3.1 KOČEVSKI NEMCI
Nemška kolonizacija Kočevskega roga se je začela z Friedrichom von Ortenburgom, vladarjem Kočevske. Kočevje je bilo do njegove ustanovitve podjetja Pragozd v 13. stoletju neposeljeno, kar je predstavljalo problem za vladarjeve dohodke. Glavne prometne poti so Kočevje že od rimskih časov dalje obšle. V srednjem veku je skozenj po dolini od Rašice do Knežje Lipe vodila stranska cesta s tremi Ortenburškimi mitnicami, ki so pobirale prometno-trgovsko pristojbino. Najbližji sekundarni trgovski poti v poznem srednjem veku sta bili dolenjska in notranjsko-postojnska pot (Kosi, 1998). Poleg slabih prometnih povezav je bil kočevski
24
pragozd redko poseljen. Ljudje so za kolonizacijo gozda dobili denarno pomoč, dodatni vzpodbudi pa sta bila potres in kuga na Koroškem leta 1348. Prvi priseljenci iz Vzhodne Tirolske in Koroške so se leta 1325 naselili v Črmošnjice na vzhodu ter Gotenico na zahodu.
Prvi uradno ustanovljen kraj so otvorili z izgradnjo cerkve Mahovnik in kapelo Sv. Jerneja 1.
septembra 1339. Temu je sledila glavna zunanja kolonizacija med letoma 1350 in 1363. Med imigrantiso bili pomešani tudi koroški in gorenjski Slovenci. Priseljenci so se naseljevali v že obstoječa slovenska naselja, zato so hitro začneli graditi nove naselbine. Poselitev gozdnatih predelov je počasnejša in dražja, zato je Rog skupaj z Malo Goro in Dragarsko dolino med kolonizacijo ostal še neposeljen. V roku desetih let je bila kolonizacija zahodnega dela končana.
Število prebivalcev je iz 2.500 v šestdesetih letih naraslo na 3.500 prebivalcev konec 14. stoletja (Heberle, 2008).
Veliki zunanji kolonizaciji so sledile notranje kolonizacije, ki so trajale vse do propada jezikovnega otoka. Slednje se nanašajo na preseljevanje rojencev, za katere ni bilo več prostora doma. S podtikanjem požarov in oranjem so iz gozda pridobivali nove laze (objekte z obdelovalno površino). Friderik Ortenburški je leta 1406 zaradi sporov med podložniki izdal gozdno uredbo, s katero je lastninske pravice do gozda pripisal zemljiški gospodi, podložnikom pa le v primeru, da so za neko parcelo redno skrbeli 9 let (Gerlanc, 1956). Poleg krčitev gozda je 15. stoletje zaznamovala menjava oblasti. Po izumrtju Orteburžanov je prostor prešel pod okrilje Celjski grofje, po njihovem izumrtju pa habsburški plemiči in nemški cesar Friedrich III. Leta 1469 se je kljub naravni obrambi reki Rinži zgodil prvi turški vpad, v katerem so požgali mestno jedro. Ker je Kočevsko podolje lahko prehodno, so bili turški vpadi v preteklosti tukaj stalnica. Dve leti pozneje je Kočevje skupaj z mestnimi pravicami dobilo obzidje, kmalu za tem pa še rudarske pravice za izkop železove rude (Kočevski zbornik, 1939; Heberle, 2008).
Zaradi turških upadov je Kranjska deželna uprava na začetku 16. stoletja na mejno območje naselila Uskoke. Leta 1507 je Maksimilijan I gospostvo predal Jörgu Turjaškemu. Zaradi njegovega fevdalnega izkoriščanja je prišlo do kmečkega upora v Kočevju. V drugi polovici 16. stoletja, ko se je končala tretja faza notranje kolonizacije, je hrvaški Grof Blagay izvedel slovanizacijo Kočevskih Nemcev. Leta 1558 so na severovzhodu Kočevskega roga ustanovili 25 novih vasi, s skupno velikostjo 0,768 km2 oz. 38,4 bavarskih hub. Zaradi davčnega urbarja, za katerega je pobudo leta 1574 dal Karl II, nam je za poznejša obdobja na voljo več podatkov o vaseh in njihovih velikostih (Heberle, 2008).
