RELIEFNE ZNAČILNOSTI OBMOČJA - NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI KOČEVSKEGA ROGA

2. NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI KOČEVSKEGA ROGA

2.2 RELIEFNE ZNAČILNOSTI OBMOČJA

Med Žužemberškim in Želimeljskim prelomom, ki sta meji območja na vzhodu in zahodu, se nahaja planotast relief. Na severu je površje uravnano na nadmorski višini 600–700 m, v srednjem delu na višini 700–800 m ter v južnem na višini 750–850 m. Relief je v Kočevskem rogu neenoten zaradi delovanja tektonike. Neotektonski premiki so zgradbene enote razčlenili v grbe oz. rebre v dinarski in vzporedni smeri. Severni del območja je od južnega dela bolj uravnan. Južni del je kopast, predvsem na robu Kočevskega roga, kjer so večje strmine. Te vzpetine so nastale s korozijskim razčlenjevanjem. Kopaste vzpetine zavzemajo od 80 % do 85

% površja. Posledično je večina površja v Kočevskem rogu v naklonskem razredu od 6 do 20

ter višinskem pasu 300–900 m. Kopaste vzpetine bi glede na nadmorsko višino lahko razdelili v tri skupine oz. ravni. Največ kopastih vzpetin je v srednji ravni, sledi ji nižja raven. Višjo raven do višine 1000 m doseže le malo vrhov. Le dva sežeta čez višinsko mejo 1000 m. To sta Veliki Rog (1099 m) in Mirna gora (1048 m) (Perko in sod., 1999). Ob robovih tektonsko različno premaknjenih blokov so nastala strma kraška rebra, ki omejujejo kopaste vzpetine.

Eden takih primerov je vzhodni, dobro viden in nerazčlenjen rob Kočevskega roga. Ta se dviga strmo nad Krško kotlino 500–700 m visoko. Na območju najdemo več udornic. Roško hribovje

tako naravnogeografsko kot družbenogeografsko delimo na dva dela, dva višja hrbta. Vzhodni hrbet vodi iz Suhe krajine skozi Veliki Rog v Poljansko goro. Ožji in višji zahodni hrbet se vleče iz Ribniške Male gore v Kočevsko Malo goro. Slednja ima pri Lazah pri Oneku podolgovato uvalo. Manjši prelomi so razčlenili hrbte na kopaste vzpetine ali kraške dole in uvale. Med hrbtoma se nahaja Koprivniško podolje. Glede na zgradbo je primerljivo z dobrepoljskim Struškim dolom vzhodno do Ribniške Male gore. Sestavljeno je iz manjših uval in kraških hrbtov. Na severu ga preči hrbet Starega Brega in Grintovca iz nepropustnih kamnin (Durini, 2005; Gostinčar, 2009).

Slika 3: Nadmorske višine v Kočevskem rogu

Slika 4: Ekspozicije v Kočevskem rogu

Relief na vodoprepustnih kamninah imenujemo kraški. Stik hidrološko aktivnega območja nekraškega reliefa s kraškim imenujemo kontaktni kras. Rezultat kontaktnega krasa so geomorfološke oblike, ki so mešanica součinkovanja fluvialnega in kraškega preoblikovanja površja. Kontaktni kras se v Kočevskem rogu pojavi le na Šibju, kjer karbonatne kamnine pridejo v stik z nekarbonatnimi. Kontaktnega krasa ne smemo menjati z izrazom fluviokras.

Fluviokras je karbonatno območje, na katerem se pojavijo občasni površinski vodotoki. Vzrok za odsotnost vertikalnega odtoka padavin je intenzivno mehansko preperevanje kamninske podlage. Z močnim preperevanjem na površju nastanejo debelejše plasti preperine. Tako nastanejo fluviokraške oblike, ki so rezultat lokalnega rečnega premeščanja materiala na krasu.

Fluviokraška območja v Kočevskem rogu najdemo v Koprivniku, na Travniku, v Nemški Loki, Ponikvah, Svetlem Potoku, na Resi in v Golobinjeku. Ta naselja ležijo v kotanjah, ki so obdane z višjim obodom. Vodotoki so površinsko preoblikovali pobočja in material v obliki vršajev odložili v dnu kotanj (Gostinčar in sod., 2012; Stepišnik, 2020).

