VLOGA GIMNASTIČNIH VAJ - OPREDELITEV RAZTEZANJA

2.3 OPREDELITEV RAZTEZANJA

2.3.1 VLOGA GIMNASTIČNIH VAJ

Kot navaja Kristan (1980) imajo gimnastične vaje pomembno vlogo tako pri celostnem oblikovanju odraščajočega otroka kot pri rekreativnem in tekmovalnem ukvarjanju odraslih s športom. Ena izmed glavnih prednosti, ki jih imajo gimnastične vaje je ta, da lahko lokaliziramo učinek vadbe na točno določen sklep oz. mišično skupino. Poleg tega lahko nadzorujemo in prilagajamo obremenitve pri vadbi. Kljub temu da imajo gimnastične vadbe pomembno vlogo pri športnikih tekmovalcih, saj lahko v času, ko se ne morejo ukvarjati s svojo posebno panogo, z gimnastičnimi vajami ohranjajo ali celo razvijajo gibalne sposobnosti, pa je pomembna tudi druga vloga gimnastičnih vaj — vloga splošnega učinka. Z vlogo splošnega učinka gimnastičnih vaj želimo poleg zmanjšanja možnosti poškodb vplivati predvsem na povečanje učinka mišičnega dela in pripraviti telo na večje obremenitve. Pri tem vplivamo na pospešitev dihanja, pospešitev krvnega obtoka, psihično pripravljenost ipd.

(Kristan, 1980).

2.3.2 POMEN IN VLOGA RAZTEZNIH VAJ

Glavna vloga razteznih vaj je povečanje gibljivosti sklepov, gibljivost pa je »sposobnost izvajanja gibov z veliko amplitudo« (Kristan, 1980, str. 26). Kristan omenja dva faktorja, ki vplivata na gibljivost, zunanjega in notranjega, o čemer si lahko več preberemo v poglavju 2.2.1 Dejavniki gibljivosti. Zelo pomembno je zavedanje, da naravna gibljivost otrok traja do pubertete in se kasneje ta sposobnost zmanjša, če ne delamo vaj za gibljivost (Bizjan, 1999).

Prav v obdobju, med 10. in 14. letom starosti, se gibljivost razvija skoraj dvakrat hitreje

17 (Kristan, 1980), zato moramo otrokom zagotoviti kvalitetno ukvarjanje s telesno aktivnostjo in pripravo na le-to z ustrezno izbranimi razteznimi vajami. Gibljivost je le v majhni meri prirojena in jo zato lahko z rednim izvajanjem vaj lahko izboljšamo. Velik vpliv ima tudi na razvoj drugih gibalnih sposobnosti, na primer moč, hitrost, koordinacija in preciznost.

Ukvarjanja z nekaterimi športi, ki že mejijo na umetnost, (umetnostno drsanje, ritmična gimnastika, športna gimnastika) si ne moremo predstavljati brez dobro razvite gibljivosti.

Pomembna pa je tudi pri vzdrževanju pravilne telesne drže, ki zahteva zdravo, gibljivo in močno hrbtenico (Bizjan, 1999).

Redno izvajanje vaj za gibljivost ima pozitivne učinke na telo. Anderson (2001) poudari predvsem to, da izvajanje razteznih vaj vpliva na zmanjšano mišično napetost, izboljša koordinacijo gibanja telesa, zmanjša možnost poškodb telesa med fizično aktivnostjo, vzdržuje splošno gibljivost in preprečuje telesu, da postane togo in negibno ter blagodejno vpliva na čustveno počutje.

Ker izvajanje razteznih vaj ne pozna starostne omejitve, kar potrjujejo številni strokovnjaki, Balaskas (1983), Anderson (2001) in Kristan (1980), lahko vsak zase vpliva na zgoraj naštete komponente kakovostnega življenja in se lažje spopade z vsakdanjimi psihičnimi in fizičnimi obremenitvami.

2.3.3 METODE RAZTEZANJA

V literaturi najdemo več klasifikacij modelov raztezanja. M. Bravničar in G. Gaber (1994) ločita pasivno raztezanje, ki ga enačita s pojmom statično raztezanje, balistično raztezanje in napni – sproti raztezanje. Druga klasifikacija najprej razdeli raztezne vaje v dve večji skupini, pasivno in aktivno raztezanje, nato pa podrobnejšo loči vrste razteznih vaj med statične, pasivne, aktivne, PNF (Proprioceptive Neuromuscular Facilitation) raztezanje, izometrično raztezanje, balistično raztezanje, dinamično raztezanje, AI (Active Isolated) raztezanje in nazadnje 'resistance stetching' in 'loaded stretching' (Stretch Coach, n. d.). Kristan (1980) pa metode raztezanja loči glede na vrste gibljivosti, kar prikazuje spodnja shema.

