OTROCI Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM RAZVOJU
Za osebe z motnjo v duševnem razvoju je značilna nevrološko pogojena razvojna motnja, ki nastopi pred dopolnjenim 18. letom starosti. Za osebe z motnjo v duševnem razvoju so značilne nižje intelektualne sposobnosti, ki odstopajo za več kot dve standardni deviaciji od povprečja, ter pomembna odstopanja prilagoditvenih funkcij na vsaj dveh področjih – socialnem, konceptualnem in praktičnem (Vovk Ornik, 2015). Osebe z motnjo v duševnem razvoju se praviloma šolajo v specializiranih ustanovah za osebe s posebnimi potrebami. Glede na stopnjo motnje v duševnem razvoju ločimo otroke z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, ki jih bomo kasneje tudi opisali (Vovk Ornik, 2015).
1. Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju
Pri osebah z lažjo motnjo v duševnem razvoju je znižano senzomotorično in miselno skladno delovanje ter sposobnosti za načrtovanje, organizacijo, odločanje in izvedbo dejavnosti. Pri posameznikih z lažjo motnjo v duševnem razvoju miselni procesi potekajo bolj na konkretni kot na abstraktni ravni. Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju uporabljajo preprostejši jezik in se nagibajo k nezrelemu presojanju in odzivanju v socialnih okoliščinah. Ob individualnem pristopu ter z vsebinskimi, metodičnimi in časovnimi prilagoditvami v učnem procesu lahko otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju dosežejo temeljna šolska znanja. Posamezniki z lažjo motnjo v duševnem razvoju se lahko usposobijo za manj zahtevno poklicno delo in samostojno socialno življenje (Vovk Ornik, 2015).
2. Otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju
Otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju v učnem procesu lahko usvojijo osnove branja (osnovnih besed in znakov), pisanja in računanja, na drugih področjih (gibalnih, likovnih, glasbenih) pa so lahko uspešnejši. Pri učenju in poučevanju
- 24 -
potrebujejo otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju prilagoditve in konkretna ponazorila. Posamezniki svoje potrebe in želje sporočajo, pri tem lahko potrebujejo podporno ali nadomestno komunikacijo. Pri vključevanju v socialno okolje potrebujejo otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju posebno podporo. Posamezniki z zmerno motnjo v duševnem razvoju se lahko usposobijo za enostavna, nezahtevna opravila, sicer pa potrebujejo podporo in različno stopnjo pomoči (Vovk Ornik, 2015).
3. Otroci s težjo motnjo v duševnem razvoju
Otroci s težjo motnjo v duševnem razvoju razumejo enostavna sporočila in navodila ter se ustrezno odzovejo nanje. Osebe zmorejo sporočati svoje potrebe in želje, pri tem lahko uporabljajo podporno ali nadomestno komunikacijo. Otroci s težjo motnjo v duševnem razvoju se orientirajo v ožjem okolju, vendar pri tem potrebujejo varstvo in vodenje. Pri otrocih s težjo motnjo v duševnem razvoju so naučene veščine in spretnosti samo avtomatizirane. Pri skrbi zase posamezniki potrebujejo pomoč drugih. Osebe imajo pogosto težave v gibanju, prisotne so tudi druge razvojne motnje in bolezni. Posamezniki s težjo motnjo v duševnem razvoju se lahko usposobijo za najenostavnejša opravila (Vovk Ornik, 2015).
4. Otroci s težko motnjo v duševnem razvoju
Otroci s težko motnjo v duševnem razvoju razumejo in upoštevajo navodila v zelo omejenem obsegu. Redko razvijejo osnove govora in sporazumevanja. Pri otrocih s težko motnjo v duševnem razvoju sta prav tako omejena zaznavanje in odzivanje na zunanje dražljaje. Potrebujejo stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje. Posamezniki so omejeni v gibanju, večinoma imajo težke dodatne motnje, bolezni in obolenja.
Otroci s težko motnjo v duševnem razvoju se lahko usposobijo za sodelovanje pri posameznih aktivnostih (Vovk Ornik, 2015).
