3. PODOBA PARTIZANK V POVOJNEM OBDOBJU
3.1. KONEC VOJNE – NOVA STVARNOST
Druga svetovna vojna se je končala maja 1945. Vojna škoda je bila ocenjena v miljardah, človeške žrtve v milijonih. Preživele je čakalo soočenje z opustošenimi deželami, razrušenimi mesti in uničenimi kmetijskimi površinami.92 Tudi slovensko ozemlje je bilo devastirano.
Kljub temu je bilo veselje veliko: vojna ni bila samo končana, temveč tudi zmagana, Primorska je bila priključena k matičnemu ozemlju. Zanos ob zmagi in osvoboditvi je krepil prepričanje o svetli prihodnosti in bližnjem izboljšanju.93 Medvojni elan so ljudje preusmerili v obnovo in izgradnjo porušene domovine.
Nova država je pomenila novo oblast – oblast komunistične partije. Začeli so se reformni procesi, katerih cilj je bila obča uveljavitev socializma. 30. januarja 1946 je bila sprejeta zvezna ustava, ki je uvajala »agrarno reformo, lastnino pa opredeljevala kot državno, zadružno ali privatno.«94 Oblast je uradno pripadala ljudstvu.
Program nove revolucionarne oblasti je uvajal nov družbeni red in se tako lotil tudi ženskega vprašanja. Socialistični pogled na žensko vprašanje je bil že opisan. Ženske so na zakonski ravni dosegle popolno enakopravnost in enakovrednost z moškimi. »Nove oblasti so bile prepričane, da je bila s spremembo družbene ureditve takoj po vojni in z ukrepi, ki so sledili v naslednjih letih, neenakopravnost na sistemski ravni odpravljena.«95 Tako naj bi neenakopravnost med spoloma vztrajala zgolj kot posledica miselnih ovir, predvsem pa kot posledica »gospodarske nerazvitosti, primitivizma in privatnolastninskega razmerja.«96
92 Nećak, Dušan, Božo Repe. Oris sodobne obče in slovenske zgodovine: učbenik za študente 4. letnika.
Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2003, 180.
93 Prav tam, 240.
94 Prav tam, 241.
95 Repe, Božo. »Pomen prvih povojnih volitev in z njimi povezanih sprememb za žensko emancipacijo v Sloveniji.« V: Naše žene volijo, ur. Milica g. Antić, 87-99. Ljubljana: Urad za žensko politiko, 1999, 97.
96 Verginella, Marta. Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana: Delta, 2006, 57.
Z ustavo sta bili uzakonjeni že med vojno pridobljeni ženski aktivna in pasivna volilna pravica - pravica voliti in pravica biti voljen. Ženskam so olajšali dostop do ločitve, dobile so porodniški dopust, sprejeli pa so tudi številne socialne zakone, ki so ščitili mater in otroka.97 Vsi ti ukrepi so ženskam koristili in tudi njihov pravni položaj se je izboljšal. Tako je bila na deklarativni ravni pot za udejstvovanje v javnem življenju široko odprta. Kljub temu je bilo v politiki in na pomembnejših mestih žensk zelo malo. To so bile v glavnem predvojne komuniskte ali tiste, ki so se uveljavile med vojno.98 Prav tako ni bilo opaznega napredka pri delitvi tradicionalnih spolnih vlog. Ženske so se več zaposlovale, a njihova primarna skrb je, tudi po direktivi oblasti, ostajalo materinstvo. Materinstvo je bilo poudarjeno iz vseh strani – od oblasti do medijev. Nasprotno ni nihče promoviral moškega udejstvovanja v gospodinjstvu.
Tako je materinstvo oziroma skrb in vzgoja otroka ostalo pravo poslanstvo žensk. To poslanstvo je bilo za oblast velikega pomena, saj so matere prek vzgoje ustvarjale prihodnje rodove, prek katerih se bodo ideje narodnoosvobodilnega boja in revolucije ohranile.
