2. PODOBA PARTIZANK V MEDVOJNEM OBDOBJU
2.2. PODOBA PARTIZANK
2.2.4. SAMOPODOBA PARTIZANK
Partizanski tisk je omogočal, da vanj prispeva kdorkoli in tako so tudi same partizanke imele priložnost, da si ustvarijo lastno podobo. Ti prispevki so, skupaj s spomini, ki so jih (bivše) partizanke objavile (ali so jih objavili drugi), najboljše in najdragocenejše gradivo za razumevanje ženske vojne izkušnje. Predmet te naloge pa niso spomini, temveč članki, ki imajo to prednost, da so bili pisani neposredno za časa vojne.
76 »Veličasten nastop slovenske matere.« Slovenka, december1943, 6. Dostopno na:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF
Iz prispevkov, ki so jih partizanke pošiljale v tisk, je razvidno, da njihov glavni motiv za vključitev v NOV ni bil boj za enakopravnost oziroma boj za dokazovanje upravičenosti te enakopravnosti z moškimi tovariši. To se je pojavilo, ko so postale del čet in se soočile z nejevero in odklonilnostjo tovarišev: »Med pravimi borci je še malo deklet in nekateri tovariši so bili spočetka nezaupljivi napram meni, zasmehovali so me in me odrivali h kotlom. [...]
Tedaj sem se odločila, da ne bom v ničemer zaostajala za tovariši, saj se prav tako kot oni zavedam važnosti in odgovornosti nalog, ki so poverjene partizanskemu gibanju.«77
»Da, tudi me smo prišle v hoste. Zakaj? Mogoče iz želje po pustolovščinah? Ne! Prišle smo zato, ker se hočemo z vami ramo ob rami boriti za to lepo slovensko zemljo, vse dokler ne bo svobodna. Morda nas ta ali oni gleda posmehljivo, češ, kaj pa bodo tele dekline počele med nami. Toda vse bomo storile, da ne bomo zaostajale za vami, in ko boste videli, da znamo prav tako kakor vi streljati v sovražnike delovnega ljudstva in svobode, nas nihče več ne bo gledal posmehljivo...«78 Z odločnostjo, ki zaznamuje njihovo upodobitev, so se partizanke zavezale ciljem NOB in to dokazale tako sebi kot svojim tovarišem.
Najpogostejša motiva, ki ju navajajo sta prav maščevanje in ljubezen do domovine oziroma naroda. Tako je v Slovenko zapisala tudi tovarišica Branka (Brda): »Stopila sem v partizane - prerojena s še bolj živo vero v našo pravično zmago. Tu hočem prispevati k naši borbi, tu hočem s tovariši zadajati podlemu fašističnemu sovragu smrtne udarce ter preprečevati njegove zločinske namene. Saj ni več daleč dan, ko bo moral sovrag poplačati vse storjene krivice.«79 Poveden je tudi govor ženske, ki so ji ubili sina in moža na prvem kongreu SPŽŽ: »Toda nisem obupala. Vedela sem, kje je moje mesto: med partizani! Šla sem tja in ne bom se prenehala boriti, dokler boj ne bo končan. Tako bom najbolje maščevala smrt moža in sina!«80 Ženske je gnala pravičniška jeza izvirajoča iz krivic, ki so jih utrpele one same, njihovi najbližji, njihov narod in njihova domača zemlja. Takrat se niso ozirale na to, da vojna ni tradiconalno žensko področje. V partizanski vojski so videle priložnost za poravnanje krivic, iz katerih je sestala njihova tedanja stvarnost, in jo zgrabile z obema rokama. Morda so najbolj zgovorne besede,
77 »Pismo parizanke.« Naša žena, februar 1942, 5.
78 »Partijsko zborovanje.« Slovenski poročevalec, julij 1942, 7. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-KOVPLWU9/7/index.html#zoom=z
79 »Podlo dejanje nemškega sovraga.« Slovenka, december 1943, 17. Dostopno na:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF
80 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju II-1, 41.