Vir: Kristan, 1980, str. 28

Za raztezne vaje, ki jih Kristan (1980) uvršča v skupino pasivne gibljivosti, je značilna največja amplituda giba, ki jo lahko dosežemo s pomočjo zunanjih sil. Pod pojmom zunanja sila lahko nastopijo partner, lastna telesna teža, breme, lastna pomoč in fiksiranje posameznih delov telesa s pomočjo orodja ali tal. Omenja tudi, da je pasivna gibljivost odvisna od prožnosti mišičnega tkiva in je najpomembnejša v terapevtski in ortopedski gimnastiki.

Z razliko od pasivne gibljivosti, pa je merilo aktivne gibljivosti amplituda giba, »ki jo lahko nekdo doseže sam, brez tuje pomoči, z aktivnostjo ustreznih mišičnih skupin« (Kristan, 1980, str. 28). Aktivna gibljivost je odvisna od pasivne gibljivosti, torej od stopnje prožnosti mišic antagonistov (Kristan, 1980).

Aktivno gibljivost delimo na dve področji, in sicer na dinamično aktivno gibljivost in statično aktivno gibljivost. Za dinamično gibljivost je merilo to, da največjo amplituda giba dosežemo s pomočjo zamaha ali ziba, za statično pa, da amplitudo giba zadržimo s kontrakcijo lastnih mišic 3—6 sekund (Kristan, 1980).

Za katero vrsto razteznih vaj se bomo odločili je odvisno od tega, kateri gibljivosti dajemo prednost in kaj želimo z razteznimi vajami doseči. Kristan pravi (1980), da je za splošno vadbo najbolje razvijati tako dinamično kot statično gibljivost, kar smo upoštevali pri izbiri razteznih vaj (Priloga 3), ki jih učenci izvajajo zjutraj.

2.3.4 KAJ MORAMO PAZITI PRI IZVAJANJU RAZTEZNIH VAJ

Način izvajanja razteznih vaj je odvisen od vrste izbranih vaj, torej ali so vaje statične ali dinamične. Anderson (2001) omenja eno pogostejših napak, ki jo delamo pri statičnem raztezanju, to je da zibamo gor in dol ali raztezamo mišico do bolečine. Pri tem se lahko

GIBLJIVOST

PASIVNA GIBLJIVOST AKTIVNA GIBLJIVOST

DINAMIČNA STATIČNA

Tabela 4: Model gibljivosti

19 mišica ali sklep poškoduje in pride do poškodbe. Pravilneje je, da vztrajamo v določenem položaju od 10 do 15 sekund. Ob razvojnem raztezanju razteg še poglobimo, vendar ponovno pazimo, da ob tem ne čutimo bolečine. Napetost mišice, ki jo raztegujemo, mora skozi zadrževanje položaja popuščati in ne naraščati in pri tem upoštevati »načelo postopne obremenitve in izmenične obremenitve različnih mišičnih skupin« (Kristan, 1980, str. 208).

Ulaga (1980) opredeli splošno pravilo za število ponovitev, ki pravi, da »lažje gibe ponovimo 8- do 12-krat, težje pa 4- do 8-krat« (str. 249), vendar hkrati opozori, da mora vsak posameznik poslušati svoje telo in upoštevati šibke točke gibljivosti, za katere se prizadeva, da jih odpravi. Pravi tudi, da je na začetku lahko vadba bolj lagodna in da si pri izvajanju vaj lahko različno pomagamo, vendar naj bi vseeno kasneje stremeli k pravilni in lepi izvedbi, to je iztegnjene noge, močno izbočen prsni koš, izraziti zasuki trupa, močni zamahi z nogo v visoko prednoženje itd. Pri vajah moramo torej upoštevati načelo postopnosti, ki pravi, da najprej izvajamo lažje in šele nato težje vaje.

Zelo pomembna je tudi pravilnost dihanja med vajo. Dihanje mora biti počasno, ritmično in kontrolirano. Med spremembo položaja izdihnemo in nato pri vztrajanju v določenem položaju nadaljujemo z enakomernim dihanjem. Zaželeno je, da predvsem začetniki med držanjem telesa v položaju štejejo sekunde ali si merijo čas, da raztezanje ne poteka predolgo oz. prekratko. Pri dinamičnem raztezanju moramo najpogosteje paziti na amplitudo raztega, saj se lahko pojavi refleks natega, ki se pojavi ob pretiranem in prekomernem raztezanju (Anderson, 2001).

