KLIMATSKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA - NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI KOČEVSKEGA ROGA

2. NARAVNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI KOČEVSKEGA ROGA

2.4 KLIMATSKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA

Po klasifikaciji Ogrina (1996) Kočevski rog spada v zmerno celinski tip podnebja zahodne in južne Slovenije. Zaradi značilne dinarske smeri je gorstvo izpostavljeno vplivom gorskega, sredozemskega in kontinentalnega podnebja. Temperaturno je Kočevski rog bolj primerljiv z značilnostmi celinskega podnebja, padavinsko pa sredozemskega podnebja. Klimatske razmere v Kočevskem rogu meri edina meteorološka postaja v pokrajini, ki je locirana na Mirni gori.

Vreme se zaradi stika različnih zračnih mas hitro menja. Velikokrat se temu pridružijo ekstremni vremenski pojavi. Pri pregledu temperatur so močno vidni celinski tokovi. Letno temperaturno povprečje Kočevskega roga je 7,7 C. Na potek izoterm močno vpliva orografska lega. Velike doline dajejo prednost zimskemu toplotnemu sevanju in kopičenju hladnih zračnih mas, a vendar je radiacijske megle manj kot v Ljubljanski kotlini. V zaprtih podoljih stekanje hladnega zraka vpliva na hladna poletja in mrzle zime. Jugovzhodni del Roga je toplejši.

Topleje je tudi ob Kolpi, kjer je zavetrje. Na nadmorski višini 740 m je januarska povprečna temperatura –1,9 C, julijska pa 16,9 C (Perko in sod., 1999).

Ker v zaključni seminarski nalogi raziskujem zgodovinsko poselitev Nemcev na Kočevskem, je prav, da tudi pri pregledu meteoroloških podatkov upoštevam starejše podatke. Zgodovinsko gledano je primerljive meteorološke podatke težje dobiti, saj se za višje ležeče predele, kot je Kočevski rog, niso zajemali (Ravbar, 1993). A vendar nekatera literatura navaja podatke za 19.

stoletje. Lehman (1933) je Kočevsko uvrstil v podnebni tip Spodnje Kranjske hribovite dežele.

Srednje temperature meteoroloških letnih časov so za zimo 1,8 C, pomlad 7,8 C, poletje 17,6

C in jesen 8,8 C (Lehmann, 1933). Kontrasten prehod iz sredozemskega v celinsko podnebje kaže napredna stopnja temperaturnega prehoda. Ta se močneje odrazi pozimi, saj poleti ni pretirane vročine. Slana se lahko pojavlja vse do junija ter vse od konca septembra naprej, kar je značilen indikator hladnih poletij (Gerlanc, 1956). Zimska izoterma znaša okoli –1 C, poletna 21 C. Prehodna letna časa se gibata od 11 C do 12 C. Pomlad se segreje hitreje kot jesen, a je jesen vseeno toplejša kot pomlad. Najvišja izmerjena temperatura med letoma 1876 in 1885 je 33,2 C. Zimski ekstremi se zaradi megle spustijo do –22,3 C. Danes so ti rekordi

še višji, in sicer poleti do 36 C ter pozimi do –30 C. Poletne temperature so zelo podobne temperaturam na Madžarskem, za katero je značilen celinski podnebni tip (Lehmann, 1933).

Slika 6: Povprečne letne temperature v Kočevskem rogu 1971–2010

Padavinski režim Kočevskega roga je submediteranski. Padavinsko je vzhodni del manj namočen, a padavinske sence tu ni, saj tudi najvzhodnejši predeli dobijo 1300–1400 mm padavin letno. Padavine so skozi leto dokaj enakomerno razporejene. Primarni višek je novembra, sekundarni junija. V Kočevju so bile v obdobju 1876–1900 povprečne mesečne vsote padavin pozimi 267, spomladi 379, poleti 414 in jeseni 493. Pozimi pade 17,02 % letnih padavin, spomladi 24,10 %, poleti 26,66 % in jeseni 31,75 %. Glede na primerjavo s Trstom, Trebnjem in Novim mestom lahko zaznamo vzorec: jeseni v Kočevju zaradi močnega dežja prevladuje sredozemsko morsko podnebje. Poleti, ko je v Novem mestu izrazito celinsko podnebje, pa se pojavi sekundarni poletni minimum (Lehmann, 1933). Na leto v povprečju pade 1579 mm padavin (Perko in sod., 1999). Med letoma 1817 in 1818 je bilo povprečje 1570 mm padavin letno. Poleti na Kočevskem mnogokrat več dni zapored ni dežja. Nekaj padavin z vetrom prejmejo le večje doline na jugozahodu pokrajine, medtem ko so vetrovi, ki se spuščajo proti Kočevskemu polju, že izsušeni. Vetrovi skupaj s sončno transpiracijo v višjih legah topijo sneg, odvajajo vlago in odzračujejo hladen zrak bolj kot v nižjih legah. Tako preprečujejo

