GIBALNI RAZVOJ

Gibalni razvoj razumemo kot neprekinjen proces sprememb v gibalnih sposobnostih (Haywood & Getchell, 2009). Prvi, ki je sistematično raziskoval področje gibalnega razvoja pri otrocih, je bil Arnold Gesell (1880—1961), saj je z raziskavami v 30-ih in 40-ih letih prejšnjega stoletja določil 22 faz v razvoju dojenčka od začetnega dvigovanja glave do tekočega kobacanja. Myrtle McGraw (1899—1988) je bila naslednja, ki se je lotila raziskovanja, vendar se je v nasprotju z Gesellom bolj posvetila gibalnemu razvoju po prvem letu starosti in tako natančneje raziskovala otrokovo hojo. Šele v 80-ih letih prejšnjega stoletja so metode raziskovanja toliko napredovale, da so gibalni razvoj začeli razumeti širše in celostno. Tako so spoznali, da se posamezna spretnost razvije šele, ko so tudi druga področja, na primer telesna proporcija, mišična zrelost, motivacija za akcijo, nadzor ravnotežja, spodbudno okolje in zrelost možganov, ustrezno razvita (Adolph, Idell & Marin, 2003).

7 Znano je, da se gibalni razvoj začne že v pre-natalnem obdobju, ko začne plod nenadzorovano mahati in kriliti z rokami v materinem trebuhu, medtem pa izvaja tudi gibe s posameznimi prsti in približuje roko oz. dlani k ustom. Štiri do pet mesecev po rojstvu so dojenčki že sposobni stegovati roko za dosego določenega predmeta, pri okoli osmih mesecih pa že prilagajajo svoje gibe glede na različnost objekta, ki ga želijo prijeti. Še najbolj nezahtevni gibi, na primer stegovanje rok naprej, zahteva od otroka usklajeno gibanje in nadziranje ravnotežja. Za to potrebujejo otroci veliko vaje, s katerimi utrdijo svoje hrbtne in abdominalne mišice, ki omogočajo dojenčku stabilen sedeč oz. pokončen položaj telesa. Okoli petega oziroma šestega meseca starosti se že naučijo sedeti, kar jim hkrati omogoči, da imajo proste roke za odkrivanje in spoznavanje sveta in s tem učenje o njem (Adolph, Idell & Marin, 2003).

Podobno kot gibalni razvoj zgornjih okončin poteka tudi razvoj spodnjih. Že v času nosečnosti dojenčki z brcanjem krepijo moč nog, ki jih bodo potrebovali za izvajanje lokomotornih gibov (Adolph, Idell & Marin, 2003). Ena težjih nalog, ki čaka dojenčke je vsekakor nadzor sinhronega gibanja nog. S tem je povezan tudi nadzor intenzivnosti mišične aktivnosti, saj morajo težiti k afektivni in ekonomični porabi energije za določeno gibalno dejavnost (Thelen, 1995).

Tako kot vsak drug razvoj poteka tudi gibalni v povezavi s kronološko starostjo. Spodnja tabela prikazuje razvojne faze in stopnje gibalnega razvoja (Videmšek, 2007, v Gallahue &

Ozmun, 2006), ki naj bi jih otroci pri določeni starosti dosegli.

Tabela 2: Razvojne faze in stopnje gibalnega razvoja

Faze gibalnega razvoja Okvirno starostno obdobje Stopnje gibalnega razvoja REFLEKSNA

GIBALNA FAZA

prenatalno obdobje do 4. meseca od 4. meseca do 1. leta

Vir: Gallahue & Ozmun, 2006, v Videmšek, 2007, str. 41

8

Za otroke do 1. leta starosti so značilni refleksni gibi, ki jih izpopolnjuje do obvladanja rudimentarnih gibov okoli 2. leta starosti. Mednje prištevamo plazenje, lazenje, hojo, prijemanje, spuščanje in držo glave. Med 2. in 7. letom starosti se pojavijo temeljna oz.

fundamentalna gibanja, s katerimi že bolj obvladajo različne ravnotežnostne položaje, ujem in podajo, gibanje po prostoru ter različne gibalne vzorce. Sledi specializirana gibalna faza, ki pa jo razdelimo na splošno, specifično in specializirano stopnjo. Podrobneje se bomo posvetili specifično gibalni fazi, ki nastopi po 10. letu starosti.