ki jih je v poslovilnem pismu pred odhodom v partizane svoji materi zapisala partizanka Zorka:
»Mati, odšla sem, da bi postala junak, a postala sem – človek.« 81
Partizanski boj je postal vrednota in ženske so bile željne sodelovanja: »Mož je odšel od doma [v partizane]. Kako rada bi šla takrat tudi jaz z njim, ko ne bi imela malih otročičev, ki me zadržujejo! Kako rada bi šla tudi jaz v boj za srečnejšo bodočnost nas vseh, posebno pa naših otrok!« 82 Odločitev žensk za vstop v partizane je bila ovirana s strani njihovih družin, saj so bile ženske »socializirane tako, da so v vsako odločitev vpletale tudi svoje družine.«83
»Tudi slovenska žena hoče aktivno sodelovati v osvobodilni borbi, tudi ona bo prispevala svoj delež k osvoboditvi dežele.«84 Niso si želele ostati v vlogi pasivnih žrtev. Nad borbo za svobodo so bile navdušene: »V veži slone puške in mitraljezi. Vsi so navdušeni, dekleta nič manj kot fantje.«85 Njihova udeležba v NOV je bila izključno prostovoljna in samoiniciativna – več kot očitno je, da so ženske želele prispevati k boju za svobodo po svojih najboljših močeh:
»Dekleta! Stopajte kot prostovoljke v partizanske vrste in pokažite tudi v borbi svojo enakopravnost! Vse ostale žene in dekleta pa, gradite zaledje! Utrjujte našo narodno oblast!
Širite naše organizacije! Pomagajte naši junaški vojski!«86
Prispevki partizank pa so nastajali tudi kot odgovor na propagando, ki jo je o njih širil kolaboracionistični tisk. Ženske v vojski, enkratnost, na katero je bila KP tako ponosna, so postale izhodišče za nasprotnikovo propagando. V svojem tisku so partizanke slikali kot moralno oporečne padle ženske, ki se v vojski predajajo razuzdanosti: »Rdeči vojaški pravilnik je sicer prepovedal vsako občevanje z ženskami, ki so vključene v borbene edinice. Toda če si komandant ali politkomisar, si lahko kaj več privoščiš, kakor če si navaden bojevnik! Bojevnice
81 Parizanka Zorka. »Materi!« Slovenka, julij 1943, 2. Dostopno na:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-CTVIQ7QA/459f3b35-4bbf-4f13-bfba-1df333d6cc32/PDF
82 »Pismo partizanove žene.« Slovenka, december1943, 17-18. Dostopno na:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4PZPR0VS/7fdf362e-e2dc-41db-88ff-44ac09335bb5/PDF
83 Bernik, »Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem«, 187.
84 »Jasna in odločna beseda slovenske žene.« Slovenski poročevalec, januar 1945, 4. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-WHXUN0IK/4/index.html#zoom=z
85 »Pot po osvobojeni Primorski.« Slovenski poročevalec, september 1943, 7. Dostopno na:
http://www.dlib.si/listalnik/URN_NBN_SI_doc-HRRLE6Y1/8/index.html#zoom=z
86 »Primorske Slovenke!« Slovenka, januar 1944 , 6.
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-021GFCQI/73144bd5-9ee0-412a-b98f-15dcabdd7efc/PDF
so tako šle po neizogibni poti. Ko so jih izrabili vrhovi, so padle v roke navadnim bojevnikom.
Za te pa je seveda pravilnik veljal. Tako se je zgodilo, da so zaradi nemorale ustrelili v 'Krimskem odredu' maja 1942 štiri ženske in dva moška.«87
Poleg promiskuitete in nemoralnosti je partizanka na straneh Slovenskega doma, ene najbolj prominentnih kolaboracionističnih publikacij, celo nečloveška. Zaradi ideje o emancipaciji in enakosti z moškimi ter njenega neodpustljivega greha, t. j. prestopa v moško sfero vojne, sta jo zapustili vsa razumnost in človečnost – postala je krvoločno in podivjano bitje, ki stremi zgolj po ubijanju in zadovoljevanju svoje spolne sle: »Komunistično vodstvo je hotelo s privabljanjem žensk povečati divjost in krvoločnost v edinicah. Zakaj? Prvič zato, ker so ženske, vzgojene v zavesti, da so enake moškim, hotele moške prekositi v pobijanju in krvoloččnem divjanju; drugič zato, ker je pri tem igrala važno vlogo spolnost. Ženska, ki se je izkazala kot bolj kruta, je dobila pri komunistih večji ugled, bodisi pri navadnih prostakih, bodisi pri vodstvu. Čim bolj je bila ženska krvoločna, večjo veljavo in priljubljenost je uživala med komunisti. Ženske komunistke so v splošnem bolj krvoločne in nečloveške kakor komunisti – moški.«88 Skušajo pokazati kako sporna in napačna je zgolj predstava take ženske – tako je sporna in napačna tudi stvar, za katero se bori.
