2. Preokupacija z mislimi ali spomini na umrlo osebo (pri otrocih in mladostnikih se lahko preokupacija osredotoči na okoliščine smrti).
C: Zaradi izgube so se, klinično pomembno, kazali vsaj 3 od 8 simptomov skoraj vsak dan ali pogosteje v zadnjem mesecu:
1. Motnje identitete (npr. občutek, kot da je del osebe umrl).
23 2. Izrazito zanikanje smrti.
3. Izogibanje misli, da osebe, ki jo je izgubil ni več, ta simptom je lahko značilen za otroke in mladostnike.
4. Intenzivne čustvene bolečine (jeza, žalost, zagrenjenost) povezane z izgubo.
5. Težave pri ponovni integraciji v življenje (načrtovanje prihodnosti, druženje s prijatelji).
6. Čustvena otopelost zaradi smrti bližnjega (odsotno ali izrazito zmanjšanje intenzivnosti čustev, občutek omamljenosti).
7. Občutek, da je življenje brez pokojnika nesmiselno.
8. Intenziven umik iz socialnega, poklicnega ali drugega pomembnega področja delovanja posameznika, po smrti bližnjega.
D: Motnja povzroča klinično pomembno stisko ali težave na socialnem, poklicnem ali drugem pomembnem področju delovanja.
E: Trajanje in zapleti v žalovanju močno presegajo pričakovane kulturne, družbene ali verske normative povezane s posameznikovim kontekstom.
F: Simptomov ni možno povezati z veliko depresivno motnjo, PTSM ali drugo duševno motnjo ali jih pripisati fiziološkim učinkom (zaradi zlorabe alkohola, drog ali zdravil) ali drugemu zdravstvenemu stanju (97).
Na podlagi študije Univerze Yale Bereavement, objavljene v PLoS Medicine 2019, sta Dr. Maciejewski in Holly Prigerson sta potrdila merila za vključitev motnje PGD v ICD – 11 in merila predstavila delovni skupini za patološko žalovaje pri DSM – V – TR. Leta 2019 so bili oblikovani revidirani sklopi meril za motnjo PGD. Na podlagi zapisnega je motnja podaljšanega žalovanja (PGD, vključena v DSM – V – TR v poglavje II, Diagnostična merila in kodeksi (Prigerson idr. 2021, 96–106).
2.1 Anksiozne motnje
Ena najbolj bolečih izkušenj posameznika je žalovanje. Z njim smo se oziroma se bomo srečali vsi. V svojem jedru je žalovanje vrsta čustev, ki jih čutimo, ko izgubimo nekoga,
24
ki smo ga imeli radi. Med prevladujočimi občutki v procesu žalovanja so: intenzivna žalost, jeza, razočaranje, zanikanje in tesnoba ali anksioznost. Povsem naravno je, da po izgubi ljubljene osebe doživljamo neko vrsto tesnobe ali anksioznosti. Večina ljudi si prizadeva, da bi čimprej prebrodila žalovanje in se vrnila nazaj v svoje vsakdanje življenje. Prav pri zatiranju oziroma izogibanju žalosti in žalovanju, je najpogostejša posledica prav anksioznost. Kakor koli so čustva in občutki boleči, si jih moramo dovoliti občutiti in izraziti. Žalovaje potrebuje svoj čas in vsak posameznik žaluje na svoj način.
Bolj ko se mu skušamo izogniti, bolj nas omejuje in čustva ter občutki nas vedno bolj tiščijo. Tako se razvije v anksioznost ali tesnoba (Smith Bidwell 2018, 37–38).
Smith Bidwelova (2018, 38–39) v svoji knjigi Anksioznost; manjkajoča stopnja žalovanja: revolucionarni pristop k razumevanju in zdravljenju vpliva izgube, zapiše, da tesnoba prihaja zaradi treh ključnih razlogov. Eden od njih je poskus zanikanja ali zatiranja žalovanja, kar vodi v dolgotrajno in nerazrešeno žalovanje, ki se lahko kasneje izraža v obliki anksioznosti. Drugi razlog je oster opomin, da izguba v naše življenje prinaša negotovost in eksistenčno zmedenost. In kot tretji razlog navaja, da lahko anksioznsot doživljamo zaradi narave smrti; nasilna ali tragična smrt, način na kakršnega je naša ljubljena oseba umrla. Doda, da pet stopenj žalovanja po Kübler–Rossovi ne deluje kot natančna formula, ki se je treba držati. Vsekakor poudarja, naj bodo te stopnje žalovanja kot vodilo ali neki okvir, vendar je žalovanje veliko bolj dinamično, kot je bilo prvotno strukturirano skozi stopnje žalovanja. Prisotnost tesnobe ali anksioznosti vidi usredinjeno v petstopenjskem modelu, ki ga opredeli na: zanikanje, jezo, pogajanje ali anksioznost, depresijo in sprejemanje. Anksioznost pride za jezo, pa vendar pred ali ob depresiji. Pogajanje je med tema dvema fazama žalovanja, za katero meni, da je najmanj upoštevana v procesu žalovanja.