Otrok v tem obdobju začne povezovati temeljne gibalne spretnosti, ki jih uporabi za izvajanje specializirane športne spretnosti. Gibi so vse bolj nadzirani, izpopolnjeni in hitri. Natančne, sestavljene, dovršene in povezane postanejo tudi lokomotorne (hoja, tek, skakanje, preskakovanje ipd.), stabilnostne (vaje za vzdrževanje ravnotežnega položaja) in manipulativne spretnosti (vaje, ki zahtevajo spretnost rok in/ali nog) (Videmšek, 2007, v Gallahue & Ozmun, 2006). Za to obdobje je značilna tudi »hitra rast okončin, zmanjševanje podkožne plasti maščevja, izoblikovanje pasu na trupu pri deklicah, spremembe v razmerjih glave in obraza in pojav prvih znakov spolne diferenciacije« (Pišot & Šimunič, 2006, v Tomazo-Ravnik, 2004, str. 43).

V obdobju srednjega otroštva se otrokove gibalne sposobnosti pospešeno razvijajo. Otroci postanejo hitrejši, močnejši in imajo boljšo koordinacijo (Papalia, Olds & Feldman, 2003).

Gibalni razvoj se neposredno povezuje tudi s socialnim razvojem, saj gibalne igre v srednjem otroštvu pogosto vključujejo več otrok. Dečki se pogosteje poslužujejo gibalno živahnejših igram, kot na primer igra prerivanja, s katero si zagotovijo mesto v skupini, medtem ko deklice večkrat zberejo skakanje s kolebnico, ristanc ipd. (Papalia, Olds & Feldman, 2009).

Otroci v tem obdobju raziskujejo sposobnosti lastnega telesa in ga preizkušajo skozi različne gibalne aktivnosti. Pomembno je, da otrokom zagotovimo pestro izbiro različnih gibalnih dejavnosti, kar bo izboljšalo nadzor gibanja in gibalno učinkovitost v celoti (Videmšek, 2007) ter hkrati vplivalo na hitrost pojavljanja posameznih faz in intenzivnost procesa otrokovega gibalnega razvoja (Pišot & Šimunić, 2006).

Obdobje srednjega otroštva je tudi obdobje mlajše šolske dobe, kot jo poimenuje Ulaga (1980), torej obdobje, kjer morajo otroci več sedeti, poslušati, se učiti, pisati domače naloge.

Vse omenjene dejavnosti predvidevajo dolgotrajno sedenje in otroci se v tem obdobju manj gibljejo, kot so se pred vstopom v šolo, ko so se lahko svobodno igrali, kar pa zaviralno

9 vpliva na presnavljanje in razvoj notranjih organov. Med sedenjem srce počasneje utripa, nastajajo zastoji v krvnem obtoku, tkiva so slabše prekrvavljena in dihanje je omejeno na minimum (Ulaga, 1980). Negativno posledico sedenja lahko učenci občutijo tudi kot bolečine v hrbtenici, zaradi neprave telesne drže. Priporočeno je, da se otroci udeležujejo raznoraznih športnih aktivnosti ter da spoznajo kar največ različnih športov. Tako je zaželeno, da se hitro naučijo plavati ter tehnično pravilno ravnati z žogo. Zaradi enakomerne telesne rasti do pubertete in napredovanja gibalnih sposobnosti morajo učenci sodelovati v širokem naboru različnih športov. Neformalna, spontana igra pa pripomore k razvoju tako gibalnih kot socialnih spretnosti (Papalia, Olds & Feldman, 2009).