Za Slovenski dom je partizanka, emancipirana komunistka, zavrgla vse dolžnosti in naloge, ki pritičejo ženski in ki jih ta, kolikor je le spodobna, z veseljem opravlja. Namesto tega »v hosti«
z uveljavljanem svoje enakopravnosti trpinči svoje moške tovariše: »Silno redke so bile v hribih ženske, ki bi znale kuhati, ali sploh opravljati kakšno žensko delo. Če vemo, kdo je šel v hribe, se nam to ne bo zdelo čudno. Kuhati so morali moški, one pa so najrajši hodile po gozdu s puško na rami. Tudi pranje in čiščenje jim ni dišalo.«89 Te ženske se tako ne zavzemajo za enakopravnost, temveč za nadvlado nad moškimi. Kolaboracionistični tisk na sploh skuša očrniti pojem tovarištva, ki so ga tako vztrajno poudarjali »OF-ovci«.
V odgovor na to krivično in žaljivo podobo so partizanke odgovarjale v svojih listih:
87 »Vloga in usoda ženske v slovenski rdeči revoluciji. Pot iz »emancipiranega« salona v gozd, v »enakost«, v brezno... Slovenski dom, januar 1944, 6. Dostopno na:
http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-MLYRPKFX/de7d039a-f31d-4ab0-a23e-e5a8dfbf3713/PDF
88 Prav tam.
89 Prav tam.
»Tovarišice! Mnogo so pisali o nas, o partizankah. Lagali so, da smo šle v brigade zato, da bi tam uganjale neumnosti. Pripisovali so nam najgrše moralno življenje, blatili so našo čast...
Toda naše borke in naše padle tovarišice so dokazale, da človek ne more dajati življenja zato, da bi si lahko privoščil nekoliko razuzdanosti. Junaštva naših tovarišic iz brigad dokazujejo, kako velik je cilj, ki stoji pred slehernim borcem Osvobodilne fronte. Mnogo tovarišic je dalo svoja mlada življenja v borbi za svoj narod.«90
Naprotnikovim klevetam na račun njihove moralnosti (oziroma pomanjkanje le-te), odgovarjajo, da bi lahko promiskuitetno živele tudi brez tveganja lastnih življenj. Razžaljene partizanke so odločno stopile v bran svojemu dostojanstvu, svoji časti in časti svojih tovarišic ter NOB na sploh. Samo tovarištvo znotraj njihovih čet jim očitno veliko pomeni in vsi partizani vztrajajo pri čistosti teh odnosov. Moralno neoporečnost v vrstah partizanske vojske jemljejo zelo resno: »Še par besed o morali pri nas. Patizani se z razumevanjem pokorijo naredbi, da ne smejo imeti svojih deklet v četi, ker bi to lahko kedaj oviralo našo borbo. To ni tako težko izvedljivo kot se dozdeva laškim pokvarjencem. OF ne mara k partizanom ljudi, ki niso moralno na višku. Dekleta se enako kot fantje zavedamo odgovornosti, ki nam jo nalaga zaupanje našega vodstva. [...] V svojih pogovorih si zaupamo tudi svoje privatne zadeve, skrbi, želje. Mlada tovarišica, ki je prišla nedavno k nam, nima fanta. Vsi pa se točno zavedamo: tudi če si v hribih najde tovariša za življenje, se bosta o tem menila šele po osvoboditvi, ko bo več časa za to. Tudi partizani so v tem pogledu enakih misli. Vsakdo je vsak trenutek pripravljen zastaviti življenje, da reši tovariša. Nismo ljudje brez src.«91
Do partizank so bili nasprotniki odkrito sovražni in žaljivi, njihovi tovariši pa pokroviteljski in na njih gledali posmehljivo. Kljub temu se partizanke niso vdale. Verjele so v pravičnost svoje borbe in upravičenost svojega mesta v njej. Srčno so sodelovale v »sveti domovinski vojni« za osvoboditev sebe in svojega naroda ter v pričakovanju mesta v novem svetu, ki ga bo prinesla zmaga, ki bo tudi njihova.
90 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju II-1, 41.
91 Slovenke v narodnoosvobodilnem boju I, 593-594.