2.1 ZNAČILNOSTI OTROKOVEGA CELOSTNEGA RAZVOJA
2.1.1 SPLOŠNO O OBDOBJU SREDNJEGA OTROŠTVA
V obdobju med 6. in 12. letom starosti postajajo otroci vedno bolj neodvisni in samostojni.
Straši morajo poskrbeti za »dobro prehrano in dobro telesno pripravljenost otrok s postavljanjem omejitev in dajanjem dobrega zgleda« (Gavin, Dowshen & Izenberg, 2007, str.
123). Otroku postanejo pomembni drugi, to so predvsem istospolni vrstniki. Zanje je značilno, da hrepenijo po priznanju, vendar morajo starši in učitelji paziti, da začnejo postopoma prehajati iz zunanjih spodbud na notranjo motiviranost, saj se v nasprotnem primeru razvije konformistična identiteta. Še posebej občutljivi so za občutek manjvrednosti in jih je zato potrebno dodatno motivirati in spodbujati na področjih, za katere so nadarjeni (Inštitut za razvoj človeških virov, n. d.). Ugotovljeno je bilo, da obstajajo povezave med gibalno aktivnostjo in razvojem otrokovih socialnih veščin (Zurc, 2012) in zato je pomembno, da otroke v tem obdobju spodbujamo k rednemu gibalnemu udejstvovanju.
5 2.1.2 TELESNI RAZVOJ
Kot smo že omenili na začetku tega poglavja, so vsa področja tesno povezana med seboj, kar potrjujeta tudi Marjanovič Umek in Zupančič (2004), ki pravita, da je telesni razvoj osnova za normalen celostni razvoj otroka, saj so »spremembe na telesnem področju povezane s spremembami na ostalih treh temeljnih področjih razvoja, tj. intelektualni, čustveno-osebnosti in socialni« (st. 9). S tem telesnemu razvoju pripišeta pomembno vlogo pri razvoju, saj se težave na telesnem področju pokažejo tudi na drugih.
Telesni razvoj opisujemo glede na štiri skupine, in sicer na dolžinske mere skeleta (npr.
telesna višina), prečne mere skeleta (npr. premer zapestja), obsegi telesa (obseg okončin, trupa) in kožna guba (količina podkožnega tkiva) (Videmšek, 2007).
Na telesni razvoj najbolj vpliva dednost ter okolje. Dednost v veliki meri vpliva na velikost, sestavo telesa ter na hitrost rasti. Od okolijskih dejavnikov pa je odvisno, v kolikšni meri se bodo telesne lastnosti razvile. Med okolijske dejavnike lahko štejemo prehrano, gibalno dejavnost, poškodbe, bolezni in podnebne razmere (Videmšek, 2007).
Otroci med 6. in 11. letom starosti zrasejo od 5 do 7 cm na leto. Za deklice je značilno, da se začne povečevati njihova maščobna masa, ki jo bodo še pridobile tekom pubertete. V splošnem dečki tehtajo okoli 39 kg, medtem ko deklice nekoliko več. Stalne zobe ima že večina otrok v zgodnjih letih srednjega otroštva (Papalia, Olds & Feldman, 2009). Za otroke v obdobju predpubertete velja, da imajo dokaj slabo razvita dihala, zato jim ni priporočljivo omogočati dalj časa trajajočega in hkrati intenzivnega gibanja (Videmšek, 2007).
Telesni razvoj do pubertete je najbolj dovzeten za »spreminjanje, razvoj sposobnosti in znanj ter prilagajanja na okolje in njegove značilnosti« (Videmšek, 2007, str. 38). Otroci v srednjem otroštvu oblikujejo svoj sociološki status, oblikujejo lastne interese, stališča in kar je zelo pomembno, usvajajo trajne telesno-kulturne navade. Kar se otrok nauči v tem obdobju bo najverjetneje znal celo življenje, saj se bodo gibalne informacije shranile v gibalni spomin.
Tako bo z bogatimi gibalnimi izkušnjami lažje in hitreje usvajal nova gibalna znanja (Videmšek, 2007).
