Za Kočevski rog je poleg primarne infiltracije (avtogeni dotok) pomembna tudi sekundarna infiltracija (alogeni dotok) na ponorih. Večina ponornih votlin se nahaja na severnem robu kočevske terciarne kadunje, kjer poniknejo v Kočevsko Malo goro. Pri vaseh Koblerje, Gorenje in Brunvirt se pojavljajo kraški površinski vodotoki ter jamski podzemni potoki. To se zgodi na značilnem plitvokraškem območju. Potoki izginjajo v Breznu pri Šalki vasi, Mali Stankovi jami, Veliki Stankovi jami, Vodnih jamah in Željnskih jamah. V slednjih se združijo in na zahodnem robu Kočevske Male gore poniknejo. Domnevanja o tem, ali nato tečejo severovzhodno skozi Rog in izvirajo v Obrhu Radeščice, še niso potrjena. V Željnske jame odteka tudi Rudniški potok. V obdobju delovanja rudnika je blatna voda do vrha zapolnila spodnje etaže jam. Danes je potok čistejši. Tega nasprotno ne moremo trditi za tri Vodne jame v sosednji Klinji vasi. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je kakovost vode močno upadla.
Danes v jame odteka gnojnica iz bližnje prašičje farme. V Kočevskem rogu na erozijskem ostanku med Grintovcem in Starim Bregom najdemo 100 m debele eocenske nepropustne ali slabo propustne plasti, na katerih nastane edina ponikalnica v Rogu. Po visokem deževju se pri Riglju naredi 1,5 km2 veliko padavinsko zaledje iz nepropustnih kamnin za potok na Riglju. Ta nato površinsko odteče do požiralnika, ki se nahaja severno od Riglja. V požiralnike ob nizkih
13
in srednjih vodah odteka tudi potok Črmošnjica. Črmošnjica razpršeno začne ponikati že v luknjah med apnencem v strugi nad vasjo ali v požiralnik pri Občicah (Durini, 2005). Voda se na tankih lapornatih plasteh zadržuje v naseljih Škrilj, Ribnik, Komarna vas, Ferreng, Spodnji Log, Resa, Topli Vrh, Kumrova vas, Staro Brezje, itd. Ta območja ležijo na neskalovitem terenu, ki je primerno za kmetovanje. Zaradi preperevanja nepropustnih krednih zelenkastih laporjev je prst tudi globlja, in sicer v naseljih Rigelj, Kunč, Grintovec, Stari Breg, Rdeči Kamen in Luža (Prelesnik, 2007).
Na drugi strani so na vzhodni strani vodonosnika kraški izviri in bruhalniki (potok Zajčjak), ki so zaradi močnih prelomov vzdolž novomeške strani skoncentrirani na severovzhodu od Kočevskih Poljan do Krke. Kraške izvire Mirne gore najdemo na jugovzhodu proti Beli krajini, območje Koprivnika pa gravitira proti Kolpi. V podnožju strmega pobočja v naselju Podturn pri Dolenjskih Toplicah najdemo izvir Obrh. Tolmun iz sivega spodnjekrednega apnenca leži na nadmorski višini 175 m. Izvir je betonsko zajezen, saj s pitno vodo oskrbuje širšo okolico znotraj občine Dolenjske Toplice. Izvir se napaja s podzemnimi vodami ter potokom Črmošnjice, ki pa izvir onesnažuje. Dvomi o neoporečnosti se pojavljajo tudi pri vodah iz Željn, kjer so zrasli objekti brez kanalizacijske opremljenosti. To je problematično za okolico, saj ima relativno majhno količino pitne vode. Nedaleč stran v naselju Obrh pri Dolenjskih Toplicah na enakem cestnem odseku najdemo izvir Obrh. Jezerce s prostornino 5940 m3 je v večini zasuto z muljem. V Suhorju pri Dolenjskih Toplicah se nahaja občasni izvir. Ob močnem deževju voda površinsko teče v 250 m oddaljeno Radeščico, sicer pa takoj ponikne v aluvialnih nanosih. V Loški vasi najdemo izvir Srkavnik ali Crkavnik, ki za razliko od zgornjih dveh odteka v Krko in ne Radeščico (Durini, 2005). Majhen stalni izvir Miklarjev zdenec se nahaja blizu opuščene Miklarjeve kmetije med Koprivnikom in Dobličami. Zanj so leta 1989 z rodaminom dokazali povezavo z izvirom Dobličice (Gostinčar, 2009).