SLEPI IN SLABOVIDNI OTROCI TER OTROCI Z OKVARO VIDNE FUNKCIJE
Slepi in slabovidni otroci ter otroci z okvaro vidne funkcije imajo zmanjšano ostrino vida, zoženo vidno polje ali okvaro vidne funkcije. Slepi in slabovidni otroci potrebujejo že v otroštvu veliko treninga na področju samourejanja in orientacije ter intenzivno razvijanje drugih čutil (Vovk Ornik, 2015). V skupino slepih in slabovidnih otrok ter otrok z okvaro vidne funkcije spadajo slabovidni otroci, ki imajo od 5 do 30
% ostankov vida ali zoženo vidno polje na 20 stopinj ali manj. Slabovidni posamezniki pri izobraževanju potrebujejo povečan tisk in primerno osvetlitev. Slepi otroci imajo od 0 do 5 % ostankov vida. Slepe osebe uporabljajo Braillovo pisavo ter pri hoji in orientiranju potrebujejo belo palico. Popolnoma slepi otroci ne ločijo svetlobe in teme.
Pri otrocih z okvaro vidne funkcije so okvare vidne funkcije izražene kot posledica obolenja in/ali delovanja osrednjega živčevja. Pri otrocih z okvaro vidne funkcije se pojavljajo težave z vidno pozornostjo, prisotne so motnje pogleda in fiksacije, zakasnel ter upočasnjen vidni odgovor, neustrezno vidno-motorično vedenje ter neučinkovita vidna percepcija. Zmerno slabovidni otroci ter otroci z okvaro vidne
- 25 -
funkcije so upravičeni do začasnega spremljevalca, težko slabovidni otroci pa vedno potrebujejo spremljevalca (Vovk Ornik, 2015).
GLUHI IN NAGLUŠNI OTROCI
Pri otrocih z gluhostjo in naglušnostjo vpliva izguba sluha na področja sporazumevanja, socializacije ter izobraževanja. Pri posameznikih z izgubo sluha ločimo lažjo, zmerno ali težjo izgubo sluha na enem ali obeh ušesih (Vovk Ornik, 2015). Med posamezniki z izgubo sluha se pojavljajo velike individualne razlike. Na delovanje posameznika z izgubo sluha vplivata tako vrsta in stopnja izgube sluha kot tudi čas izgube sluha in učinkovitost rehabilitacije. Naglušni otroci imajo težave pri poslušanju, orientaciji, komunikaciji, prilagajanju ter vključevanju v družbo. Pri gluhih posameznikih vstavitev polževega vsadka vpliva na področja poslušanja, govora, jezika ter sposobnost uporabe jezikovnih veščin v vsakdanjih življenjskih okoliščinah.
Po medicinskih kriterijih je posameznik z vstavitvijo polževega vsadka gluh, vendar slušno in govorno funkcionira kot naglušen. Razvoj sluha, govora in načina sporazumevanja je odvisen od pravočasne diagnostike okvare sluha, dodelitve slušnega aparata ali vstavitve polževega vsadka, uporabe pripomočkov ter ustrezne rehabilitacije (Vovk Ornik, 2015).
OTROCI Z GOVORNO-JEZIKOVNIMI MOTNJAMI
Pri otrocih z govorno jezikovnimi motnjami so prisotni primanjkljaji na področju usvajanja in razumevanja jezika, pri izražanju in smiselni uporabi govora ter pri komunikaciji. Pojavljajo se neskladja med besednimi in nebesednimi sposobnostmi, pri čemer so nebesedne sposobnosti običajno boljše od besednih. Prisotne so tudi
Gibalno ovirani otroci oz. otroci z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja imajo prirojene ali pridobljene okvare gibalnega aparata, poškodbe gibalnega aparata, centralnega ali perifernega živčevja. Gibalna oviranost se odraža v obliki funkcionalnih in gibalnih motenj (Vovk Ornik, 2015). Glede na gibalno oviranost razlikujemo otroke z lažjo, zmerno, težjo in težko gibalno oviranostjo, ki jih bomo v nadaljevanju opisali.