Ker zjutraj še ni čas za velike obremenitve telesa, moramo paziti, da zvišamo frekvenca pulza le za 15 do 30 srčnih utripov. Vadba naj ne bi trajala več koč kot 15 minut, popestrimo pa jo lahko s posebnimi pripomočki (ročke, vzmeti, žogice, palice ipd.) ali pa jo izvajamo ob glasbeni spremljavi (Ulaga, 1980).

Da bo imelo jutranje raztezanje pozitivne učinke na naše telo moramo vadbo izvajati vsakodnevno, brez prekinitev. Upoštevati pa moramo tudi higiensko-zdravstvene ukrepe in pravila, da bo vadba še prijetnejša: »oblačilo ne sme biti tako tesno, da ovira gibanje: vadimo lahko pri odprtem oknu, poleti na balkonu ali terasi; vaje na tleh delamo na čisti preprogi;

gimnastiko končamo z umivanje in frotiranjem⁴« (Kristan, 1980, str. 209), kar je zagovarjal že J. P. Müller, o katerem bomo več spregovorili v .poglavju 2.3.5 Pomen jutranjega raztezanja.

St. George (1994) omenja tudi pojem 'over-stretching', kar lahko prevedemo kot 'preraztezanje', ki lahko povzroči ohlapnost vezi. Da se izognemo temu, moramo upoštevati pravilo 10—15 minutnega ogrevanja.

V nadaljevanju predstavimo najpogostejše napake pri raztezanju posameznih delov telesa:

— VRAT

Vratne mišice raztezamo z upogibi (fleksija), iztegi (ekstanzija) in rotiranjem. Pri nagibih, zasukih oziroma kroženju glave moramo paziti, da vaje izvajamo kontrolirano. Pri tem glave ne potiskamo naprej ali nazaj. Tudi pri kroženju glave ne zahtevamo, da se brada dotakne prsnega koša (Harris & Elbourn, 2002). Nepravilno rotiranje vratu lahko povzroči, da nekateri sklepi med vratnimi vretenci ne vzdržujejo enakomernega razmika med njimi in se tako vretenčni medprostori zmanjšajo. Ta združitev medvretenčnih prostorov lahko pomembno vpliva na delovanje živčnih struktur (St. George, 1994).

4 frotírati -am nedov. (ȋ) drgniti kožo z brisačo, zlasti po umivanju: frotirati telo; frotirati se po prhi (SSKJ, 2000)

Slika 1: Primer napačne izvedbe raztezne vaje za vrat (zaklon, predklon), vir: lasten arhiv

— RAME

Pri raztezanju ramenskega obroča moramo upoštevati predvsem to, da vaje izvajamo z nadzorovano hitrostjo. Obseg gibanja pri raztezanju ramen so upogib (fleksija), izteg (ekstenzija), rotacija, odmik (abdukcija) in primik (addukcija). Primeri vaj so kroženje z rameni oz. rokami, dviganje in spuščanje ramen in zamahi naprej, nazaj oz. pred telesom (Harris & Elbourn, 2002).

— KOMOLEC

Raztezne vaje za komolec obsegajo upogib (fleksijio) in izteg (ekstenzijo), pri čemer moramo paziti, da se izognemo vajam s stegnjenimi komolci. Vaje izvajamo kontrolirano in ne do popolne iztegnitve komolca (Harris & Elbourn, 2002).

— ZAPESTJE

Za ogrevanju zapestja lahko uporabimo upogibanje, iztegovanje, rotiranje, ali odmikanje in primikanje. Vaje izvajamo kontrolirano (Harris & Elbourn, 2002).

Slika 2: Primer pravilne izvedbe raztezne vaje za ramena, vir: lasten arhiv

— ZGORNJI IN SREDNJI DEL HRBTENICE

Primeri razteznih vaj za zgornji in srednji del hrbtenice so predvsem zasuki zgornjega dela telesa in rahli predkloni in vzkloni. Kolena in boki morajo biti obrnjeni naprej, kolena so rahlo pokrčena in tako kot velja za vse druge raztezne vaje jih izvajamo kontrolirano (Harris &

Elbourn, 2002).