Sam narodnoosvobodilni boj je stal v središču nove države. Imel je državotvorno funkcijo, legitimiral je novo oblast in ustvarjal skupno vez med republikami.99 Znotraj te državne mitologije je imela svoje mesto tudi partizanka. V poveličevanju partizanskega boja so slavili tudi partizanke, ki so s svojim prostovoljnim mučeništvom in neusmiljeno borbo soustvarjale svetlo prihodnost. A usoda partizank ni bila svetla. S koncem vojne so vse ženske v partizanski vojski demobilizirali. S postopnim upadom vojnega in povojnega zanosa ter slabitvijo sistema je začela podoba partizank bledeti, spomin nanje pa izgubljati.
97 Batinić, Women and Yugoslav partisans, 216.
98 Repe, »Pomen prvih povojnih volitev...,« 95.
99 Batinić, Women and Yugoslav partisans, 224.
3.2. PODOBA PARTIZANK
Za povojno podobo partizank sem analizirala štiri publikacije: Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Naša žena in Delo. Delo je začelo izhajati leta 1959, ko sta se združila Slovenski poročevalec in Ljudska pravica. V njem je delež omemb partizank zanemarljiv. Posebno vlogo je v povojnem življenju imela Naša žena, najpomembnejša povojna ženska revija. S svojo vsebino je ženske vzgajala in izobraževala ter jim nudila pomembno oporo in nasvete v negotovem in novem času. Naša žena je tako sooblikovala novo slovensko žensko.
Partizanka se v tisku po vojni pojavlja relativno pogosto, a v precej spremenjeni podobi.
Najdlje se partizank »spominja« revija Naša žena. Velja pa poudariti, da so večkrat imenovane
»borbene žene Jugoslavije (oziroma Slovenije)« kot pa partizanke. Redno se jih omenja do približno prve polovice petdesetih let, kasneje je njihova omemeba že zelo redka. Konec omenjanja partizank je prišel mnogo pred koncem režima.
Partizanka – borka je v tisku najmočneje prisotna v prvem povojnem letu. V valu navdušenja nad zmago in slavljenja vsega in vseh, ki so bili pripomogli k tej zmagi, je imela partizanka častno mesto. V tem upodabljanju njenih lastnosti gre za kontinuiteto medvojne retorike – tako so partizanke še zmeraj pogumne, požrtvovalne, plemenite in predane svoji domovini:
»Kadar bomo polagali obračun o nadčloveških naporih in žrtvah osvobodilnega boja pri nas, bomo morali zmerom znova in znova poudarjati častni herojski delež, ki ga je vsa štiri leta svete domovinske vojne na vseh frontah, doma in v prvi bojni črti doprinašala slovenska žena.
Slovenska žena borka: Naj bi bile tele besede kakor v neminljiv spomin vsem tistim znanim in nepoznanim junakinjam, ki so v vrstah partizanskih brigad, ramo ob rami s svojimi moškimi tovariši, s puško in bombo v rokah neustrašno napadale fašistične tolpe, rušile sovražnikove bunkerje, povsod in zmerom prve med prvimi, odločne, pogumne, predane in do poslednjega diha zveste svoji sveti nemi prisegi: ne bo prej sonca in miru, dokler poslednji sovražnik naše svobode ne bo pregnan s te izmučene zemlje [...] Ni bilo mar partizankam – borkam ne želje ne gladu, ne mraza ne tisočerih telesnih tegob neskončnih partizanskih pohodov. Vzdržale so zmerom do kraja, bodrile slabotne, bile same svetal zgled požrtvovalnosti in samopremagovanja. Šle so v napad z dvignjeno glavo in vedrega čela in če so padle, so padle s častjo, do poslednje kaplje krvi junaške branilke svobode svoje zemlje. Branile so svoj rod,
naš rod, kateremu je treba ustvariti na tem svetu lepši, pravičnejši, svobodni dom, ki bo očiščen vsega zlega.«100
Partizank – bork, t. j. oboroženih žena, sta se tako tisk kot oblast praviloma spomninjala predvsem 8. marca. V člankih z naslovi »8. marec – dan borbenih žena,« ki se vsebinsko iz leta v leto le malo razlikujejo, pisci tradicionalno slavijo žensko medvojno požrtvovalnost in hrabrost.