Ker je Roški masiv močno zakrasel, so tla vodoprepustna, zato Kočevski rog nima površinskih vodotokov. Le redko najdemo nepropustne ali slabo propustne kamninske zaplate, kjer se lokalno ustvari površinski vodotok. Med njimi se znajdejo manjši izviri oziroma močila, kjer iz dolomitnih vložkov sredi apnenčaste okolice izvira voda. Voda se v iztokih ne obdrži dolgo.
Zato so ljudje v vrtačah delali beče/studence/izvire. Beči so oglate ali okrogle obzidane jame, značilne za vrtače ali mokrišča. Voda ni nikoli presahnila, a je bila kalna, odvisno od količine padavin. Ponekod je bil to glavni vodni vir, saj vsa naselja niso imela zajetij (Prelesnik, 2007).
Razvodnica med krškim in kolpskim porečjem je ob nizkih vodah jasna, ob visokih manj.
Poteka od severnega roba Kočevske Velike gore, preko niza humov med Ribniškim in Kočevskim poljem, vzdolž Kočevskega polja do Mozlja. Ker kraški vodonosniki niso obdani z nepropustnimi kamninami, se voda vanje steka na več predelih. Tako so razvodnice večje cone, ne le črte (Durini, 2005).
Večina Kočevskega roga leži v porečju Krke. Le zahod in jug s Poljansko goro spadata v porečje Kolpe (Gostinčar, 2009). Iz Mirne gore se napaja Vrčiški potok, s katerim se napaja Semič. Pod Blatniškim podoljem so zajeti trije izviri (Blatni, Zdravi in Mlinarjev izvir), za njim pa na plano priteka izvir Trije gabri. Ker niso zanesljivi, ima pomembnejšo vlogo zajetje v Srednji vasi. Na žalost pa je voda iz tega izvira velikokrat bakteriološko oporečna. Vrčiški potok skupaj s svojim
14
desnim pritokom ponika na naplavnem dnu za vrčiško cerkvijo. Na drugi strani doline teče Divji potok. Ta dobi pritoke v Srednji vasi in Črmošnjicah, kjer se preimenuje v Črmošnjico.
Pri Podturnu se izlije v Radeščico (Durini, 2005). Po Kočevskem polju teče kraška reka ponikalnica Rinža, glavni površinski vodni vir občine Kočevje. Vodo poleg padavin dobiva iz kraškega zaledja. To so kraški obrhi s Strojne, umetni dotok iz jezera in nepomembni pritoki s Kočevskega polja. Višek vode ima aprila ter novembra/decembra. Steka se v Jamo v Šahni, Bilpo, Šumetaco in Dolski potok. Rinža podzemeljsko odteka v izvir Bilpe ob Kolpi, kar je leta 1956 dokazal Hidrometeorološki zavod SRS. Slednji projekt je bil izveden v okviru iskanja vira pitne vode za Belo krajino, saj to ni mogla biti onesnažena Krupa. Rinža se iz porečja Kolpe podzemno steka v porečje Krke v Obrh in Radeščico. Južna meja porečja ni čisto jasna, a verjetno gre za dolomitno Mozeljsko polje, saj večino vode izgubi že pred Dolgo vasjo. Tako do Livolda priteče le potoček. Na Zajčjem polju Rinža dokončno izgine. 10 km južneje izvira Bilpa. Na zahodu porečje Rinže meji na Kočevski rog in Kočevsko Malo Goro. Na poglobitev apnenčastega polja reka ni imela velikega vpliva, saj je debelina periglacialnega drobirja tanka.
Včasih so v Rinži ribarili, saj je bila bogata z ribami (Varga, 2013).