zmrzal. Dobra tretjina dni je oblačnih, največ pozimi, najmanj poleti. Zaradi kraških kamnin je pomanjkanje vode, predvsem poleti, veliko. Zato so si ljudje naredili rezervoarje, v katerih med poletno sušo hranijo deževnico. Poleti večina padavin pade v obliki močnih ploh, ki se pojavijo 30 dni letno. Toče je malo, le dvakrat letno (Ravbar, 1993). Kočevska je ena najhladnejših pokrajin Slovenije. Že na začetku novembra se poleg jugozahodnih neviht pojavljajo nizki snežni oblaki. Jeseni se pojavljajo mrzle padavine ter vlažna večerna megla. Pozimi je padavin manj. Te padajo v obliki rahlih dolgotrajnih padavin, kot sta sneg ali žled. Sneži 38,8 dni letno, od oktobra do maja. Snežna odeja je v Kočevskem rogu debela več kot en meter, v preteklosti so izmerili debelino nad 650 cm. Zato so leta 1985 tudi na vzhodnem robu Roga oblikovali zimskošportno središče s prenočišči. Ko sonce doseže najvišjo lego na nebu, začne intenzivno taliti sneg. Medtem ko se v višjih legah (Planina) sneg lahko stali v enem dnevu, v dolinah (med Loškim Potokom in Podpresko) vztraja več dni. Zgodi se le redko, da južni tok stali snežno odejo zelo zgodaj. Spomladanske cvetlice se tako v dolinah pojavijo aprila, nad 600 m. n. v. pa šele konec maja. Zmrzal, ki je zelo nevarna za sadno drevje, vztraja vse do junija (Lehmann, 1933).

Slika 7: Padavine v Kočevskem rogu

19 2.5 VEGETACIJSKE ZNAČILNOSTI OBMOČJA

Gozd je zgovoren obraz pokrajine in podnebja. V Evropi je dandanes ohranjenih malo t. i.

pragozdov oz. naravnih gozdov. Kočevski rog ima šest dobro ohranjenih ekosistemov z visoko produktivnostjo. Na dinarskem fitogeografskem območju so stari gozdovi strnjeni in pestri z ogromno divjadi (Kutnar, Urbančič, 2006). Med podrtimi drevesi hitro zrastejo novi mladi sestoji. Osamelcev zaradi močnega vetra ni. Kar 92 % vseh površin Kočevskega roga porašča gozd. Primerljiv je z nizkim nemškim deževnim gorovjem. Rast gozdov je pogojena z biotskimi (vpliv drugih rastlin in živali), edafičnimi (sestava tal) in klimatskimi dejavniki. Klimatsko se podnebne razmere zaostrujejo od zahoda proti vzhodu ter z naraščanjem nadmorske višine.

Gozdne združbe glede na nadmorsko višino lahko razdelimo na tri pasove. Od 250 m do 500 m raste gozd belega gabra in hrasta z lipovci, divjo češnjo, mokovcem in breko. Srednji pas med 550 m in 800 m oblikuje bukov gozd. V najvišjem pasu od 800 m naprej najdemo jelovo-bukov gozd s smreko, lipo, gorskim brestom in gorskim javorjem. Kraški relief zmanjša monotonost pasovitosti (Gostinčar, 2009). Petrografska/geološka karta nam pokaže, da zgornja trditev za območje Kočevskega roga ne velja. Drevesa niso pogojena s tipom tal, saj bazofilne hraste in kisloljubne bore najdemo skupaj v isti združbi. To lahko utemeljimo z bujnim podrastjem, ki tvori obilo humusa, kar privabi obe drevesni vrsti. Debelina humusa je tanjša kot v bukovem gozdu, kjer meri 30–40cm (Lehmann, 1933). Poleg naravnih dejavnikov je velik pečat na sedanjo podobo vegetacije pustila tudi zgodovina. Ta je narekovala ravnanje z gozdom.