1. Otroci z lažjo gibalno oviranostjo
Otrok z lažjo gibalno oviranostjo hodi samostojno zunaj zaprtih prostorov, lahko ima težave pri teku in daljši hoji po neravnem terenu ali pri gibanju v skupini oseb. Otrok z lažjo gibalno oviranostjo ima lahko slabše razvito ravnotežje ter težave pri
- 26 -
koordinaciji gibanja. Otrok z lažjo gibalno oviranostjo je samostojen pri vseh opravilih, razen pri tistih, ki zahtevajo dobro spretnost rok. Pri otroku z lažjo gibalno oviranostjo so lahko prisotne lažje motnje zaznavanja in občutenja dražljajev ter senzomotorične integracije. Otrok z lažjo gibalno oviranostjo ni odvisen od pripomočkov za gibanje, lahko potrebuje manjše prilagoditve izvedbe naloge ali prilagoditve okolja, v katerem izvaja dejavnost (Vovk Ornik, 2015).
2. Otroci z zmerno gibalno oviranostjo
Otrok z zmerno gibalno oviranostjo samostojno hodi na krajše razdalje s pomočjo posebnih čevljev, ortoz ali bergel. Na daljše razdalje lahko oseba z zmerno gibalno oviranostjo uporablja aktivni invalidski voziček ali ortopedski tricikel. Fina motorika pri posameznikih z zmerno gibalno oviranostjo ni bistveno motena. Otrok z zmerno mu onemogoča samostojno gibanje med prostori. Za večji del gibanja znotraj in zunaj prostorov otrok s težjo gibalno oviranostjo potrebuje voziček na ročni pogon, elektromotorni voziček ali prilagojeno kolo. Pri tem potrebuje pomoč ali nadzor druge osebe. Pri otroku s težjo gibalno oviranostjo je motena tudi fina motorika (Vovk Ornik, 2015).
4. Otroci s težko gibalno oviranostjo
Pri otroku s težko gibalno oviranostjo je ob povsem zmanjšanih zmožnostih gibanja prisotna popolna funkcionalna odvisnost. Otrok s težko gibalno oviranostjo se samostojno giba samo z elektromotornim vozičkom. Pri otroku s težko gibalno oviranostjo je prisotnih malo funkcionalnih gibov rok. Otrok ima lahko zelo hude motnje zaznavanja in občutenja dražljajev, orientacije ter senzomotorične integracije.
V vseh dnevnih opravilih je otrok s težko gibalno oviranostjo odvisen od fizične pomoči druge osebe. Otrok s težko gibalno oviranostjo se sporazumeva s pomočjo neverbalne komunikacije oziroma nadomestne komunikacije (Vovk Ornik, 2015).
DOLGOTRAJNO BOLNI OTROCI
V skupino dolgotrajno bolnih otrok uvrščamo otroke, pri katerih je bolezen prisotna več kot tri mesece. Dolgotrajna bolezen lahko v določenem obdobju miruje, lahko pa pride do ponovnega poslabšanja otrokovega zdravstvenega stanja (Vovk Ornik, 2015). V skupino dolgotrajnih bolezni spadajo kardiološke, endokrinološke, gastroenterološke, alergološke, revmatološke, nefrološke, pulmološke, onkološke, hematološke, dermatološke, psihiatrične in nevrološke bolezni, bolezni imunskih pomanjkljivosti ter motnja pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez nje. Posebne
vzgojno-- 27 vzgojno--
izobraževalne potrebe imajo posamezniki, pri katerih bolezen, zdravljenje ali posledice obojega vplivajo na funkcioniranje v vzgojno-izobraževalnem procesu.
Pomoč in prilagoditve potrebujejo tudi otroci, pri katerih je zdravljenje že končano, ter otroci, ki imajo v času vzgojno-izobraževalnega dela posebne zdravstvene potrebe.
Dolgotrajno bolnim otrokom, ki potrebujejo fizično pomoč ali pomoč pri zadovoljevanju potreb, pripada pomoč začasnega spremljevalca (Vovk Ornik, 2015 ).