Kot že omenjeno je 10 do 15 odstotkov žalujočih doživelo ali pa doživlja stanja zapletenega žalovanja (Edelman 2020, 10). V tem stanju pri žalujočem prihaja do intenzivne in vztrajne čustvene bolečine, pri posameznikih tudi do močnega upada funkcionalnosti. Občutki so podobni, kot da bi se um zataknil na poti žalovanja. Večina teh žalujočih trpi za že obstoječo depresijo ali anksioznostjo ali pa ima žalujoči lastnosti, ki prispevajo k tako imenovani »nagnjenosti k žalostni osebnosti«.
Anksiozne motnje se najpogosteje pojavijo pri ženskah. Razmerje med pojavnostjo med ženskami in moškimi je približno 2 : 1. Vsako Anksiozno motnjo diagnosticiramo le, če
25
simptomov ni mogoče pripisati fiziološkim učinkom zdravil ali zlorabe opojnih substanc, ali drugemu zdravstvenemu stanju, in ali če jih ni mogoče razložiti ali povezati s katero drugo duševno motnjo (American Psychiatric Association 2013, 189-190).
V Diagnostičnem in statističnem priročniku za duševne in razpoloženjske motnje (189- 190) je zapisano, da je posameznik z anksiozno motnjo nenehno zaskrbljen ali prestrašen pred ločitvijo z za njega pomembno osebo do stopnje, ki je razvojno neprimerna.
Obstajajo stalni strah ali tesnoba zaradi strahu, ki prihaja ob razmišljanju na dogodke, ki bi lahko privedli do izgube ali ločitve od posamezniku pomembne osebe – separacijska stiska. Simptomi se pogosto razvijejo že v otroštvu, lahko pa se pojavijo šele v odraslosti in ob nenedanih spremembah v življenju (npr. izguba ljubeljene osebe).
Anksiozne motnje vključujejo motnje, ki imajo skupne značilnosti pretiranega strahu in tesnobe, kakor tudi vse, s strahom in tesnobo povezane vedenjske motnje. Strah je čustveni odziv na zaznano neposredno nevarnost, za razliko od tesnobe, pri kateri pa prihajajočo grožnjo pričakujemo. Očitno se ta dva stanja prekrivata, vendar se tudi razlikujeta, saj je strah pogosteje povezan z naraščajočim vznemirjenjem in potrebo za boj ali beg. Prav tako je strah povezan z mislimi na neposredno nevarnost in izogibanjem.
Tesnoba je pogosteje povezana z mišično napetostjo in pozornostjo pred možnimi prihajajočimi nevarni ali zastrašujočimi dogodki. Včasih se raven strahu ali tesnobe zmanjša z vsesplošnim zavednim izogibanjem. Napadi panike so med anksioznimi motnjami zaznani kot posebna vrsta odziva strahu. Anksiozne motnje se od razvojno normalnega strahu ali tesnobe razlikujejo po pretiranosti ali vztrajanju tudi glede na starostno obdobje. Od prehodnega strahu ali tesnobe, ki ju pogosto povzroča stres, se razlikujejo po tem, da so ponavljajoče in ne minejo (npr. običajno trajajo 6 mesecev ali več), čeprav je merilo prisotnosti simptomov mišljeno kot splošno vodilo za določeno stopnjo prilagodljivosti in je včasih krajše pri otrocih (189).
Glede na pretekla poglavja lahko zapišemo, da sta prisotnost separacijske stiske in PTSM najpogostejši pri motnji Vztrajnega zapletenega žalovanja, ki ju sprožijo zunanji dejavniki kot je nenadna izguba zaradi smrti. Tako se lahko tudi motnje anksioznosti ali tesnobe pojavljajo v procesu žalovanja, ki je lahko povsem normalno in še ni ali ne bo prešlo v oteženo žalovanje (Smith Bidwell 2018, 37–39).