V 17. stoletju je papež na Kočevsko poslal škofa Alberta, z namenom, da sem nastavi več nemških duhovnikov. Kočevski Nemci so živeli na območju 17 župnij, vendar pa je, kljub temu da so župnije smatrali za nemške, v njih delovalo 88 % slovenskih duhovnikov. Vzrok za to je bilo, da je teologijo v Ljubljani študiralo več Slovencev kot pa Kočevskih Nemcev. Poleg duhovnikov, ki so bili, kot povezovalni člen klerikalno-konservativnega prebivalstva, aktivni tudi v politiki, je imel na Kočevskem besedo tudi vojvoda Auersperg. Svojo funkcijo patrona je le redko koristil (Trdan, 1999). Sam se je bolj posvečal uradnim zadevam, saj so se lastniki Kočevske pogosto menjali. Zadnji lastnik v tem stoletju je preko cesarja Kočevju prinesel nekaj novih pravic, med njimi tudi prvo šolo leta 1690. Zadnje stoletje novega veka je zaznamovala
25
Marija Terezija. Ta je s kmetijskimi novostmi Kočevsko preoblikovala v poskusno žitnico Kranjske. V prvem Terezijanskem popisu je bilo popisanih 9079 prebivalcev (Heberle, 2008).
Za Kočevarje pomembno obdobje se začne v 19. stoletju. Visoki davki, nazadovanje Kočevja in šolska obveza od leta 1869 naprej je povzročila upore. A vendar so dunajski učitelji spodbudili razcvet društev, štipendij in novih šol (Ferenc, 2007). Ta narodni preporod je pritegnil pozornosti izobražencev, ki so začeli proučevati zanimiv nemški dialekt. Pomlad narodov je prinesla nacionalizacijo in urbanizacijo. Število prebivalcev se je dvignilo na najvišjo število – 26.000. Eden od vzrokov je bil tudi odprtje rudnika lignita leta 1892. Ta je močno spremenil narodno strukturo prebivalstva, saj so bili rudarji večinoma Hrvatje in Slovenci. Konec stoletja se je zaradi agrarne krize ter oddaljenosti od demografskih centrov začelo čezcelinsko izseljevanje Kočevskih Nemcev. Pot v ZDA je morala biti tehtno načrtovana, saj je bila carinska kontrola temeljita. O tem je Kočevarje do leta 1919 obveščal časopis Gottscheer Bote. Pozneje ga je zaradi prepovedi SHS zamenjal časopis Gottscheer Zeitung (Heberle, 2008).
Kočevske Nemce je od leta 1880 prizadel upad prebivalstva za 18,8 % (Ferenc, 2007). Prizadela jih je tudi 1. svetovna vojna, ki je prinesla pomanjkanje, spremenjen vsakdanjik, odhod 1500–
1600 kočevskih fantov v vojsko ter izgubo kočevarskega zaveznika Franca Jožefa I. Avstriji naklonjen časopis Gottscheer Bote je moral leta 1918 naznaniti slabo novico. »Mi, Kočevarji, ki smo vedno ljubili cesarsko državo Avstrijo z vsem dostojanstvom, smo zelo boleče občutili njen razpad …« (Trdan, 1999, str. 91). Majska deklaracija je pokazala slabosti narodnih manjšin. Zaradi slovanskega pritiska na Kočevske Nemce so se ti želeli priključiti k nemško-avstrijski državi ali pa celo osamosvojiti jezikovni otok, kot je to storila Andora. Slovenci so na to reagirali s posmehom. Kot neuresničljivo so to videle tudi globalne velesile. Ko so Kočevarji ugotovili, da so na političnem parketu pogoreli, so se želeli vrniti k šeststoletnemu sožitju med Nemci in Slovenci. A nova država je bila groba. Nemške uradnike in učitelje so zamenjali slovenski. Kljub upiranju Kočevskih Nemcev je slovenščina popolnoma izpodrinila nemščino. Zaradi tega so se migracije v Avstrijo in Nemčijo, predvsem krošnjarjev, povečale (Trdan, 1999).
2. svetovna vojna je pomenila novo razočaranje. Italijanska okupacija je prinesla veliki nemški načrt o preselitvi nemških manjšin vzhodne in jugovzhodne Evrope. Tako so Kočevski Nemci doživeli največjo emigracijo v zgodovini. Med letoma 1940 in 1942 so v 40 km oddaljeno Spodnjo Štajersko preselili 2833 družin oz. 12.000 Kočevarjev, kar je 95% narodne skupine (Jaklitsch, 2019). Prostovoljna selitev je bila uspešna zaradi dobre nacistične propagande, želje Kočevarjev po boljšem življenju ter umiku pred osamljenostjo. Kočevarje so začasno naselili v tabore, leta 1943 pa v stavbe 37.000 izseljenih Slovencev. Za preselitev v Nemčijo glede na zdravstveni in rasni pregled je ustrezalo le 5 % Kočevarjev. Vzrok za to najdemo tudi v tem, da naj bi bili Kočevarji nemški kmečki branik jugovzhodne meje (Ferenc, 2007). Ko je bila zmaga zaveznikov že na obzorju, so Italijani s pomočjo zavoda Emona začeli s ponovno naselitvijo Kočevske. A volja ljudi po ponovni naselitvi Kočevskega roga je bila majhna. Vzrok za to sta bila zagotovo tudi partizansko delovanje na Kočevskem ter italijanske ofenzive, katerih posledica so bila požgana in opustošena območja (Ferenc, 2010). Po izgubi Tretjega rajha v 2.
