V nadaljevanju podamo definicijo glasbene terapije, nato navedemo različne oblike in metode dela v glasbeni terapiji. Nadaljujemo z elementi, ki so pomembni pri interakciji med terapevtom in klientom. Nato razložimo uporabo osnovnih glasbenih dejavnosti v glasbeni terapiji v povezavi s cilji ter opredelimo vlogo osnovnih glasbenih elementov v glasbeni terapiji. Na koncu poglavja navajamo rezultate raziskav, ki dokazujejo pozitivne učinke uporabe glasbene terapije pri otrocih s posebnimi potrebami.
Glasbena terapija je zaradi različnih definicij glasbe in terapije zelo različno definirana. Razlike v definicijah najdemo v namenu glasbene terapije, njene uporabe, ciljih, ki jih z njo dosegamo, uporabljenih metodah in teoretskih usmeritvah (Bruscia, 1998).
Bruscia (1998) definira glasbeno terapijo kot sistematično posredovanje terapevta, ki udeleženca v procesu preko glasbenih izkušenj spodbuja k spremembam v življenju. Dodaja, da je glasbena terapija ciljno usmerjena in zato sistematična, organizirana in urejena. Preko glasbene terapije poteka proces intervencije, v kateri terapevt v danem trenutku spodbuja spremembe pri udeležencu. Knoll (2006) povzema definicijo glasbene terapije, ki so jo na mednarodni ravni terapevti opredelili kot dvosmerni proces, v katerem terapevt klientu z glasbo omogoči varen prostor, v katerem lahko svojo stisko izrazi, preoblikuje in jo reši. Dodaja, da
14
lahko glasbeno terapijo izvajajo strokovno usposobljeni glasbeni terapevti. Bruscia (2014) kasneje nekoliko prenovi definicijo in opredeli glasbeno terapijo kot refleksiven proces, pri katerem terapevt z uporabo različnih vidikov glasbene izkušnje in odnosov, ki se tvorijo preko glasbe, pomaga klientu pri optimizaciji njegovega zdravja.
Matney (2021) predstavi večplastnost definicije, ki jo poda K. E. Bruscia, in glasbeno terapijo predstavi kot preplet znanosti, umetnosti in odnosa, ki povezuje okolje, klienta in terapevta.
Znanost je ključna za organizirano strukturo terapevtskega procesa. Zajema predvidevanje, načrtovanje intervencij, boljše razumevanje dogajanja v terapiji in prizadevanje za učinkovitost terapije. Umetnost zajema čutenje, izraznost, izkušnjo in celotno kreativno dimenzijo.
Kreativno izražanje vodi odzive na nepredvidene situacije v terapiji. Abrams (2018) govori o odnosu oz. pomenu človeške dimenzije v glasbeni terapiji. Vsak človek kot unikatno bitje vstopa v proces terapije in ima kot tak različno moč in potenciale. Človeški odnos v glasbeni terapiji zajema prisotnost, sočutje, svobodo, dostojanstvo in pravičnost.
2.2.1 Oblike in metode glasbene terapije
Glasbena terapija se deli na dve glavni obliki, aktivno in receptivno glasbeno terapijo. Ti dve obliki se razlikujeta v načinu uporabe glasbe (Bruscia, 1998).
Pri aktivni glasbeni terapiji je v ospredju igranje, izvajanje glasbe, pri čemer terapevt uporablja prosto glasbeno improvizacijo (Knoll, 2011). Klient za vključitev v glasbeno improvizacijo ne potrebuje glasbenega predznanja (Baškovč in Knoll, 2019). Preko aktivne glasbene terapije klient izvaja in sestavlja glasbo, improvizira, se preko nje izraža, komunicira, razvija odnose in išče rešitve (Bruscia, 1998).
Receptivna glasbena terapija v ospredje postavlja poslušanje glasbe. Uporabniki preko dveh postopkov, slišanja in poslušanja, mislijo ob zvoku, se spominjajo različnih trenutkov in ob tem razbremenijo lastne izkušnje (Bruscia, 1998). Glasba posamezniku v terapevtskem procesu omogoča raziskovanje čustvenih, psiholoških in duševnih stanj. O doživljanju med poslušanjem glasbe se terapevt s klientom pogovarja (Knoll, 2011).