Prav tako kot med vojno pa so opisane in izpostavljenje predvsem padle partizanke. Tako v povojnih številkah Naše žene pogosto najdemo opise padlih junakinj, ki največkrat obsegajo celo stran. Posebej izpostavljene so partizanke, ki so bile posmrtno odlikovane z redom narodnega heroja: Katarina Mede – Kata, Danila Kumar - Andreja, Milka Šober - Nataša, Majda Vrhovnik – Lojzka. Tako je bila na primer Danila Kumar – Andreja opisana kot borka,
»ki je po svoji izredni, hrabrosti, skromnosti, zvestobi in nezlomljivi veri v zmago naše velike stvari ena izmed najlepših likov naše ljudske revolucije. Zakaj to preprosto, za svoja leta močno resno dekle je v resnici prava podoba vseh tistih izrednih junakinj naše domovine, ki so pretrgale z mračno preteklostjo in se z orožjem v roki pognale skozi kri in trpljenje v boj za novo srečnejše življenje. [...] Ona je bila ena izmed tistih partizanov, ki smo jim vse verjeli.
[...] Sredi težke in velike borbe, ki smo jo takrat bili partizani, ni mislila nikoli nase. »Za kar se borimo, je nekaj tako velikega, da je vse drugo nič! Naš boj in naša zmaga – to je zdaj najvažnejše!« nam je govorila. [...] Bila je vsa tako polna vere v našo zmago, v našo veliko stvar, da se tega ne da povedati. O njeni hrabrosti pa je govorila cela Primorska. [...] Počil je strel, in Andreja, naša svetla, nepozabna borka je padla. Njen spomin bo živel večno med nami.«101
Avtorji teh »predstavitev« so predvsem njihovi tovariši iz brigad. Tako je v teh opisih pogost motiv naklonjenost soborcev do opisovanih partizank in globoko žalovanje za njimi, ko so padle. Vse te junakinje so predmet občudovanja in često tudi vzor ali vsaj bodrilo za svoje moške tovariše: »Milka je Italijane strastno sovražila, [...] to njeno sovraštvo je prenekateri okupatorski vojak, sokriv gorja nad njeno domovino, tudi drago plačal. [...] Milka je znala prva
100 »Slovenska žena na braniku svobode.« Slovenski poročevalec, junij 1945, 1. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-0XI3MUCK/index.html#zoom=z
101 »Junakinja Danila Kumar – Andreja.« Naša žena, marec 1952, 67-68.
jurišati, a znala je tudi peti in se zavrteti na mitingih, skratka, ni ga bilo bolj veselega dekleta v bataljonu, tudi v brigadi ne. V težkih časih je hodila od borca do borca in jih bodrila [...] Mitja [komandant] je stal ob njenem grobu. Imel je solze v očeh, tovarišem pa se je opravičeval, da ve, kako ni prav, da joka, ali da ne mora drugače; iskreno jo je spoštoval kot tovariša.« 102
Sami spomini na NOB predstavljajo velik del povojnega tiska, pogosto pa se pojavljajo tudi v bolj literarizirani obliki.