Ozemlje je bilo nedeljivo, v celoti last oblastnikov. Še pomembnejše je bilo načrtno planiranje rabe gozdov. Prvi gozdni načrti so nastali leta 1890 za gozdove grofa Auersperga. Pozneje je Leopold Hufnagl vpeljal sonaravni koncept ravnanja z gozdom. Prepovedal je golosek in vpeljal prebiralno gospodarjenje z gozdom. Posebnost so tudi opustele vasi in njihovo gozdno zaraščanje (Kočevsko gozdnogospodarsko območje, 1986).

Glede na okolico Kočevsko hribovje nima posebne biogeografske podobe. Ob natančnejšem pregledu pa opazimo mešanje panonskih stepskih trav z ilirskimi rastlinskimi združbami.

Slednje živijo v nižjih toplejših predelih (Lehmann, 1933). Zastopniki ilirske, alpske, panonsko-pontske in sredozemske flore se mešajo z vodilno srednjeevropsko oz. baltsko-sibirsko floro.

Glavni srednjeevropski predstavniki so rdeča bukev, jelka ter smreka, ki tvorijo mešan gozd.

Prevladuje bukev, sledi ji jelka. Bukev se nahaja na visokih vzpetinah ter na severnih ekspozicijah, kjer je dovolj vlage. Najbolj čisti bukovi tereni so na zgornjih delih pobočij Črmošnjiške doline, pri Gačah in pri Seli pri Dobu. Bukev pokriva 50 % Kočevskega roga, od tega je 7 % termofilnih bukovih gozdov (Kočevsko gozdnogospodarsko območje, 1986).

Preostalo so večinoma jelovo-bukovi gozdovi. Primesi iglavcev se pojavljajo v skupinah ali posamično. Jelke najraje rastejo na ilovici (Debliške livade, Ušiva jama, Rajhenav, pod Sušjem, Staro Brezje, Kočevje …). Odlične so dobro prevetrene (preprečitev zmrzali), prostorne glinaste vdolbine ter višje ležeče doline med Loškim Potokom in Podpresko, kjer ni zimske zmrzali, julijske temperature pa ne padejo pod 13 C ali 14 C. To omogoča tri mesece vegetacijskega obdobja. V dolinah zaradi nevarnosti pozne zmrzali jelke ne najdemo, izjema je Dragarska dolina. Na Koprivniškem polju se pojavi šele na nadmorski višini 850 m in višje.

Jelke so torej višje ležeče v skupinah, nižje in posamično pa redko. Vseeno se jelka bori s hitro

rastočo bukvijo. Jelke imajo prednost le na njim ugodnih tleh (npr. peščena dolomitna tla). Jelke na prisojnih območjih nižje zamenjajo bor, macesen in breza (Kočevski zbornik, 1939).

Slika 8: Površina gozdnih površin na začetku 19. stoletja

Slika 9: Površina gozdnih površin danes

Prednost mešanega gozda je, da bukve tvorijo humus, iglavci pa prepuščajo več svetlobe do tal.

Podrast je značilna za bukove sestoje. Sestavlja jo grmičevje z manjšim delom mahov in bogato podtalno favno. Le del bukovega substrata je poleti zelen, saj je vegetacijsko obdobje pred ozelenitvijo bukve, ki prepušča malo svetlobe do tal. Južna in jugozahodna apnenčasta pobočja so poleti izredno suha. Pri temperaturah 18––22 C je v avgustu in juliju manj kot dva tedna padavin. To jelke ne moti, medtem ko smreko zelo. Slednja se pojavlja v sestojih z bukvijo in jelko v plitvejših delih, kjer lahko s svojimi plitkimi koreninami črpa podtalnico. Človeški vnos smreke še ni čisto pojasnjen, saj se po navadi pojavlja le kot spremljevalec jelovo-bukove združbe. Vendar ponekod popolnoma zamenja listnati gozd. Človek je za namene pogozdovanja več kot smreke naselil črnega bora. Zanj visoke poletne temperature in padavine predstavljajo popolne razmere za rast, zato je nenavadno, da ga na tem območju ni še več.