Najpomembnejše metode, ki so se uveljavile v glasbeni terapiji, so analitična, psihoanalitična, razvojna, Nordoff-Robbins metoda, GIM (ang. Guided Imaginary Music) metoda, kulturno-socialno usmerjena in vedenjska metoda. Glede na izbrano metodo se razlikuje uporaba glasbe v terapiji (Knoll, 2006).
2.2.2 Načini dela v glasbeni terapiji
Bruscia (1998) govori o sedmih elementih, ki preko odnosa s terapevtom vplivajo na klienta v procesu glasbene terapije.
- Sočutje
Ob opazovanju in zaznavanju klienta se v terapevtu vzbujajo odzivi, ki na različne načine odražajo klientovo vedenje (Schmid, 2005). Tehnike sočutja ali empatije so prisotne tako pri
15
aktivni kot pri receptivni glasbeni terapiji. Pri aktivnih oblikah glasbene terapije lahko terapevt doseže identifikacijo preko posnemanja ritmičnih in melodičnih motivov, usklajevanja, odsevanja razpoloženja klienta in vključevanja motivov, ki se pojavijo pri klientu, v glasbo. Pri receptivnih oblikah glasbene terapije terapevt s svojo zmožnostjo empatije izbira glasbo, ki je odraz posameznikovega razpoloženja ali izraza (Bruscia, 1998; Baškovč in Knoll, 2019).
- Možnost samoizražanja
Različne umetnostne terapije del intervencij usmerjajo k spodbujanju čustvene izraznosti in ohranjanju izraznosti na drugih področjih delovanja. Pri glasbeni terapiji se udeleženci izražajo preko glasbe (Aldridge, 2005a). Petje, igranje na inštrumente in improvizacija so načini, preko katerih se posamezniki izrazijo, večkrat pa lahko to vodi tudi do drugih oblik izražanja, npr.
izražanja z gibom ali risanjem (Bruscia, 1998; Baškovč in Knoll, 2019).
- Spodbujanje interakcij
Zvok in glasba sta v glasbeni terapiji osnova za interakcijo z zunanjim svetom. Pri individualni glasbeni terapiji poteka interakcija med posameznikom in terapevtom, pri skupinski se interakcija razširi na vse, ki so vključeni v terapevtski proces. Preko izvajanja glasbe lahko spontano in naravno vstopamo v interakcijo z drugimi udeleženci in pri tem prevzemamo različne vloge (Bruscia, 1998; Baškovč in Knoll, 2019). Glasbena terapija omogoča in pomaga udeležencu, da vzpostavi kontakt z drugo osebo, ne glede na prisotne primanjkljaje (Schmid, 2005).
- Komunikacija
V glasbeni terapiji poteka komunikacija med terapevtom in uporabnikom na različnih ravneh.
Glasba kot sredstvo komunikacije lahko nadomesti tako verbalno kot neverbalno komunikacijo.
Preko glasbe lahko uporabnik izraža občutke, ki jih ne zna ali ne zmore sporočiti z drugimi komunikacijskimi kanali (Bruscia, 1998; Baškovč in Knoll, 2019). Vse, kar terapevt naredi in k čemur spodbudi uporabnika, je odgovor na sporočila, ki so do njega prišla preko različnih vrst komunikacije. Terapevtova interpretacija klientovih sporočil je pomembna pri načrtovanju novih intervencij (Aldridge, 2005b).
- Povratna informacija
Povratna informacija terapevta uporabnika usmerja k spremembam, ki jih potrebuje za izboljšanje lastnega delovanja. Glasbena terapija klientu omogoča tako vpogled v svojo notranjost kot tudi zaznavanje odziva terapevta na svoje glasbeno izražanje (Bruscia, 1998;
Baškovč in Knoll, 2019). Hallam (2006) povratno informacijo oz. kritično vrednotenje ocenjuje kot ključno komponento, ki služi napredku posameznika.
