Likovno-teoretski elementi

Različni avtorji (Vasić, Despot, Baldinger, Graves, Garett) različno naštevajo in poimenujejo likovne prvine, skoraj vsi pa se strinjajo, da so točka, barva, svetlost, prostor, linija in volumen temeljne likovne prvine (Butina, 2000).

Vsak od naštetih avtorjev na svoj način povezuje prvine in jih postavlja v medsebojne odnose. Pri primerjavi različnih stališč avtorjev pa ni mogoče ugotoviti, katere likovne prvine naj bi bile primarne in katere sekundarne. Milan Butina (2000) navaja, da so po njegovem mnenju temeljne kategorije likovnega mišljenja oblika, točka, linija, svetlo-temno in barva. Oblika je nosilka likovnih pomenov, ostale štiri prvine pa imenujemo orisne prvine. Da lahko našteta likovna izrazna sredstva delujejo, se morajo med seboj

18

povezati v celoto. Ali kot pravi Butina (2000, str. 21), »… likovno doživetje in spoznanje se morata povezati s primernim snovnim nosilcem in postati čutno nazorna, da bi lahko postala likovni izraz.«

Vrlič (2001) pravi, da risanje zajema točke, črte, oblike, svetlo-temne odnose in površine, končnemu izdelku pa rečemo risba.

2.7.1. Likovno izrazilo: točka

»Matematična definicija točke pravi, da točka nima dimenzij, da je neskončno majhna.«

Pri likovnem oblikovanju si s takšno točko ne moremo nič pomagati, saj je ne bi mogli zaznati (Butina, 2000, str. 42 in 44).

Pri likovnem delu ima točka lahko dve ali tri dimenzije, lahko je ploskovite ali prostorske oblike ter dovolj velika, da jo lahko vidimo. Točka ima nalogo, da ujame ter zadrži pogled (Butina, 2000). Pri likovnem delu lahko točko nizamo v različnih smereh, koncentrično, pravilo ali nepravilno, z njo lahko temnimo ali svetlimo; zavzema različne oblike. Pri likovnem delu predšolskih otrok je točka lahko osnovni gradbeni element, dodatni oz. kontrastni element ali način podajanja površine. Gostenje in redčenje točke je bolj značilno za starejše predšolske otroke in samo takrat, ko ima otrok lastno zanimanje. Najbolj primerna tehnika za to likovno izrazilo je odtiskovanje drobnih pečatnikov, ki so odtisnjeni kot pike. Kontrastni elementi, ki se poleg točke še pojavljajo na risbi, so kombinacije različnih črt, oblik ali kot barvne točke pri slikanju (Vrlič, 2001).

Od odnosov v vidnem ali likovnem polju je odvisno, kaj bomo občutili kot točko. Na primer, kadar je obraz blizu, so oči v obrazu močno privlačne kot točka, kadar pa je obraz oz. človek bolj oddaljen, začutimo točko kot celo glavo ali pa kot celo telo. Od razdalje je torej odvisno, kaj bomo občutili kot točko. Na točko seveda delujejo tudi drugi likovni elementi, npr. barva, velikost, prostorski položaj … Pri oblikovanju je točka močno orodje, saj v oris vnaša stabilnost, različnost in povzroča napetost, ki ustavi naš pogled skozi likovno polje (Butina, 2000)

2.7.2. Likovno izrazilo: linija oz. črta

Črta je abstraktni likovni izmislek, ki na likovnem delu označuje stike med različnimi ploskvami in ravninami. Črte so lahko ravne, lomljene, krive; glede na debelino jih delimo na debele in tanke; glede na smer jih ločimo na navpične, vodoravne ali poševne; glede na dolžino ločimo kratke in dolge; glede na način dela ločimo geometrijske ali prostoročno narejene črte; po značaju ločimo trde in mehke črte, prekinjene in neprekinjene, samozavestne in plahe, enolične in izrazno zanimive itd.

(Vrlič, 2001).