Večina voda se na območju Kočevskega roga premika podzemeljsko. Za sledenje podzemnih voda se je specializirala sledilna hidrologija. V Željnsko območje vode pritekajo iz nepropustnih terciarnih plasti na vzhodu Kočevja. Rudniški potok izvira v izviru Radeščice. To so znanstveno dokazali s poznejšim jemanjem vzorcev vode in blata pred ponorom potoka v jamo pod Šalko vasjo in v izviru Radeščice. Dokazali so hidrografsko zvezo Željnske jame–
Podturn. Drugačen postopek so izvedli pri danes potrjenih vodnih zvezah Željnske jame–obrh Radeščice in Vodne jame–obrh Radeščice. Leta 1985 so ob visokem vodnem stanju obarvali plitev vodni tok pri Vodnih jamah. Barvilo je bilo močno koncentrirano v Radeščici in Tominčevem studencu, zelo malo pa v Obrhu. Tako je izvir Radeščice pri Podturnu za zajem pitne vode popolnoma neprimeren. Napajata ga rudniško onesnažena voda iz Željnskih jam ter neprečiščena gnojnično onesnažena voda iz Vodnih jam. Obrh pri Loški vasi je nasprotno izjemno perspektivna lokacija za zajetje pitne vode. Njegovo zaledje še ni popolnoma znano, a vemo, da se vanj stekajo višje vode. Potok Črmošnjica se izliva v Radeščico. Ob nizkih vodah ponika že v naselju Občice, sicer pa teče pod Kočevskimi Poljanami do Podturna, kjer se steka v Radeščico. Edini dokazan pojav je v izviru Radeščice, kamor iz Občic priteče v roku 12–15 ur. Za Vrčiški potok so sledilne poizkuse izvedli dvakrat. Prvi, leta 1982, je bil izveden s strani Geološkega zavoda Ljubljana. Poskus je bil neuspešen, saj sledila niso zaznali v nobenem izmed vzorčnih mest. Sedem let pozneje je Inštitut za biologijo UL v okviru študije Regionalna oskrba Bele krajine z vodo do leta 2050 izvedel drugi sledilni poizkus. Bakterijske fage so našli le v Krupi, na ostalih sedmih mestih pa ne (Durini, 2005).
Pod Mirno goro se nahaja ponikalna vrtača v Ponikvah. Sledilni preizkus zanjo je izvedla ekipa Inštituta za raziskovanje krasa spomladi 1989. V roku enega tedna se je fluorescein pojavil v izviru Ušprunk pri Kočevskih Poljanah, ki spada v porečje Krke. Dober mesec pozneje se je barvilo v manjših koncentracijah pojavilo na izviru Krupe, ki sodi pod porečje Kolpe. Torej bi lahko rekli, da tukaj obstaja bifurkacijsko območje. A glede tega obstaja dvom, saj je podzemno pretakanje različno glede na nivo kraškega vodonosnika. Tukaj je verjetno po izdatnem deževju voda začela teči k izviru Krupe. To tezo potrjuje tudi strukturno-geološka slika območja, ki ne
15
kaže na povezave med požiralnikom na Ponikvah in izvirom Krupe. Ponikev je hidrološko pomembna, saj tukaj razvodje med Dobličico in Radeščico. Včasih je potok služil kot motor žage. Ni edini vodotok Ponikve – na vzhodu se nahaja obzidan studenec, na severozahodu najdemo močila ter na jugovzhodu ločeno napajalno zaledje. Kotanjo je voda s strmih pobočij zasula z jurskim dolomitnim gruščem in ilovico. Ena daljših povezav je med Mozljom in Dolenjskimi Toplicami. Med Knežjo Lipo in Mozljem leži 6 km dolg pas – nepropusten hrbet Šibje oz. Stauhdol. Na peščenjakih in skrilavcih se je ustvaril fluvialni relief. Vode odtekajo v 28 ločenih ponikalnic na jugu ali severu grebena. Južno, kjer se nahajajo požiralniki v Jamah, so izvedli preizkus l. 1990. Potoki s severa preko Jazbine odtekajo do izvira Šumetac. Vanj se steka tudi potok v Knežji Lipi. Pretok je hiter in močan (Gostinčar, 2009). Na zahodnem robu Roga ponika Kačji potok, ki nato na vzhodnem robu priteče v izvirih Radeščice in Obrha (Durini, 2005). Zahodno od Šibja je na krednih apnencih locirano komunalno odlagališče Mozelj. Ker leži v razvodni coni, so leta 2006 ugotovili, da voda od tu večinoma odteka do izvira v Bilbi. Manjšinsko pa na vzhod Roga, Šumetacu, Dolski