OTROCI S PRIMANJKLJAJI NA POSAMEZNIH PODROČJIH UČENJA
Pri otrocih s primankljaji na posameznih področjih učenja se zaradi nevrološko pogojenih motenj kljub povprečnim ali nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim pojavljajo izrazite težave na področjih učenja (branje, pisanje, pravopis, računanje, motorika, pozornost …). Primanjkljaji pomembno vplivajo na usvajanje novih znanj, spretnosti in veščin (Vovk Ornik, 2015). Pri otrocih s primanjkljaji na posameznih področjih učenja se lahko pojavljajo tudi zaostanki v razvoju in motnje pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, socialnih sposobnosti in emocionalnega dozorevanja (Kesič Dimic, 2010). Učenca se lahko usmeri kot otroka s primanjkljaji na posameznem podorčju učenja, ko izpolnjuje pet kriterijev za opredelitev primanjkljajev na posameznem področju učenja, ki so: neskladje med intelektualnimi sposobnostmi posameznika in njegovo uspešnostjo na področju branja, pisanja, računanja in pravopisa; izrazite težave na področju branja, pisanja, računanja in pravopisa, ki so izrazito izražene vsaj na enem področju in pomembno vplivajo na učenčevo usvajanje šolskega znanja; pomanjkljive kognitivne in metakognitivne strategije ter počasnejše predelovanje informacij; motnje vsaj pri enem od psiholoških procesov; izključitev senzorne okvare, motnje v duševnem razvoju, jezikovne različnosti in nespodbudnega psihosocialnega okolja. Za otroke s primankljaji na posameznih področjih učenja je potrebna ustrezna strokovna pomoč s primernimi metodami, pristopi in didaktičnim materialom. (Kesič Dimic, 2010).
OTROCI S ČUSTVENIMI IN VEDENJSKIMI MOTNJAMI
Pri otrocih s čustvenimi in vedenjskimi motnjami se težave v socialni integraciji največkrat pojavljajo skupaj s primanjkljaji na drugih področjih – npr. motnjami pozornosti in hiperaktivnosti, primanjkljaji na posameznih področjih učenja, govorno-jezikovnimi motnjami, motnjami avtističnega spektra idr. Čustvene motnje se lahko pojavljajo ločeno od vedenjskih ali obratno, mogoče pa je tudi njuno sovpadanje. Pri otrocih s čustvenimi in vedenjskimi motnjami so spremembe v čustvenem odzivanju ali vedenju prisotne dlje (npr. pol leta) in odstopajo od pričakovanega čustvenega odzivanja ali vedenja. Spremembe v čustvenem odzivanju ali vedenju se pojavljajo v vsaj dveh različnih okoljih in vplivajo na posameznikovo delovanje in prilagajanje na enem ali več področjih (učni uspeh, socialni odnosi, prilagajanje šolskim pravilom, skrb zase). Učenci s težjimi ali težkimi vedenjskimi motnjami in učenci s čustvenimi motnjami so v procesu izobraževanja upravičeni do spremljevalca (Vovk Ornik, 2015).
- 28 -
OTROCI Z AVTISTIČNIMI MOTNJAMI
V skupino otrok z avtističnimi motnjami spadajo otroci, pri katerih so primanjkljaji vidni na področju interakcije z okoljem, v socialni komunikaciji in socialni interakciji ali kot primanjkljaji na področju vedenja, interesov ali aktivnosti (Vovk Ornik, 2015). Nekateri posamezniki ne izražajo interesa do druženja z vrstniki, drugi ne vedo, kako bi vzpostavili in ohranili interakcijo. Pri osebah z avtističnimi motnjami so lahko prisotna ponavljajoča se vedenja, ob poskusu spremembe le-teh posameznik lahko doživlja stisko. Več težav pri posameznikih z avtistično motnjo se pojavlja pri integraciji verbalne in neverbalne komunikacije. Otroci z avtističnimi motnjami svoje vedenje manj uspešno prilagodijo neki socialni situaciji, njihova sposobnost prilagajanja okolju je znižana. Primanjkljaji na socialnem področju in na področju vedenja se razprostrirajo na kontinuumu od lažjih, preko zmernih do težjih primanjkljajev.
Posamezniki z avtističnimi motnjami so upravičeni do začasnega spremljevalca, če so opredeljeni kot otroci z avtističnimi motnjami, ki imajo zmerne ali težje primanjkljaje na področju socialne komunikacije in socialne interakcije in zmerne ali težje primanjkljaje na področju vedenja, interesov ali aktivnosti (Vovk Ornik, 2015).
Ob opisu skupin oseb s posebnimi potrebami bomo v nadaljevanju najprej opredelili cerebralno paralizo, nato pa opisali značilnosti oseb s cerebralno paralizo.