V nadaljevanju natančneje opredelimo posamezne skupine otrok s posebnimi potrebami, ki so relevantne za našo raziskavo. To so otroci z motnjo v duševnem razvoju, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami in otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.
1.1.1 Otroci z motnjo v duševnem razvoju
Zaostanek pri doseganju razvojnih mejnikov v pričakovanem obdobju in težave pri usvajanju šolskih veščin sta dva dejavnika, ob katerih lahko pri otroku upravičeno pomislimo na motnjo v duševnem razvoju. Motnja v duševnem razvoju je definirana v različnih klasifikacijskih sistemih, ICD-10, DSM-5 in AAIDD-11 (Carr in O'Reilly, 2016). Definicije niso popolnoma usklajene. Vsem definicijam je skupno, da motnja v duševnem razvoju vključuje primanjkljaje na področju intelektualnih sposobnostih posameznika ter odstopanja na področju prilagoditvenih spretnosti (Žerak in Masten, 2018). Intelektualne sposobnosti vključujejo sposobnosti učenja, mišljenja in reševanja problemov. Področje prilagoditvenih spretnosti zajema konceptualne, socialne in praktične veščine. Konceptualne veščine vključujejo pismenost, sposobnost odločanja in organizacije ter koncepte števil, denarja in časa. Socialne veščine zajemajo razumevanje medsebojnih odnosov, zmožnost reševanja medosebnih problemov, upoštevanje splošno veljavnih zakonov in pravil ter zmožnost zaščite pred zlorabami. Med praktične veščine sodijo vsakodnevne aktivnosti, aktivnosti prostega časa, uporaba denarja, skrb za varnost, zdravje in organizacija. Primanjkljaji se pri posamezniku pojavijo pred dopolnjenim 18. letom starosti (AAIDD, 2013).
Na kontinuumu opredeljujemo osebe z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo. Pri osebah z lažjo MDR se inteligenčni kvocient giblje med 50 in 70. Odrasle osebe z lažjo MDR dosežejo mentalno starost od 9 do 12 let. Skladno s tem so znižane tudi njihove sposobnosti na področju prilagoditvenih spretnosti. Pri osebah z zmerno MDR se inteligenčni kvocient giblje med 35 in
3
40 oz. med 50 in 55. Odrasli dosežejo mentalno starost od 6 do 9 let. Prilagoditvene spretnosti so primerljivo znižane. Pri osebah s težjo MDR se inteligenčni kvocient giblje med 20 in 25 oz.
med 35 in 40. Odrasli dosežejo mentalno starost od 3 do 6 let. Skladno s tem so znižane tudi njihove prilagoditvene spretnosti. Pri osebah s težko MDR je inteligenčni kvocient nižji od 20–
25. Odrasli dosežejo mentalno starost do treh let. Prilagoditvene spretnosti so znatno znižane.
Prevalenca MDR znaša približno 1 %, pri čemer gre večinoma za lažjo motnjo v duševnem razvoju (Carr in O'Reilly, 2016).
Poleg primanjkljajev, ki jih vključuje definicija, se pri osebah z MDR lahko pojavijo še druge pridružene motnje. Zmotno je prepričanje, da so različne čustvene in vedenjske težave oseb z MDR le posledica njihove primarne motnje. Prevalenčne epidemiološke študije ocenjujejo, da je v populaciji oseb z MDR med 20 in 40 % oseb, ki imajo pridružene psihološke težave, motnje ali psihiatrične bolezni (Zafošnik, 2011). Carr in O'Reilly (2016) navajata, da so avtistične motnje, čustveno vedenjske motnje, motnja pozornosti in hiperaktivnosti, psihoze, epilepsija ter različne senzorne in motorične okvare od 2 do 4-krat pogostejše pri osebah z MDR kot pri osebah brez motnje v duševnem razvoju.
1.1.2 Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja
Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (v nadaljevanju PPPU) spadajo v skupino otrok s specifičnimi učnimi težavami. Na kontinuumu specifičnih učnih težav se v podskupino otrok s PPPU uvrščajo otroci z zmernimi, hujšimi in najhujšimi oblikami specifičnih učnih težav (Magajna idr., 2008). Delež otrok s PPPU v šolski populaciji je 2–3 % (Kavkler in Magajna, 2008).
Pri otrocih s specifičnimi učnimi težavami so prisotni raznoliki primanjkljaji. Kažejo se lahko
»z zaostankom v zgodnjem razvoju in\ali težavah na katerem koli od naslednjih področij:
pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija (jezik, govor), branje, pisanje, pravopis, računanje, socialna kompetentnost in čustveno dozorevanje« (Magajna idr., 2008, str.