- Raziskovanje
Ustvarjanje ali poslušanje v glasbeni terapiji pripelje uporabnika do različnih ugotovitev in izzivov, ki jih v procesu glasbene terapije začne raziskovati. Naloga terapevta je, da mu za
16
raziskovanje omogoči varen prostor, kar bo klientu omogočilo tudi prenos izkušenj na druga področja (Bruscia, 1998; Baškovč in Knoll, 2019).
- Povezovanje
Povezovanje se pri glasbeni terapiji dogaja na več ravneh. Glasba povezuje naše misli, zaznave, naše telo in občutke, prav tako nas poveže s terapevtom ali drugimi, vključenimi v terapevtski proces (Bruscia, 1998; Baškovč in Knoll, 2019). V procesu glasbene terapije se klientovo doživljanje vedno bolj integrira v glasbeno dejavnost, kar je opazno predvsem pri dejavnostih, ki so kakorkoli povezane z dihanjem. Njegovo notranje povezovanje se odraža tudi navzven in se vedno bolj odraža v odnosu s terapevtom (Schmid, 2005).
2.2.3 Glasbene dejavnosti in cilji v glasbeni terapiji
Bruscia (1998) razlikuje štiri glavne glasbene dejavnosti v glasbeni terapiji:
- improviziranje, - ponovno ustvarjanje, - ustvarjanje,
- poslušanje.
Klient v procesu glasbene terapije izraža svoja občutja preko glasbe, pri čemer je naloga terapevta, da poišče sporočilo, ki ga klient izraža. Preko uporabe različnih glasbenih dejavnosti klient uporablja kognitivne veščine, v njem se prebujajo emocije, spodbujeni so raznoliki senzorni in medosebni procesi (Baškovč in Knoll, 2019).
Hallam (2006) govori o improvizaciji kot širokem spektru glasbenih pojavov. Tako kot je pojmovanje glasbe odvisno od kulture, je tudi pojmovanje improvizacije konstrukt določene družbe. Improvizacija lahko vsebuje le rahlo spremembo ritma ali artikulacije skladbe, lahko gre za nastajanje nepredvidene glasbe ali za variacije v izvajanju različnih grafičnih zapisov.
Bruscia (1998) pravi, da se glede na vrsto improvizacije spreminjajo tudi izzivi, ki jih improvizacija prinaša za klienta. Wigram (2004) deli glasbeno improvizacijo na prosto in klinično. V procesu glasbene terapije se uporablja klinična improvizacija, preko katere terapevt v zaupnem in podpornem okolju sledi potrebam klienta. Razlike med improvizacijama so predvsem v ciljih, ki jih želimo z njima doseči. Pri klinični improvizaciji je cilj v največji meri vzpostavitev in vzdrževanje odnosa med terapevtom in klientom in komunikacija med njima (Baškovč in Knoll, 2019).
Druga glasbena dejavnost, ponovno ustvarjanje, zajema učenje, izvajanje, interpretacijo in reprodukcijo obstoječe skladbe. Gre za precej strukturirano glasbeno dejavnost, ki jo terapevt izbere, kadar želi pri klientu doseči večjo mero prilagodljivosti, pozornosti, empatije, izboljšati spomin ali socialne veščine ter mu pomagati k večji izraznosti na področju čustvovanja (Bruscia, 1998).
17
Kadar želi terapevt pri uporabniku razvijati organizacijske veščine, kreativno reševanje težav, spodbujati odgovornost do sebe ali raziskovati različne teme preko besedil, uporablja dejavnost ustvarjanja (Bruscia, 1998). Spreminjanje obstoječih pesmi na različne načine ob pomoči terapevta pri elementih, kjer uporabnik potrebuje podporo, ali sestavljanje nove skladbe Bruscia (1998) vključuje v dejavnost ustvarjanja. Opisano Baker in Wigram (2005) definirata kot terapevtsko pisanje pesmi (ang. songwriting), pri čemer dodajata še snemanje novo nastalega besedila ali melodije. S pisanjem pesmi v okviru terapije terapevt nagovarja uporabnikove psihosocialne, emocionalne, kognitivne in komunikacijske potrebe.