Slika 3: Primer pravilne izvedbe raztezne vaje za zgornji del hrbtenice, vir: lasten arhiv

— SPODNJI DEL HRBTENICE

Za raztezanje spodnjega dela hrbtenice so primerne vaje omejenega upogiba (fleksija), omejenega iztega (ekstenzija) ali minimalna rotacija. Izvajamo lahko odklone in vaje, pri katerih krožimo z boki. Paziti moramo, da odklone izvajamo z vzravnano hrbtenico oziroma, da se spodnji del hrbtenice ne zvije. Kolena so med vadbo rahlo pokrčena in jih ne premikamo (Harris & Elbourn, 2002).

Slika 4: Primer pravilne (levo) in nepravilne (desno) izvedbe predklona, vir: lasten arhiv

— KOLKI

Pri dvigovanju kolena, korakanju in izvajanju počepov moramo paziti, da je hrbtenica vzravnana in da vaje izvajamo kontrolirano.

Slika 5: Primer raztezne vaje kroženja z boki z vzravnanim hrbtom (levo) in usločenim hrbtom (desno), vir: lasten arhiv

— KOLENA

Podobno kot pri kolku moramo tudi za kolena paziti, da vaje izvajamo z vzravnano hrbtenico in kontrolirano. Primer vaj, pri katerih obremenjujemo kolena so počepi, dvigovanje kolen, korakanje, hoja in tek (Harris & Elbourn, 2002).

Slika 6: Primer pravilne (levo) in nepravilne (desno) izvedbe krepilne vaje, vir: lasten arhiv

— GLEŽNJI

Pri razteznih vajah za gleženj moramo paziti, da izvajamo kroženje le, če sedimo ali ležimo.

Gleženj lahko raztezamo z vajo vzpenjanja na prste in spuščanje pet. Obseg gibanja je upogib (fleksija) in iztek (ekstenzija) (Harris & Elbourn, 2002).

2.3.5 POMEN JUTRANJEGA RAZTEZANJA

Da ima jutranje raztezanje velik vpliv na fizično in psihično zdravje lahko potrdimo z ugotovitvami psihologov M. Koslowsky, A. N. Kluger in M. Reich, ki pravijo, »da s samodisciplino pri izvajanju jutranje rutine nadzorujemo naše telo in počasi izpolnjujemo naše vadbene cilje, s tem pa povečamo našo samozavest in damo dnevu pozitivno noto« (M.

Koslowsky, A. N. Kluger in M. Reich, 1995, str. 137). Podobno ugotavlja tudi J. Douillard (2004), ki pravi, da imajo otroci predvsem zahodnih kultur težave z zgodnjim vstajanjem, saj jih zaradi umetne svetlobe in prisotnosti tehnologije lahko dlje časa obdržimo pokonci. Če bi se držali naravnega ritma, bi hitro po mraku postali utrujeni in posledično hitreje zaspali. Z zgodnjim jutranjim vstajanjem ne bi imeli več toliko težav in bi z lahkoto začeli dan z razteznimi vajami. To dokazuje tudi raziskava, ki jo je Douillard naredil v eni izmed osnovnih

Slika 7: Primer raztezne vaje za gleženj, vir: lasten arhiv

27 šol. Učencem je ponudil uro športa pred začetkom pouka. Prvi dan sta se vadb udeležila le 2 otroka, konec tedna pa je bilo pri uri športa že 12 učencev (Douillard, 2004).

Da bolje razumemo delovanje našega telesa Douillard (2004) primerja jutro z letnim časom

— pomladjo. Pravi, da tako kot narava spomladi pripravlja vlažno okolje za hitro rast rastlin, tudi telo zjutraj proizvaja največ sluzi za zaščito telesa, je močnejše, vendar hkrati bolj togo in prav zato manj pripravljeno na začetek dneva. Zgodnje vstajanje omogoča telesnim hormonom stabilnost in ravnotežje skozi ves dan. Z jutranjo aktivnostjo pa uravnavamo nivo sladkorja v krvi in pospešujemo delovanje metabolizma (Douillard, 2004).

Ilieva (2015) v raziskavi 'Importance of morning gymnastics in kindergarden' (Pomembnost jutranje gimnastike v vrtcih) opozarja na pomembnost izvajanja jutranje gimnastike v vrtcih, saj je, kot pravi, »namen jutranje gimnastike spodbuditi otroke h gibanju in med njimi ustvariti dobro razredno klimo, medtem pa poskrbeti za telesno in duševno zdravje otrok« (str.