Prisoten je tudi navadni bor. Posebnost Kočevskega roga je sladki kostanj. Kljub temu da mu bazična tla ne ustrezajo, se je ustalil zaradi prodnatih tal in primernih temperatur. Nahaja se le na južnih pobočjih skupaj z drugimi drevesi, saj mora imeti zrak v obdobju vegetacijske dobe (6–7 mesecev) vsaj 10 C. Pojavlja se v družbi hrastov in borovcev, saj vsi potrebujejo enake razmere: vodo, svetlobo in toploto. Tako se je razvila posebna združba na nadmorski višini med 400 in 600 m, višje pa že začne dominirati bukev z iglavci (Lehmann, 1933).

Fizionomija srednjeevropskih rastlinskih in podnebnih razmer v kočevskem visokogorju je pomembna tudi za kulturno krajino. Zaradi posebnih naravnogeografskih dejavnikov se je tukaj ustvaril poseben agrarni otok. Kljub vlažnemu podnebju kraško površje povzroča pomanjkanje vode (Trdan, 1999). Ker voda poleti usahne tudi v kraških vodonosnikih, so včasih po vodo hodili več ur hoje stran. Zaradi tega so preventivno zgradili vodnjake in kapnice, ki jih danes najdemo vsepovsod (Gerlanc, 1956). Na kulturne rastline vpliva tudi temperatura. V dolini Kočevske Reke imajo pridelki glede na Kočevsko polje 3–4 dnevno zamudo rasti. Z višanjem nadmorske višine se ta zakasnitev daljša (npr. Loški Potok na nadmorski višini okoli 765 m. n.

v.). V teh legah je daljše tudi obdobje snežne odeje. Na planotah je sneg dvakrat debelejši kot v termalnem pasu in po dolinah. Sadje v Kočevskem rogu dozoreva 4–5 tednov pozneje kot v Krški kotlini. Češnje tu ne uspevajo Jabolka uporabljajo le za mošt, saj zaradi zmrzali ne dozorijo do konca. Nad 750 m. n. v. ne gojijo koruze. Izjema so le dobro prevetrena območja, ki odvajajo mrzli zrak in omogočajo rast koruze nad 730 m. n. v. (prim.: Kapelica Sv. Ane v Mačkovcu – 825 m. n. v.). Koruza pokriva le majhen delež njiv tudi na Koprivniškem podolju (622 m. n. v.). Toploljubna je tudi vinska trta. V Kočevskem rogu je zato vedno na jugovzhodu, kjer toplo spomladansko sonce in topli jugozahodni vetrovi hitro stopijo sneg. Ugodna pozicija so tudi zahodne lege. Zgornja meja na jugu je 480 m. n. v., v Šenberku pa do 520 m. n. v. A tukaj so vinske trete na zahodni strani, kjer so izpostavljene redkim severnim vetrovom. V Koprivniškem podolju je pašniški pas, kjer zaradi vetrov ni vinogradništva. Tu najdemo večinoma polja detelje. Za trto je primerno tudi črnomeljsko območje. Manj primerno je v Črmošnjiško-Poljanski dolini. Poletni ekstremi trti ustrezajo, saj ima rada suhe razmere.

Problem je pomanjkanje tople suhe jeseni za zorenje. Poleg tega ima Kočevje najnižjo zimsko temperaturo na Kranjskem, kar trti ne ustreza. Pri Starem Logu so vinogradništvo zato hitro opustili. Danes nas na preteklo vinogradniško dejavnost v Rogu spominjajo opuščene vinogradniške hiške. Največ kmetijske dejavnosti je tako skoncentriranih na planotah do 200 m. n. v. ter v dolinah (Podpreska, Srednja vas pri Dragi in Trava) (Kočevsko gozdnogospodarsko območje, 1986; Lehmann, 1933).

