Odnosno kodiranje

V naslednjem koraku smo v skladu z metodologijo študije primera (Mesec, 1998) razlikovale ključne in postranske pojme ter ključne pojme razvrstile v vzročno-posledično zaporedje.

Oblikovale smo diagram, predstavljen v preglednici 4, v katerem smo zveze ponazorile.

Ugotovljene povezave nadalje predstavljamo v obliki odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja.

46 Preglednica 4:

Pregled povezav med kategorijami⁸

RV1: Kakšne spremembe se izkazujejo pri dekletih, vključenih v prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z NIS, na področju samozavedanja po izvajanju glasbenih dejavnosti z uporabo lastnih glasbil in vaj čuječnosti?

Kot je razvidno iz preglednice 4, so kategorije iz sklopa samozavedanje v veliki meri povezane s kategorijami iz drugih sklopov. Iz tega lahko sklepamo, da je samozavedanje povezano z ustrezno komunikacijo v skupini, vplivanjem na dogajanje v skupini, razvojem kognitivnih veščin in glasbenim izražanjem.

Razlike na področju samozavedanja so se pri udeleženkah kazale v zaznavanju lastnega telesa in njegovi sproščeni uporabi (V/2). Odsotnost vizualnega zaznavanja je nekaterim udeleženkam vzbudila prijetne občutke, drugim neprijetne (III/2; VII/6). Udeleženki, ki sta težje sprejeli odsotnost vizualnih dražljajev, sta večkrat iskali vizualno potrditev in bili manj samostojni pri dejavnostih ustvarjanja (II/4; III/3; IV/3; VI/3; XI/3). Nadalje lahko razlike v ustvarjalnosti povežemo z razlikami v zmožnosti fleksibilnega mišljenja. Dekleti, ki sta pri dejavnostih ustvarjanja izkazali manj samostojnosti, sta manj pogosto izkazali zmožnost fleksibilnega razmišljanja (I–XV/C; I–XV/D). Sklenemo lahko, da se samozavedanje na fizični ravni odraža v slabši zmožnosti ustvarjanja in fleksibilnega mišljenja.

Samozavedanje se je v okviru delavnic odražalo v analizi lastnih gibov in gibov drugih udeleženk. Ponovno je v ospredju zaznavanje telesa na fizični ravni in povezovanje odzivov telesa z odzivi v okolici. Udeleženke so izražale vidno zadovoljstvo ob usklajenem izvajanju, kljub temu so zaradi pomanjkljivih strategij za usklajenost potrebovale pomoč izvajalke (II/3;

III/2; IV/4). Ob neuspehu pri izvajanju so udeleženke komentirale težavnost ritmičnih vzorcev, s čimer so opravičevale težave pri izvedbi (II/2; V/3). Omenjeno lahko izhaja iz težav s sprejemanjem lastnih napak ter obremenjenostjo s pravilno izvedbo, po drugi strani pa lahko

8 Preglednica 4 prikazuje le povezave med kategorijami, ki smo jih zajele v nadaljnji analizi.

47

gre za željo po uspešnem sodelovanju in za motivacijo. Razlika je bila navadno razvidna iz neverbalne komunikacije. Velikokrat so udeleženke svoje počutje izražale s smehom, pri čemer so minimalne razlike nakazovale na sproščenost ali zadrego ob tem (IV/2; X/5; XII/3).

Sklenemo lahko, da so udeleženke med dejavnostmi z uporabo lastnih glasbil razvijale zaznavanje lastnega telesa in zavedanje svoje prisotnosti v danem trenutku. Ob pomoči izvajalke so pridobivale strategije za usklajeno izvajanje ritmičnih in melodičnih vzorcev.

Izražanje zadrege s smehom se je pogosto pojavilo pri dejavnostih z glasom (I/2; III/3; IV/2;

V/4; VI/2; VIII/3; X/2; XI/4; XII/4). Neprijetnost ob tovrstnih dejavnostih je vztrajala do konca delavnic, vendar je ob tem opazen manjši napredek v sproščenem izvajanju dejavnosti z glasom (XII/f). Udeleženke so bile vidno bolj sproščene pri dejavnosti z glasom, kjer so imele vizualno oporo (VIII/3). To lahko povežemo z zgornjo ugotovitvijo, ki se nanaša na odsotnost vizualnih dražljajev. Tudi pri uporabi glasu so vizualne informacije pripomogle k bolj sproščenemu sodelovanju. Zanimivo je, da sta dve dekleti v evalvaciji izrazili zadovoljstvo z dejavnostmi petja (XV/4), kar je lahko pokazatelj slabšega samozavedanja in zmožnosti retrospekcije.