26
3. ČUSTVA
Čustva nam pomagajo obvladovati življenjske situacije. Najprej je pomembno, da čustva čutimo. To se nam zdi povsem normalno in večina od nas meni, da je to samoumevno.
Čustva prihajajo in odhajajo, se spreminjajo in včasih so prijetna, včasih pa neprijetna, vendar se večine časa ne zavedamo zakaj. Če pa smo pozorni na svoje čustvene reakcije, se hitro naučimo, da nam veliko povedo o dogajanju okoli nas, s tem pa nam pomagajo razumeti, kako se odzivamo v določenih položajih (Bonanno 2009, 29).
Čustva se v nas zbujajo ob vsakem dogodku, pojavu ali osebi, lahko so negativna ali pozitivna. Povezana so s fiziološkimi spremembami, kar nam omogoča ustrezno telesno odzivnost. Ob tem so povezana še z vedenjskimi spremembami in kognitivnim doživljanjem. Zavedati pa se moramo razlik med izražanjem čustev in doživljanjem čustev. Doživljanje čustev je interpersonalni – notranji odziv posameznika, izražanje čustev pa je zunanji odziv nas in našega telesa na določen dogodek, pojav ali osebo.
Občutja se sprožijo na osnovi telesnih dražljajev in so prisotna ves čas. Ko govorimo o razpoloženjih je potrebno vedeti, da so to čustvena stanja, ki so lahko dolgotrajna ali šibka.
Čustva ob tem, da nam pomagajo pri zaznavanju in reagiranju v določeni situaciji, nam lahko tudi škodujejo, zlasti če so napačne vrste, intenzivnosti ali odziva na določeno situacijo. V takšnih trenutkih moramo svoja čustva uravnati ali zregulirati (Gross 2014, 3).
3.1 Regulacija čustev
Jeza, strah, veselje in žalost so čustva, ki se pojavijo pri odzivu posameznika na določeno situacijo v kateri posameznik občuti, da mora takoj odreagirati. Pojav čustev vključuje povezane izkustvene, vedenjske in fiziološke odzive: posameznik začuti, se odzove in odreagira z odzivi celotnega telesa. To so spremembe pri katerih se sklicujemo na čustveno reaktivnost. Perspektiva, kako se čustva porajajo in razvijajo skozi čas imenujemo modalni model, ki poudarja različne korake v procesu ustvarjanja čustev,
27
vključno s situacijo, ki pri posamezniku vzbudi pozornost, oceno situacije posameznika in večsistemski celotni odziv (Gross in Jazaieri 2014, 388).
Regulacija čustev se pojavi, ko se človek aktivira, bodisi implicitno ali eksplicitno, cilje je vpliv na čustveno generativen proces. Regulacija čustev ima lahko različne oblike, odvisno od konteksta: lahko je notranja/interpersonalna (regulacija lastnih čustev) ali zunanja/medosebna (uravnavanje čustev nekoga drugega). Kljub številnim oblikam za regulacijo čustev, obstajajo trije pomembni skupni dejavniki regulacije čustev: zavedanje, cilj in strategija. Zavedanje čustev in kontekst v katerem se pojavijo, je močna opora pri regulaciji čustev. Čeprav je lahko regulacija čustev izrecna ali implicitna, se zdi, da čustveno zavedanje povečuje obseg razpoložljive strategije in prilagodljivosti. Drugi pomemben dejavnik v prilagoditvi regulacije čustev je cilj uravnavanja čustev; kaj želimo doseči. Cilji uravnavanja čustev vključujejo povečanje ali zmanjšanje obsega ali intenzivnosti čustev in izražanja. Tretji pomemben dejavnik regulacije čustev so posebne strategije, ki se izvajajo za doseganje cilja regulacije čustev. Medtem, ko cilji regulacije čustev določajo cilje, strategije regulacije čustev določajo na kakšnem način (Gross 2014, 7–8).
Čeprav obstajajo različne strategije izvajanja za dosego cilja v regulaciji čustev, je procesni model regulacije čustev eden od pogosto uporabljenih okvirjev za organizacijo uravnavanja čustev. Na spodnji sliki 1 vidimo prikaz zavedne regulacije čustev posameznika v stresni situaciji; npr. posameznik je želel reagirati, ko ga je popadla jeza, vendar se je v trenutku zavedal posledic in je svoja čustva zreguliral na zaveden način, brez posledic čustvenega odziva na prvotno čustveno reakcijo.
Slika 1. Okvir uravnavanja čustev Gross 2014, 7
