2. PODOBA PARTIZANK V MEDVOJNEM OBDOBJU
2.1. PARTIZANSKI TISK
2.1. PARTIZANSKI TISK
Partizanski tisk ali partizanska »sedma sila« (kakor ga imenuje Djuro Šmicberger) je izredno širok pojem, ki je poleg časopisja obsegal: »številne publikacije osrednjih in lokalnih političnih organov in množičnih organizacij, knjižne in druge kulturne izdaje, brošure, razne drobne tiske, kot so plakati, trosilni lističi, lepaki ipd., publikacije, izdane v taboriščih in zaporih, vojnodopisniško mrežo, slovensko sekcijo Tanjuga – Telegrafske agencije nove Jugoslavije – pa tudi radijske informacije (Radio Kričač in nato Radio Osvobodilna fronta).«24
Njegovo izdajanje je urejala KP, ki je imela lastno dobro razvito ilegalno tiskarsko dejavnost še iz obdobja Kraljevine Jugoslavije. Ta predvojna ilegalna dejavnost širjenja tiska je med vojno postala osnova partizanskega tiska. Zaradi kapilarne okupatorske represije je OF razvila nadvse učinkovit sistem kurirjev in obveščevalnih zvez, ki je ilegalne tiskovine, kljub okupatorjevemu nadzoru, uspešno razširjal. Potreba po tisku se je vztrajno povečevala in dejavnost so morali okrepiti. »Ljubljana je bila že pred začetkom druge svetovne vojne središče odporniškega gibanja in ilegalne partijske tehnike, zato je dotedanja ljubljanska partijska tehnika dobila ime Centralna tehnika.«25Spočetka so bili »glavni in skoraj edini avtorji člankov in uredniki hkrati vodilni politični delavci (Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Tone Tomšič, Boris Ziherl, Edvard Kocbek).«26 Ti so znotraj publikacij posredovali svoja in partijska stališča in prav to je ena izmed glavnih značilnosti celotnega, ne zgolj partizanskega, tiska med vojno – ideološkost. Tisk je imel predvsem propagandno vlogo, njegov cilj pa je bil doseči čim širšo ljudsko množico.
Poleg okupatorskega nadzora in poskusov preprečevanja izhajanja je izhajanje partizanskega tiska oteževalo še pomanjkanje papirja, pisalnih strojev, pa tudi prostora za tiskanje. Često so se morali iz »tiskarn« umikati pred okupatorjevimi napadi, te pa so nato za ilegalni tisk postale
24 Repe, S puško in knjigo, 134.
25 Likar, Jasna. »Partizanski dnevnik in oblikovanje slovenstva.« Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede UL, 2011, 10.
26 Šmicberger, Djuro. Partizanska sedma sila: Tisk in novinarstvo v NOB. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1988, 8.
neuporabne. Prav zaradi tega so partizanski listi izhajali sporadično. Šele z utrditvijo osvobojenih ozemlj je njihovo izhajanje postalo redno.
Za sam narodnoosvobodilni boj je bil velikega pomena, saj je predstavljal glavno in najučinkovitejše sredstvo širjenja vrednot in prepričanj OF, pridobivanja ljudstva za njeno stvar in seznanjenja ljudi s sklepi Izvršnega odbora OF. Tako je pomagal vzgajati do tedaj zaslepljenega in nevednega človeka v novega človeka - tovariša, ki si bo z lastno močjo izboril svobodo, svetlo prihodnost in boljše življenje.
Partizanski tisk je bil izrazito ljudski, saj je lahko v njem s svojimi prispevki sodeloval slehernik (»...ljudska ustvarjalnost, ki je dobesedno bruhnila na dan, se pravi na strani [...] vseh mogočih glasil.«27). Ljudski pa je bil tudi v smislu sporočljivosti, uporablja namreč preprost jezik, da bi bil kar najbolj razumljiv preprostemu slovenskemu človeku, ki ga je želel razsvetliti.
V nalogi sem za medvojno podobo partizank analizirala štiri partizanske časopise oziroma revije: Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Naša žena in Slovenka. Vsi so delovali po načelu »preberi in daj naprej.« Vsebinskih razlik med temi štirimi ni, saj vsi promovirajo OF in njena stališča ter stališča KP; Slovenka in Naša žena pa sta žanrsko del »ženskega tiska« in kot taki namenjeni predvsem (a ne izključno) ženskam.