Udeleženke so svojo zmožnost samozavedanja izražale preko pobud, ki so jih izrazile. Opazno je, da se je prevzemanje pobud pojavilo na področjih, kjer so se dekleta počutila močna, in pri ponavljajočih dejavnostih (II/4; III/3; VI/4; X/2; XIV/3). Spontano prevzemanje pobud je bilo tudi posledica splošnega vzdušja na delavnici. Bolj sproščeno vzdušje je pripomoglo k večji motivaciji in aktivnejšim odzivom deklet (V/a; VI/b). Jutranji termin izvedbe delavnic je negativno vplival na razpoloženje udeleženih (III/a; VII/b; XI/a), vendar je bilo tekom delavnic to vedno manj izrazito (IX/a). Iz zapisanega razberemo, da je termin izvedbe delavnic prispeval k aktivni vključenosti udeleženk. Sklepamo lahko, da so udeleženke na delavnicah ob pomoči in spodbudah izvajalke izboljšale strategije na področju samozavedanja in so zato ob zaključnih delavnicah ne glede na termin izvedbe aktivno sodelovale in se vključevale v dejavnosti.

Med posameznimi vajami čuječnosti so se med udeleženkami pojavile razlike v umirjenosti in sproščenosti (I/5; VII/6; VIII/2; XI/2; XIII/2). Tekom delavnic se je pri udeleženkah izboljšala sposobnost umirjenega sodelovanja pri vajah čuječnosti (VIII/b; VIII/2; XIII/2). Ena izmed udeleženk je ob koncu delavnic verbalno izrazila zadovoljstvo s tovrstnimi dejavnostmi in navedla svoja občutja ob tem (XIII/b; XIII/2). Iz zapisanega ugotavljamo, da so vaje čuječnosti prispevale k boljšemu samozavedanju udeleženk v taki meri, da so udeleženke vedno bolj uspešno sodelovale pri vajah čuječnosti in sprostitvenih dejavnosti.

Na podlagi zapisanega lahko sklenemo, da so udeleženke pridobile strategije za izboljšanje samozavedanja, vendar se je to izkazovalo pri ozko usmerjenih dejavnostih. Za generalizacijo pridobljenih veščin in ugotavljanje širšega vpliva na področje samozavedanja bi bile potrebne nadaljnje raziskave.

48

RV2: Kakšne spremembe se izkazujejo pri dekletih, vključenih v prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z NIS, na socialno-emocionalnem področju po izvajanju glasbenih dejavnosti z uporabo lastnih glasbil in vaj čuječnosti?

Socialno-emocionalno področje smo zajele v sklop medsebojni vpliv. Iz preglednice 4 je razvidno, da se področje povezuje prav z vsemi ostalimi sklopi. Sklepamo lahko, da pri delu v manjši skupini socialno-emocionalno področje udeleženih vpliva na komunikacijo v skupini, samozavedanje, razvoj kognitivnih veščin, njihovo glasbeno izražanje in vodenje delavnic.

Verbalna komunikacija je eden izmed pokazateljev delovanja skupine. Podatki o verbalni komunikaciji nam lahko pomagajo pri razumevanju neverbalne komunikacije in glasbenega izražanja. Iz podatkov o verbalni komunikaciji (I/3; IV/3) lahko sklepamo, da so udeleženke uporabljale ustrezno raven verbalne komunikacije in so se sproščeno vključevale v pogovor. Z verbalno komunikacijo so dekleta izražala pohvale, ki so prispevale k sproščenemu vzdušju in splošnemu zadovoljstvu (X/4). Raba verbalne komunikacije je bila tudi pokazatelj prevzemanja pobud (II/3) in zavedanja o večjem številu lastnih pobud v primerjavi z ostalimi udeleženkami (III/3; IX/4; XI/3). Prav tako so si udeleženke z uporabo verbalne komunikacije večkrat nudile medsebojno pomoč (V/3; VI/4). Sklenemo lahko, da je raba verbalne komunikacije prispevala k povezovanju med udeleženkami, vendar se kot taka tekom delavnic ni spreminjala. Prav tako lahko sklenemo, da je bila raba verbalne komunikacije v veliki meri povezana z vidno sproščenostjo, ki se je izkazovala v obliki neverbalne komunikacije in sproščenega sodelovanja pri dejavnostih ter v glasbenem izražanju.

