FAZE LIKOVNEGA RAZVOJA PREDŠOLSKEGA OTROKA

Za razvoj likovnega izražanja na predšolski stopnji je značilno, da se stopnje razvoja med seboj mešajo in prepletajo ter da jih ni mogoče časovno natančno določiti in omejiti (Vrlič, 2001).

Že v zgodnjem 19. stoletju je bilo splošno znano, da otroci v svojem umetniškem ustvarjanju napredujejo skozi določene razvojne stopnje. Vsako razvojno stopnjo lahko prepoznamo glede na značilnosti, ki se večkrat pojavijo v otroških umetniških delih, te faze pa so pomembno povezane s kronološko starostjo otrok. Craig Roland (2006) v svoji knjigi navaja, da obstajajo štiri stopnje umetniškega razvoja otrok: čečkanje, predsimbolika, simbolika in realizem.

2.5.1. Čečkanje

Vsi majhni otroci z veseljem premikajo barvico ali svinčnik po površini, da pušča sled.

Ta oblika označevanja ali »čečkanja« predstavlja otrokovo prvo samoiniciativno srečanje z umetnostjo. Otroci običajno pričnejo z risanjem okrog enega ali enega leta in pol. Večina opazovalcev otroške umetnosti verjame, da otroci pri tej starosti ne narišejo slike nečesa, ampak to počnejo zato, ker uživajo v premikanju roke in s tem rišejo sled na površini (Roland, 2006).

Medtem ko nekatere starejše opredelitve stopenj likovnega razvoja (Gerlovič, 1968) v stopnji čečkanja ne vidijo nobenega posebnega pomena, avtorji novejših študij (Anning in Ring, 2004; Roland, 2006) zagovarjajo stališče, da se tudi v tem obdobju v otrokovi risbi začenjajo pojavljati različne nianse, ki kažejo na postopno preusmeritev otrokove pozornosti iz gole motorične igre v vse bolj nadzorovano vodenje risala po slikovni površini.

Pri svojih prvih risarskih izkušnjah se otroci ne ukvarjajo s tem, da bi upodobili nek konkreten motiv. Otroci pogosto čečkajo v naključnem nihanju rok naprej in nazaj po risalni površini in neredko tudi mimo nje, npr. po mizi. Potrebujejo kar nekaj časa in izkušenj, da prepoznajo razmerje med gibi rok in oznakami oz. črtami na papirju. Ko pa to razmerje odkrijejo, pričnejo svoje gibe nadzirati in to jim prinaša posebno zadovoljstvo. Tako se pričnejo postopno razvijati krožni vzorci in geometrijske oblike, ki kažejo na zaznavne in motorične sposobnosti otroka. Ko otroci pridobijo nadzor nad oznakami na strani, pričnejo poimenovati svoje čečkanje. Na videz neberljive črte imajo za otroka, ki jih je narisal, nek pomen. Zavedati pa se moramo, da lahko otrok isto risbo danes poimenuje drugače, kot jo bo poimenoval jutri. Ob tem je dobro otroka spodbujati, da izrazi svoje misli, občutke in izkušnje, in mu pokazati, kako cenimo, kar je naredil (Roland, 2006).

Najboljši prispevek vzgojiteljev in staršev v tej fazi razvoja je, da otrokom ponudimo ustrezen material in spodbudo za raziskovanje umetniške razsežnosti. Pri izbiri ustreznih umetniških materialov je pomembno ponuditi takšne risarske medije, ki otrokom omogočajo enostaven nadzor nad gibi, kot so barvice, svinčniki, flumastri,

11

kemični svinčniki, voščenke. Otroci bodo težko nadzorovali ustvarjanje npr. z akvarelnimi barvami, zato se pri tej starosti temu izogibamo. Lahko pa uporabljamo gosto tempera barvo, ki ne teče po podlagi. Določena barva nima pri tem nobene posebne vloge, ponujenih barv naj bo malo, a naj zagotavljajo dober kontrast glede na uporabljeno barvo papirja (Roland, 2006).