Baker (2001) ugotavlja, da sta tako poslušanje žive kot vnaprej posnete glasbe obliki dela, ki imata v glasbeni terapiji določene prednosti. Pri osebah s posttravmatsko amnezijo je avtorica ugotovila boljše učinke po uporabi žive glasbe, vendar kljub temu zagovarja praktičnost, ki jo omogoča poslušanje posnete glasbe. Bruscia (1998) kot cilje, ki jih želi terapevt s poslušanjem doseči, navaja spodbujanje sprejemanja, določenih fizičnih odzivov, domišljije, afektivnih in duhovnih izkušenj. Klient se na poslušanje lahko odziva tako verbalno kot neverbalno (Baškovč in Knoll, 2019).
2.2.4 Osnovni glasbeni elementi v glasbeni terapiji
Berger (2002) opisuje uporabo šestih osnovnih glasbenih elementov v glasbeni terapiji. To so:
- ritem, - melodija, - harmonija, - tonska barva, - dinamika, - struktura.
Vsaka komponenta ima določene prednosti in je v procesu glasbene terapije uporabljena s posebnim namenom.
Delitev časa je najosnovnejši del strukturnih in organizacijskih elementov glasbe (Aldridge, 2005a). Je osnovno vodilo glasbe, ki posamezniku predstavlja smisel za red in strukturo (Baškovč in Knoll, 2019). Vsebuje utrip, vzorce, ponavljanje in tempo, kar so komponente, ki so tesno povezane z posameznikovim srčnim utripom, krvnim tlakom in dihanjem. Terapevt se v procesu glasbene terapije poveže z udeležencem z upoštevanjem ritma, ki ga ta izraža (Berger, 2002). Z uporabo komponent ritma in njihovo regulacijo lahko terapevt pri posamezniku doseže spremembe notranjega ravnovesja in spodbuja samoregulacijo (Baškovč in Knoll, 2019).
Melodika ima lahko na posameznika različen vpliv, lahko ga pomirja ali vznemirja (Berger, 2002). Udeleženca spodbudi k večji čustveni izraznosti, saj lahko s pomočjo melodije izrazi besede na drugačen način. V razvoju melodičnega izražanja se kaže posameznikova osebna rast in izboljšano samozavedanje (Uhlig, 2011). Terapevt lahko z uporabo različnih melodičnih
18
struktur nagovarja pretirane oblike čustvovanja pri udeležencu in jih na tak način ublaži (Baškovč in Knoll, 2019).
Harmonija še poglablja in nadgradi prva dva opisana elementa. Harmonija ustvari značaj zgodbe, kar dodatno okrepi možnost vizualizacije njenega sporočila. V glasbeni terapiji je lahko harmonija osnova za improvizacijo, v kateri se udeleženec izrazi (Berger, 2002). Pri skupinski glasbeni terapiji daje udeležencem harmonična glasbena struktura občutek pripadnost in varnosti ter služi kot ogrodje za nadaljnje ustvarjanje (Baškovč in Knoll, 2019).
Tonska barva je element, ki je lahko vezan na zvok glasbila ali človeškega glasu (Berger, 2002).
Preko barve glasu lahko prepoznamo posameznikova občutja in čustva (Schmid, 2005), tonska barva glasbil, ki jih udeleženci izberejo, pa lahko terapevtu da tudi druge pomembne informacije o klientih (Berger, 2002). V terapevtskem procesu lahko preko pogovora o barvi inštrumenta terapevt poglobi razumevanje notranjega dogajanja v klientu (Baškovč in Knoll, 2019).
Dinamika glasbe v procesu terapije nakazuje čustveno stanje uporabnika. Izraža razmerje med dvema ekstremoma, glasnim in tihim, ki za vsakega klienta pomeni nekaj drugega. Preko dinamike lahko terapevt pri uporabniku izzove različne fizične odzive, prav tako z uporabo dinamičnih nians usklajuje delovanje telesa in spodbuja zaznavanje celotne palete občutkov (Berger, 2002). S tem glasbenim elementom terapevt vodi uporabnika k raziskovanju potlačenih čustev (Baškovč in Knoll, 2019).