Slika 10: Prsti v Kočevskem rogu

3. ZGODOVINA NEMCEV NA KOČEVSKEM

3.1 KOČEVSKI NEMCI

Nemška kolonizacija Kočevskega roga se je začela z Friedrichom von Ortenburgom, vladarjem Kočevske. Kočevje je bilo do njegove ustanovitve podjetja Pragozd v 13. stoletju neposeljeno, kar je predstavljalo problem za vladarjeve dohodke. Glavne prometne poti so Kočevje že od rimskih časov dalje obšle. V srednjem veku je skozenj po dolini od Rašice do Knežje Lipe vodila stranska cesta s tremi Ortenburškimi mitnicami, ki so pobirale prometno-trgovsko pristojbino. Najbližji sekundarni trgovski poti v poznem srednjem veku sta bili dolenjska in notranjsko-postojnska pot (Kosi, 1998). Poleg slabih prometnih povezav je bil kočevski

pragozd redko poseljen. Ljudje so za kolonizacijo gozda dobili denarno pomoč, dodatni vzpodbudi pa sta bila potres in kuga na Koroškem leta 1348. Prvi priseljenci iz Vzhodne Tirolske in Koroške so se leta 1325 naselili v Črmošnjice na vzhodu ter Gotenico na zahodu.

Prvi uradno ustanovljen kraj so otvorili z izgradnjo cerkve Mahovnik in kapelo Sv. Jerneja 1.

septembra 1339. Temu je sledila glavna zunanja kolonizacija med letoma 1350 in 1363. Med imigrantiso bili pomešani tudi koroški in gorenjski Slovenci. Priseljenci so se naseljevali v že obstoječa slovenska naselja, zato so hitro začneli graditi nove naselbine. Poselitev gozdnatih predelov je počasnejša in dražja, zato je Rog skupaj z Malo Goro in Dragarsko dolino med kolonizacijo ostal še neposeljen. V roku desetih let je bila kolonizacija zahodnega dela končana.

Število prebivalcev je iz 2.500 v šestdesetih letih naraslo na 3.500 prebivalcev konec 14. stoletja (Heberle, 2008).

Veliki zunanji kolonizaciji so sledile notranje kolonizacije, ki so trajale vse do propada jezikovnega otoka. Slednje se nanašajo na preseljevanje rojencev, za katere ni bilo več prostora doma. S podtikanjem požarov in oranjem so iz gozda pridobivali nove laze (objekte z obdelovalno površino). Friderik Ortenburški je leta 1406 zaradi sporov med podložniki izdal gozdno uredbo, s katero je lastninske pravice do gozda pripisal zemljiški gospodi, podložnikom pa le v primeru, da so za neko parcelo redno skrbeli 9 let (Gerlanc, 1956). Poleg krčitev gozda je 15. stoletje zaznamovala menjava oblasti. Po izumrtju Orteburžanov je prostor prešel pod okrilje Celjski grofje, po njihovem izumrtju pa habsburški plemiči in nemški cesar Friedrich III. Leta 1469 se je kljub naravni obrambi reki Rinži zgodil prvi turški vpad, v katerem so požgali mestno jedro. Ker je Kočevsko podolje lahko prehodno, so bili turški vpadi v preteklosti tukaj stalnica. Dve leti pozneje je Kočevje skupaj z mestnimi pravicami dobilo obzidje, kmalu za tem pa še rudarske pravice za izkop železove rude (Kočevski zbornik, 1939; Heberle, 2008).

Zaradi turških upadov je Kranjska deželna uprava na začetku 16. stoletja na mejno območje naselila Uskoke. Leta 1507 je Maksimilijan I gospostvo predal Jörgu Turjaškemu. Zaradi njegovega fevdalnega izkoriščanja je prišlo do kmečkega upora v Kočevju. V drugi polovici 16. stoletja, ko se je končala tretja faza notranje kolonizacije, je hrvaški Grof Blagay izvedel slovanizacijo Kočevskih Nemcev. Leta 1558 so na severovzhodu Kočevskega roga ustanovili 25 novih vasi, s skupno velikostjo 0,768 km² oz. 38,4 bavarskih hub. Zaradi davčnega urbarja, za katerega je pobudo leta 1574 dal Karl II, nam je za poznejša obdobja na voljo več podatkov o vaseh in njihovih velikostih (Heberle, 2008).

V 17. stoletju je papež na Kočevsko poslal škofa Alberta, z namenom, da sem nastavi več nemških duhovnikov. Kočevski Nemci so živeli na območju 17 župnij, vendar pa je, kljub temu da so župnije smatrali za nemške, v njih delovalo 88 % slovenskih duhovnikov. Vzrok za to je bilo, da je teologijo v Ljubljani študiralo več Slovencev kot pa Kočevskih Nemcev. Poleg duhovnikov, ki so bili, kot povezovalni člen klerikalno-konservativnega prebivalstva, aktivni tudi v politiki, je imel na Kočevskem besedo tudi vojvoda Auersperg. Svojo funkcijo patrona je le redko koristil (Trdan, 1999). Sam se je bolj posvečal uradnim zadevam, saj so se lastniki Kočevske pogosto menjali. Zadnji lastnik v tem stoletju je preko cesarja Kočevju prinesel nekaj novih pravic, med njimi tudi prvo šolo leta 1690. Zadnje stoletje novega veka je zaznamovala

Marija Terezija. Ta je s kmetijskimi novostmi Kočevsko preoblikovala v poskusno žitnico Kranjske. V prvem Terezijanskem popisu je bilo popisanih 9079 prebivalcev (Heberle, 2008).