V tem obdobju srednjega otroštva je zelo pomembna tudi prehrana otroka, saj se začenja obdobje pubertete. Pri deklicah se v povprečju prične pri desetih letih in pol, pri dečkih pa pri
6
dvanajstem letu in pol. Hitra rast povzroči večjo potrebo po kalorijah in s tem tudi povečane prehranske potrebe. Gavin (2007) navaja, da potrebujejo otroci v tem obdobju dodatnih 200 do 300 kalorij na dan in dodaja, dečki in deklice potrebujejo 550 mg kalcija na dan, saj lahko s tem zagotovijo zdravo rast kosti. Predvsem je potrebno skrbeti, da je prehranjevanje redno, da izbiramo hranljivo hrano in da otroku poskušamo ponuditi pestro hrano, s katero dobi vse potrebne snovi za zdravo rast in razvoj (Gavin, 2007).
Za normalen telesni razvoj je potrebno otrokom v srednjem otroštvu zagotoviti dovolj spanca.
Otroci v starosti 11. let potrebujejo okoli 10 ur spanja. Raziskave so potrdile (Papalia, Olds &
Feldman, 2009, v National Sleep Fundation, 2004), da starši oz. skrbniki otrokom ne zagotovijo dovolj spanca, da ima vsaj 40 % otrok v spalnici televizor in da se le 11 % staršev zaveda, da ima njihov otrok težave s spanjem.
Pišot in Šimunič (2006) sta predstavila meritve telesnega razvoja in ugotovila, da je v slovenskem prostoru opazna pospešena rast v višino in pospešeno pridobivanje telesne mase med deklicami in dečki. Tako dečki kot deklice napredujejo v maksimalni hitrosti teka, vendar se razlike zmanjšujejo obratno sorazmerno s starostjo. Ugotavljata tudi, da je pri vseh mišicah opazen trend 'pohitritve', le pri zadnji stegenski mišici opažata značilno upočasnitev (Pišot & Šimunić, 2006).
2.1.3 GIBALNI RAZVOJ
Gibalni razvoj razumemo kot neprekinjen proces sprememb v gibalnih sposobnostih (Haywood & Getchell, 2009). Prvi, ki je sistematično raziskoval področje gibalnega razvoja pri otrocih, je bil Arnold Gesell (1880—1961), saj je z raziskavami v 30-ih in 40-ih letih prejšnjega stoletja določil 22 faz v razvoju dojenčka od začetnega dvigovanja glave do tekočega kobacanja. Myrtle McGraw (1899—1988) je bila naslednja, ki se je lotila raziskovanja, vendar se je v nasprotju z Gesellom bolj posvetila gibalnemu razvoju po prvem letu starosti in tako natančneje raziskovala otrokovo hojo. Šele v 80-ih letih prejšnjega stoletja so metode raziskovanja toliko napredovale, da so gibalni razvoj začeli razumeti širše in celostno. Tako so spoznali, da se posamezna spretnost razvije šele, ko so tudi druga področja, na primer telesna proporcija, mišična zrelost, motivacija za akcijo, nadzor ravnotežja, spodbudno okolje in zrelost možganov, ustrezno razvita (Adolph, Idell & Marin, 2003).
7 Znano je, da se gibalni razvoj začne že v pre-natalnem obdobju, ko začne plod nenadzorovano mahati in kriliti z rokami v materinem trebuhu, medtem pa izvaja tudi gibe s posameznimi prsti in približuje roko oz. dlani k ustom. Štiri do pet mesecev po rojstvu so dojenčki že sposobni stegovati roko za dosego določenega predmeta, pri okoli osmih mesecih pa že prilagajajo svoje gibe glede na različnost objekta, ki ga želijo prijeti. Še najbolj nezahtevni gibi, na primer stegovanje rok naprej, zahteva od otroka usklajeno gibanje in nadziranje ravnotežja. Za to potrebujejo otroci veliko vaje, s katerimi utrdijo svoje hrbtne in abdominalne mišice, ki omogočajo dojenčku stabilen sedeč oz. pokončen položaj telesa. Okoli petega oziroma šestega meseca starosti se že naučijo sedeti, kar jim hkrati omogoči, da imajo proste roke za odkrivanje in spoznavanje sveta in s tem učenje o njem (Adolph, Idell & Marin, 2003).
Podobno kot gibalni razvoj zgornjih okončin poteka tudi razvoj spodnjih. Že v času nosečnosti dojenčki z brcanjem krepijo moč nog, ki jih bodo potrebovali za izvajanje lokomotornih gibov (Adolph, Idell & Marin, 2003). Ena težjih nalog, ki čaka dojenčke je vsekakor nadzor sinhronega gibanja nog. S tem je povezan tudi nadzor intenzivnosti mišične aktivnosti, saj morajo težiti k afektivni in ekonomični porabi energije za določeno gibalno dejavnost (Thelen, 1995).