Na kraškem površju najdemo drobne kraške skalne oblike. Te najdemo na apnencih in dolomitih, vendar pa so pri slednjem, zaradi hitrega preperevanja dolomita, kraške reliefne

oblike prekriti s preperelino. Na pobočjih iz tektonsko pretrtih jurskih dolomitov so najpogostejša reliefna oblika erozijski jarki. Ležijo na pobočjih z višjim naklonom. Vzrok za njihov nastanek so mehansko manj odporne kamnine. Erodiran material se odloži na dnu pobočja v obliki vršajev. Erozijski jarki so široki nekaj metrov, dolgi pa tudi do več kilometrov.

Vanje se steka dendrična mreža dolkov. To so plitve konkavne doline brez površinskih vodotokov. So samostojne ali razvejano povezane reliefne oblike, ki potekajo v smeri največjega naklona. Nastanek dolkov je povezan z erozijskimi jarki. Ko se je površinska erozija ustavila, je padavinska voda ponovno začela ponikati vertikalno. Zaradi tega so se erozijski jarki iz razpoznavnih strug spremenili v blage podolgovate pobočne vdolbe brez strug. Dolki se stekajo v erozijske jarke, ponikve in največkrat v dna kotanj. Razvejano razporeditev oblik najdemo v Ponikvah in na Koprivniku, drugod so dolki samostojni. Izven območja jurskih dolomitov, kjer je fluviokraški relief v Kočevskem rogu, dolkov ni. Vršaji ali koluviji se nahajajo na dnu erozijskih jarkov in dolkov. Danes so pahljačasto odložene naplavine neaktivne. Tako vemo, da so nastala v drugem obdobju, ko so bile klimatske značilnosti primernejše za preperevanje. V Kočevskem rogu je večina vršajev fluvioperiglacialnega nastanka. Pogosta reliefna oblika fluviokrasa so tudi majhne okrogle kotanje. Mednje spadajo vrtače, ki prekrivajo celotno območje Kočevskega roga. Največ jih najdemo na krednih apnencih, sledijo jurski in triasni dolomiti. Vrtače na dolomitu so plitvejše in imajo bolj uravnana pobočja (Gostinčar in sod., 2012; Stepišnik, 2020). Gostota vrtač na Kočevskem je 45 vrtač/km². Na njihovo razporeditev poleg kamnin negativno vpliva naklon, zato večino najdemo na uravnavah in depresijah. Apnenčasti Kočevski rog ima najvišji delež vrtač – 95,5 vrtač/km². Na dolomitih se ta delež zniža za 33–39 %. Rajhenavsko podolje ima 15 vrtač/km², saj je prekrito z jerino (Durini, 2005). V Kočevskem rogu najdemo tudi ponikve. To je površje, prekrito z naplavino, kjer površinska voda vertikalno odteka v podzemlje. Taka območja najpogosteje najdemo na kontaktnem krasu, kamor alohtoni vodotoki prinašajo ogromno materiala. Ponikve hitro zamenjamo s sufozijskimi vrtačami. V sufozijske vrtače se ne stekajo vodotoki, zato se za razliko od ponikev nahajajo na kotanjastih uravnavah in vršajih (Gostinčar in sod., 2012).