Za Kočevarje pomembno obdobje se začne v 19. stoletju. Visoki davki, nazadovanje Kočevja in šolska obveza od leta 1869 naprej je povzročila upore. A vendar so dunajski učitelji spodbudili razcvet društev, štipendij in novih šol (Ferenc, 2007). Ta narodni preporod je pritegnil pozornosti izobražencev, ki so začeli proučevati zanimiv nemški dialekt. Pomlad narodov je prinesla nacionalizacijo in urbanizacijo. Število prebivalcev se je dvignilo na najvišjo število – 26.000. Eden od vzrokov je bil tudi odprtje rudnika lignita leta 1892. Ta je močno spremenil narodno strukturo prebivalstva, saj so bili rudarji večinoma Hrvatje in Slovenci. Konec stoletja se je zaradi agrarne krize ter oddaljenosti od demografskih centrov začelo čezcelinsko izseljevanje Kočevskih Nemcev. Pot v ZDA je morala biti tehtno načrtovana, saj je bila carinska kontrola temeljita. O tem je Kočevarje do leta 1919 obveščal časopis Gottscheer Bote. Pozneje ga je zaradi prepovedi SHS zamenjal časopis Gottscheer Zeitung (Heberle, 2008).

Kočevske Nemce je od leta 1880 prizadel upad prebivalstva za 18,8 % (Ferenc, 2007). Prizadela jih je tudi 1. svetovna vojna, ki je prinesla pomanjkanje, spremenjen vsakdanjik, odhod 1500–

1600 kočevskih fantov v vojsko ter izgubo kočevarskega zaveznika Franca Jožefa I. Avstriji naklonjen časopis Gottscheer Bote je moral leta 1918 naznaniti slabo novico. »Mi, Kočevarji, ki smo vedno ljubili cesarsko državo Avstrijo z vsem dostojanstvom, smo zelo boleče občutili njen razpad …« (Trdan, 1999, str. 91). Majska deklaracija je pokazala slabosti narodnih manjšin. Zaradi slovanskega pritiska na Kočevske Nemce so se ti želeli priključiti k nemško-avstrijski državi ali pa celo osamosvojiti jezikovni otok, kot je to storila Andora. Slovenci so na to reagirali s posmehom. Kot neuresničljivo so to videle tudi globalne velesile. Ko so Kočevarji ugotovili, da so na političnem parketu pogoreli, so se želeli vrniti k šeststoletnemu sožitju med Nemci in Slovenci. A nova država je bila groba. Nemške uradnike in učitelje so zamenjali slovenski. Kljub upiranju Kočevskih Nemcev je slovenščina popolnoma izpodrinila nemščino. Zaradi tega so se migracije v Avstrijo in Nemčijo, predvsem krošnjarjev, povečale (Trdan, 1999).

2. svetovna vojna je pomenila novo razočaranje. Italijanska okupacija je prinesla veliki nemški načrt o preselitvi nemških manjšin vzhodne in jugovzhodne Evrope. Tako so Kočevski Nemci doživeli največjo emigracijo v zgodovini. Med letoma 1940 in 1942 so v 40 km oddaljeno Spodnjo Štajersko preselili 2833 družin oz. 12.000 Kočevarjev, kar je 95% narodne skupine (Jaklitsch, 2019). Prostovoljna selitev je bila uspešna zaradi dobre nacistične propagande, želje Kočevarjev po boljšem življenju ter umiku pred osamljenostjo. Kočevarje so začasno naselili v tabore, leta 1943 pa v stavbe 37.000 izseljenih Slovencev. Za preselitev v Nemčijo glede na

In document Vpliv naravnogeografskih dejavnikov na zgodovinsko poselitev Kočevskega roga (Strani 20-0)