Tako kot vsak drug razvoj poteka tudi gibalni v povezavi s kronološko starostjo. Spodnja tabela prikazuje razvojne faze in stopnje gibalnega razvoja (Videmšek, 2007, v Gallahue &
Ozmun, 2006), ki naj bi jih otroci pri določeni starosti dosegli.
Tabela 2: Razvojne faze in stopnje gibalnega razvoja
Faze gibalnega razvoja Okvirno starostno obdobje Stopnje gibalnega razvoja REFLEKSNA
GIBALNA FAZA
prenatalno obdobje do 4. meseca od 4. meseca do 1. leta
Vir: Gallahue & Ozmun, 2006, v Videmšek, 2007, str. 41
8
Za otroke do 1. leta starosti so značilni refleksni gibi, ki jih izpopolnjuje do obvladanja rudimentarnih gibov okoli 2. leta starosti. Mednje prištevamo plazenje, lazenje, hojo, prijemanje, spuščanje in držo glave. Med 2. in 7. letom starosti se pojavijo temeljna oz.
fundamentalna gibanja, s katerimi že bolj obvladajo različne ravnotežnostne položaje, ujem in podajo, gibanje po prostoru ter različne gibalne vzorce. Sledi specializirana gibalna faza, ki pa jo razdelimo na splošno, specifično in specializirano stopnjo. Podrobneje se bomo posvetili specifično gibalni fazi, ki nastopi po 10. letu starosti.
Otrok v tem obdobju začne povezovati temeljne gibalne spretnosti, ki jih uporabi za izvajanje specializirane športne spretnosti. Gibi so vse bolj nadzirani, izpopolnjeni in hitri. Natančne, sestavljene, dovršene in povezane postanejo tudi lokomotorne (hoja, tek, skakanje, preskakovanje ipd.), stabilnostne (vaje za vzdrževanje ravnotežnega položaja) in manipulativne spretnosti (vaje, ki zahtevajo spretnost rok in/ali nog) (Videmšek, 2007, v Gallahue & Ozmun, 2006). Za to obdobje je značilna tudi »hitra rast okončin, zmanjševanje podkožne plasti maščevja, izoblikovanje pasu na trupu pri deklicah, spremembe v razmerjih glave in obraza in pojav prvih znakov spolne diferenciacije« (Pišot & Šimunič, 2006, v Tomazo-Ravnik, 2004, str. 43).
V obdobju srednjega otroštva se otrokove gibalne sposobnosti pospešeno razvijajo. Otroci postanejo hitrejši, močnejši in imajo boljšo koordinacijo (Papalia, Olds & Feldman, 2003).
Gibalni razvoj se neposredno povezuje tudi s socialnim razvojem, saj gibalne igre v srednjem otroštvu pogosto vključujejo več otrok. Dečki se pogosteje poslužujejo gibalno živahnejših igram, kot na primer igra prerivanja, s katero si zagotovijo mesto v skupini, medtem ko deklice večkrat zberejo skakanje s kolebnico, ristanc ipd. (Papalia, Olds & Feldman, 2009).
Otroci v tem obdobju raziskujejo sposobnosti lastnega telesa in ga preizkušajo skozi različne gibalne aktivnosti. Pomembno je, da otrokom zagotovimo pestro izbiro različnih gibalnih dejavnosti, kar bo izboljšalo nadzor gibanja in gibalno učinkovitost v celoti (Videmšek, 2007) ter hkrati vplivalo na hitrost pojavljanja posameznih faz in intenzivnost procesa otrokovega gibalnega razvoja (Pišot & Šimunić, 2006).
Obdobje srednjega otroštva je tudi obdobje mlajše šolske dobe, kot jo poimenuje Ulaga (1980), torej obdobje, kjer morajo otroci več sedeti, poslušati, se učiti, pisati domače naloge.
Vse omenjene dejavnosti predvidevajo dolgotrajno sedenje in otroci se v tem obdobju manj gibljejo, kot so se pred vstopom v šolo, ko so se lahko svobodno igrali, kar pa zaviralno
9 vpliva na presnavljanje in razvoj notranjih organov. Med sedenjem srce počasneje utripa, nastajajo zastoji v krvnem obtoku, tkiva so slabše prekrvavljena in dihanje je omejeno na minimum (Ulaga, 1980). Negativno posledico sedenja lahko učenci občutijo tudi kot bolečine v hrbtenici, zaradi neprave telesne drže. Priporočeno je, da se otroci udeležujejo raznoraznih športnih aktivnosti ter da spoznajo kar največ različnih športov. Tako je zaželeno, da se hitro naučijo plavati ter tehnično pravilno ravnati z žogo. Zaradi enakomerne telesne rasti do pubertete in napredovanja gibalnih sposobnosti morajo učenci sodelovati v širokem naboru različnih športov. Neformalna, spontana igra pa pripomore k razvoju tako gibalnih kot socialnih spretnosti (Papalia, Olds & Feldman, 2009).