Na območju Koprivnika, Golobinjeka, Ribnika, Nemške Loke, Ponikev, Jelendola, Starega Brezja, Cinka, Podstenice in Smrečnika najdemo uvale. Po starejši terminologiji so to globeli v velikostnem razredu od vrtače do kraškega polja. Danes termin uvala pomeni kraško kotanjo oz. znižanje reliefa med kopastimi vzpetinami, značilno za kopasti kras (Stepišnik, 2020). V Kočevskem rogu kriterijem za kraško polje ustrezata le Koprivniško polje in polje Ponikve na Rogu. Obe polji sta pritočnega tipa (Stepišnik, 2020). Največje kraško polje v Kočevskem rogu je Koprivniško polje. Leži 200 m nižje kot globel pri Ponikvi in se vleče v dinarski smeri, saj je nastalo ob dinarskem prelomu. V dolžino meri 1600 m, v širino 1200 m. Višinska razlika med vrhovi in dnom je od 300 m do 450 m. Iz strmih dolomitnih bregov, predvsem vzhodnih, se po plitvih strugah v globel spuščajo vodotoki. Tam ponikajo v požiralnike, ki so prekriti z aluvialnimi nanosi. Ob sušnem vremenu izviri presahnejo. Kraško polje Ponikve se nahaja na nadmorski višini 800–820 m. Slab kilometer dolga in 800 m široka globel se razteza od severovzhoda proti jugozahodu. Smer je pogojena s smerjo preloma, ki se tukaj seka s prelomom dinarske smeri. Obrobni vrhovi, ki so sestavljeni iz plastovitega apnenca, se nad dnom dvigajo 150 m visoko. Tu je območje močno zakraselo. Apnenec je prekrit z zrnatim

sivim dolomitov, ki ima slabo plastovitost. Dolomitno dno je prekrito z ilovico. Prelom je zdrobil jurske dolomite in omogočil pojav površinskih vodotokov. Poleg teh dveh kraških polj najdemo uravnave tudi na nadmorski višini 750–850 m.n.v., kot je ravnik pod Bukovo gorico (822 m). Nastal je zaradi flišne naplavine, kjer so fluvialni procesi območje enakomerno uravnali. Okoli kraških kotanj in uravnav se poligonalno dvigajo kopaste vzpetine (Durini, 2005).

Najznačilnejša oblika kontaktnega krasa so slepe doline. Najdemo jih na stiku flišnih kamnin z apnenci. Njihov zgornji del so erozijski jarki ali dolki, ki se s ponori ali množico ponikev končajo pri stiku kamnin na dnu pobočja. Zaradi prinesenega nekarbonatnega materiala so končni deli slepih dolin uravnani. Slepe doline so vidnejše na severnem delu Roga. Najdemo jih na območju med Grintovcem, Rigljem in Starim Bregom, kjer ponikajo in izvirajo manjši vodotoki. Na tem območju se nahaja tudi 250 m dolga neaktivna oz. fosilna slepa dolina. Med vasema Smuka in Kot poteka slepa dolina Podnrajte. Poleg slepih dolin poznamo tudi zatrepne doline, pri katerih se dolina nagloma konča v zatrepu. Teh je na severovzhodu Kočevskega roga ogromno (Gostinčar in sod, 2012).

Za kraško površje so značilne tudi podzemne reliefne oblike. Med najbolj znane spadajo jame.

Na proučevanem območju je bilo najdenih 950 jam in brezen (Kataster jam, 2021).

Kavernoznost oz. rovnatost Kočevskega roga je 30,6 m jamskih rovov/kraški km². Povprečje osrednje Dolenjske je 27 m/km², slovenski maksimum pa ima Notranjska s 400 m/km². Od vseh jam je najmanj aktivnih vodnih jam (9 jam), največ pa suhih jam (241 jam). Vzrok za to je velika globina kraškega vodonosnika v Kočevskem rogu. Brezna predstavljajo polovico suhih in tri četrtine vseh jam. Brezna povprečno ležijo na nadmorski višini 636 m, aktivne jame pa na 552 m. Tako je povprečje nadmorske višine jam dokaj visoko (628 m). Največ votlin se nahaja v pasovih 600–700 m ter 700–800 m. Nižje je jam zaradi strmih pobočij manj. Jame v Kočevskem rogu skupaj merijo 8659 m, povprečna dolžina znaša 35m, globina pa 23 m.

Najdaljša vodna jama je Jama pod Štalami (69 m) in suha jama Apolonova jama (350 m).

Najglobje brezno je Cinkov križ (185 m). Na višini 995 m leži najvišje ležeče brezno Gladko brezno. Njegovo skrajno nasprotje je jama Obrh na nadmorski višini 180 m (Durini, 2005).