V Spominih na Pohorski bataljon je Mitja Ribičič pisal tudi o soborki Katarini Mede – Kati, padli narodni herojki: »Tak je bil tudi ženski vod, ki sta ga Groga in Rajko organizirala po prihodu na Pohorje in mu za komandantko postavila Katarino. Prve dni smo se norčevali iz tega voda, silili tovarišice v kuhinjo, na stražo zapuščenega taborišča ali v tisto zasedo, kjer smo bili prepričani, da ne bo sovražnika. Toda Katarina je kmalu v akcijah pokazala, da ne zaostaja s svojim vodom za drugimi. Bila je majhne postave, okroglega obraza in lepih rjavih oči. Iz njih pa je sijala odločnost in neutrudnost, pravo mavzerko pa je držala v mali pesti trdno in samozavestno. Kmalu si je pri drugih ustvarila ugled pravega partizanskega komandirja. [...]
Njen vod je bil prvi partizanski ženski vod v Sloveniji. Ko sem jo nekoč dobil solzno, mi je povedala, da je mati dveh otrok, da ju je pustila pri sorodnikih in da jo grize skrb zanju noč in dan«. 103
Poleg motivov feminizacije partizank – bork in medvojnega omalovažujočega odnosa moških tovarišev do njih, odnosa, ki so ga partizanke uspele spremeniti z dokazovanjem svoje predanosti in sposobnosti v boju; je v njenem opisu eklatanten eden izmed dveh glavnih trendov, ki sta izoblikovala povojno podobo partizank (in žensk na sploh), to je materinstvo.
Da je bilo poudarjanje materinstva eno izmed glavnih vodil jugoslovanskega socialističnega programa, smo že omenili, tisk pa je to vztrajno podpiral. Materinstvo je bilo predstavljeno kot glavni motivator za žensko vključevanje v NOB (kar pa ne drži oziroma ne drži za večino partizank, otroci so njihovo priključitev ovirali): »Zaradi bodočnosti otrok so naše žene pred desetimi leti segle po puški, zato so postale udarnice, racionalizatorke in novatorke pri graditvi gospodarske osnove za lepšo bodočnost naših otrok.«104 Tudi objavljene fotografije so služile
102 Potrč, Ivan. »Ljudska junakinja Milka Šobrova – Nataša.« Naša žena, julij 1952, 194-195.
103 Ribičič, Mitja. »Spomini na Pohorski bataljon.« Naša žena, januar 1952, 2.
104 »Za bodočnost naših otrok.« Slovenski poročevalec, marec 1951, 1. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-POW13KBB/index.html#zoom=z
poudarjanju materinstva. Tako je v Naši ženi objavljena fotografija skupine partizank oblečenih v polno uniformo, s titovkami na glavah, vse pa v rokah drže dojenčke. Fotografija je podnaslovljena »Naše partizanke so dobre matere«.105 Tudi najprominentnejše slovenske komunistke, ki so zasedale pomembne položaje, na primer Vida Tomšič in Angela Ocepek, so se v Naši ženi na fotografijah pojavljale s svojimi otroci. Na sploh se poudarja žensko dimenzijo partizank – na fotografijah postopoma začnejo prevladovati partizanke v krilih.
»Krepostne, ponižne in oblasti pokorne ženske so bile najboljša protiutež koketnim, preveč ambicioznim emancipiranim meščankam, ki bi lahko s svojo pretirano samostojnostjo vnesle razvrat v volilno telo in politiko.«106
Partizanko – borko na sploh je po koncu vojne izrinila podoba partizanske matere. Ta je bila prevladujoče prisotna skoraj v vsaki številki vseh obravnavanih publikacij, često pa je upodobljena na naslovnici Naše žene. Ta arhetipna podoba pokrita s črno ruto, žalostnih oči in zgubanega obraza je obvladovala kulturni imaginarij. Tako kot med vojno ostaja partizanska mati zgled junaštva in dostojanstva ter je cenjena najvišje: »Poklonimo se vsi našim junaškim partizanskim materam, ki so v nočeh na skrivaj trepetale za življenja svojih sinov, hčerá in mož, borcev za svobodo svoje zemlje, čez dan pa s stisnjenimi zobmi kljubovale na svojih domačijah tujim in domačim fašističnim zločincem. In če so padle, so padle brez tožbá na svojem pragu, ne da bi se umaknile le za korak s svoje rodne grude, svojega rodnega doma – te naše neupogljive, zveste čuvarke naših ognjišč. [...] Ni ga bilo zlega in gorja, ki ga v teh letih fašističnega suženjstva ne bi prenesle in prestale slovenske matere. Vztrajale so na svojem mestu neomahljivo, kakor so neomahljivo vztrajali na bojnem polju njihovi sinovi in hčere, vztrajale vsemu navkljub v enem samem svetem vzvišenem cilju: osvoboditi svojo domovino, očistiti našo rodno zemljo plevela in posejati novo njivo, ki bo dajala ploden in obilen sad pod svobodnim soncem za nas vse.«107
Podobo partizanskih mater pa v večni ni določalo njihovo junaštvo. Bile so namreč predstavljene predvsem kot ponižne in trpeče ženske, ki so neomajno podpirale novo, ljudsko