2.1.1. SLOVENSKI POROČEVALEC
Bil je »osrednji časopis, dolgo časa tudi neke vrste neformalni »uradni list« osvobodilnega gibanja.«28 Začel je izhajati maja 1941, brali so ga po celotni Sloveniji. »V njem so bila zapisana gesla osvobodilnega gibanja, sklepi Vrhovnega plenuma, skupni cilji osvobodilnega boja, opisi dogodkov iz preostalih bojišč; propagandni članki. [...] od leta 1942 [je] izhajal v dveh izdajah - ljubljanski in dolenjski, leta 1943 pa so se pridružile še pokrajinske izdaje.«29
27 Šmicberger, Partizanska sedma sila, 8.
28 Repe, S puško, 138.
29 Petrovčič, Tanja. »Udeležba in promocija žensk v narodnoosvobodilnem gibanju v Sloveniji.« Diplomsko delo, Fakulteta za družbene vede UL, 2003, 58.
Bil je uradno glasilo Osvobodilne fronte. Po vojni je izhajal vse do leta 1959, ko se je z Ljudsko pravico združil v časopis Delo.
2.1.2. LJUDSKA PRAVICA
Začela je izhajati že leta 1934 kot časopis KPS v Prekmurju, njen urednik pa je bil Miško Kranjec. Oblast jo je prepovedala in tako je lahko izhajala zgolj sporadično. Med vojno je prva številka izšla 15. januarja 1943. Ni imela več regionalnega, temveč vseslovenski značaj.
Njene naloge so bile: »razbijati klevete sovražnikov slovenskega ljudstva proti komunistični partiji, kazati ljudstvu pravi obraz politike in ciljev KPS, pokazati slovenskim delovnim množicam pot k uresničenju njihovih pravičnih, demokratičnih, socialnih zahtev, biti eden izmed glavnih organizatorjev našega osvobodilnega boja.«30
2.1.3. NAŠA ŽENA
Začela je izhajati leta 1942 pod imenom Našim ženam, konec leta 1943 pa se je po prvem kongresu Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ oziroma slovenska AFŽ) preimenovala v Našo ženo in izhajala kot njeno glasilo. Urejala jo je Zima Vrščaj. »Do konca vojne je izšlo 9 številk v skupni nakladi 28 540 izvodov.«31 Bila je glasilo za ženske od žensk, kakor piše tudi v njenem uvodnem članku: »...moramo sodelovati pri njenem izdajanju prav vse, bodisi s prispevki ali z nasveti, kritiko in vprašanji. Le tako nam bo naš list postal dragocena pomoč v našem osvobodilnem boju, katerega zmaga prinese lepše življenje nam in našim otrokom. Ženske slovenskih mest in vasi, združite se v borbi proti fašizmu, pristopajte v Protifašistično žensko zvezo ter sodelujte pri njenem glasilu »Naša žena.««32
Glasilo je ženske povezovalo in izobraževalo o njihovih (novih) pravicah ter dolžnostih, jih animiralo za boj (oziroma za sodelovanje v boju) zoper okupatorja in boj za lastno svetlo prihodnost.
30 Šmicberger, 35.
31 Prav tam, 43.
32 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju 1, 1970: 720
Revija Naša žena, sicer vsebinsko in oblikovno spremenjena, od časa druge svetovne vojne izhaja neprekinjeno vse do danes.
2.1.4. SLOVENKA
Začela je izhajati junija 1943 kot glasilo SPŽZ za Primorsko. Kot taka ima izrazito regionalno naravo (za razliko od ostalih publikacij, ki so vseslovenske narave). Nagovarja predvsem primorsko ljudstvo in primorske žene ter piše o kalvariji primorskega ljudstva pod 25-letno fašistično okupacijo in njegovi želji po priključitivi matični domovini oziroma (novi) Jugoslaviji. Glasilo se med drugim zavzema tudi za čim hitrejše in učinkovitejše ustanavljanje šol v slovenščini in prosto rabo slovenske besede. »[n]ajprej [jo je] urejala Katja Rupena, po njeni smrti pa Marica Čepe.«33 Izhajati je prenehala leta 1945 s koncem vojne.
33 Šmicberger, Partizanska sedma sila, 43.