Na proučevanem območju najdemo tudi štiri velike udornice. Udornica je votlina oz. jama, ki se ji je porušil strop. Njihova velikost se je večala postopoma, saj udornice nastajajo z dolgotrajnim krušenjem sten in stropa. Na območju ležijo Podsteniška, Rožeška, Prelesnikova jama in Ušive jame. Prva se nahaja na zakraselem ravniku na višini 800 m. Globoka je 55 m, široka pa še 100 m več. V koliševki najdemo naravni mraziščni smrekov gozd, zato je območje zavarovano kot naravni spomenik. Rožeška koliševka ima premer 100 m ter globino 30 m. Tudi tukaj najdemo biotsko sliko temperaturnega obrata kotanj. Prelesnikova udornica ima enako globino kot prva. Na dnu je vse leto od 1C do 4 C. Leži na nadmorski višini okoli 500 m med jamo pod Macesnovo gorico in Samovo goro (Durini, 2005).

11 2.3 HIDROLOŠKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA

Ker je Kočevski rog v celoti homogen karbonatni masiv, je pretok vode kontroliran z prelomnimi conami in razpokami. Prelomi s svojimi prelomnimi conami vplivajo na porazdelitev vodne prepustnosti kamnin. Ker je vsak prelom unikaten, so različne tudi hidrološke vloge prelomnih con. Pretrtost kamnin predstavljajo hidrološke bariere za vodne tokove. Tokovi voda tako potekajo v smeri prelomov. Najpomembnejši hidrološki prevodnici sta porušena in razpoklinska cona. Porušena ima najboljšo prepustnost, razpoklinska pa ima največji obseg in se nahaja na stiku z nepoškodovano kamnino. Obe delujeta kot akumulator in usmerjata vodo. Na razvitost prelomne cone vpliva več dejavnikov (prisotnost vode, moč in velikost premika, globina, kamnine) (Gostinčar, 2009). Razpoklinska sklenjena prepustnost apnenca omogoča kraško hidrologijo. Kočevski rog je raztočno-pretočni tip krasa. Prvo nam pove, da padavinska voda ponika vertikalno v tla. Od tam se podzemeljsko premika do kraških izvirov, kjer ponovno prihaja na površje. V pretočnem tipu krasa alohtona voda iz nekraškega površja priteka na kraško površje. Kočevski rog uvrščamo v območja globokega krasa, ki ga polni padavinska voda. Letno Kočevski rog prejme od 1300 mm do 1600 mm padavin. Padavine zaradi močne zakraselosti površja hitro poniknejo (Gams, 2004). Tako se na območju nahajajo velike zaloge podzemne vode. Na jugovzhodnem predelu Kočevskega roga se med Mirno goro in Rožnim dolom nahaja 40 km² velik razpoklinski karbonatni vodonosnik, imenovan dolomitni vodonosnik Mirne gore, in sicer v zgornjetriasni strukturi gore. Zgornjetriasnih dolomitov je tukaj manj. Najdemo jih pri Lazah pri Oneku v Kočevski Mali gori in vzhodno od Mirne gore.

Večina dolomitov na proučevanem območju je iz jure. Skoncentrirani so na območju Mirne gore in Koprivniškega podolja (Gostinčar, 2009). Vodonosnik se razpostira med štirimi geografskimi enotami. Zaradi Žužemberškega preloma, ki je kamnine milonitiziral, voda odteka površinsko. Dolomitni vodonosnik je v primerjavi z apnenčevim boljši izolator, saj njegovo prepustnost določajo lezike in razpoke. Ker je zgornjetriasni dolomit dovzeten za tektonske porušitve, je dober razpoklinski vodonosnik. Poroznost je odvisna tudi od zakraselosti dolomita. Voda se iz omenjenega vodonosnika odvaja v dno doline k izvirom, del se preliva podzemeljsko. Na dnu doline se tvori regionalni tokovni sistem tega karbonatnega vodonosnika. Izvir vode je konstanten. Konstantna je tudi kvaliteta vode, saj vodonosnik z ozkimi razpokami vodo zadržuje dlje časa in jo filtrira. Tako je kakovost izvirske vode neodvisna od padavin. Drugi vodonosnik je apnenčev vodonosnik s kraško poroznostjo.