105 Naša žena, avgust 1945, 123.
106 Verginella, Marta. »Naše žene volijo.« V: Naše žene volijo, ur. Milica g. Antić, 71-84. Ljubljana: Urad za žensko politiko, 1999, 79.
107 »Slovenska žena na braniku svobode.« Slovenski poročevalec, junij 1945, 1. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-0XI3MUCK/index.html#zoom=z
oblast.108 Lik matere je bil pogosto interpretiran kot trpeč in submisiven, [v]erjetno zato, ker trpeče in submisivne ženske s svojo ponižnostjo niso ogrožale ne v politiki angažiranih moških niti tistih, ki so ostajali zunaj politike, so pa oblast podpirali.«109 Prave slovenske žene so bile politično neoporečne matere, kmetice in delavke, »ki so se bile pripravljene razdajti – tako kot v preteklosti – za korist naroda.«110
Celoten NOB je bil nadvse idealiziran, partizanska mati pa prav tako. Partizanske matere so v tem vseslovenskem uporu postale matere vseh borcev in brez obotavljanja za vse ljubeče skrbele: »»Partizanska mati« pravimo po navadi ženam, ki so vso svojo materinsko skrbnost in požrtvovalnost prenesle s svojih otrok na širši krog ljudi, na partizane. Skrbele so zanje in v materinski ljubezni bdele nad njimi, kot so nekoč le nad lastnimi otroki. Pri vsem tem so ostale tihe, skromne in neopazne in take so še danes.«111 Tako je razumljivo, da je poleg samih partizanov prav partizanska mati največkrat upesnjen lik narodnoosvobodilnega boja.
Pravi zgled ideala povojne ženske, ki se je izoblikoval v NOB je Albina Malijeva, ki je ena izmed redkih ne–padlih opisanih narodnih herojinj: »Mina ji je raztrgala obraz in jo težko poškodovala po vsem telesu. Skupno je imela 35 ran. Kljub temu ni hotela mirovati, temveč je stalno in kjerkoli je mogla sodelovala v borbah. Je 80 % invalid, kljub temu pa vestna in skrbna mati in gospodinja in zelo delavna tudi na političnem področju kot članica občinskega komiteja KPS.«112 Tako je v njenem opisu poleg materinstva in političnega udejstvovanja žensk evidenten drugi izmed dveh glavnih trendov povojne podobe partizanke, to je zamenjava bork z delavkami, v skladu z geslom »junakinjam borbe naj slede junakinje dela.« S koncem vojne se je pričel nov čas, ki je prinesel nove naloge – obnovo uničene domovine. Oblast je pravilno računala, da bodo ljudje v to prostovoljno naperili vse svoje sile. Na to je vztrajno apeliral tudi tisk, pri tem pa se je še posebej osredotočal na ženske – ženske, ki so si v vojni izborile enakopravnost in vse pravice ter se dokazale; ženske, ki so se v boju preoblikovale in kot take postale nosilke povojne obnove: »V naši veličastni narodno osvobodilni borbi se je skoval nov lik slovenske matere, nov lik slovenske žene, ne več samo trpeče, kakor nam jo je nekdaj podal
108 Verginella, Naše žene volijo, 77.
109 Prav tam, 78.
110 Prav tam, 78.
111 »Igorjeva mati.« Naša žena, september 1945, 195.