2.5.2. Predsimbolika

Med tretjim in četrtim letom starosti pričnejo otroci krog kombinirati z eno ali več črtami, da bi narisali človeško figuro. Takšno risbo pogosto imenujemo glavonožec. Otrokove prve figure so preproste, manjkajo jim vrat, telo, roke, prsti, stopala … Za razlago pojava »glavonožec« je bilo postavljenih več teorij in razlogov. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da otrokom primanjkuje znanja o različnih delih človeškega telesa in zato pri risanju opustijo določene telesne lastnosti. Drugi pravijo, da otroci niso pozorni na to, kaj rišejo, namesto tega gledajo abstraktne oblike, ki so že v njihovem repertoarju, in odkrivajo, da je mogoče te oblike med seboj kombinirati na različne načine. Tretji pa verjamejo, da so otroci preprosto selektivni in rišejo samo tiste dele, ki so potrebni, da v njihovi figuri prepoznamo človeške oblike. Vedeti moramo, da otrok pri risanju osebe povsem nenamerno izpusti določene lastnosti in zato je potrebna previdnost pri razlagi otroške risbe kot odraz osebnosti ali otrokove intelektualne razvitosti (Roland, 2006).

Otroci, stari od štiri do pet let, bodo z različnimi načini eksperimentirali risanje figur in lahko figuralno podobo vsakič upodobijo drugače. Take risbe pogosto bolj opisujejo, kako otroci določene starosti razmišljajo in čutijo stvari okoli sebe, kot kaj dejansko vidijo, ko gledajo (Roland, 2006).

Pri načrtovanju risarskih in slikarskih dejavnosti bi vzgojitelji morali upoštevati, da so otroci med četrtim in petim letom pogosto egocentrični. Pogovor z otroki o njihovih osebnih izkušnjah in izkušnjah z družino, vrtcem, prijatelji in hišnimi ljubljenčki bo pogosto idealno izhodišče za začetek njihovih umetniških srečanj. Ko se otroci pričnejo bolj zavedati sveta okoli sebe, se bo vse to pričelo pojavljati tudi v njihovih risbah.

Objekti na otroških risbah pogosto »plavajo« oz. lebdijo po formatu, kar se odraslim lahko zdi nepravilno. Namesto da bi to obravnavali kot napako v otroških likovnih delih, bi lahko cenili njihovo iznajdljivost za ustvarjanje uravnoteženih dvodimenzionalnih kompozicij. Poleg tega, če si ogledamo umetniška dela drugih kultur ali kultur mnogih sodobnih umetnikov, zlahka vidimo, da ni prave ali napačne poti pri prikazu prostora na risbi (Roland, 2006).

2.5.3. Stopnja simbolike

Med petim in šestim letom večina otrok razvije simbole za stvari v okolju, vključno s hišo, drevesom, osebo itd. Ti simboli so individualizirani, saj izhajajo iz otrokovega razumevanja sveta in ne njegove imitacije sveta. Otroci pogosto pozabijo narisati določene značilnosti simbola, vendar to ni razlog za kakršno koli skrb, saj otroci preprosto zanemarijo vključitev določenega dela, ker v tistem trenutku najverjetneje za njih to ni pomembno. Ko otrok vzpostavi določen simbol za osebo, se bo ponavljal

12

znova in znova brez večjih sprememb, razen če določena izkušnja povzroči, da otrok spremeni pojme, ki jih vključuje. Otrok lahko npr. pretirava, spremeni ali polepša določene dele simbola, "osebe", da bi razkril nekaj posebnega glede določene osebe ali dejavnosti, ki je upodobljena. Tudi izkušnje, ki spodbujajo otrokovo ozaveščenost o različnih dejanjih in funkcijah človeške figure, bodo pogosto privedle do sprememb v načinu, kako simbolizira človeka, in do večje prilagodljivosti v prihodnjih upodobitvah ljudi. Npr. otroci v tej starosti še posebej uživajo ob motivacijskih temah, ki vključujejo šport, in dejavnostih, ki vključujejo pripovedovanje zgodb (Roland, 2006).