11). Specifične učne težave so nevrofiziološko pogojene. Lahko se pojavljajo skupaj z vidnimi, slušnimi ali motoričnimi okvarami, motnjo v duševnem razvoju, čustvenimi motnjami in neustreznimi okoljskimi dejavniki, vendar ne gre za primarno posledico teh težav. Posamezniki s specifičnimi učnimi težavami imajo težave s predelovanjem, interpretiranjem, zaznavanjem in povezovanjem informacij, kar ovira njihovo učenje branja, pisanja in računanja. Specifični primanjkljaji na ravni slušno-vizualnih procesov so razlog za motnje branja, pravopisne težave in učne težave na področju jezika. Primanjkljaji na ravni vizualno-motoričnih procesov povzročajo težave pri pisanju, matematiki, načrtovanju in izvajanju praktičnih dejavnosti ter pri socialnih veščinah (Magajna idr., 2008).
Poznamo pet kriterijev, ob pomoči katerih pri otroku ugotavljamo prisotnost specifičnih učnih težav. Prvi kriterij je neskladje med splošnimi intelektualnimi sposobnostmi pri otroku in njegovo uspešnostjo na določenih področjih učenja. Drugi kriterij zajema izrazite težave pri eni ali več osnovnih štirih šolskih veščinah, ki zaradi svoje razsežnosti otroka pomembno ovirajo pri učenju. Pomanjkljive kognitivne in metakognitivne strategije ter moten tempo učenja so del tretjega kriterija. V četrtem kriteriju je zajeta motenost enega ali več psiholoških procesov. Med
4
najpomembnejšimi sta pozornost in spomin. Peti kriterij kot glavnega povzročitelja težav izključuje okvaro čutil, motnjo v duševnem razvoju, čustvene in vedenjske motnje, kulturno različnost in neustrezno poučevanje, vendar se vse naštete motnje lahko pojavljajo skupaj s specifičnimi učnimi težavami (Magajna idr., 2008).
Nevrološke razvojne motnje, ki se pogosto pojavljajo skupaj s PPPU, so motnja pozornosti ter motnja pozornosti in hiperaktivnosti, motnje komunikacije, razvojna motnja koordinacije in avtistične motnje. Poleg njih se pri posameznikih s PPPU pogosto pojavijo tudi različne duševne motnje, npr. anksioznost, depresivnost in bipolarne motnje. Komorbidnost pomembno vpliva na posameznikovo delovanje in prilagajanje v vsakodnevnih in šolskih situacijah (Magajna idr., 2015).
1.1.3 Otroci z avtističnimi motnjami
Motnje avtističnega spektra so v klasifikacijskem sistemu DSM-V (2013) definirane z dvema glavnima kriterijema. Glede na prvi kriterij imajo osebe z motnjami avtističnega spektra dolgotrajne primanjkljaje v socialni komunikaciji in interakciji v različnih kontekstih, kar vključuje primanjkljaje v socialno-emocionalni vzajemnosti, rabi neverbalne komunikacije ter pri vzpostavitvi, ohranjanju in razumevanju odnosov. Drugi kriterij določa omejene, ponavljajoče se vzorce vedenja, interese oz. aktivnosti. Ti se lahko kažejo v obliki stereotipiziranih ali ponavljajočih se motoričnih vzorcev, uporabi objektov ali govora, nefleksibilnosti pri spreminjanju rutine ali stalnih vzorcev, omejenih interesih z močno, neobičajno navezanostjo, hipo- ali hipersenzibilnosti na dražljaje iz okolja. Poleg glavnih kriterijev je ključno, da se simptomi pojavijo v zgodnji fazi razvoja ter pomembno vplivajo na posameznikovo funkcioniranje v vsakdanjem življenju.
V zadnjih desetletjih je opazen velik porast avtističnih motenj. Vedno večje prepoznavanje, razumevanje in zavedanje avtizma vodi tudi do vedno več raziskav na tem področju. Prevalenca avtističnih motenj na globalni ravni pri otrocih znaša 1–2 %, pogosteje se pojavlja pri dečkih (Elsabbagh idr., 2012). Wilson idr. (2016) navajajo, da se pojavlja vedno večja potreba po boljšem razumevanju deklet z avtističnimi motnjami in ugotavljanju, kako se razlike med spoloma kažejo na nevrobiološkem, simptomatskem in kliničnem področju. Elsabbagh (2020) opozarja na pomen poznavanja varovalnih in rizičnih dejavnikov pri otrocih z avtističnimi motnjami. Zaradi poznavanja rizičnih dejavnikov, kot sta na primer razvojni zaostanek in prisotnost sorojencev z avtističnimi motnjami, je identifikacija avtističnih motenj vedno boljša.