56).

Velik zagovornik jutranje gimnastike je bil danski športnik in telovadec Jörgen Petersen Müller (1866—1938), ki se je posvetil študiju jutranje gimnastike za vsakogar. Leta 1904 je napisal knjigo Moj sistem, ki je bila med ljudmi dobro sprejeta in prevedena v 24 jezikov.

Pomemben je predvsem za to, ker je na začetku 20. stoletja prvi pravilno poimenoval

»skladno krepitev mišic, vaje za gibljivost in telesno utrjevanje proti mehkužnosti« (Ulaga, 1980, str. 71). Jutranja gimnastika po metodi Müllerja je trajala največ 15 minut in je celostno zajemala zdrav način življenja vključno s primernimi dietami, načinom oblačenja in pomenom učinkovitega počitka (Ulaga, 1980).

Kajtna in Tušak (2005) ugotavljata, da navade, ki jih otrok pridobi v obdobju mlajšega šolarja, odločilno vplivajo na potek športne aktivnosti v odrasli dobi. S tem, ko damo otroku vedeti, da lahko telesno aktivnost organiziramo tudi v najtežjih pogojih, vplivamo na njegovo razumevanje ukvarjanja s športom. Hkrati vplivamo tudi na njegovo voljo do ukvarjanja s telesno aktivnostjo, saj mu predstavljamo model zdravja, ki ga bo sčasoma ponotranjil.

2.3.6 ORGANIZIRANJE JUTRANJEGA RAZTEZANJA

V tem poglavju se posvetimo vprašanju, kako jutranje raztezanje vključiti v proces pouka in zakaj je smiselno izvajanje razteznih vaj prav prvo šolsko uro.

Po priporočilih Učnega načrta za športno vzgojo (2011) so predvidene dodatne dejavnosti, ki jih šola ponudi, vključevanje učenca pa je prostovoljno. Minuta za zdravje in aktivni odmor sta dva primera takih dejavnosti, ki sta predvideni za drugo vzgojno-izobraževalno obdobje. V to starostno obdobje spadajo tudi učenci 5. razreda osnovne šole, ki so sodelovali v raziskavi, predstavljeni v drugem delu magistrskega dela. V Učnem načrtu je minuta za zdravje opisana kot dejavnost, ki jo izvajajo učitelji predvsem v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju za nekaj trenutkov. V tem času zopet vzpostavijo fiziološke pogoje za učenje, tj.

prezračijo učilnico in izvedejo gibalne vsebine, ki naj bi učence sprostile. Ulaga (1980) pravi, da je zaradi slabega šolskega režima, ki nasprotuje naravi otrok in njihovim biološkim potrebam, nujno potrebno upoštevati priporočilo o organizirani dodatni gibalni dejavnosti.

Podpira idejo o minuti za zdravje, kjer naj bi učno uro teoretičnega pouka prekinili s kratim odmorom in v tem »odprli okna, vstali, se pretegnili in opravili nekaj gimnastičnih gibov, zlasti takih, ki učinkujejo proti škodljivim posledicam sedenja« (Ulaga, 1980, str. 181, 182).

Šola naj bi organizirala tudi rekreativni odmor (Kovač in sod., 2011), ki je »namenjen gibanju in športnim dejavnostim« (str. 54) tudi izven učilnic, torej v telovadnici, na šolskem igrišču.

Učenci naj bi ta čas porabili za različne gibalne igre na igralih ali moštvene igre na igrišču.

Da bi bolje razumeli organizacijo učne ure moramo najprej pogledati v zgodovino organizacije šolske ure, ki je temeljila na 'tridelnosti'. Pri tridelni strukturi ure začnemo z uvodnim delom, sledi določena dejavnost in na koncu še frontalno delo ali kot jo povzame Smith (2012) »vstopite, sedite, utihnite«. Tridelna struktura je bila kmalu zamenjana s 'štiridelnim modelom', ki poleg zgoraj omenjenih delov vključuje še samostojno delo učencev.

Tudi ta struktura je imela svoje pomanjkljivosti, saj so bili učenci, ki niso znali oz. zmogli samostojnega dela, prikrajšani za nove izkušnje, učitelj pa je imel z njimi več dela, kot bi jih imel pri klasično organizirani uri. Klub temu da so nekatere šole in učitelji podpirale štiridelno strukturo pa Smith (2012) prisega na pet- oz. šest-delno strukturo učne ure.