Konica svinčnika med gibanjem zariše svojo sled kot črto oz. linijo. Glavna likovna lastnost linije je njeno gibanje. Paul Klee to linijo imenuje aktivna linija. To gibanje je lahko hitro, počasno, sunkovito, zlomljeno, valovito ali tekoče. Za likovni izraz so spremembe v smeri linije zelo pomembne, saj različne linije v nas vzbujajo različne občutke. Z linijo lahko narišemo ploskve, ki so zelo različnih oblik, in lahko omeji

19

tridimenzionalni prostor ter ga oblikuje. Na samo linijo pa vplivajo tudi druge likovne prvine, kot so svetlost, barva, debelina, položaj … Linija ima oster in jasen obris neke oblike. Aktivna linija se giblje sama in ko svoje gibanje zaključi, loči notranji prostor od zunanjega. Linija nastane iz svetlostnih in barvnih razlik, kar pomeni, da bela linija v belem polju ne bo vidna, temna oz. barva linija pa bo v belem polju zelo dobro vidna (Butina, 2000).

Črte imajo tudi psihološke lastnosti. Tako npr. vodoravna črta deluje mirno, statično in sproščeno; navpična črta predstavlja dinamiko, gibanje, življenje, rast in je čisto nasprotje vodoravni črti; diagonalne črte predstavljajo gibanje, prostor, padec ali rast in vzbujajo dinamični občutek; lomljene črte predstavljajo grobost in energijo; valovite črte predstavljajo nežnost, lepoto, lahko tudi nemir, strah, sovraštvo (odvisno je od posameznika) (Vrlič, 2001).

Mlajšim predšolskim otrokom tako lahko ponudimo risala različnih debelin, starejšim predšolskim otrokom pa ponudimo eno risalo, s katerim je mogoče ustvariti različne debeline, to so npr. trske, čopiči …Omogočiti jim moramo, da črte rišejo v različnih smereh in na različnih mestih, npr. na steni. Pomembno je, da otrok črte riše v različnih smereh, saj tako najbolje uri svoje motorične spretnosti. Dobro je, da predšolske otroke spodbujamo k prostoročnem risanju črt (Vrlič, 2001).

2.7.3. Likovno izrazilo: oblika

Oblike, predvsem v prvih letih, zaznavamo s čutilom za tip. Ko si pridobivamo izkušnje, se naše tipne zaznave oblik povezujejo z vidnimi zaznavami, ki jih lahko nato tudi z opazovanjem zaznamo in dojemamo. Občutki, ki jih zaznamo s tipanjem, so zelo prvinski, saj v nas povzročajo močne čustvene odzive. Zaznavanje enostavnih in pravilnih oblik je silno preprosto, ko imamo pred sabo bolj zahtevne, kompleksne oblike, pa je njihovo zaznavanje oteženo in zahteva večji miselni napor. Oblike, ki so enostavne ali so organizirane tako, da njihovo organizacijsko strukturo hitro razumemo, lažje zaznamo. To je še posebej pomembno za likovno oblikovanje, kjer je naloga takšna organizacija oblik, da bo imela nek smisel in bo lahko zaznavna. Obliki, ki je obogatena s svetlostnimi, barvnimi in teksturnimi vsebinami, pravimo lik. Oblike se lahko povezujejo z drugimi oblikami in likovnimi prvinami v nove celote oz. like, ki imajo svoj lasten oz. nov pomen (Butina, 2000)

2.7.4. Likovno izrazilo: ploskev

Ploskev je površina, ki ima dve dimenziji (dolžino in širino). To je črta v gibanju.

Dvodimenzionalnim podlagam za risanje pravimo temeljna ploskev. Pri likovno-vzgojnem delu predšolskih otrok imajo različni formati pomembno vlogo. Dobro je, da otrok svobodno izbira primeren format in njegovo lego za svoj motiv, saj to predstavlja otrokov prvi ustvarjalni akt. Prav zato je pomembno, da otroku ponudimo različne formate ter mu omogočimo, da izbrani format postavi tako, kot mu najbolj ustreza.

Osnovni formati so kvadrat, pravokotnik, krog in trikotnik. Največkrat se uporablja

20

pravokotni format A3 ali A4. Likovno ustvarjanje lahko popestrimo s tem, da ponudimo nevsakdanji format (Vrlič, 2001).

Slikovna ploskev je posebna oblika ravnine, v katero se vrisuje vse, kar nastaja v človeku. To so likovnikove duhovne in emocionalne vsebine. Tako lahko rečemo, da je opazovanje oz. gledanje slike pogovor med gledalcem in slikarjem. Z več ploskvami lahko zajamemo in oblikujemo tridimenzionalni prostor, npr. škatlo ali stavbo (Butina, 2000).