2.1.4 SOCIALNI RAZVOJ
Socialno učenje delno izvira iz tradicionalnih teorij učenja, tj. klasično in instrumentalno pogojevanje, vendar ni omejeno le na učenje kot tako, pač pa se otrokova osebnost in vedenje razvijata v interakciji z nagrajevanjem/kaznovanjem, identifikacijo z vrstniki, s socialnimi pričakovanji ter posnemanjem. Socialni razvoj je torej odvisen od socialnega zaznavanja, otrokovega razumevanja le-tega, od socialne vloge in komuniciranja (Hayes & Orrell, 1998).
Vrstniki pridobijo v obdobju srednjega otroštva pomembno vlogo. Oblikujejo se velike vrstniške skupine, ki stremijo k odmiku od starševskega nadzorovanja. Interakcija med otroki se zgodi v šoli, na poti v šolo in iz nje, pri telefonskih pogovorih, gledanju televizije, pri poslušanju glasbe ter pri različnih športih. Otroci so že sposobni realno oceniti njihov položaj v skupini, ki temelji na primerjanju drug z drugim. V kakšni vrstniški skupini bo posameznik, močno vpliva na kasnejši stil oblačenja, glasbeni okus, izbiro prijateljev, izbiro knjig in izbiro ciljne skupine. Če je otrok v skupini, ki kaže izrazito odklonilno vedenje, npr. kajenje, uživanje alkohola in drog, bo imel lahko v odrasli dobi težave z neprilagodljivostjo v socialnem vedenju (Marjanovič Umek & Zupančič, 2004).
Pojavi se tudi vprašanje moralnega presojanja, ki postane v tem obdobju, zaradi postopnega sproščanja nadzora odraslih in interakcijo z vrstniki, vedno bolj avtonomno. Otroci spoznajo, da lahko na moralno dejanje pogledamo z različnih zornih kotov in že razumejo razlike med osebnimi potrebami in moralnimi normami (Marjanovič Umek & Zupančič, 2004).
10
E. Erikson je bil prvi, ki je psihosocialni razvoj človeka ločil v 8 etap, v kateri je posameznik glede na delovanje v socialnem okolju. Vsaka od teh etap je po Eriksonu 'psihosocialna kriza', ki potrebuje rešitev. Dokler se kriza ne razreši, oseba ne more prestopiti v naslednjo fazo.
Tabela 3: Stadiji psihosocialnega razvoja po Eriksonu
Starost - obdobje Psihosocialna kriza Psihosocialna moč (zmožnost)
Vplivi okolja
Obdobje dojenčka - (od rojstva do 1. leta)
zaupanje - nezaupanje upanje mati
Obdobje malčka - (od 1. do 3. leta)
samostojnost – dvom in sram moč volje starši
Obdobje zgodnjega otroštva - (od 3. do 6. leta)
iniciativnost – občutek krivde usmerjenost k cilju
identiteta - konfuznost zvestoba vrstniki
Obdobje zgodnje odraslosti - (od 18. do 35. leta)
intimnost – izoliranost ljubezen partner, prijatelji
integriranost jaza - obup modrost človeštvo
Vir: Videmšek, 2007, str. 89
V šolski dobi, ko so otroci stari med 6 in 11 let, se naučijo predvsem socialnih veščin, kot so vzpostavljanje prijateljstev, prehod iz proste igre na strukturirano igro s pravili, ki zahteva lahko tudi skupino (npr. moštvene igre) ter obvladovanje študij, branja in aritmetike. Otrokom je potrebno dajati domačo nalogo, da se naučijo samodiscipline. Otroci so v tem obdobju lahko zaupljivi, zaradi predhodnih pozitivnih spodbud iz okolja, ali pa nezaupljivi in imajo občutek poraženosti, nezmožnosti. Kljub morebitnim slabim izkušenj pa lahko telesne dejavnosti v tem obdobju otroku pomagajo premagati psihosocialno krizo, ko se uspešno izkaže pri gibalnih spretnostih (Videmšek, 2007).