Potok. Dokazana je povezava med ponikalnico iz Koprivnika in izvirom Dolskega potoka pri Predgradu ob Kolpi. Slednji požiralnik je eden mnogih, ki ležijo na dnu Koprivniške kraške kotanje, kamor se s strmega dolomitnega obrobja stekajo vode. Vode od tu v manjši meri odtekajo tudi proti Kolpi, v Dolski potok pa poleg Koprivniškega podolja še Poljanska gora (Gostinčar, 2009). Dobliščica nima povezav s Kočevjem, kar je dobro, saj je voda onesnažena. Gre torej za le ožje zaledje Poljanske gore, je dobro, saj je izvir primeren za občasno oskrbo s pitno vodo za Črnomelj z okolico. V obdobju osamosvojitve Slovenije so odkrili, da voda z Mlakarjev priteka na plano v izviru Dobličami. V Jezeru nad Dobličami izvira voda iz Topličic (Durini, 2005). Topličice so staro naselje Kočevskih Nemcev. Nahajajo se v suhi dolini, ki se vleče med Belo krajino in Suho Lužo. Povezavo z izvirom Jelševinka je bila ugotovljena s sledilom uranin (Gostinčar, 2009).
Hidrologija je bila za Kočevske Nemce ključna. Najti so morali lokacijo, kjer so se lahko oskrbovali s pitno vodo ter z vodo za namene kmetovanja. Pri oskrbi z vodo sta pomembna dva dejavnika – količina vode in trajanje izviranja. Vsako naselje na Kočevskem je imelo v zgodovini lasten vodni vir, ki je pogojeval nastanek tega naselja. Mnogo izvirov in štirn je potrebovalo človeško oskrbo, sicer bi presahnili. Kar 85,6 % naselij je imelo naravni vodni vir v bližini 1 km. 5 naselij je imelo naravni vodni vir bolj oddaljen. Za preostala je veljalo, da so imela naravni vodni vir, če v to skupino vključimo luže in beče. Izviri v Kočevskem rogu so najštevilčnejša oblika vodnih virov, a zaradi majhnega vodnega skladiščenja niso med pomembnejšimi. Pomembnejši so gozdni izviri za delavce v gozdu, izviri ob prometnih poteh ter izviri za napajanje kali na pašnikih. V manjši meri so izkoriščali izvire v jamah in breznih.
Za človeško uporabo so morali izvire zajeti. Zajetja so obzidana z velikimi kosi kamenja (nekatera so tudi izklesana), po letu 1911 so obzidana z betonom. S tem so zadržali vodo in preprečili onesnaževanje. Živali zaradi vrat ne morejo do izvira. Popolnoma obzidani izvir imenujemo kaptaža. Ker se voda v nekaterih izvirih nataka več ur, je bilo zajemanje vode družabni dogodek. Ko je vode zmanjkalo, so morali hoditi v sosednje vasi ali celo do rek Kolpe in Krke. Poleg zajetij izvirov glede na dotok vode poznamo tudi zajetja podtalnice. Podtalnica je zajeta v obliki štirne, kamor se je v vaseh stekala tudi kapnica. Na levem bregu Rinže jih najdemo največ. Ponekod so imeli v vaseh skupna vaška zajetja, ki so večja, a vendar je velikost odvisna od financiranja ter od količine vode. Najpomembneje je bilo, da niso presahnila, zato
16
so zanje dobro skrbeli. Iz zajetij je do štirn ali vaških korit v vasi vodil vaški vodovod. Zaradi rudnika in kmetijstva so bile štirne zdravstveno oporečne, a so bile mnogokrat edini vodni vir, ki ni presahnil. Vsa naselja niso imela svojega zajetja. Najvišje ležeča Kočevska vas Podstena (946 m) je vodo zajemala v sosednjem Travniku, kar je tudi zapisana pravica. Poleg vode za ljudi je vodovod polnil tudi korita za živino. Rajndol je imel najstarejši vodovod, zgrajen med letoma 1842 in 1843. Voda je bila po slabih 2 km dolgem vodovodu napeljana iz Šibja (hrib Riegel). V 20. stoletju so svoj vodovod dobile vasi Morava, Mozelj, Koprivnik, Škrilj, Trava, Črmošnjice in Mačkovec. Koprivnik, ki leži na dolomitu, je imel vodovod; od Koprivnika malo oddaljen Rajhenav, ki leži na apnencu, pa ne, zato so morali imeti šterne. Za živino so imeli v vsakem naselju in šahni kali. Ponekod so jih spremenili v bajerja, kjer se živina ni mogla več napajati (Prelesnik, 2007).