Pomemben prispevek k socialni vključenosti vseh deklet so imele uporabljene oblike dela.

Udeleženki, ki sta sicer prevzemali manj pobud in se manj aktivno vključevali v dejavnosti (I–

XV/C; I–XV/D) sta pri delu v parih aktivneje sodelovali in pomembno prispevali k skupinskemu učenju (XIV/3). Prevzemanje pobud se je sicer pri omenjenih udeleženkah tekom delavnic povečalo (I–XV/C; I–XV/D). Iz omenjenega lahko sklepamo, da sta k aktivnejši vključenosti udeleženk prispevala delo v manjših skupinah ter časovna komponenta. Čas je vplival tudi na bolj sproščeno sodelovanje udeleženk (V/a; VIII/C; VIII/D; XIV/A; XIV/B).

Predvsem na začetnih delavnicah je bila opazna večja zadržanost deklet (III/b), pri dejavnostih z glasom pa je le-ta vztrajala do konca delavnic (X/2; XII/b). Če povzamemo, so na sproščeno sodelovanje vplivali oblike dela, konkretne dejavnosti in čas. Tekom delavnic so udeleženke ob ustreznih oblikah dela in določenih dejavnostih izkazale napredek na področju sproščenega in aktivnega sodelovanja.

Odvisnost od mnenja drugih v skupini oz. vpliv članic skupine se je izkazoval pri prosti izbiri dejavnosti. Ob tem so udeleženke kljub raznolikim idejam na začetku na koncu izbrale enake dejavnosti (IV/3; VI/4). Poleg negativnega vpliva na ustvarjalnost udeleženk, ki iz tega izhaja, lahko v tem prepoznamo tudi pozitivno plat, ki izhaja iz prilagajanja drugim v skupini in želje po koherentnosti. Podoben vpliv na ustvarjalnost lahko prepoznamo pri dejavnostih improvizacije, kjer so dekleta večkrat zgolj ponavljale videno in slišano (IV/2; IV/3; VIII/3).

Izražena samostojnost pri ustvarjalnih dejavnostih se je med udeleženkami razlikovala (III/3), v skladu z vedno več pobudami in predlogi pa se je nivo ustvarjalnosti tekom delavnic zvišal

49

(XI/3). Sklenemo lahko, da je želja po usklajenosti med udeleženkami negativno vplivala na njihovo ustvarjalnost, vendar je vedno večja samostojnost deklet vseeno vodila do manjšega napredka na tem področju.

Emocionalno področje udeleženk je bilo najbolj izrazito pri dejavnostih, ki so bile usmerjenje na prepoznavanje in izražanje čustev. Udeleženke so se med seboj razlikovale v zmožnosti zaznavanja različnih čustvenih stanj, razlike so vztrajale ves čas delavnic in se pri posameznicah niso spreminjale (I–XV/A/B/C/D). Udeleženke so bile po vsaki delavnici spodbujene, da z risanjem obraza ponazorijo svoje počutje med delavnico. Kljub temu, da se je razpoloženje na delavnicah opazno spreminjalo (III/a; VII/b; XI/a), so vsa dekleta svoje razpoloženje na vseh delavnicah označile z nasmejanimi obrazi (I–XV/4/5/6). Iz zapisanega lahko sklepamo, da na emocionalnem področju udeleženke tekom delavnic niso napredovale.

Če strnemo zgornje ugotovitve, lahko sklenemo, da so se z dejavnostmi z lastnimi glasbili in vajami čuječnosti izkazale spremembe na socialnem področju, na emocionalnem področju pa sprememb v naši raziskavi nismo zaznale. Na socialnem področju so se spremembe odražale v bolj sproščenem in aktivnem sodelovanju ter samostojnosti.