Ena bolj opaznih sprememb, ki se zgodi na risbah otrok te starosti, je, da predmeti ne lebdijo več po risalni površini, ampak so organizirani. Otroci se zdaj zavedajo odnosov med predmeti, ki jih ustvarijo, in prepoznajo, da imajo ti predmeti določeno mesto na tleh. Sprva bodo otroci postavili ljudi, hiše, drevesa itd. na spodnji rob papirja, vendar bodo kasneje kmalu ugotovili, da lahko črta, ki jo potegnejo po spodnjem robu papirja, služi kot tla, na katerih ljudje in predmeti stojijo. Vključitev dveh ali več črt oz. linij v risbo se včasih zgodi, ko otrok želi na svoji risbi začrtati razdaljo. To grafično rešitev za predstavitev tridimenzionalnega prostora najdemo tudi v umetnosti odraslih iz številnih kultur in časov. Na risbah starejših otrok osnovne črte sčasoma izginejo in prostor pod osnovno črto dobi pomen tlorisa (Roland, 2006).

Otroci poleg »izuma« osnovne črte posegajo še po številnih drugih iznajdljivih načinih za upodabljanje prostora na svojih risbah. Eden od teh vključuje prikazovanje dogodkov, ki se sčasoma pojavijo znotraj ene risbe ali zaporedja risb. Te prostorske in časovne predstavitve, kot jih imenujejo, so posledica naraščajočega interesa otrok za pripovedovanje zgodb in prikazovanje dejanj v svojih likovnih delih. Zanimanje za ustvarjanje vizualnih pripovedi se običajno začne okoli petega leta. Druga posebna vrsta risbe, ki jo otroci začnejo risati okrog petega ali šestega leta starosti, je rentgenska risba, pri kateri se zdi, da je predmet prozoren. Običajno po tovrstnem risanju posežejo, kadar je notranjost nečesa za otroke enako pomembna od njegove zunanjosti. Otroci bodo na primer pogosto uporabljali rentgensko tehniko za prikaz notranjosti svoje hiše, šole ali družinskega avtomobila (Roland, 2006).

Z vsemi vizualnimi materiali, ki so danes na voljo otrokom, v obliki fotografij, ilustracij knjig, stripov, televizije, filmov, video iger in spletnih strani, se zdi povsem naravno, da si bodo pri ustvarjanju lastnih likovnih del izposojali te kulturne vire. Otroci, mlajši od štirih let, lahko v svoje risbe vključujejo podobe, ki izhajajo iz kulture, vendar je vpliv priljubljenih medijev najbolj opazen pri starejših otrocih. Starejši otroci se prav zaradi tega močno zanimajo za risanje športnih junakov, rock zvezd, modnih figur, letal, vesoljskih vozil in športnih avtomobilov. Medtem ko mnogi otroci preprosto kopirajo svoje najljubše super junake, si nekateri izmislijo tudi lastne like in domišljijske zgodbe.

Pri tem se ti otroci za svoje modele pogosto obračajo na televizijo, filme in stripe.

Narišejo figure, ki tečejo, skačejo in letijo po več sličicah; s povečavo ponazorijo bližino njihove junakinje; perspektivo in dimenzionalnost prikažejo na načine, ki jih otroci pred to generacijo niso mogli. Namesto odvračanja od takšne ustvarjalne dejavnosti bi morali učitelji in starši v celoti izkoristiti navdušenje otrok nad popularno kulturo in jo

13

uporabiti za razvoj risarskih sposobnosti, ki presegajo najosnovnejšo raven (Roland, 2006).