2.4 KLIMATSKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA
Po klasifikaciji Ogrina (1996) Kočevski rog spada v zmerno celinski tip podnebja zahodne in južne Slovenije. Zaradi značilne dinarske smeri je gorstvo izpostavljeno vplivom gorskega, sredozemskega in kontinentalnega podnebja. Temperaturno je Kočevski rog bolj primerljiv z značilnostmi celinskega podnebja, padavinsko pa sredozemskega podnebja. Klimatske razmere v Kočevskem rogu meri edina meteorološka postaja v pokrajini, ki je locirana na Mirni gori.
Vreme se zaradi stika različnih zračnih mas hitro menja. Velikokrat se temu pridružijo ekstremni vremenski pojavi. Pri pregledu temperatur so močno vidni celinski tokovi. Letno temperaturno povprečje Kočevskega roga je 7,7 C. Na potek izoterm močno vpliva orografska lega. Velike doline dajejo prednost zimskemu toplotnemu sevanju in kopičenju hladnih zračnih mas, a vendar je radiacijske megle manj kot v Ljubljanski kotlini. V zaprtih podoljih stekanje hladnega zraka vpliva na hladna poletja in mrzle zime. Jugovzhodni del Roga je toplejši.
Topleje je tudi ob Kolpi, kjer je zavetrje. Na nadmorski višini 740 m je januarska povprečna temperatura –1,9 C, julijska pa 16,9 C (Perko in sod., 1999).
Ker v zaključni seminarski nalogi raziskujem zgodovinsko poselitev Nemcev na Kočevskem, je prav, da tudi pri pregledu meteoroloških podatkov upoštevam starejše podatke. Zgodovinsko gledano je primerljive meteorološke podatke težje dobiti, saj se za višje ležeče predele, kot je Kočevski rog, niso zajemali (Ravbar, 1993). A vendar nekatera literatura navaja podatke za 19.
stoletje. Lehman (1933) je Kočevsko uvrstil v podnebni tip Spodnje Kranjske hribovite dežele.
Srednje temperature meteoroloških letnih časov so za zimo 1,8 C, pomlad 7,8 C, poletje 17,6
C in jesen 8,8 C (Lehmann, 1933). Kontrasten prehod iz sredozemskega v celinsko podnebje kaže napredna stopnja temperaturnega prehoda. Ta se močneje odrazi pozimi, saj poleti ni pretirane vročine. Slana se lahko pojavlja vse do junija ter vse od konca septembra naprej, kar je značilen indikator hladnih poletij (Gerlanc, 1956). Zimska izoterma znaša okoli –1 C, poletna 21 C. Prehodna letna časa se gibata od 11 C do 12 C. Pomlad se segreje hitreje kot jesen, a je jesen vseeno toplejša kot pomlad. Najvišja izmerjena temperatura med letoma 1876 in 1885 je 33,2 C. Zimski ekstremi se zaradi megle spustijo do –22,3 C. Danes so ti rekordi
17
še višji, in sicer poleti do 36 C ter pozimi do –30 C. Poletne temperature so zelo podobne temperaturam na Madžarskem, za katero je značilen celinski podnebni tip (Lehmann, 1933).