11 2.1.5 ČUSTVENI RAZVOJ
Starejši kot so otroci, bolj lahko uravnavajo svoje čustveno izražanje v socialnih situacijah.
Sposobni so se odzvati na čustveno stisko drugega, bolj so empatični in se hkrati vedejo bolj prosocialno2, kar je znak pozitivne prilagoditve. Predvsem to, kako nadzorujejo negativna čustva, je znak, kako čustveno zreli so otroci. Potrebno se je naučiti, da prepoznajo lastna čustva, jih znajo izraziti na družbeno sprejemljiv način ter razumejo posamezno čustvo. V tej starosti že razumejo razliko med tem, da določeno čustvo občutimo, vendar ga nam ni potrebno izraziti.
Pomembno vlogo imajo pri tem starši, saj vplivajo na to, kako se bo s čustvi spoprijemal v odrasli dobi. Če bodo starši spodbujali konstruktivno izražanje čustev, bo otrok znal poiskati jedro problema oz. vzrok za določeno čustev, medtem ko bodo straši, ki zatirajo ali celo kaznujejo izražanje čustev, otroke spodbudili k skrivanju lastnih čustev, kar lahko privede do tesnobe (Papalia, Olds & Feldman, 2003).
V obdobju srednjega otroštva začnejo otroci občutiti čustvo strahu, predvsem strah v zvezi s šolo ter socialni strah (strah pred verbalnim zbadanjem, vrstnikovim zavračanjem, socialno neprimernim vedenjem ter da bi bili drugačni od drugih). Otroci so že sposobni odkrito izražati strah ter sami sebi reči, da »tisto, česar se bojijo, ni resnično« (Marjanovič Umek &
Zupančič, 2004). S strahom je povezana tudi zaskrbljenost, ki ga lahko razumemo kot namišljen strah, ki vključuje misli in predstave o možnih negativnih in ogrožajočih izidih dogodkov. Do pubertete čustvo zaskrbljenosti narašča, nato pa upada (Marjanovič Umek &
Zupančič, 2004).
Da se izognemo ali celo preprečimo doživljanje anksioznosti3 otroci razvijejo obrambne mehanizme. Psiholog Freud celo navaja, da so obrambni mehanizmi nujni za ustrezno delovanje osebnosti, Zupančičeva pa jih nekaj našteje: zanikanje, projekcija, identifikacija, premeščanje, potlačitev, regres, sublimacija, kompenzacija, odlog, racionalizacija, intelektualizacija ter reakcijska formacija (Marjanovič Umek & Zupančič, 2004).
2 Prosocialni otroci se vedejo v okviru družbenih norm, navdaja jih relativno malo negativnih čustev, s težavami pa se spoprijemajo konstruktivno (Papalia, Olds & Feldman, 2003).
3 Anksioznost je posplošeno stanje neopredeljenega nerealističnega strahu brez jasnega vzroka oz. ogrožujočega predmeta ali situacije (Marjanovič Umek & Zupančič, 2004).
12
Šolski otroci znajo opisati situacijo, ki vzbudi čustva ponosa, krivde, sramu in ljubosumja ter se hkrati zavedajo, kateri dogodki sprožijo čustva olajšanja in razočaranja (Marjanovič Umek
& Zupančič, 2004). Imajo torej širok spekter čustev, ki pa jih le s težavo povezujejo v sočasno doživljanje. Marjanovič Umek in Zupančič (2004) omenjata tri- oz. pet-stopenjsko lestvico otrokovega razumevanja sočasnih čustev. V drugi stopnji je otrok sposoben razumeti, da lahko doživljamo sočasni čustvi iste skupine, ki pa sta ju izzvali dve različni situaciji. Šele na tretji stopnji otroci integrirajo skupini pozitivnih in negativnih čustev in razumejo, da lahko doživljamo dve nasprotujoči čustvi hkrati, če sta usmerjeni na dve različni situaciji. Otroci na četrti stopnji razumevanja sočasnih čustev povezujejo dve nasprotujoči čustvi, ki sta usmerjeni na isto osebo ali situacijo. To stopnjo praviloma otroci dosežejo v enajstem letu starosti.