Kljub temu avtorica ugotavlja, da je na tem področju še vedno premalo znanja in raziskav o pomenu varovalnih dejavnikov. Interakcija bioloških in nebioloških dejavnikov se namreč pri posameznikih z avtističnimi motnjami odraža v raznolikih izidih. Identifikacija varovalnih dejavnikov bi lahko pomembno pripomogla k identifikaciji avtističnih motenj ter načrtovanju intervencij pri posameznikih.
Pri osebah z avtističnimi motnjami so pogoste in vztrajne različne pridružene motnje (Simonoff idr., 2013). Simonoff idr. (2008) navajajo rezultate raziskave, v kateri so preko intervjujev s starši 112 otrok, starih od 10 do 14 let, ugotovili, da je pri 70 % vključenih prisotna vsaj ena
5
pridružena motnja, pri 41 % pa dve ali več. Najpogosteje so bile prisotne anksiozne motnje, sledili pa so opozicionalno vedenje in motnja pozornosti in hiperaktivnosti.
1.1.4
Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjamiČustvene in vedenjske motnje se pri otrocih pojavijo zaradi različnih neugodnih dejavnikov, ki posamično ali v kombinaciji pomembno vplivajo na otrokovo čustvovanje in vedenje.
Neustrezno zadovoljevanje psihosocialnih potreb, travmatske izkušnje, težave v delovanju živčnega sistema in nizek socialni kapital so primeri neugodnih vplivov, ki pri otrocih povzročijo omenjene težave. Čustvene in vedenjske motnje se praviloma pojavijo v kombinaciji s primanjkljaji, kot so motnja pozornosti in hiperaktivnosti, PPPU, avtistične motnje, govorno-jezikovne motnje idr. (Kobolt idr., 2015). Med vsemi razvojnimi motnjami so čustvene in vedenjske motnje najmanj enotne. Velike razlike so prisotne že pri vzrokih za njihov nastanek, prav tako je nepredvidljiv njihov potek, saj je ta odvisen od posameznikovega psihofizičnega stanja, senzibilnosti njegovega okolja in spodbud (Krajnčan in Škoflek, 2000).
Otroci, ki so usmerjeni v skupino otrok s čustveno vedenjskimi motnjami, so tisti, pri katerih so zaznani naslednji štirje kriteriji: čustveni odzivi in vedenje so drugačni od pričakovanega za razvojno obdobje ali okoliščine, v najmanj dveh otrokovih okoljih se pojavlja nekontrolirano ali iracionalno vedenje oz. čustvovanje, ki vztraja vsaj 6 mesecev, prisotne težave pomembno vplivajo na učinkovitost in prilagajanje otroka na vsaj enem področju, otrokovi varovalni dejavniki v ožjem ali širšem socialnem okolju so zelo šibki (Kobolt idr., 2015). V šolskem letu 2020/2021 je bilo znotraj skupine otrok s posebnimi potrebami 2,3 % otrok, ki so bili usmerjeni kot otroci s čustveno vedenjskimi motnjami (Svetlin Kastelic in Tuš, 2020).
Glede na primanjkljaje, ki se pojavljajo pri otroku, ločimo usmeritev v skupino otrok s čustvenimi motnjami in v skupino otrok z vedenjskimi motnjami. Glede na stopnjo izraženosti primanjkljajev se druga skupina deli še na lažje in težje oblike vedenjskih motenj. Pri čustvenih motnjah govorimo o internaliziranih težavah, ki ovirajo otrokovo doseganje nujnih razvojnih nalog. Otroci se soočajo s hudimi notranjimi stiskami, bojaznimi, tesnobo in depresivnostjo. Pri vedenjskih motnjah govorimo o eksternaliziranih težavah. Posameznikovo zaznavanje in interpretiranje kompleksnih socialnih situacij je omejeno, kar vodi do neprimernih, impulzivnih in nepredvidljivih vedenjskih odzivov. Zaradi odzivov okolja, ki to vedenje odklanja ali kaznuje, se posameznikovi primanjkljaji še poglabljajo (Kobolt idr., 2015). Kljub opaznejšim primanjkljajem na enem ali drugem omenjenem področju, sta obe dimenziji med seboj povezani in se vedno pojavljata hkrati. Posameznikovo vedenje je odraz njegovih čustev, odzivi okolja pa v posamezniku spodbudijo nova čustvena stanja (Korošec in Rogelj, 2019).
Iz navedenih značilnosti posamezne skupine otrok s posebnimi potrebami lahko sklepamo o kompleksnosti težav, ki se pri posamezniku pojavljalo. Zaradi sopojavnosti motenj se razsežnost težav še poglablja. Pomembno je, da pri otrocih poiščemo močna področja in v njih iščemo vire moči za premagovanje primanjkljajev.
6