26
svetovni vojni so Kočevarje začeli izseljevati z območja današnje Slovenije v Avstrijo in Nemčijo. Kraški relief je s svojimi podzemnimi reliefnimi oblikami zelo primeren kraj za vojne in povojne zločine, kot so poboji. Ti zločini so dolgo časa veljali za tabu. Zločini so bili dolgo časa skriti pred očmi javnosti, saj so bile lokacije grobišč dobro zakrite (npr. z miniranjem).
Danes na te dogodke opozarjajo spravne slovesnosti. (Ferenc, 2007; Heberle, 2008; Saje, 196).
Po vojni je Jugoslavija posegla v pravice nemške manjšine v Kočevskem rogu. Kočevskim Nemcem, ki so med vojno delovali proti Jugoslaviji, je država odvzela državljanstvo. Ostale Kočevske Nemce so razlastninili. Lastnino je dobila lokalna skupnost (Heberle, 2008). Tako je v Kočevju leta 1945 ostalo 110 pripadnikov manjšine. Na izpraznjeno ozemlje so začeli naseljevati Jugoslovane. Predvidena je bila tudi ponovna naselitev Nemcev, ki se ni zgodila.
Ker so za revitalizacijo delno uničenih in aktivnih vasi potrebovali delovno silo, so oblasti poleg Jugoslovanov v Kočevski rog privabljale tudi druge prebivalce. Od 176 vasi je bilo 85 vasi opuščenih. Za bivanje primernih je bilo le 20 % hiš (997 hiš), največ v vaseh okoli Kočevja, najmanj pa v Kočevskem rogu. Naselja na Kočevskem so bila med najbolj opustošenimi naselji v slovenski pokrajini v povojnem obdobju (Ferenc, 2007). Kljub pomanjkanju stanovanj je bil kolonizacijski načrt februarja 1947 odobren. Kolonizacija je predvidevala socialistični kmetijsko-gospodarski vzorec. To pomeni, da ljudje ne bi imeli zasebne zemlje, kar je seveda zmanjšalo željo po imigraciji na Kočevsko. S tem se začne začarani krog. Pomanjkanje stanovanj, materiala in denarja je vodilo v pomanjkanje delavcev, kar je vodilo v počasnejšo revitalizacijo, ta pa nazaj do pomanjkanja stanovanj (Ferenc, 2010).
Danes v Sloveniji delujejo štiri društva za nemško narodno manjšino, od tega dve na Kočevskem. Društvi skrbita za ohranjanje dediščine ter obnove stavb. Podporo Kočevarjem nudijo tudi društva, ki so nastala v tujini po vojni (Kanada, Nemčija, ZDA, Avstrija) (Ferenc, 2007).
3.2 GOSPODARSTVO NA KOČEVSKEM
Kočevski Nemci so se izmed gospodarskih panog najbolj ukvarjali s kmetijstvom, ki je bilo na Kočevskem vodilna panoga do 19. stoletja. Rodbina Auersperg je kot kočevska vojvoda nosila naziv ene največjih veleposesti v Sloveniji. Na drugi strani je bila Kočevska območje malih kmetov. Ti so predstavljali 84,5 % prebivalstva. Po letu 1900 se je ta številka začela drastično nižati. Na Kočevskem je bilo kmetijsko primernih le 20 % površin. Teh 700 km2 si je v 19.
stoletju lastilo 8.000 posestnikov. Dobro polovico so prekrivali travniki in pašniki, tretjino gozd, njiv je bilo le 9 % (največ v dolinah). Poleg klasičnih njivskih pridelkov (krompir, koruza, zelje, pesa, žitarice, korenje, lan, detelja, stročnice, konoplja …) je bilo na jugu Kočevskega roga razširjeno tudi vinogradništvo. Konec 19. stoletja je trto prizadela trtna uš, kar je privedlo do njenega propada. Glavno kmetijsko dejavnost Kočevarjev je predstavljala živinoreja. Poleg goveda, prašičev, perutnine in ovac so meso pridobivali tudi z lovom. Divjad so hitro prekomerno izlovili; delno za trgovanje, delno za zaščito kmetijskih površin pred srnjadjo. Delež živinoreje je začelo v 19. stoletju upadati, zato so pašno živinorejo opustili (Heberle, 2008; Šmitek, 1981).