RV3: V kakšnih situacijah se uporaba lastnih glasbil pri dekletih, vključenih v prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z NIS, izkazuje kot najbolj smiselna in učinkovita?

Poleg sklopov, ki smo jih v večji meri analizirale pri prvem in drugem raziskovalnem vprašanju, smo med analizo podatkov oblikovale sklop, ki smo ga poimenovale kognitivne veščine.

Povezuje se z večino ostalih sklopov, kar je razvidno iz preglednice 4. Pri odgovoru na zadnje raziskovalno vprašanje izhajamo predvsem iz kategorij motivacija in pomnjenje, ki ju sklop zajema.

Udeleženke so kljub težavam pri izvedbi med delavnicami izkazovale veliko mero vztrajnosti in motiviranosti (II/3; III/2; IV/4; V/3; X/3; X/5). Ob tem je bilo sicer občasno zaznati preveliko obremenjenost s pravilno izvedbo (IV/4; V/3; X/5), vendar kljub temu ne moremo zanemariti pozitivnih učinkov, ki jih je uporaba lastnih glasbil ob tem prinesla udeleženkam. Ob težavah pri izvedbi so ponovitve v počasnejšem tempu in ponazoritve izvajalke vzdrževale nivo motiviranosti pri udeleženkah. Udeleženke so bile motivirane za sodelovanje in usklajeno delovanje, s čimer so krepile vztrajnost pri dejavnostih. Glede na zapisano menimo, da je uporaba dejavnosti z lastnimi glasbili pri dekletih, vključenih v prilagojeni program vzgoje in izobraževanje z NIS, smiselna, pri čemer pa mora biti izvajalec pozoren na morebitne težave pri izvedbi. Ob tem mora udeleženkam nuditi ustrezno pomoč in podporo, s katero bodo še naprej zavzeto sodelovale pri dejavnostih. Uporaba skupinskih dejavnosti z lastnimi glasbili je smiselna tudi pri dekletih, ki imajo težave z motivacijo in vztrajnostjo, saj lahko vpliv drugih udeleženk pozitivno deluje na omenjeni področji (II/3; VI/3).

Udeleženke so preko dejavnosti z uporabo lastnih glasbil krepile delovni spomin (II/2; III/2;

IV/4; V/3; VI/2; VI/5; VIII/4; XII/4), priklic (III/1; XII/2), pomnjenje zaporedij (I/4; II/2; VII/2) in pozornost (VI/5). V poglavju Skupine otrok s posebnimi potrebami navajamo, da so

50

omenjene sposobnosti pri različnih skupinah oseb s posebnimi potrebami znižane. Sklenemo lahko, da je zato uporaba dejavnosti z lastnimi glasbili smiselna, saj s tem udeleženke krepijo šibka področja funkcioniranja. Ker so dejavnosti naravnane na delo v manjših skupinah, je motivacija udeleženk skladno z našimi ugotovitvami višja (XIV/3), poleg tega so pri delu v manjših skupinah udeleženke spodbujene k aktivnemu sodelovanju (I–XV/A/B/C/D). To pomeni, da vse udeleženke preko dejavnosti z lastnimi glasbili urijo posamezne elemente pomnjenja. Izvajalec mora biti pri tem pozoren na količino informacij, ki jo morajo udeleženke ohranjati v spominu. Pri tem mora izhajati iz udeleženk in jim primerno prilagoditi težavnost nalog.

Zgornje ugotovitve nakazujejo smiselno in učinkovito rabo lastnih glasbil v kontekstu urjenja kognitivnih veščin, predvsem motivacije in pomnjenja. Poleg krepitve področja samozavedanja in socialnega področja udeleženke razvijajo tudi kognicijo. Zaradi primanjkljajev, ki jih imajo dekleta, vključena v prilagojeni program vzgoje in izobraževanja z NIS, je urjenje kognitivnih veščin smiselno, poleg tega delujejo dejavnosti z glasbo motivacijsko in s tem omogočajo večji zanos in posledično napredek udeleženk.

51