V nadaljevanju opišemo uvodni del šestdelno strukturirane učne ure, kot jo opiše Smith (2012)

29 Razvoj učenja

Pridobivanje novega znanja Frontalno učenje

Zaključek

Izvedba, osredotočena na učne dosežke Uvod

Vir: Smith, 2012, str. 25.

Podrobneje bomo opisali le uvodni del, ki se neposredno nanaša na raziskavo magistrskega dela.

Uvod naj bi bil poživljajoč, vendar zmeren. Učenec mora biti čustveno, psihično in fizično pripravljen na učenje (Smith, 2012, st. 27) kar mu lahko zagotovimo s 5—7 minutno aktivnostjo. Med samim izvajanjem razteznih vaj se lahko učitelj z učenci pogovori o poteku dneva in kaj od njih pričakuje, saj se morajo učenci »zavedati učnega procesa enako kot vsebine« (Smith, 2012, st. 27).

Učitelji morajo na začetku šolske ure opraviti veliko administrativnega dela. Pregledati morajo domačo nalogo, vpisati manjkajoče učence ali zapisati podatke v dnevnik (Beadle, 2011). Kot pravi Cowley (2007) mora »učitelj znati organizirati učenčevo delo tako, da se sam razbremeni« (st. 14) in prav s tem namenom lahko učenci s 5—7 minutnimi razteznimi vajami zjutraj učitelju dopustijo, da mirno opravi vso dokumentacijsko delo. Raztezne vaje lahko vodi tudi eden od učencev, saj se otroci, ki jim je med šolsko uro dolgčas, hitro domislijo kakšne neumnosti (Beadle, 2011). Vloga učitelja kot vodja dejavnosti se spremeni v vlogo povezovalca, kar omogoči učencem, da postanejo bolj samozavestni pri izražanju svojih Tabela 5: Struktura »iznajdljive učne ure«

misli in so posledično bolj kritični do sebe in drugih. Da dosežemo ta cilj, moramo učence vključiti v organiziranje dejavnosti in izbiranje razteznih vaj (Harris & Elbourn, 2002).

Tudi M. Videmšek (2007) spodbuja predlog za izvedbo jutranje gimnastike v šoli in vrtcih in celo predlaga, da se izvaja pred zajtrkom, takoj ko se učenci zberejo v razredu. Hkrati pa omenja tudi težave, na katere pri tem lahko naletimo, saj predvsem v vrtcih učenci prihajajo tik pred oziroma celo med zajtrkom in je izvedba jutranje gimnastike zaradi tega otežena.

Vsekakor pa jo je pomembno izvajati na smučarskih, plavalnih ali drugih športnih tečajih, saj moramo otroka pripraviti na fizičen napor tekom dneva. Namen in cilje jutranje gimnastike na športnih tednih strne v štiri točke:

— pospešitev dihanja in krvnega obtoka,

— razvoj gibalnih sposobnosti,

— spodbuda za delo in

— navajanje na redno jutranjo gibalno dejavnost.

2.4 POIMENOVANJE POZORNOSTI

V novem podpoglavju se posvetimo psihološkemu procesu, tj. 'pozornosti', ki je izbrani pokazatelj vpliva telesne aktivnosti na kognitivno področje tega magistrskega dela. Pri opredeljevanju pojma naletimo na težave, saj različni avtorji in različne stroke pojem različno interpretirajo. Za lažje razumevanje bomo najprej razložili pomen besede pozornost in koncentracija, ki ga najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000).

Beseda pozórnost -i ž (o ̣́) (SSKJ, 2000, n. d.) ima navedena dva pomena. Prvi pomen govori o zavestni zbranosti, drugi pa o povečanem zanimanju, zavzetosti za kaj. Podobno razlago lahko zasledimo za besedo koncentrácija -e ž (á) (SSKJ, 2000, n. d.), ki v drugem pomenu besede prav tako omenja (miselno) zbranost, osredotočenost.

Beyer (1992) opisuje koncentracijo kot »sposobnost zbirati misli na zaželeni točki in jih tam pustiti« (str. 136) in jo opredeli kot dejavnost možganov, s katero si podatke lažje in hitreje zapomnimo. Podobno tudi Dumont (2013) govori o koncentraciji kot o miselni aktivnosti, ki je potrebna za uspeh na katerem koli področju in ki se je je možno priučiti. Pri njem najdemo

In document VPLIV RAZTEZNIH VAJ NA POZORNOST UČENCEV V PETEM RAZREDU OSNOVNE ŠOLE (Strani 30-0)