2.5 ŠPORT IN OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI
2.5.1 Gibalno oviran otrok pri športu
K. Krivonog (2013) je ugotovila, da je veliko gibalno oviranih učencev, ki so športne vzgoje opravičeni. Navaja, da učitelji nimajo izdelanih individualiziranih programov in menijo, da imajo premalo znanja s področja dela z gibalno oviranimi učenci. »Gibalna oviranost ni razlog, da otrok ne bi bil deležen pouka športa in dodatnih športnih dejavnosti in programov« (Lamovec, 2015, str. 48). V Cirius Kamnik navkljub težki gibalni oviranosti niti en učenec ni oproščen pouka športne vzgoje, vsak učenec aktivno sodeluje in ima možnost tudi pri gibanju doživljati uspeh (Posebnosti in prednosti šolanja pri nas, b. d.).
Gibalno ovirani otroci rabijo več časa za pripravo in izvajanje gibalnih dejavnosti v primerjavi z vrstniki, kljub temu pa morajo imeti možnost, da se sami pripravijo, izberejo
dejavnost glede na lastne želje in aktivnost izvedejo do konca (Videmšek, Karpljuk, Zajec, Meško, b. d.).
Učitelj vso leto načrtno spremlja učenčev telesni, gibalni in funkcionalni razvoj, stopnjo usvojenosti različnih športnih znanj, osebne športne dosežke pri športu. Spremljava in vrednotenje sta podlaga za ocenjevanje športa« (Kovač, Jurak, Strel, 2003 a, str. 55).
»Cilje določamo za vsakega učenca posebej v skladu z vrsto in stopnjo prizadetosti ter izberemo tiste vsebine, ki so zanj primerne. Upoštevati je treba, da so otroci različni, saj so njihove značilnosti in sposobnosti odvisne od njihovih dispozicij, predhodnih izkušenj in družbenega okolja, v katerem živijo (Lamovec, Hribar, b. d.). Učencem je »potrebno postaviti individualne cilje, poiskati vsebine, kjer bodo uspešni, diferencirati metodične postopke in poudarjati pomembnost njihovega osebnega napredka. Osnova za vrednotenje učenčevih dosežkov so standardi znanja, ki jih iz obstoječega učnega načrta določi učitelj v svojem letnem učnem načrtu« (Lamovec, Hribar, b. d.).
Pri pouku šport poznamo različne vrste vključevanja učencev z gibalno oviranostjo, stopnja vključenosti je odvisna od stopnje oviranosti:
- 1. stopnja: otrok s posebnimi potrebami je popolnoma vključen v šport (brez prilagoditev);
- 2. stopnja: za vključevanje otroka s posebnimi potrebami je pri športni aktivnosti potrebno upoštevati pravila, ki omogočajo vsem aktivnim doseganje ciljev (otrok pri izvajanju aktivnosti potrebuje prilagoditve);
- 3. stopnja: otroci s posebnimi potrebami izvajajo isto vrsto dejavnosti, vendar dejavnost izvajajo na svoj način, prilagojeno (otrok izvaja nadomestno aktivnost);
- 4. stopnja: vsi učenci izvajajo dejavnost, ki je prilagojena otrokom s posebnimi potrebami (telesna aktivnost, ki je prilagojena za učence s posebnimi potrebami, vključeni so tudi ostali učenci);
- 5. stopnja: športne dejavnosti, ki so prilagojene in se izvajajo v specializiranih ustanovah in so vanje vključeni samo učenci s posebnimi potrebami (Vute, 1999).
Ko je v razred vključen otrok z gibalno oviranostjo, moramo biti bolj pozorni na:
- pridobivanje in ohranjanje kvalitetnejših gibalnih vzorcev:
- vzpostavljanje boljše kontrole trupa;
- inhibicijo patoloških gibalnih vzorcev;
- pridobivanje čutno gibalnih izkušenj;
- trening vizualno-motorične koordinacije;
- trening koordinacije oko-roka;
- načrtno in sistematično izvajanje dejavnosti, ki povezujejo elemente glasbe, gibanja in govora;
- razvijanje senzomotoričnih in psihomotoričnih sposobnosti;
- ustvarjanje varnega in spodbudnega razpoloženja, ki omogoča čustveno sproščenost in varnost« (Karpljuk s sodelavci, 2013, str. 18).