Za doživljanje in izražanje čustev šolskega otroka je značilno, da jasno loči med čustvi in jih jasno izraža, kar je vidno na njegovem obrazu. Vse bolj je prisotna tudi sposobnost empatije, vživljanje v čustva druge osebe, kar je zelo pomembno za to, da uspešno nadzirajo izražanje lastnih čustev. V tej starosti srednjega otroštva se začnejo otroci tudi zavedati, da čustva vplivajo na miselne procese in dejavnosti. Bistvenega pomena pa ima zmožnost nadziranja negativnih čustev, ki se v tem obdobju izboljša (Marjanovič Umek & Zupančič, 2004).
2.1.6 KOGNITIVNI RAZVOJ
Jean Piaget je bil prvi psiholog, ki je raziskoval kognitivni razvoj otroka. Leta 1953 je podal strukturalistično teorijo, ki je temeljila na ugotovitvi, da otroci enake starosti delajo podobne napake. Razvila se je Piagetova teorija kognitivnega razvoja, ki obsega štiri faze oziroma stopnje razvoja:
— senzorno-motorična faza (0—2 let)
— predoperacijska faza (2—7 let)
— faza konkretnih operacij (7—11 let)
— faza formalnih operacij (od 11. leta do odraslosti) (Marjanovič Umek & Zupančič, 2004).
Za otroke v srednjem otroštvu je značilno, da je njihovo mišljenje podobno mišljenju odraslega, vendar ima več težav pri razumevanju in uporabi abstraktnih pojmov. Zanje je tudi značilno, da v tej dobi radi zbirajo informacije o svetu ali temi, ki jih posebej zanima (Hayes
13
& Orrell, 1999). Otrok je v tej fazi že sposoben logično razmišljati, vendar mora pri tem uporabljati konkretne objekte in subjekte v okolju (Videmšek, 2007). Ima že razvite miselne operacije seriacije in klasifikacije ter že razume osnovna pravila računanja in verjetnosti (Marjanovič Umek & Zupančič, 2004).
Videmšek (2007) navaja več dejavnikov, ki vplivajo na potek kognitivnega razvoja, to so biološko zorenje, izkušnje iz okolja, socialna transmisija (edukacija) in uravnoteženost.
Zrelost je ena izmed ključnih dejavnikov po mnenju Piageta, saj se lahko le tako ob ustreznih spodbudah iz okolja razvija višji nivo razmišljanja (Marjanovič Umek & Zupančič, 2004).
Kognitivni razvoj močno vpliva na razvoj gibalnega, saj je z določenim nivojem znanja in mišljenja povezana tudi sposobnost usvojitve določene gibalne spretnosti. Gibalna dejavnost aktivira miselne operacije in nujno je, da otrokom v tej starosti nudimo problemske izkušnje, ki spodbujajo tako gibalni kot kognitivni razvoj (Videmšek, 2007).
Piaget je med drugim tudi raziskoval, kako deluje mišljenje pri šolarjih in kako učinkovite so njihove miselne operacije. Ugotovil je, da imajo otroci v srednjem otroštvu spodobnost predelave večje količine informacij in jih je zato lažje učiti, so bolj učinkoviti pri pomnjenju in ohranjanju informacij ter bolje uporabljajo znanje pri odkrivanju novih strategij za reševanje problemov (Papalia, Olds & Feldman, 2003).
2.2 GIBLJIVOST
Spoznali smo, kakšne so značilnosti otrokovega razvoja v srednjem otroštvu na različnih področjih in ugotovili, zakaj je nujno potrebno, da se otroci v tej starosti ukvarjajo z različnimi športi. Da pa bomo lažje razumeli tudi samo vsebino razteznih vaj, moramo razumeti pojem 'gibljivost'.
Pristotnik (2011) opredeljuje gibljivost kot »gibalno sposobnost izvajanja velikih razponov gibov v sklepih ali sklepnih sistemih posameznika« (str. 22). Pomembno je, da termin 'gibljivost' ne zamenjamo ali enačimo s terminom 'prožnost' ali 'gibčnost', saj imata ta dva termina podrejen oz. nadrejen pomen. Gibljivost je ena pomembnejših gibalnih sposobnosti, saj je ključen dejavnik optimalne telesne pripravljenosti tako v športu kot tudi pri vsakodnevnih opravilih.
14
Gibljivost ima pozitivne učinke na splošno počutje posameznika, saj je »zmožnost mišične sprostitve [...] v tesni povezavi z zmanjšanjem psihične napetosti« (Pristotnik, 2011, str. 22).
S pomanjkanjem rednega ukvarjanja s telesno aktivnostjo se slabša tudi splošna sposobnost za
S pomanjkanjem rednega ukvarjanja s telesno aktivnostjo se slabša tudi splošna sposobnost za