2.3.1 Razvoj motorike
Gibanje je osnovni komunikacijski sistem za človeka, pri katerem organizirano in usklajeno sodeluje celo telo. Gibanje se razvije preko refleksnih mehanizmov drže, ki najprej omogoča vzravnavanje in vzdrževanje pokončnega položaja. Iz začetnih velikih gibalnih vzorcev se nato izoblikujejo izbrani gibi. Pri gibalnem razvoju pride do premikanja telesa brez zavestnega delovanja (Krušec, Princes, b. d.). Hinchcliffe (2007) pravi, da otrok že v maternici kaže različne vzorce gibanja. Ko se rodi in zapusti varno okolje maternice, se mora naučiti kontrolirano in koordinirano gibati ter upirati sili težnosti, dosegati predmete in jih prijemati, s pomočjo rok in nog premikati se po prostoru. Vse to se nauči s poskušanjem in napakami. Njegovi možgani si ta gibanja in drže telesa zapomnijo in na ta način zorijo.
»Gibalno vedenje je poleg spoznavnega in socialno-čustvenega pomembno področje otrokovega in mladostnikovega vsakdanjega delovanja. V otrokovem zgodnjem razvojnem obdobju je predvsem gibalna spretnost tista dejavnost, s katero se otrok lahko uveljavlja, si ustvari podobo o sebi, pridobi svoje mesto v družbi ter tako oblikuje svojo osebnost« (Kremžar, Petelin, Ljubljana 2001, str. 9).
Ker je gibanje pomembno tudi za razvoj otrokove osebnosti, je za primerno in pravilno planiranje otrokovega razvoja na vseh področjih velikega pomena poznavanje
»vsestranskega razvoja, razvoja osnovne motorike ter specifičnih in specialnih znanj, s katerimi bi čim učinkoviteje usmerjali otroka v želeni smeri, tudi v šport« (Kremžar, Petelin, 2001, str. 9).
Otrok raziskuje in spoznava svet v interakciji z okolico, ki ga obdaja. Iz nje pridobiva in usvaja informacije. Da bi do tega prišlo mora otrok najprej razviti štiri motorične enote, ki so (Kremžar, Petelin, 2001):
1. Zadržanje ravnotežja in telesni položaj. Otrok se zaveda smeri težnosti in postopoma razvija prostorsko zgradbo. Ko obvladuje silo težnosti, pridobi več svobode gibanja.
2. Lokomocije. Otrok mora samodejno obvladovati gibanje lastnega telesa, razviti pokončno telesno držo, spoznavati odnose med predmeti, kar vse vodi v gibalni vzorec.
3. Manipulacije, stik in zveza. Naravno je in za opravilne dejavnosti najuspešnejše, najprimernejše uporabljati roke – segati, grabiti, izpustiti, kar je osnova za oblikovanje višjih spretnosti. Pomembno pa je, da se ta ravnanja generalizirajo, do česar pride, če je rokovanje s predmeti neprekinjeno in nemoteno.
4. Sprejem in oddajanje. Sprejemanje zajema vse dejavnosti, s katerimi je otrok v stiku s predmetom, kateremu se približuje – ujemanje, sledenje, ustavitev, oddajanje pa je ravno nasprotno – potiskanje, udarec, suvanje.
kognitivni razvoj
motorični MOTORIKA čustveni razvoj GIBANJE razvoj
socialni razvoj
Prikaz: 1 Temelj harmoničnega osebnostnega razvoja (Kremžar, Petelin, Ljubljana 2001, str. 12)
»Glede na to, da je gibanje pomemben dejavnik razvoja otrokove osebnosti, moramo poznati razvoj, odklone in odstopanja. Poznavanje je potrebno za pravilno načrtovanje nadaljnjega vsestranskega razvoja, razvoja osnovne motorike ter specifičnih in specialnih znanj, s katerimi bi čim učinkoviteje usmerjali otroka v želeni smeri, tudi v šport« (Kremžar, Petelin, 2001, str. 9).
2.3.2 Vpliv gibanja na zdravje
»Gibanje, posebej še usmerjena športna vadba, ima številne pozitivne vplive na zdravje človeka. Ti vplivi so najpomembnejši v obdobju odraščanja. S primerno športno vadbo navajamo mlade na zavestni nadzor pri izvedbi položajev in gibanja telesa ter
tako oblikujemo pravilno telesno držo; razvijamo skladnost gibanja, vzdržljivost, moč, hitrost in gibljivost; učinkovito uravnavamo telesno težo in količino podkožnega maščevja, pripomoremo h gradnji kostne mase in pozitivno učinkujemo na številne druge mladostnikove funkcionalne sisteme« (Kovač, 2015 a, str. 14). Mediji in strokovnjaki v različnih in številnih raziskavah poudarjajo pomen športne vadbe, ki ima pozitiven učinek za celotno delovanje človeka. Športna vadba vpliva na človeško telo in je pomemben dejavnik na psihološkem področju kakor tudi na socialnem. S pomočjo športne vadbe si posameznik krepi in izboljšuje imunski sistem, kardiovaskularni in mišično-skeletni sistem, pomembno vpliva tudi na boljše dihanje. Povečuje se vzdržljivost in ohranja gibčnost ter koordinacija. Gibanje sprošča in pomirja duha, pomaga pri doseganju notranjega ravnovesja in zadovoljstva (Peljhan, b. d.). Redna telesna vadba, ki je primerna za posameznika in je dovolj pogosta in intenzivna, je pomembna za telo. Velik vpliv ima na izboljšanje prenosa kisika in hranilnih snovi, ki so potrebne za telo, kakor tudi na regulacijski sitem živčevja. Je pomemben dejavnik pri preprečevanju bolezni srca in ožilja, nekaterih oblik raka, povečuje odpornost organizma pred škodljivimi vplivi modernega življenja in zmanjšuje upadanje sposobnosti za delo, ki se stopnjuje s starostjo (Mišigoj-Duraković, Duraković, Medved, 2003). Zaradi modernega načina življenja (televizija, računalnik) vse več otrok in mladostnikov večino svojega prostega časa preživi v sedečem položaju. Zelo malo časa namenjajo gibanju in športnemu udejstvovanju (Peljhan, b. d.).
2.3.3 Vpliv gibanja na socialne veščine
Peljhan (b. d.) pravi, da so motorične funkcije tiste, ki otroku omogočajo, da je aktiven, da eksperimentira in si pridobiva različne izkušnje, ki so pomembne za zdrav razvoj na kognitivnem, čustvenem in socialnem področju. Pri športu se krepijo različne socialne veščine: sodelovanje z drugimi, upoštevanje pravil, podrejanje, doživljanje zmag in porazov, strpnosti.
Šport je lahko tudi zabava ali pa oblika uveljavljanja. Pomembno vpliva na samopodobo. Pri športu spoznavamo nove ljudi, sklepamo prijateljstva in se počutimo sprejeto, čutimo pripadnost, smo del skupine.
V šoli so ves čas prisotni izbirni mehanizmi, ki razdelijo otroke na dobre in slabe, pridne in težavne, spretne in nespretne … Tiste, ki so gibalno manj sposobni, okolje izloči
(niso sprejeti v športne krožke, ne sodelujejo v šolskih športnih ekipah). Pri otrocih so gibalne spretnosti visoko ovrednotene in vplivajo na vključevanje oblikovanje skupin.
V obdobju šolanja pomeni za učenca neuspeh pri motoričnih dejavnostih tudi neuspeh na socialnem področju in mu zmanjšuje zaupanje v sposobnosti ter zbija njegovo samopodobo (Kremžar, 1992).
Šport ima v osnovni šoli zelo pomembno vlogo pri posamezniku, kajti z vzgojno-izobraževalnim procesom ves čas nadgrajuje učenčevo znanje, razvija njegove sposobnosti in je eno izmed sredstev za oblikovanje otrokove osebnosti in odnosov, ki jih razvija s posamezniki (Filipčič, Pristavec, Grilc, 2005).