Berger (2002) ima zadnji glasbeni element, strukturo oz. obliko, za najpomembnejšega.
Struktura definira uvod, jedro in zaključek in s tem preizkuša uporabnikovo vztrajnost, dokler neka naloga v procesu terapije ni zaključena.
2.2.5 Učinki glasbene terapije pri otrocih s posebnimi potrebami
Učinki glasbene terapije so bili pri različnih skupinah otrok s posebnimi potrebami dokazani v mnogih raziskavah. Raziskava, ki so jo v ZDA izvedli Mendelson idr. (2016), ugotavlja vpliv ene izmed skupinskih intervencij v glasbeni terapiji, imenovano Voices Together, in sicer na izboljšanje komunikacijskih veščin pri otrocih z avtističnimi motnjami in otrocih z motnjo v duševnem razvoju (N = 33). Ugotovitve so po 15 tednih glasbene terapije, ki je potekala 45 minut tedensko, pokazale pomemben napredek na področju verbalne komunikacije. Bharathi idr. (2019) so v indijski raziskavi (N = 52) ugotavljali, kakšen je vpliv glasbene terapije na socialne veščine otrok z avtizmom. Po treh mesecih se je izkazal pomemben napredek na lestvici socialnih veščin, ki zajema razumevanje, zavzemanje perspektive, dajanje pobud, ustrezno odzivanje in ohranjanje interakcije z ostalimi. Simpson in Keen (2011) ugotavljata, da se raziskave glasbene terapije v povezavi z osebami z avtističnimi motnjami osredotočajo predvsem na raziskovanje vplivov na področje komunikacije, socializacije in veščin, povezanih z vedenjem. Avtorici opozarjata na potrebo po bolj specifičnih raziskavah posameznih tehnik v glasbeni terapiji in raziskovanju zmožnosti ohranjanja in generalizacije pridobljenih veščin v procesu glasbene terapije.
19
Baškovč in Knoll (2019) pri pregledu različnih tujih raziskav glasbene terapije pri otrocih in mladostnikih s čustveno vedenjskimi motnjami ugotavljata, da se raziskave osredotočajo predvsem na raziskovanje vpliva glasbene terapije na samozavest, interes za sodelovanje z drugimi člani skupine ter odnos do sovrstnikov, avtonomijo, kreativnost in različne aspekte komunikacije. V britanski raziskavi so Porter idr. (2017) na vzorcu 123 otrok s socialnimi, čustvenimi, vedenjskimi in razvojnimi težavami, starih med 8 in 16 let, po 12 tednih glasbene terapije zaznali pomembno izboljšanje na področju samozavesti in znižanje kazalnikov depresivnosti. Pri udeležencih, starejših od 13 let, se je izkazal tudi pomemben napredek na področju komunikacije. Napredek na komunikacijskem področju, pri socialnih spretnostih in čustvovanju je ugotovila tudi ameriška pilotna študija, v katero je bilo vključenih 16 otrok s težavami na področju čustev in vedenja, starih med 3 do 15 let (Layman idr., 2002). Gold idr.
(2004) so pri pregledu starejših raziskav ugotovili koristne učinke uporabe kombiniranih tehnik in pristopov glasbene terapije na udeležence z vedenjskimi ali razvojnimi težavami.
Na podlagi zapisanega ugotavljamo, da lahko z uporabo različnih oblik, metod dela in izbranih dejavnosti terapevti pridobijo ogromno informacij o klientih in na podlagi tega načrtujejo nove intervencije. Osnovni glasbeni elementi imajo v glasbeni terapiji pomembno vlogo in za terapevta veliko sporočilno vrednost. Glasbena terapija glede na navedene raziskave pri različnih skupinah oseb s posebnimi potrebami kaže pozitivne učinke na mnogih področjih, zato njeno uporabo pri otrocih z različnimi specifikami ocenjujemo kot zelo smiselno.