Količinsko je izdatnejši, saj odprti apnenčevi kanali omogočajo hitrejši tok vode. Padavine v apnenčevem vodonosniku prenikajo vertikalno (Durini, 2005). Na proučevanem območju je večina apnencev iz krede in deloma iz jure. Pokrivajo osrednji ter severni del Kočevskega roga (Gostinčar, 2009).

Slika 5: Hidrološka karta Kočevskega roga

Za Kočevski rog je poleg primarne infiltracije (avtogeni dotok) pomembna tudi sekundarna infiltracija (alogeni dotok) na ponorih. Večina ponornih votlin se nahaja na severnem robu kočevske terciarne kadunje, kjer poniknejo v Kočevsko Malo goro. Pri vaseh Koblerje, Gorenje in Brunvirt se pojavljajo kraški površinski vodotoki ter jamski podzemni potoki. To se zgodi na značilnem plitvokraškem območju. Potoki izginjajo v Breznu pri Šalki vasi, Mali Stankovi jami, Veliki Stankovi jami, Vodnih jamah in Željnskih jamah. V slednjih se združijo in na zahodnem robu Kočevske Male gore poniknejo. Domnevanja o tem, ali nato tečejo severovzhodno skozi Rog in izvirajo v Obrhu Radeščice, še niso potrjena. V Željnske jame odteka tudi Rudniški potok. V obdobju delovanja rudnika je blatna voda do vrha zapolnila spodnje etaže jam. Danes je potok čistejši. Tega nasprotno ne moremo trditi za tri Vodne jame v sosednji Klinji vasi. Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je kakovost vode močno upadla.

Danes v jame odteka gnojnica iz bližnje prašičje farme. V Kočevskem rogu na erozijskem ostanku med Grintovcem in Starim Bregom najdemo 100 m debele eocenske nepropustne ali slabo propustne plasti, na katerih nastane edina ponikalnica v Rogu. Po visokem deževju se pri Riglju naredi 1,5 km² veliko padavinsko zaledje iz nepropustnih kamnin za potok na Riglju. Ta nato površinsko odteče do požiralnika, ki se nahaja severno od Riglja. V požiralnike ob nizkih

in srednjih vodah odteka tudi potok Črmošnjica. Črmošnjica razpršeno začne ponikati že v luknjah med apnencem v strugi nad vasjo ali v požiralnik pri Občicah (Durini, 2005). Voda se na tankih lapornatih plasteh zadržuje v naseljih Škrilj, Ribnik, Komarna vas, Ferreng, Spodnji Log, Resa, Topli Vrh, Kumrova vas, Staro Brezje, itd. Ta območja ležijo na neskalovitem terenu, ki je primerno za kmetovanje. Zaradi preperevanja nepropustnih krednih zelenkastih laporjev je prst tudi globlja, in sicer v naseljih Rigelj, Kunč, Grintovec, Stari Breg, Rdeči Kamen in Luža (Prelesnik, 2007).

Na drugi strani so na vzhodni strani vodonosnika kraški izviri in bruhalniki (potok Zajčjak), ki so zaradi močnih prelomov vzdolž novomeške strani skoncentrirani na severovzhodu od Kočevskih Poljan do Krke. Kraške izvire Mirne gore najdemo na jugovzhodu proti Beli krajini, območje Koprivnika pa gravitira proti Kolpi. V podnožju strmega pobočja v naselju Podturn pri Dolenjskih Toplicah najdemo izvir Obrh. Tolmun iz sivega spodnjekrednega apnenca leži na nadmorski višini 175 m. Izvir je betonsko zajezen, saj s pitno vodo oskrbuje širšo okolico znotraj občine Dolenjske Toplice. Izvir se napaja s podzemnimi vodami ter potokom Črmošnjice, ki pa izvir onesnažuje. Dvomi o neoporečnosti se pojavljajo tudi pri vodah iz Željn, kjer so zrasli objekti brez kanalizacijske opremljenosti. To je problematično za okolico, saj ima relativno majhno količino pitne vode. Nedaleč stran v naselju Obrh pri Dolenjskih Toplicah na enakem cestnem odseku najdemo izvir Obrh. Jezerce s prostornino 5940 m³ je v večini zasuto z muljem. V Suhorju pri Dolenjskih Toplicah se nahaja občasni izvir. Ob močnem deževju voda površinsko teče v 250 m oddaljeno Radeščico, sicer pa takoj ponikne v aluvialnih nanosih. V Loški vasi najdemo izvir Srkavnik ali Crkavnik, ki za razliko od zgornjih dveh odteka v Krko in ne Radeščico (Durini, 2005). Majhen stalni izvir Miklarjev zdenec se nahaja blizu opuščene Miklarjeve kmetije med Koprivnikom in Dobličami. Zanj so leta 1989 z rodaminom dokazali povezavo z izvirom Dobličice (Gostinčar, 2009).