2.5.1.1 OTROK S CEREBRALNO PARALIZO PRI ŠPORTU
Zaradi več vrst in oblik cerebralne paralize je pomembno, da učitelj pri športu pozna zmožnosti in težave posameznika, kar mu omogoča lažjo pripravo vadbe in prilagoditev. Za športno udejstvovanje je v uporabi razvrščanje v osem skupin, kjer se upoštevajo sposobnosti, ki so značilne za različne primere cerebralne paralize:
1. Težji primer kvadriplegije
Otrok uporablja električni voziček ali pomoč druge osebe. Pri otroku prevladuje spastičnost, njegovo nadzorovanje rok in trupa je omejeno in ima slabo funkcionalno moč.
2. Srednja do težja oblika kvadriplegije
Otrok se samostojno giblje z vozičkom. Otrok se lahko premika sam.
3. Zmerna kvadriplegija ali triplegija
Otrok uporablja voziček za dnevne dejavnosti, ob pomoči druge osebe pa se lahko giblje tudi brez vozička. Tak otrok ima zmerne težave z nadzorovanjem gibanja rok in trupa, njegova funkcionalna mišična moč je zadovoljiva.
4. Diplegija
Otrok uporablja voziček za dnevne dejavnosti, za krajše razdalje uporablja opornice.
Težave se kažejo pri nadzorovanju gibov rok in trupa. Ima zmerno do močno spastičnost nog. Njegova funkcionalna moč je dobra.
5. Diplegija, težji primer hemiplegije
Otrok voziček uporablja le občasno, lahko uporablja opornice. Ima minimalne težave pri obvladovanju rok. Njegova funkcionalna moč je dobra.
6. Kvadriplegija z atetozo
Otrok pri hoji ne uporablja ortopedskih pripomočkov. Večje težave mu povzroča usklajevanje delovanja rok in nog.
7. Zmerna do minimalna hemiplegija
Otrok pri gibanju ne uporablja ortopedskih pripomočkov, hodi in teče, brez da bi šepal, njegova funkcionalna sposobnost na neprizadeti strani je dobra.
8. Minimalna hemiplegija
Otrok teče in skače brez posebnih težav in omejitev, ima dobro ravnotežje. Pri otroku so možni zelo mali problemi pri usklajevanju gibov (Vute, 1999).
Kadar so v športno aktivnost vključeni tudi otroci s cerebralno paralizo, je potrebno pozornost usmeriti na:
- funkcionalno sposobnost in način, kako bo otrok sodeloval pri aktivnostih;
- težave z govorom, ki vplivajo na sporazumevanje;
- razvitost fine motorike;
- napetost med vadbo, ki jo lahko povzročijo različni dejavniki;
- povečan napor, ki povečuje težjo kontrolo nad gibanjem;
- hitrost izvedbe, ko se učenec lahko poslužuje neustreznih gibalnih vzorcev;
- vključevanje vaj, ki so preventivne in vključujejo korektivno gimnastiko;
- vključevanje vaj, ki vplivajo sprostitveno na otroka in so prisotne skozi celotno vadbo;
- vključevanje vaj za razvijanje ravnotežja;
- na vključitev vadbe, ki poteka na blazinah (če je otrok na vozičku);
- potrebo po obvladovanju osnovnih motoričnih spretnosti;
- zagotavljanje stabilnega položaja pri aktivnostih;
- vključevanje plavanja, ki ima zelo pozitivne in ugodne učinke na posameznika (Vute, 1999).
Otroci, ki imajo cerebralno paralizo, so boljši pri tekih, skokih, metih, kajti te aktivnosti vključujejo delovanje večjih mišičnih skupin. Priporočljivo je, da se vaje za fino motoriko izvajajo z učencem individualno. Zaradi težav z motoriko, ki jih ima otrok s cerebralno paralizo, je počasnejši pri slačenju in oblačenju pred in po športni dejavnosti. Zato mora biti učitelj potrpežljiv (Vute, 1999).
Zelo priporočljivo je timsko delo, ki vključuje strokovnjake z različnih področij (fizioterapevt, delovni terapevt, psiholog, zdravnik), kar lahko pozitivno vpliva na učitelja in mu daje dodatno samozavest in občutek varnosti. S povezovanjem različnih strok si učitelj pridobi tudi pomembne informacije o otrokovem funkcioniranju (Vute, 1999). »Učitelj mora vedeti in upoštevati, kakšne so posebne potrebe, če je obolenje morda progresivno, kateri telesni deli so prizadeti, ali so pri vadbi potrebne omejitve itd., saj le tako lahko zagotovimo uspešno in varno izvajanje prilagojene športne dejavnosti.« (Vute, 1999, str. 44).
Učitelj naj bi pri načrtovanju dela in izvedbi učne ure pri športu upošteval, da:
- je pomembno prijetno in zaupljivo vzdušje, brez napetosti;
- je individualizacija mogoča v manjših skupinah;
- učenca motivirajo tiste gibalne aktivnosti, ki so za učenca privlačne;
- pri izbiranju gibalnih dejavnosti izbiramo tiste, ki učencu omogočajo samostojno preizkušnjo;
- krepimo individualnost in spregledamo motorične slabosti;
- vzpostavimo red in ga upoštevamo;
- upoštevamo vsak uspeh, tudi mali napredek;
- se izogibamo storilnosti in primerjanju z drugimi (upoštevati moramo samo primerjanje s samim seboj);
- prilagajamo težavnost in kompleksnost gibalnih nalog otrokovemu individualnemu razvoju;
- ima otrok za pridobivanje in utrjevanje gibalnih vzorcev dovolj časa in prostora (Filipčič, b. d.).
Športni pedagog mora slediti naslednjim izhodiščem:
- za učenca z gibalno oviranostjo učitelj izdela individualiziran program, ki je skladen z njegovim razvojem, njegovim tempom učenja in možnostmi za doseganje zastavljenih ciljev;
- športna vzgoja mora biti sredstvo celostnega razvoja osebnosti;
- spoštovati mora načelo enakih možnosti za vse učence in upoštevati njihovo različnost;
- pedagoški proces vodi tako, da bo vsak učenec uspešen in motiviran;
- igra kot vir sprostitve in sredstvo vzgoje mora biti vključena v vsako uro športne
- naravnanost učnega načrta dopušča stopnjo avtonomije šole in učitelja ter sočasno zahteva prevzem strokovne odgovornosti za ustrezno izbiro vsebin, metod in oblik dela;
- načrtno mora spodbujati otroke k humanim medsebojnim odnosom in k športnemu obnašanju (fair playu);
- povezuje športno dejavnost z drugimi predmetnimi področji;
- načrtno spremlja otrokove dosežke in njegov trud ter ga spodbuja k športni dejavnosti;
- spoštovati mora predpisane standarde in normative ter poskrbeti za varnost pri vadbi (Lamovec, Hribar, b. d.).
Vsebine pri pouku športa so večinoma enake, razlikujejo se v prilagoditvah, spremembah, ki so potrebne za učence z gibalno oviranostjo. Zgodi se, da so za določenega učenca primernejše vsebine, ki so v učnem načrtu predvidene za mlajše učence, če gibalni razvoj ne poteka tako hitro ali če je otrok tako močno gibalno oviran.
Proces usvajanja je lahko precej daljši kot pri ostalih otrocih, za dosego nekega cilja včasih otrok potrebuje več let (Lamovec, 2015). »Zaradi tega učnemu načrtu ne moremo slepo slediti, temveč upoštevamo individualen tempo razvoja otrok«
(Lamovec, 2015, str. 44).
»Najlažje se je pripraviti na pouk, če imamo vključenega učenca z minimalno gibalno oviranostjo ali paraplegika. Pripravimo jim različne športne igre: npr. košarka na vozičkih, sedeča odbojka, namizni tenis, tenis, badminton, atletika, kolesarjenje ... Za učence z živčno-mišičnimi obolenji lahko pripravimo hokej na vozičkih, nogomet z veliko žogo (premer 120 cm), orientacijo, lahko streljajo s pomočjo ... Za tiste z najtežjo gibalno oviranostjo imamo manj možnosti, vendar jih prav tako lahko učinkovito vključimo v šport, tako da jim pripravimo: različne spretnostne vožnje, orientacijo v znanem okolju, dvoransko balinanje, kegljanje, pikado na tleh … Važno je le, da so gibalno ovirani učenci čim bolj samostojni (Lamovec, 2015, str. 44)«.
2.5.1.2 INDIVIDUALIZIRANI PROGRAM ZA UČENCA Z GIBALNO OVIRANOSTJO
Bolj kot sama praktična vsebina je pomemben individualni program, s katerim se konstantno nadzoruje, preverja, ocenjuje napredek učenca in dela evalvacija (Lah, b.
d.).
Da lahko otrok s cerebralno paralizo pri športu napreduje, potrebuje individualizirani program. 36. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) pravi, da mora vzgojno-izobraževalni zavod za učenca s posebnimi potrebami pripraviti individualizirani program, s katerim bodo učencu s posebnimi potrebami omogočili, da se izobražuje na njemu najprimernejši način in mu zagotovili ustrezne prilagoditve. Z individualiziranim programom se določijo:
- cilji in oblike dela na posameznih področjih vzgoje in izobraževanja;
- načini vključevanja učenca s posebnimi potrebami;
- prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja, doseganju standardov in napredovanje pri posameznih predmetih;
- uporaba prilagojene in pomožne tehnologije;
- izvajanje fizične pomoči;
- prehajanje med programi in morebitne prilagoditve pri organizaciji;
- časovna razporeditev pouka;
- organizacija in izvedba dodatne strokovne pomoči (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2011).
K. Kesič Dimic (2010) pravi, da imajo gibalno ovirani učenci različne težave, pri nekaterih so težave komaj opazne, nekateri pa za gibanje uporabljajo različne pripomočke. Učenci, ki so težje gibalno ovirani, imajo dodeljenega fizičnega spremljevalca, ki otroku nudi fizično pomoč pri organizaciji dela, pri pisanju in premikanju. Pomembno je, da je gibalno oviran učenec po svojih zmožnostih vključen v vse dejavnosti, ki se odvijajo na šoli, tudi pri predmetu šport. Narobe bi bilo, če bi sedel na klopi oziroma ob strani ali v razredu in samo opazoval svoje sošolce.
Ustanova, v katero je vključen gibalno oviran otrok, mora zagotavljati:
- varen prihod v šolo in premikanje po šoli (parkirna mesta, klančine, dvigalo);
- prilagojene sanitarije;
- premišljeno oblikovan urnik in določene učilnice, ki so v enem nadstropju ali blizu dvigala, menjava nadstropja naj bo med daljšimi odmori (Kesič Dimic, 2010).
Pri pouku otrok, ki je gibalno oviran, potrebuje:
- prostor med šolskimi mizami zaradi lažjega premikanja;
- nedrsečo delovno ploskev, ki naj bo dvignjena pod kotom;
- nastavke za pisala oziroma prenosni računalnik s prilagojeno tipkovnico in miško;
- povečevalno steklo za branje;
- povečano delovno in učno gradivo;
- več časa za izvedbo in dokončanje nalog (Kesič Dimic, 2010).
Pred začetkom izvajanja individualnega programa se je potrebno posvetovati s starši, zdravnikom ali fizioterapevtom in jim predstaviti program. Priporočljivo je izmeriti začetno stanje posameznika in preveriti, kakšne učinke imajo zdravila, ki jih posameznik uporablja, pri povečani telesni aktivnosti. Pri vadbi je potrebno upoštevati splošne varnostne ukrepe. Kadar se pojavi nelagodje, slabost, glavobol, bolečina v prsih, nepravilen utrip srca, kratko dihanje, hladne in vlažne roke, je potrebno vadbo ustaviti. Vedno je potrebno skrbeti za hidratacijo organizma in uporabljati primerna oblačila za vadbo. Zastaviti je potrebno kratkoročne in dolgoročne cilje. Zastavljeni cilji morajo biti realni. Izvajanje programa naj poteka tako, da bo postopoma pripeljal do specifičnih ciljev (Lah, b. d.).