112 »Ljudska junakinja Albinca Mali.« Naša žena, oktober 1952, 260.
pisatelj Cankar, nego boreče se žene, žene, ki niso z razumevanjem, z vdanostjo prenašale ogromne muke, napore in trpljenje, spremljale usodo svojih sinov, svojih mož v borbi proti okupatorju, proti sramotnim domačim izdajalcem za osvoboditev domovine, temveč žene, ki se je v prvih vrstah ob njegovi strani borila. Ta žena, ta slovenska mati bo vztrajala še dalje v nalogah, ki sedaj stoje pred nami, v nalogah za obnovo naše porušene in izmučene domovine.
Žena bo še dalje vodila in stala ob strani svojim možem, sinovom in očetom.«113
Vsi pozivi, ki so klicali k obnovi domovine, delu, prostovoljstvu, včlanjevanju v okrajne odbore itd., so se sklicevali na slavno domovinsko vojno: bitke za svobodo domovine so nadomestile bitke za njeno obnovo in vpeljavo blagostanja, ženske čete so nadomestile ženske proizvodne brigade. Delo je postalo sredstvo ohranitve medvojnih pridobitev: »Slovenska protifašistična žena je razodela svojo voljo, da hoče z vztrajnim delom ohraniti, okrepiti in poglobiti vse, kar si je zagotovila in priborila v boju, ko je s puško v roki pomagala partizanskim borcem izvojevati blestečo zmago.«114 NOB in povojna obnova sta bila nerazdružljivo povezana:
»Dragocene izkušnje iz narodnoosvobodilne borbe so prenesli v delo za obnovo porušene domovine in sedaj v bitko za petletni plan.«115 Niso več bili boja za zmago, temveč boj za izpolnitev petletk in uveljavitev socializma: »Že tretje leto bijejo milijonske množice naših žena boj za izvedbo prve Titove petletke. Kot sta se med vojno skupno borila mož in žena, brat in sestra za svobodo svoje domovine, tako danes skupno ustvarjata iz svoje domovine cvetoči vrt socializma.«116 Če so ženske s svojo borbo med vojno dokazale, da so »vredne« svoje enakopravnosti in pravic, jih je po vojni vnovič čakalo dokazovanje zrelosti in enakovrednosti, predvsem na področju dela in soustvarjanja ljudske oblasti: »Kakor je v tej borbi pokazala svojo zrelost, tako naj tudi v nalogah, ki nam jih narekuje priborjena svoboda, dokaže svojo zrelost kot enakopravna in enakovredna državljanka s tem, da se bo te svoje enakopravnosti tudi posluževala tako v sodelovanju v narodni oblasti in na polju obnove domovine, kjer se ji
113 »Podpolkovnik France Hočevar pozdravlja kongres v imenu Jugoslovanske armade.« Naša žena, april/maj 1945, 64.
114 »Naloge žene v novi dobi.« Slovenski poročevalec, junij 1945, 3. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-0XI3MUCK/index.html#zoom=z
115 »Žene zberimo dokumentarni material iz narodnoosvobodilne borbe.« Naša žena, december 1947, 373.
116 »8. marec – praznik naprednih žena.« Ljudska pravica, marec 1949, 1. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-Y96GUAHT/index.html#zoom=z
zlasti na vzgojnem in socialnem polju odpirajo neizčrpne možnosti dela.«117 Prej »prve v boju«
so postale prve pri delu.
Zdaj slave ni več prinašala puška temveč lopata in kramp, borbenost je zdaj služila delavnosti:
Zdaj slave ni več prinašala puška temveč lopata in kramp, borbenost je zdaj služila delavnosti: