Ocenjevanje znanja pri športu

Preverjanje in ocenjevanje znanja sta eni izmed najvplivnejših in zapletenih izzivov v šolstvu. Pred leti se je pri pouku šport uporabljal za gibalne aktivnosti predvsem izraz spretnost, danes pa ta izraz pomeni tudi miselne, besedne in socialne aktivnosti, kar pomeni, da je v ocenjevanje znanja vključeno tudi učinkovitost izvedbe prvin v določenih situacijah, učenčeve strategije izbora prvin, znanje načrtovanja in izpeljave vadbe, razumevanje učinkov športa in drugo. To pa kaže, da znanje ni samo tehnična izvedba posamezne prvine. Za preverjanje in ocenjevanje so določeni standardi znanja, ki so opredeljeni v učnih načrtih. Učenci naj bi vedeli tisto, kar je s standardi gibalnega in teoretičnega znanja opredeljeno v učnem načrtu. Standardi zajemajo različne vrste znanja, kjer je tehnično zanje povezano z izvedbo, pa tudi sposobnosti.

zato je potrebno učencu določiti osebne standarde znanja, ki povezujejo tehnično in uporabno znanje v praksi (Kovač, Jurak, Strel, 2003 b).

Kristan (2009) strne vzgojno-izobraževalne cilje športne vzgoje v dva bistvena:

- bližnji, kratkoročni vzgojno-izobraževalni smoter, ki se osredotoča na otrokovo rast in razvoj in je opredeljen s pozitivnimi učinki na gibalni razvoj otroka in s tem tudi na celostni razvoj;

- daljni, dolgoročnejši vzgojno-izobraževalni smoter, ki je osredotočen na obdobje razvoja po odraščanju, kjer gre za vzgojo za prosti čas v odraslih življenjskih obdobjih.

Dežman (2001) pravi, da mora biti preverjanje znanja usmerjeno na enega učenca in njegove rezultate primerjamo zgolj z etapnimi in končnimi cilji. Učencev ne primerjamo med sabo. Preverja se praktično, teoretično ter proceduralno znanje.

Ko se učitelj pripravlja na ocenjevanje, mora upoštevati:

- učni načrt za športno vzgojo, ki učitelju daje usmeritve za ocenjevanje, ne pa tudi natančnih navodil, učitelj upošteva tudi didaktična priporočila zapisana v učnem načrtu;

- pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev, ki loči preverjanje in ocenjevanje, določa vsebino in namen ter postopke preverjanja in ocenjevanja znanja;

- letno pripravo, ki vsebuje učne vsebine, cilje in standarde znanja;

- pripravo na pouk, ki vsebuje fazo učnega procesa, opredelitev ciljev ter metode in oblike dela (Bergoč, 2012).

Pri predmetu šport lahko za ocenjevanje uporabi učitelj oziroma športni pedagog naslednje metode:

- opazovanje izvedbe, ki je lahko neposredno ali z ogledom videoposnetkov oziroma fotografij;

- samoocenjevanje in ocenjevanje drugih učencev po danih in določenih kriterijih;

- pisno reševanje nalog ocenjevanja znanja;

- skupinsko diskutiranje;

- ustno odgovarjanje na zastavljena vprašanja;

- pojasnjevanje ali opisovanje (Planinšec, 2003).

»Ocenjevanja ne moremo obravnavati ločeno, temveč v povezavi s celotnim učnim procesom, saj je ocenjevanje neločljiv del procesa učenja in pouka. Gre za povezovanje ciljev z znanjem, poučevanjem in učenjem. Če razvijamo različne vidike ravni znanja, procesov in spretnosti, moramo temu prilagajati tudi preverjanje in ocenjevanje. Dober učitelj ves čas učnega procesa preverja znanje učencev in svoje delo, ob tem pa se mora neprestano spraševati, kakšno znanje so dosegli učenci oz.

kako ga lahko še izboljšajo, in ali je kot učitelj na pravi poti, da bodo učenci res ob koncu procesa dosegli zaželene cilje pouka in standarde znanja. Ob tem preverjanje in ocenjevanje ne sme biti le »v glavi« učitelja, pač pa ga mora učitelj tudi ustrezno dokumentirati, saj je kot javni delavec za svoje delo odgovoren staršem in širši družbi«

(Kovač, 2015 b, str. 114).

Pri predmetu šport naj bi učitelj oziroma športni pedagog predvsem podajal informacije in pri učencih razvijal osnovne gibalne veščine. Večkrat se zgodi, da učitelji oziroma športni pedagogi večji pomen dajejo ocenjevanju znanja. Nekateri ocenjevanje znanja pri predmetu šport preveč približajo ocenjevanju znanj pri ostalih predmetih, kar pogosto pri učencih izzove odpor do samega predmeta. Vsak otrok, ki po svojih najboljših močeh in sposobnostih redno sodeluje, zasluži najvišjo oceno. Nižjo oceno pa naj dobijo tisti učenci, ki ne spoštujejo pravil pri pouku športa in le v primeru, če bo ta nižja ocena pozitivno vplivala na nadaljnje udejstvovanje. Otrok mora dobiti občutek, da je šport zabaven, koristen in sproščujoč in da se želi športno udejstvovati celo življenje (Grošelj, 2012). »Povsem nepomembno je, če učenec ne obvlada premeta vstran, če je po drugi strani sposoben več ur hoditi po strmih poteh. Prav tako napadalni udarec in blok pri odbojki nista pomembna za odlično oceno, če je nekdo dejaven in uživa v taborniških igrah. In kako nepomembno je pravilo treh sekund v košarki za nekoga, ki se nauči uživati v sproščenem plavanju in čofotanju v vodi«

(Grošelj, 2012). Pri vsakem šolskem predmetu je ocena spodbujevalno sredstvo, pri športu pa ima večjo motivacijsko vlogo merjenje. Učenec se trudi, da bi bil vsakič uspešnejši od zadnjega poskusa. Bistvo ocenjevanja pri športu naj bi torej bilo, da otrok preseže začetno stanje. Kar pa pri številčni oceni težko govorimo, saj označuje absolutni storilnostni dosežek. Šport sam po sebi motivira učence in ne potrebuje za to nobene ocene (Kristan, 2009).

Pri ocenjevanju znanja mora učitelj več časa in pozornosti nameniti oblikovanju ocene za tiste učence, ki zaradi različnih razlogov ne morejo usvojiti določenega znanja ali nadgraditi obstoječega (Planinšec, 2003). Pri ocenjevanju znanja otrok s posebnimi potrebami pri predmetu šport so za učitelja pomembni motiviranje učencev, spodbujanje za nadaljnje delo, povratna informacija učencu o napredku ter povratna informacija učitelju za nadaljnje načrtovanje in vodenje pouka (Filipčič, Štemberger, Lončar, 2015). Š. Bergoč (2012) pravi, da učitelj pri športni vzgoji ocenjuje ne samo gibalno, temveč tudi teoretično znanje, in sicer v razmerju 80 % gibalno znanje in 20

% teoretično znanje. Izbira gibalnih in teoretičnih nalog je avtonomna odločitev vsakega posameznega učitelja. Pri oblikovanju ocene pa učitelji vedno upoštevajo tudi učenčev trud in napredek, sodelovanje pri pouku. Redko pa upoštevajo udejstvovanje v gibalno/športnih dejavnostih izven šolskega programa. Po ocenjevanju znanja se učitelji pogovorijo z učenci o doseženih rezultatih in s tem dobijo povratno informacijo, kaj še morajo vaditi in izboljšati za napredovanje. Pred ocenjevanjem učitelji učencem predstavijo kriterije ocenjevanja in jim razložijo namen posamezne vadbe (Filipčič, Štemberger, Lončar, 2015). »Učencu s posebnimi potrebami moramo oblikovati pogoje, ki omogočajo upoštevanje individualnih potreb učenca v vseh fazah učnega procesa. To velja tudi pri ocenjevanju, s tem pa učencu omogočamo doseganje maksimalnih individualnih dosežkov« (Filipčič, Štemberger, Lončar, 2015, str. 29). Tudi prilagojena gibalno/športna dejavnost naj se upošteva pri oceni, kajti mogoče je to edina dejavnost, ki jo lahko izvaja (Filipčič, Štemberger, Lončar, 2015).

Zaradi različnega predhodnega znanja in gibalnih sposobnosti učencev mora učitelj upoštevati individualne razlike med njimi. Že v začetku šolskega leta poišče tiste vsebine, kjer bo učenec uspešen, postavi individualne cilje, diferencira metodične postopke in poudarja pomembnost osebnega napredka (Bergoč, 2012).

Učitelj mora učencem:

- predstaviti načine ocenjevanja, kriterije in časovni okvir ocenjevanja;

- predstaviti učencem načine ocenjevanja in kriterije na začetku posameznega učnega sklopa;

- interpretirati rezultate ob koncu posameznega učnega sklopa in predstaviti ocene, dobre stvari in pomanjkljivosti ter iskati možnosti za izboljšanje in nadgradnjo;

- omogočiti popravljanje ocene (Bergoč, 2012).