Ker je Roški masiv močno zakrasel, so tla vodoprepustna, zato Kočevski rog nima površinskih vodotokov. Le redko najdemo nepropustne ali slabo propustne kamninske zaplate, kjer se lokalno ustvari površinski vodotok. Med njimi se znajdejo manjši izviri oziroma močila, kjer iz dolomitnih vložkov sredi apnenčaste okolice izvira voda. Voda se v iztokih ne obdrži dolgo.

Zato so ljudje v vrtačah delali beče/studence/izvire. Beči so oglate ali okrogle obzidane jame, značilne za vrtače ali mokrišča. Voda ni nikoli presahnila, a je bila kalna, odvisno od količine padavin. Ponekod je bil to glavni vodni vir, saj vsa naselja niso imela zajetij (Prelesnik, 2007).

Razvodnica med krškim in kolpskim porečjem je ob nizkih vodah jasna, ob visokih manj.

Poteka od severnega roba Kočevske Velike gore, preko niza humov med Ribniškim in Kočevskim poljem, vzdolž Kočevskega polja do Mozlja. Ker kraški vodonosniki niso obdani z nepropustnimi kamninami, se voda vanje steka na več predelih. Tako so razvodnice večje cone, ne le črte (Durini, 2005).

Večina Kočevskega roga leži v porečju Krke. Le zahod in jug s Poljansko goro spadata v porečje Kolpe (Gostinčar, 2009). Iz Mirne gore se napaja Vrčiški potok, s katerim se napaja Semič. Pod Blatniškim podoljem so zajeti trije izviri (Blatni, Zdravi in Mlinarjev izvir), za njim pa na plano priteka izvir Trije gabri. Ker niso zanesljivi, ima pomembnejšo vlogo zajetje v Srednji vasi. Na žalost pa je voda iz tega izvira velikokrat bakteriološko oporečna. Vrčiški potok skupaj s svojim

desnim pritokom ponika na naplavnem dnu za vrčiško cerkvijo. Na drugi strani doline teče Divji potok. Ta dobi pritoke v Srednji vasi in Črmošnjicah, kjer se preimenuje v Črmošnjico.

Pri Podturnu se izlije v Radeščico (Durini, 2005). Po Kočevskem polju teče kraška reka ponikalnica Rinža, glavni površinski vodni vir občine Kočevje. Vodo poleg padavin dobiva iz kraškega zaledja. To so kraški obrhi s Strojne, umetni dotok iz jezera in nepomembni pritoki s Kočevskega polja. Višek vode ima aprila ter novembra/decembra. Steka se v Jamo v Šahni, Bilpo, Šumetaco in Dolski potok. Rinža podzemeljsko odteka v izvir Bilpe ob Kolpi, kar je leta 1956 dokazal Hidrometeorološki zavod SRS. Slednji projekt je bil izveden v okviru iskanja vira pitne vode za Belo krajino, saj to ni mogla biti onesnažena Krupa. Rinža se iz porečja Kolpe podzemno steka v porečje Krke v Obrh in Radeščico. Južna meja porečja ni čisto jasna, a verjetno gre za dolomitno Mozeljsko polje, saj večino vode izgubi že pred Dolgo vasjo. Tako do Livolda priteče le potoček. Na Zajčjem polju Rinža dokončno izgine. 10 km južneje izvira

In document Vpliv naravnogeografskih dejavnikov na zgodovinsko poselitev Kočevskega roga (Strani 10-0)