27
Po letu 1900 so se začele razvijati tudi druge panoge. Dejavnosti so bile usmerjene v lokacije surovinskih baz. Obilica gozdov je omogočila razvoj lesne industrije (Heberle, 2008). Mednjo spada tudi mala trgovina z lesenimi izdelki, suhim sadjem, tekstilom in drugimi drobnarijami, ki spremlja kmetijstvo, saj to ni zadostovalo za preživetje. Táko domačo obrt na Kočevskem imenujemo krošnjarstvo. Z dovoljenjem monarha Ferdinanda II so imeli krošnjarji pravico trgovati po celotni monarhiji. Polovica moških je bila od doma odsotnih več mesecev, let ali celo za vedno. To je bila najpomembnejša in najbolj razširjena zaposlitev Kočevarjev. Življenje krošnjarjev je bilo težko in skromno, redkokdo je s tem obogatel. Zaradi tuje konkurence (poceni italijansko sadje), se je krošnjarstvo v zadnjih desetletjih 19. stoletja preusmerilo v prodajo cenenih slamnikov in loterijskih igric. Z upadom domače obrti pa lesna industrija nasprotno ni zamirala. Pomembni prelomnici te panoge sta bili odprtje lesne obrtne šole v Kočevju leta 1882 in prihod železnice 27. septembra 1893. Za lesarsko industrijo so bile pomembne vodne in parne žage, kjer je bilo zaposlenih veliko ljudi. Ravno v Kočevju je bila leta 1844 ustanovljena prva žaga na slovenskem (Ferenc, 2007). Za najmodernejšo je veljala tudi žaga Rog, zgrajena leta 1894. Do nje so iz gozdov speljali posebno gozdno železnico, saj žaga poleg bližine gozda in primernega vodotoka potrebuje tudi dobro prometno povezavo.
Obratovala je 38 let. Poleg nje je delovalo še več manjših privatnih žag, ki niso obratovale vse leto. Zaradi oddaljenosti od tržišča je bila Kočevska nekonkurenčna, cene so bile visoke, delo težaško, zaslužek pa nizek. Zato so se ljudje po letu 1910 odseljevali na Hrvaško in v druge dele sveta, predvsem po gospodarski krizi, ki je prizadela tudi Kočevje (Heberle, 2008).
Industrija je prišla pozno, v začetku 19. stoletja. Poleg lesne industrije so bile pomembne tudi steklarska, tekstilna in s prihodom železnice tudi rudarska industrija. Steklarna, kjer so iz lesa pridobivali pepeliko, potrebno za izdelavo stekla, je obratovala le slabega pol stoletja, saj je izgradnja Južne železnice prinesla konkurenčno češko steklo. Za moderno dobo je bil zagotovo najpomembnejši rudnik miocenskega oz. pliocenskega lignita in rjavega premoga, ki so ga pri Kočevju začeli izkopavati leta 1803. Izkop je bil na slovenski ravni minoren (manj kot 1 %), a lokalno pomemben, saj je leta 1875 zaposloval 150 rudarjev, 35 let pozneje pa že 708 delavcev, od katerih je bilo 10 % Kočevskih Nemcev. Premog je bil sprva namenjen grofovi železarni na Dvoru, pozneje ga je odkupovala steklarna ter razni privatniki. Leta 1885 Trboveljska premogovna družba kupi rudniške kope, ki so pozneje zanjo predstavljali desetino izkopa. Do 20. stoletja je bil kočevski rudnik največji obrat okraja. Zaslužen je bil tudi za elektrifikacijo mesta (Heberle, 2008).
Kot zgoraj omenjeno so v Kočevju gojili tudi lan in konopljo. Poljščini sta bili pozneje uporabljeni v novi kočevski panogi. Leta 1843 so v Svetlem Potoku in njegovi okolici izdelovali sukno. Delo je potekalo v obliki delavnic. V 20. letih 20. stoletja so na Kočevskem odprli dve tekstilni tovarni; eno za sukno in drugo za bombažne tkanine in pletenine. Zaradi konkurence se industrija ni obdržala dolgo. Pred vojno je bilo na Kočevskem letno tudi 39 sejmov. Gozdna narava je pritegnila veliko italijanskih in avstrijskih poletnih turistov (Pozdrav iz Bele krajine, Kočevske, osrednje Dolenjske in Posavja, 2006).
28