2.5.4. Kriza realizma

Do devetega ali desetega leta mnogi otroci izkazujejo večjo vizualno zavest o stvareh okoli sebe. Posledično se vse bolj zavedajo podrobnosti in sorazmernosti v tem, kar rišejo. Pri risanju človeške figure se pojavljajo podrobnosti (vse več detajlov, ki pritegnejo otrokovo pozornost in definirajo določeno osebo, npr. pričeska, specifičen videz, vse bolj izrazito spolno razlikovanje ipd.). Prav tako kažejo večje zanimanje za risanje ljudi v akcijski pozi (kar še posebej poudarjajo sklepi na okončinah) in ljudi v kostumih. Nova skrb za to, da bodo njihove slike podrobne in videti sorazmerno realistične, pri mnogih starejših otrocih povzroči izrazno krizo. Pri poskusu realističnega risanja otrokova prizadevanja pogosto ne izpolnjujejo njegovih pričakovanj in postane razočaran. Nekateri iščejo spretnosti, podobne odraslim, s kopiranjem ilustracij iz knjig in revij. Otroci z odraščanjem postajajo vse bolj kritični do lastnih risarskih sposobnosti in začnejo kazati nenaklonjenost risanju. Glede na vse večji poudarek na »realizmu« med otroki v njihovih najstniških letih, je likovno poučevanje, ki se osredotoča na vizualni opis in tehnike opazovanja, lahko v tej starosti še posebej koristno. Dejansko je večina otrok povsem sposobna doseči realistično kakovost, ki si jo želijo v svojih likovnih delih. Toda le če prejmejo ustrezna navodila, ki jim omogočajo razvoj za to potrebnih kompetenc (Roland, 2006).

Medtem ko se majhni otroci med risanjem osredotočijo na pomen in dejanja predmetov, se starejši otroci bolj zanimajo, ali so njihove risbe podobne tistim, ki jih rišejo. To zanimanje za vizualni opis se običajno pojavi okoli osmega ali devetega leta starosti, ko otroci začnejo sprejemati značilnosti za predstavljanje tridimenzionalnega prizora na dvodimenzionalni površini. Predmeti niso več postavljeni drug ob drugem na osnovno črto, kot je razvidno iz risb mlajših otrok. Zdaj otroci poskušajo stvari, ki jih narišejo, razporediti po podlagi. S tem začnejo prikazovati, kako položaj gledalca vpliva na narisano sliko. Začnejo risati predmete, ki se med seboj prekrivajo in se manjšajo.

Ko se pokaže otrokova pripravljenost in zanimanje za prikaz globine na slikah, bi mu pomagalo spoznavati, kako različni odrasli umetniki uporabljajo prekrivanje, zmanjševanje velikosti in linearno perspektivo v svojih delih. Otroci pa morajo razumeti, da je uporaba teh slikovnih pripomočkov le en način organizacije prostora in da so številni umetniki danes opustili takšne zakonitosti v prid razvoju bolj osebnih in izraznih načinov gledanja in ustvarjanja umetnosti. Mnogi starejši otroci kljub vse večji naklonjenosti realizmu v svojih likovnih delih še naprej simbolično rišejo in slikajo.

Nastajajoča sposobnost za abstraktno mišljenje otroku omogoča, da začne pojmovati slike kot vizualne metafore. Ko otroci rišejo ali slikajo metaforično, s podobami nakazujejo idejo ali čustvo onstran določenega prikazanega predmeta. Starejši otroci na primer lahko prepoznajo, da slika osamljenega drevesa kaže na osamljenost in obup ali da jelen, ki gleda na vrsto gora, nakazuje na plemenitost. Sposobnost metaforične uporabe slik je odvisna od tega, ali lahko zavzamejo dve ravni simbolizacije. Umetnik se mora odločiti, kateri predmet najbolje predstavlja koncept ali

14

čustvo, in katere črte, oblike in barve najbolje predstavljajo predmet. Starejši otroci šele začenjajo odkrivati možnosti vizualne metafore in možnost, da lahko slike prenesejo pomene onkraj upodobljenega predmeta. Da bi se to razumevanje poglobilo in preprečilo, bi moral učitelj predstaviti teme, ki se z vizualno metaforo ukvarjajo z izražanjem določenih čustev ali konceptov (Roland, 2006).